Andrej Zaman Many

Prijava na DOS 2012

2012-01-09T15:06:00.000+01:00

No, pa je zagotovljeno majsko uživanje s prijavo na DOS 2012. Tako pozno se nisem še nikoli prijavil, ampak vse ima svoje razloge. Ekipa, ki bo ponovno zelo izkušena, je že skoraj kompletna. V Manyteamu 2012 bosta tako dva člana z mano že četrtič, eden tretjič, eden pa drugič. Zaenkrat je v ekipi le en novinec, ki pa mu ne manjka izkušenj iz ultra maratonskih kolesarskih preizkušenj, saj ima za sabo že precej prevoženih brevetov in ekstremno težkih maratonov. Žal letos ne bo dveh zelo izkušenih članov iz preteklih let, vendar sem prepričan, da bo tudi ta ekipa najmanj tako enkratna kot lanska. Torej rabim le še enega člana, ki pa ga menda tudi ne bo težko dobiti. Predstavitev ekipe pa naj še malo počaka, da bomo popolni.

Srečno v 2012

2011-12-31T20:55:00.000+01:00

V letu, ki prihaja vam vsem želim veliko srečnih, zdravih in nasmejanih dni.

Kolesarska statistika leta 2011

2011-12-31T20:27:00.000+01:00

Po današnji silvestrski turi v jasnem in sončnem vremenu je čas za analizo latošnje sezone. Statistika kaže naslednje (po mojem Polarju CS400, brez teka in fitnesa):

prevoženih 21.443 km,
neto čas vožnje 828:59:04,
povprečna hitrost 27,5 km/h,
porabljenih 604.515 kcal,
186.042 višinskih metrov.

Vožnje glede na dolžino v km:

150-199: 24
200-299: 12
300-399: 3
400-499: 4
500-599: /
600-699: 1
700-999: /
1000 in več: 2

S sezono 2011 sem zelo zadovoljen, prevozil sem DOS in PBP, število prevoženih kilometrov pa bo težko ponovljivo, saj je bilo letošnje leto zelo ugodno za kolesarjenje.

Prva tura v letu 2012

2011-12-30T08:28:00.000+01:00

Datum: nedelja, 1.1.2012

Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. tam nekje
Predvidena trasa: Kras, Brda
Udeleženci: vsak, ki bo imel občutek, da po najdaljši noči življenje teče dalje
Vreme: bo
Veter: zagotovljen nasprotni
Tempo: dnevu primeren

21.000

2011-12-25T16:47:00.000+01:00

Leto 2011 je res zelo ugodno za kolesarjenje. Katerega koli kolesarja srečam, mi pove, da je letos postavil svoj osebni rekord v prevoženih kilometrih. No, to je uspelo tudi meni. Sicer sem osebni rekord postavil že avgusta, ravno danes pa sem prevozil letošnji 21 tisoči kilometer. Težko predstavljivo, da se jih je toliko nabralo in precej več, kot marsikateri sodelavec ali sodelavka v službi z avtom. Ta kilometraža pa bo tudi zelo težko ponovljiva.

Še ena prednovoletna tura na Primorskem

2011-12-25T16:39:00.000+01:00

Datum: četrtek, 29.12.2011
Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. kdo ve
Predvidena trasa: valovito po Brdih in Krasu, ravno po Italiji
Udeleženci: kdor si lahko vzame prost dan v prednovoletni norišnici
Vreme: bo
Tempo: letnemu času primeren

Doslej najboljši zapis na forumu Randonneurs Slovenija

2011-12-24T19:47:00.000+01:00

Po mojem mnenju je doslej najboljši zapis na našem forumu ta, ki ga je napisal(a) Črtica in se nanaša na ustanovitev ŠD Randonneurs Slovenija. Z dovoljenjem avtorja(ice) ga citiram v celoti.

''Vsi, ki so nam pri srcu dolga potovanja s kolesom in pri tem preprosto uživamo, ne glede na izjemno dolge razdalje in višinske metre, ki jih premagujemo, smo sedaj dokončno, uradno in potrjeno dobili svoj pristan. Svoje športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA, iz katerega in preko katerega se bomo lahko vedno znova in znova podajali na svoja dolga kolesarska potovanja in se vanj tudi vračali.

