TANteam 2014 - akterja

Tako je bilo lani pred štartom. Kako bo pa letos? Pričakovanja?

Tanja:

Že tretje leto zapored se aktivno udeležujem DOSa in niti pomislila nisem, da se ga letos ne bi. Priprava na to dirko je postala sestavni del mojega življenja in čeprav so treningi naporni, vedno znova vem, da brez njih ne bi zmogla vseh preveč ostalih stvari, ki jih sicer počnem v življenju. Toliko pozitivne energije mi podarijo in odnesejo negativne. Pa čeprav se kdaj po težkem kolesarskem vikendu pojavim v službi kot kak zombi, a so me že navajeni…

Letos bo na dirki še posebej pestro. To ne bo samo preizkušnja fizične moči, potrebno bo ves čas imeti glavo na pravem mestu, da ne zbezlja in z njo vse telesne funkcije in organi. Kot rečeno, vse je v glavi. Konkurenca je huda, nabrušena, novi par iz Avstrije popolna neznanka. A prav je tako. Tudi mešani pari pokažimo, kaj znamo in zmoremo in se v dobri in pravični tekmi pomerimo med sabo.  Dosedanji zmagi TANteama nista noben garant za tretjo, zelo zelo bo treba garati. Ker DOS ni dirka ure ali dveh, je v prvi vrsti preizkušnja lastnih sposobnosti vztrajanja takrat, ko iztrošiš natrenirano moč in vzdržljivost in moraš od nekje potegniti energijo, da nadaljuješ in ponovno pridobiš tisto, kar si v krizi izgubil. Ta občutek poznam in vem, da me tudi letos čaka nekje na progi. A to je DOS. Tudi za nas polovičke, ki ga odvozimo le pol.

V tem trenutku, ko me je, priznam, strah kriz na poti, zaupam v sotekmovalca Andreja, ki iz leta v leto pridobiva večjo moč, vzdržljivost in pogum lotevati se najtežjih preizkušenj v najtežjih pogojih. Kot čisto uživancijo. In predvsem, zelo zaupam v fante najine ekipe, ker vem, da so s srcem z nama, da naju imajo radi in da bodo dali vse od sebe, da nama pomagajo. DOS zato ni samo najina dirka. Je dirka vse ekipe TANteam. Naj bo srečna.

Andrej: 

Letošnji DOS ne bo moja najpomembnejša preizkušnja v 2014. Predvsem bo priprava za nekatere naslednje, ki bodo težje, prva od teh že konec maja. Letos bom šestič na DOSu, od tega tretjič s Tanjo v mešanih dvojicah. Skupaj trenirava in voziva brevete v Sloveniji in po svetu, zato vem, česa je sposobna. Tu ni dvoma. Tanja je konkurenčna marsikateremu moškemu randonneurskemu kolegu. Želim si pošten boj do zadnjega metra proge, ki je vse prej kot lahka. Konkurenca bo močna, a se z njo ne ukvarjam, je le še večja vzpodbuda. S Tanjo bova vozila svojo dirko, prepričan pa sem, da se bo prava dirka začela šele na Goričkem. Upam, da ne bo kakih tehničnih in zdravstvenih težav, vem, da bodo krize, a imava odlično ekipo. Lani sva bila konkurenčna marsikateri moški dvojici in zakaj ne bi bila tudi letos. Nekako se mi zdi, da bomo letos imeli ekstremno slabo vreme, a bova vseeno poskušala preseči lanski čas in povprečje, kar pa nikakor ne bo lahko. A to so želje. Kmalu bomo že vedeli, kaj od tega bo uresničeno. Vsekakor pa si želim še eno čisto uživancijo.

Imeti prijatelja (ali: zakaj obožujem Goričko?)

V zgodnjih jutranjih urah pretekle sobote, pri kakih dveh stopinjah, ko smo na Fleche Slovenija 2014 že prevozili 240 km in 2500 višincev ter so se pri nekaterih že kazali znaki neprespanosti in utrujenosti, smo se ustavili na Goričkem. Edita in Karli, lastnika apartmajev Džaboka & Gruška, kjer se tudi sicer večkrat ustavimo na dopustu ali pa na kolesarskih pripravah, sta tako zgodaj vstala le zato, da bi nas pričakala. 

Edita in Karli pred kakima dvema letoma in pol sploh nista vedela, kaj so to breveti. Po igri naključij nas je spoznala Stanka Dešnik, moja dobra prijateljica iz tistih krajev, ko mi je povedala, da ponujata enkratne apartmaje. Ko smo bili prvič pri njiju, smo bili očarani nad gostoljubnostjo in apartmaji, ona dva pa malo skeptična do našega načina kolesarjenja. Veliko kolesarjev prenočuje pri njiju, a nihče nam podoben. Nekako si takrat še nista znala predstavljati, kaj pomeni biti toliko in toliko kilometrov in ur na kolesu. Pa smo ju kasneje prepričali s svojimi dejanji. Zdaj sta o brevetih že prava strokovnjaka in na najdaljšem slovenskem brevetu Slovenskih 1000+, je pri njiju tudi najpomembnejša kontrolna točka, kjer si udeleženci oddahnejo in lahko tudi zaspijo v čudovitih in s stilom za stare čase opremljenih apartmajih.

No, Edita in Karli sta nam tudi tokrat pripravila pravi sprejem s pravo goričansko gostoljubnostjo in dobrotami. Topel prostor je bil pravi balzam naproti mrazu zunaj in nekateri so uspeli tudi zaspati za kake pol ure. Dolgo časa smo bili tam. Ko smo odšli, nismo več potrebovali luči in odsevnih jopičev.

Ampak to še ni vse. Tam nas je pričakal tudi Murek. Z njim smo se spoznali pred dvema letoma, ko smo marca vozili nočno diagonalo. Tudi to poznanstvo je napletla Stanka. Takrat je medije obvestila, da bomo ponoči začeli s turo Hodoš-Sečovlje. Lokalni mediji so to objavili, Murek je slišal, prišel nas je pozdravit in se z nami odpeljal do Murske Sobote. Človeka takoj začutiš in njega sem. Da bo to trajno prijateljstvo, ki ne pozna meja. Vedno, ko smo v tistih lepih krajih, se slišimo. Če je le možno, odpeljemo skupaj kakšno turo. Čeprav se mi zdi, da Goričko poznam kot svoj žep, nas vedno pelje po kakšni cesti, kjer še nismo vozili.

Murek je tudi to noč hotel z nami prevoziti del trase, a mu je to preprečila bolezen. Kljub temu je v tem mrzlem jutru in še v trdi temi, z avtom prišel kakih 20 km od svojega doma in nam prinesel banane, čokoladke Snickers in dobrote, ki jih je prejšnji dan spekla njegova tašča. Za nas jih je spekla. Hvala, hvala, hvala!

Ko smo se odpravili z Goričkega, sem med vožnjo razmišljal, kdo od prijateljev, ''prijateljev'' in množice samovšečnežev, ki jih tako ali drugače poznam, bi še, samoiniciativno kot Murek, na tak način ponudilo pomoč. Le še nekaj takih poznam, nekateri izmed njih so bili tudi udeleženci tega breveta. In zaradi takih ljudi je življenje lepo. 

Torej, Stanka, hvala, da sem po tvoji zaslugi spoznal tako enkratne ljudi kot so Edita, Karli in Murek ter upam, da bom vsem vam lahko enkrat tudi jaz pomagal na kakršen koli način.