Ustanovna skupščina društva je potekala v soboto, 24. septembra 2011 v Ljubljani, v prostorih bifeja Žoga je nora, ob zaključku še zadnjega, 200 km breveta v letu 2011. Vsi tam prisotni kolesarji smo soglasno sprejeli sklep o ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA, potrdili Statut in izvolili organe društva. Predsednik je tako postal naš najvidnejši ultrakolesar® Marko BALOH, na katerega kolesarske dosežke doma in na tujem smo upravičeno lahko vsi ponosni. Člani upravnega odbora društva so še Andrej ZAMAN, Zdenko HOVNIK, Matej LAVRIŠA in Tanja KAVČIČ, blagajničarka pa je Sabina JUHART.

Društvo je bilo v registru društev Upravne enote Ljubljana uradno registrirano 13. decembra 2011.

Čas od ustanovne skupščine pa do uradne registracije društva ni bil čas počitka. Bil je čas trdega dela upravnega odbora, postavljali so se temelji organizacije in predstavljivosti društva, določeni in v svetovnem koledarju potrjeni so bili datumi brevetov pri nas v letu 2012 (kar 11 jih bo, največ doslej), v pripravi je Pravilnik o finančnem in materialnem poslovanju društva, največ časa pa so člani upravnega odbora ob pomoči Vasje KAVČIČA namenili pripravi organizacije Flechea, randonneurskega ekipnega tekmovanja, ki sicer poteka v duhu in po pravilih vožnje breveta, a je vendarle tekmovanje in bo v naslednjem letu prvič organizirano tudi pri nas.

Na potrebo po ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA je iz leta v leto opozarjalo vse več dejstev: vedno več nas je ultra kolesarjev, vsako leto organiziramo vse več brevetov in se jih tudi udeležujemo v vedno večjem številu, kolesarjenja po Franciji (Pariz – Brest – Pariz) se je pred 4 leti udeležilo 7 Slovencev, letos pa že 26, vabijo številne tovrstne prireditve na tujem in še bi lahko naštevali.

Naše društvo je bilo uradno potrjeno v času veselega decembra. V času pričakovanj, dobrih želja in vsesplošne pozitivne energije med ljudmi. Naj mu bo to popotnica v delovanju, ki naj bo enako dobro, uspešno in predvsem srčno, kot čas, v katerem je bilo športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA uradno registrirano.''

----------------------------------------------------

ultrakolesar®: kolesar/kolesarka, ki premaguje daljše razdalje kot so predvidene v tekmovalnih etapah cestnega kolesarstva

Konec leta in načrti za 2012

2011-12-22T20:08:00.001+01:00

Leto 2011 se izteka, čas je torej za načrte v letu 2012. Precej jih je in so kar ambiciozni. S predpostavko, da ne bo poškodb, bolezni in podobne višje sile, so realno uresničljivi. S tem pa nikakor ne mislim na uvrstitve na tekmovanjih. Kolesarski cilji za 2012 so tokrat za spremembo razporejeni na več prireditev in so bolj ali manj enakovredni.

Ena od teh je seveda DOS, ki pa v 2012 prvič v zadnjih letih ne bo glavni cilj sezone, kar pa ne pomeni, da ga bom šel odpeljat turistično. Daleč od tega, tudi tu imam kar ambiciozen cilj, ki pa bo uresničljiv, če se bo poklopilo več dejavnikov, med drugim tudi vreme. Po drugi strani pa je tudi DOS v ekstremno slabem vremenu še poseben izziv, saj mi leta 2010 v nemogočih vremenskih razmerah ni uspelo priti do cilja.Ampak o tem več kdaj drugič

Doseganje naslednjega cilja, ki bo morda še bolj zahteven kot DOS, je doseči naziv Super slovenski randonneur, ki ga dobi tisti član ŠD Randonneurs Slovenija, ki uspešno prevozi vse slovenske brevete v koledarskem letu. S tem sta povezana še dva naziva in sicer Randonneur 5000, ki ga dobi tisti, ki v štiri letnem obdobju na brevetih prevozi 5000 km, za kar mi manjka le še uspešno dokončanje Flechea in 1000 km dolgega breveta, in NAJ SLO randonneur, ki ga dobi tisti član društva, ki v koledarskem letu prevozi največ kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini.

Še dva cilja sta. Še dva breveta ekstremna.

Najprej lažji. Tour Blanc Rondo bo od 22. do 24. junija 2012, torej en teden po naših 600 km, poteka iz Italije, preko Francije in Švice, pa spet na izhodišče v Bieli v Italiji, dolg bo 600 km, imel bo okoli 10.000 višinskih metrov, trasa pa je speljana okoli najvišjih vrhov Alp, in sicer Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... Potrebno bo premagati celo vrsto gorskih prelazov, med njimi Col du Petit St. Bernard (2188), Cormet de Roseland (1968), Col des Saises (1957), Col des Montets (1461), Forclaz (1526) in Simplonpass (2005).

Drugi bo v celoti potekal v Italiji. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa bo 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1600 km bo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km se trasa spušča, zadnjih 150 km menda ni kaj prida vzpona, vmes pa okoli 20000 višinskih metrov v 1000 kilometrih. Kar zahtevno. Pred leti sta to traso že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. V letu 2012 bo lahko nastopilo 350 udeležencev, trenutno pa nas je že prijavljenih 227, od tega 8 Slovencev, kar nas trenutno uvršča v sam vrh po številu prijavljenih. Prepričan sem, da se bo še kdo od naših randonneurjev opogumil in šel zraven. Kdo ve, morda pa bomo spet imeli zraven tudi žensko predstavnico.

Torej, cilji so, po svojih najboljših močeh se bom trudil, da jih bom uresničil, realizacijo pa bom analiziral po koncu sezone.

Breveti po svetu v letu 2012

2011-12-22T19:07:00.000+01:00

Še dva linka za tiste, ki vas zanimajo lokacije in dolžine brevetov v tujini v letu 2012. Kar lepo število jih bo, na nekaterih bodo (bomo) tudi slovenski udeleženci.

breveti v Franciji

breveti v ostalem svetu

Breveti v Sloveniji v letu 2012

2011-12-22T11:46:00.000+01:00

Kot sem že v predjšnjem prispevku napisal, bomo imeli v Sloveniji v letu 2012 kar 11 brevetov. Štirje od tega bodo novi. Razlog za nove brevete je poleg tega, da je zanimanje zanje zelo v porastu, še ta, da jih želimo voziti tudi po predelih Slovenije, kjer doslej še nismo. Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti.

Na tem mestu bom najprej opisal nove brevete.

Prvi izmed teh bo tudi prvi v letu 2012. 10.3. bo v Novi Gorici štart 200 km dolgega, večinoma ravninskega, breveta, ki nas bo vodil na Kras, pa do Gradeža in Palmanove v Italiji in spet v Novo Gorico. Organizator tega breveta je KK Djak iz Nove Gorice, ki se prvič pojavlja kot organizator, sicer pa je to kolesarski klub, katerega člani so najbolj številčno zastopani na brevetih.

Druga novost je ekipni brevet z nazivom Fleche Slovenia v organizaciji ŠD Randonneurs Slovenija, kjer je potrebno v 24 urah prevoziti čim več kilometrov, vsako ekipo pa zastopa 3-5 članov. Ta brevet bo 23. oz. 24. marca.

Naslednja novost bo 28.4. in sicer 300 km dolg Brevet po Dolenjski in Beli krajini, ki pa bo dokaj zahteven in skoraj brez ravnine. Organizator je ŠD BIK.SI.

Zadnja novost pa bo 8.9. na Gradu na Goričkem, kjer bo 200 km dolg brevet, ki nas bo vodil po Goričkem, Avstriji in Madžarski. Organizator pa je Javni zavod Krajinski park Goričko.

Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti, o katerih pa več kdaj drugič.

Športno društvo Randonneurs Slovenija

2011-12-22T11:29:00.000+01:00

Po zgledu velike večine držav, v katerih so organizirani breveti, smo tudi v Sloveniji ustanovili športno društvo, ki bo skrbelo za razvoj te zvrsti kolesarstva, ki je vedno bolj popularno. Iz sramežljivih začetkov pred nekaj leti, ko je bilo v Sloveniji le malo brevetov letno, jih bomo imeli v letu 2012 kar 11. Štirje od teh bodo povsem novi, 1000ka pa bo potekala po skoraj povsem novi trasi.

Športno društvo Randonneurs Slovenija je društvo, ki ga vodijo zagnani člani, kar pa ne pomeni, da drugi tudi niso zagnani. Predsednik društva je Marko Baloh, ki je tudi pobudnik te zvrsti kolesarjenja v Sloveniji. Podpredsednik ali poslovni sekretar sem jaz, informatik je Zdenko Hovnik, preostala člana upravnega odbora pa sta Tanja Kavčič in Matej Lavriša. Vsi imamo štiri letni mandat.

Pariz - Brest - Pariz 2011 ali 79 ur in 24 minut uživanja na kolesu

2011-09-05T22:11:00.004+02:00

Res je. Dobesedno uživanje. No, kakor za koga, a zame vsekakor.

Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.

Po DOSu sredi maja se je zdel avgustovski PBP kar precej oddaljen. A čas je hitro mineval in kar naenkrat je bil čas za odhod.

Sobota, 20.8.

Tanja

Andrej

Po nekaj čez 1300 km prihod z avtom v St. Quentin En Yvellines, zahodno predmestje Pariza, morda kakih 30 km od Eifllovega stolpa. Miren del, poslovna četrt, s Tanjo in Nevijem (vsi trije smo člani ŠD BIK.SI) smo bili nastanjeni kakih 500 metrov od štarta. Blizu nas sta bila še Aleksej in Jure z boljšima polovicama. Še isti dan sva s Tanjo opravila tehnični pregled, čeprav sva ga po urniku imela šele v nedeljo. Popoldne sva z našimi cikloturistikusi s kolesi obiskala center Pariza.

Nedelja, 21.8.

Slovenci na PBP

Nedelja je zelo hitro minevala. Ob dveh popoldne smo imeli slovenski predstavniki skupinsko slikanje, ob štirih pa je že bil prvi štart. Od Slovencev je prvi štartal Jure, ki se je odločil, da bo njegov maksimalni čas za prihod v cilj 80 ur. Naslednja sta uro za tem štartala ležeča kolesarja Aleksej in Janko, še uro za tem pa bi morali na pot cikloturistikusi na 90 ur, ki pa so v hudi vročini štartali šele okoli osmih zvečer, saj so organizatorji udeležence spuščali v skupinah po 500 vsakih 15 minut. Mi, ki smo se odločili, da bomo imeli na razpolago 84 ur, smo imeli štart naslednje jutro.

Tanja

Andrej

Edi

Tanja, Nevijo in Andrej

Ponedeljek, 22.8.

Panika! Budilka na mobitelu ob treh zjutraj ni zvonila. Pravzaprav sta zatajili dve budilki. Na srečo je bilo zbujanje še dovolj zgodaj za pripravo zajtrka, še zadnji pregled opreme, pumpanje gum, montiranje potovalnih torb, ki so povzročile, da sta bili najini kolesi zelo otovorjeni (moje je po občutku tehtalo kakih 20 kg), ... In že sva bila s Tanjo, skupaj s še drugimi slovenskimi udeleženci, v štartni proceduri.

Malo pred štartom

Le kaj nepredvidenega me lahko ustavi

Bili smo v tretji, zadnji skupini 500 udeležencev, ki smo štartali na tem brevetu. V zraku je bilo čutiti neko posebno napetost. Velika večina nas še nikoli ni vozila tako dolgo turo. Bo šlo? Da vsaj ne bi bilo padca, hujših tehničnih težav, bolezni, poškodb, ... Ja, take misli so nam rojile po glavi. Morda je bil kdo tudi negotov, ali je dovolj dobro pripravljen za to preizkušnjo.

Jaz spredaj, potem Tanja, foto Edi slika

Ko so nam pred štartom žigosali kartončke, se je ulilo. Ne sicer nepričakovano, saj je tam vsako noč padal dež, pa vseeno. Štartali smo torej mokri, nekje ob 5.25 zjutraj. Začelo se je. Bila je še trda noč. Napetost je popustila, noge so se sprostile. Večinoma ravninski prvi del je bil za ogrevanje. Kmalu so se oblikovale skupine, večina naših je bila že spredaj. S Tanjo in Edijem smo tvorili našo mini skupino. Tako smo se dogovorili že pred odhodom v Francijo. Kar hitro smo ostali sami. Jaz spredaj, potem Tanja, Edi na koncu. Tako smo vozili kakih 1000 km. Hitrejši so bili spredaj, počasnejši zadaj. Mi smo vozili svoj tempo, okoli 30 km/h je bilo povprečno po ravnini. Brez dirkanja, brez zaganjanja in nepotrebnega trošenja moči. Dolga pot nas je čakala do konca, na koncu bo pomemben vsak atom moči.

Zame je bila glavna naloga na tem brevetu, da pomagam Tanji, da s čim manj težavami pride do cilja. To je bila moja misija. Edina naša ženska predstavnica je bila fizično zelo dobro pripravljena. V njen prihod do cilja sploh nikoli nismo dvomili. Le pametno je bilo treba razporediti moči.

Vedno temneje sredi dneva

In smo vozili. Dohitevali smo skupine kolesarjev. Ker so vozili prepočasi, smo šli naprej svoj tempo. Običajno nam niso sledili. Tako je šlo kakih 130 km. Vreme oblačno, temperatura idealna. Potem pa tema sredi dneva in dež. Nadaljevali smo premočeni, saj kakih posebnih oblačil za zaščito pred dežjem nismo imeli. Potem je malo prenehalo deževati. Ravno smo se posušili, ko nas je nekaj kilometrov pred eno izmed kontrolnih točk dobil hud naliv. No, pa smo bili spet mokri. Tudi zvečer in ponoči se je nadaljevalo enako. Dež, začinjen s hudimi nalivi. Francozi ne poznajo pokritih avtobusnih postaj, kot jih imamo pri nas, pravzaprav smo na nekaterih področjih svetlobna leta pred njimi, tako da smo v eni vasi na srečo lahko vedrili v neki dvorani. Kako uro smo bili tam. Nadaljevali smo, ko je malo ponehalo.

Na skriti kontrolni točki, nekje okoli 400. km, smo se odločili, da bomo šli spat. Organizatorji so imeli pripravljene jogije, plačaš 4€, naročiš, kdaj naj te zbudijo in greš spat. Ob treh zjutraj so nas zbudili. Zunaj grmi, treska, dež se zliva. Še eno uro bomo spali in počakali, da gre morda najhuje mimo. Časa, da pridemo do naslednje kontrolne točke, imamo še dovolj. Ob štirih je bilo treba vstati. Na srečo je bilo dežja vse manj. Poseben užitek, če se temu sploh lahko reče užitek, je bilo oblačenje mokrih in mrzlih oblačil. Majica, hlače, nogavice. Ko sem dal gor še čevlje, sem slišal ''pljosk'', saj, ko sem s sezul, nisem zlil vode iz njih. In smo šli naprej. Zunaj na srečo ni bilo premrzlo. Kakih 12 stopinj.

Ko se je začelo daniti pa defekt. Prazna moja prednja guma. Hitra menjava zračnice in že smo nadaljevali. Po dveh kilometrih spet. Spet prazna prednja guma. Očitno je je nekaj ostalo na notranji strani gume. Menjam gumo in zračnico in pumpam. Edi pomaga. Ko je dovolj napumpano, Edi potegne pumpo in odtrga ventilček. Jebela. Še enkrat. Takrat so pripeljali mimo naši kolesarji, ki so prenočili v hotelu. Tanja in Edi gresta z Dejanom naprej, Simon mi pomaga napumpati. Tretjič. Že gremo naprej, le še nekaj kilometrov nas je ločilo do naslednje kontrolne točke. Skupina gre naprej, mi trije pa počasneje od njih, svoj tempo. Dejan nadaljuje z nami, ker ima probleme z mišico. Izvemo, da je Zdenko že odstopil. Menda zaradi težav s srcem. Pravilna odločitev, zdravje je na prvem mestu.

Gor in dol, pa nobene strmine

Proga je ves čas razgibana. Gor, dol, gor, dol, brez ravnine. Da dobiš morsko bolezen. Le redkokateri vzpon je bil težji od 10%. Nič posebnega. Le gor in dol. Najvišja točka je bila menda na 347 metrih nad morjem. Že zelo blizu Bresta. Klima tam gor pa taka, kot pri nas na Vršiču. Leden dež, močan veter, mraz. Le še malo nas je ločilo do Bresta, ki je bil na polovici.

Kakih 200 km pred Brestom smo imeli veter v prsa. Vsaj tak občutek smo imeli, ki pa je bilo čitno pravi, saj nam je potem, ko smo se vračali, veter v hrbet pomagal premagovati kilometre. Zdaj smo se že vozili v smeri proti Parizu. Nič več se mu nismo oddaljevali, le še bližali. Psihološko je to zelo dober občutek. Precej lažje gre naprej. Spet smo bili sami trije. Dejan je šel naprej.

Ob poti je bilo precej gledalcev. Mladih in starih. V mestih, vaseh in sredi niča. Sredi gozda, ponoči, ko ni bilo nikjer niti blizu kakšno naselje, so bili ljudje, ki so ploskali in nas vzpodbujali. Enkratno. Vsakomur smo odzdravili. Vsaj pomahali.

Preko 800 km je že za nami

929. km

Še vedno smo se držali dogovorjenega. Ustavljali smo se le na kontrolnih točkah, vmes pa smo praviloma vozili brez ustavljanja. Na kontrolnih točkah nismo hiteli. Ravno toliko, da smo lahko brez težav prišli v pravem času do naslednje kontrolne točke. Pojedli smo kaj toplega ali le kak sendvič in napolnili bidone. Ponekod smo tudi zaspali. Na stolu, naslonjeni na mizo, včasih na tleh. Kjerkoli. Na kratko. In spet naprej. Premagovat kilometre.

Čedalje bližje smo bili cilju. Na eni izmed zadnjih kontrolnih točk je bilo ogromno ljudi. Krajevni praznik. Le uradni govorec govori in govori. Ne neha. Po francosko, seveda. Mi ga nismo nič razumeli. Tam očitno ne poznajo glasbe. Navežemo stik z domačini. Na mojem dresu vidijo napis ''Slovenija''. Da, iz Slovenije smo. ''Veste, kje je Slovenija? Ste že kdaj bili pri nas?'' jih sprašujem. ''Vemo, kje je, tam pa nismo bili še nikoli.'' Povem jim, da je to najlepša država na svetu, da naj le pridejo, ne bo jim žal.

Zaspani in prijetno utrujeni na 1022. km

Še par besed in gremo naprej. Zaželijo nam srečno vožnjo. Tanji še posebej. Vsi jo občudujejo. Tudi midva z Edijem. Zelo. Kakih 1000 km je že za nami. Odlično se drži. Razen občasnih težav s spancem, ki so na tako dolgi turi nekaj običajnega, sploh ne občuti bolečih nog. Enkratno. Precej več kot dva dneva in pol smo že na poti. Vsi imamo občasno težave s spancem.

Celo pot že srečujemo mladino ob cesti, ki nam ponuja razno pecivo in pijačo. Ustaviš se, nekaj poješ, lahko tudi spiješ, mladim radovednežem, ki vsakemu ploskajo in ga vzpodbujajo, poveš od kje si in kako ti gre, daš kak evro in že brziš naprej.

Simon, Edi in Matej

Krepka tema tretje noči je že bila, ko pri hiši na levi vidim ljudi. Najprej pomislim na mladino z raznimi dobrotami. ''Gremo naprej?'' vprašam Tanjo, ki je vozila za menoj. Slišim ''ja'' in pritisnem na pedala, ko zaslišim ''Slovenci!''. Seveda takoj ustavimo. Tam sta bila Matej in Simon, ki sta štartala že v nedeljo zvečer. Ne vem, če sta se ravno močno razveselila našega prihoda. ''Živijo! Kako ste? Kako napredujete?'' jih ogovorim, onadva pa bolj mrka kot vesela. Pojma še nimam, kaj se dogaja. Saj smo vendar prijatelji. Matej je bil že dve leti v moji ekipi na DOSu. Pove, da je Slavko v hiši. Da je hudo z njim. Da čakajo rešilca. Da ne more več. Grem notri. Slavko je bled in obnemogel, več kot očitno je, da je nekaj hudo narobe z njim. Pozdravim ga, kaj bolj pametnega od ''Vse bo še v redu, boš videl.'', mi ne pade na pamet. Rešilec je že na poti. Kmalu pride. S sireno. In že ga odpeljejo. Mi pa moramo naprej. Mateja in Simona že pošteno skrbi, če bosta uspela priti v pravem času do naslednje kontrolne točke in do cilja. Onadva sta štartala prej in imata drugačno časovnico, kot mi trije.

Nekaj časa vozimo skupaj. Kar spodoben tempo smo imeli. Hiter. Le še kakih 200 km je bilo do cilja. Morda še manj. S Tanjo se ustaviva nekje sredi niča. Zaspanost je prehuda, nadaljevanje bi bilo lahko zelo nevarno. Zaščitno folijo na tla in že spiva. Čez 15 minut nadaljujeva. Edi, Matej in Simon so šli naprej. Spet se bomo srečali na naslednji kontrolni točki. Tam Tanjo spet premaga spanec. Ni čudno, sredi tretje noči smo, po skoraj 70 urah vožnje. Tudi jaz sem zaspan. Zaspiva med mizami na tleh. Kot še mnogo drugih. Matej in Simon morata medtem naprej. Edi naju počaka. Kdo ve, koliko časa je trajal spanec. Morda uro, morda malo več ali malo manj. Ni važno. Blizu cilja smo. Dovolj časa še imamo. Nikamor se ne mudi. Vstanemo, se umijemo in nadaljujemo.

Četrti dan vožnje. Zgodnje jutro. Lep dan nas čaka. Očitno topel. Tanja je kot nova. Kot, da bi pravkar štartala. Po več kot 1100 prevoženih kilometrih. Z Edijem jo komaj še dohajava. Posluša glasbo na MP3 in vozi v ritmu. To poznam. Z letošnjega DOSa. Voziš v transu. S Tanjo je bilo enako.

Po zadnji kontrolni točki pred ciljem, so nam ob izhodu iz tega mesta na vse krožiščih policisti ustavili promet, da se nam ni bilo treba ustavljat. Ne vem, meni so se ob tem naježile vse dlake, na oči so stopile solze. Vse prebivalstvo, vključno s policisti, je dihalo z nami. Vsi so nam izkazali spoštovanje za že prevoženo pot.

Zadnja etapa je bila po svoje čudna. Zelo hitro je šlo vse skupaj. Le še dobrih 60 km nas je še čakalo. In se je začelo. Najprej smo se sami trije menjavali v ospredju. Vsak po en kilometer. Potem se nam je pridružil Američan iz Seattla. Čedalje hitreje smo šli. Tudi med 38 in 45 km/h. Le ko je prišel v ospredje Američan, se je hitrost umirila na znosnih in kulturnih 32-33 km/h. Po 1200 prevoženih kilometrih! Saj vem, kaj si mislite. Morda res nismo normalni, a bolj ko se je bližal cilj, večji užitek je bil kolesariti in hitreje je šlo.

Cilj

Sveta trojica v cilju

Yes, uspelo je, misija izpolnjena

V Aleksejevi družbi

Cilj smo dosegli po 79 urah in 24 minutah, 1230 km in 9300 višinskih metrih. Zadovoljni, da nam je uspelo in prijetno utrujeni. V prvih kilometrih tega breveta sem Tanji in Ediju rekel, da nam bo na cilju vsem žal, ker bo že konec, saj bo ravno takrat najbolj lepo. Takrat sta me nejeverno gledala in si mislila svoje. Verjetno kaj od tega, da se norčujem, da nisem normalen ali kaj podobnega. Tik pred ciljem sem ponovil besede z začetka. Tokrat sta mi oba pritdila, da je zdaj res najlepše in bi se dalo tako prevoziti kar še precej kilometrov.

Od Slovencev sta odstopila le Zdenko in Slavko. Od skoraj 5000 udeležencev jih okoli 1000 ni videlo cilja.

Kot rečeno, se je Tanja izredno dobro držala. Več kot odlično. Očitno je imela še precej rezerve, ki jih bo z nabranimi izkušnjami izkoristila na naslednjih ekstremnih preizkušnjah. Tanja, iskrene čestitke za ta dosežek. Čelado dol, sama pa se verjetno ne zavedaš, kaj si dosegla. S tem si se za vedno zapisala kot prva ženska v zgodovini Slovenije, ki ji je uspel tak podvig. Zdaj si vzor vsem ženskam, ki jih veseli tak način kolesarjenja.

Petek, 26.8.

Na veleposlaništvu v Parizu

Sproščujoče po Parizu

Sprejem na veleposlaništvu v Parizu je v družbi veleposlanice ge. Veronike Stabej minil v sproščenem vzdušju. Zaposleni na veleposlaništvu so nam čestitali za prevoženo pot, ga. veleposlanica pa je izrecno navedla, da če rabimo kakršno koli pomoč za Slavka, naj takoj sporočimo, da bodo oni poskrbeli, da bo vse skupaj rešeno na zadovoljiv in ustrezen način.

Po obisku veleposlaništva, smo si še ogledali del Pariza. Izvedeli smo še, da so Slavka odpustili iz bolnice in da gre lahko domov. Slavko, želim ti čimprejšnje okrevanje.

Nedelja, 28.8.

Slavnostni govor

Ura okoli šestih zvečer. S Tanjo se po kakih osemnajstih urah vožnje pripeljeva k njej domov v Solkan. Tam pa presenečenje, ki morda niti ni bilo presenečenje. Tanji so domači pripravili prisrčen sprejem, kjer ni manjkal niti slavnostni govor, nekdo pa je na orglice zaigral slovensko himno. Poleg domačih so se zbrali sorodniki, sosedje, prijatelji, ... Veliko ljudi. Starih in mladih. Super. Tanja je to zaslužila. Navsezadnje je prva slovenska super randonneurka in prva Slovenka, ki se je udeležila tega
najbolj znanega breveta na svetu. 1230 km. Marsikomu le del te razdalje

Himna na orglice

povzroča težave z avtom. Za običajne Zemljane je to nepredstavljiva razdalja in znanstvena fantastika za prevoziti jo s kolesom.Prepričan pa sem, da to ni zadnji sprejem, ki ga je bila deležna.

Slavnostni sprejem

Zahvala

Na koncu naj se še zahvalim vsem vam, ki ste naju s Tanjo spremljali na spletnih straneh organizatorja ali pa le v mislih na tej enkratni preizkušnji, na kateri sem užival prav vsak trenutek. Hvala. Iskrena hvala.

PBP prihajamo - le še en teden do štarta

2011-08-14T09:26:00.002+02:00

Le še en teden nas loči do štarta na največjem in najbolj znanem brevetu na svetu, francoskem Pariz - Brest - Pariz (1.230 km), na katerem nas bo nastopilo okoli 5.500 kolesarjev iz vsega sveta, od tega 26 iz Slovenije. Med slovenskimi udeleženci bo tudi ena ženska, in sicer Tanja, ki bo, potem, ko je kot prva Slovenka prejela naziv Super randonneurka, tudi prva Slovenka na tej ultramaratonski kolesarski preizkušnji. Med nami bosta tudi dva ležeča kolesarja.

Iz Slovenije odpotujem v petek, 19.8.2011, v popoldanskih urah, v Parizu pa naj bi bil naslednji dan dopoldne. Prepričan sem, da bom imel do ponedeljkovega štarta (22.8. ob petih zjutraj), dovolj časa za regeneracijo po dolgotrajni poti.

Ko sem se prijavljal na to preizkušnjo, sem si izbral 84 ur za prihod v cilj. Za ta časovni okvir je predviden štart v ponedeljek zjutraj. Možen je bil tudi časovni okvir 80 in 90 ur. Če bi zbral katerega koli od teh, bi štartal že v nedeljo popoldne ali zvečer, kar bi pomenilo eno noč vožnje več. Enako kot jaz se je odločila večina slovenskih predstavnikov.

84 ur poteče v četrtek, 25.8.2011, ob petih popoldne, sam pa upam, da bom cilj dosegel najkasneje v 72 urah. Da ne bo pomote. To je brevet in ne dirka. Torej tja ne grem dirkat, ampak uživat. Dirkal sem na DOSu, za letos bo dovolj. Zdaj je čas za uživanje na tej prireditvi, ki je vsake štiri leta in je stara že krepko več kot 100 let.

Pripravljenost je solidna, do dosovske mi sicer manjka kak teden fitnesa in par tednov težkih treningov, a tudi zdajšnja forma je zadovoljiva in je čisto dovolj, da glede tega ne bi smel imeti težav s to razdaljo. Ne glede na to, da ne bom imel nobenega spremstva in da bom na kolesu tovoril vsaj kakih 10 kg oblačil, rezervnih delov za kolo, hrane, ... Psihološka pripravljenost je zelo dobra, saj so vse misli usmerjene le na to preizkušnjo, ki pa bo, če pridem do cilja, moj osebni rekord prevoženi razdalji.

Kaj gre torej lahko narobe? Nesreča nikoli ne počiva in pride takrat, ko najmanj pričakuješ. Ker bo, predvsem na štartu, velika gneča, je takrat zelo velika nevarnost padca. Letos sem že enkrat padel, na prvem 300 km brevetu, zato upam, da sem ta bonus že izpolnil. Seveda lahko pride do padca kjerkoli in kadarkoli. Tega se na da predvideti. Pri padcu je možna hujša poškodba, lahko pride do uničenja osnovnega sredstva - kolesa, ali pa obojega. Pred štirimi leti je bil cel čas breveta dež. Ob dežju je potrebna še veliko večja previdnost, saj nikakor ni prijetno, da gre po nepotrebnem v nič toliko ogromnih priprav. Bolezen in večje tehnične težave s kolesom so prav tako lahko razlog za odstop. Na tako dolgih preizkušnjah niso nič nenavadnega niti težave z bolečimi in pekočimi podplati in odrgnjeno ritjo. Ampak vse se da, če se hoče. Vse je v glavi. Ko pride bolečina, jo je pač treba odmisliti in voziti dalje.

Priprave so bile zelo dobre. Po prihodu s ture v Split, sem bil pet dni na Goričkem, kjer sem v super družbi nažigal po tamkajšnjih klancih. Kratkih, a neverjetno strmih. Tudi Lendavske gorice so take. Tam mi je števec kazal tudi 28% naklon. Ta klanec je bil tudi edini, katerega sem zvozil s prestavnim razmerjem 34-25. Ostale, tudi tiste s 17-19°% naklonom, sem zvozil na 34-19. Prevozili smo tudi klance okoli Ljutomerja, šli do valovitega Lenarta. Tudi vožnja v močan nasprotni veter je prišla vsak dan na vrsto. Torej priprave so bile dobre, upam, da tudi učinkovite.

Seveda boste lahko vsi spremljali mojo vožnjo na PBP na njihovi spletni strani, moja številka pa je 8450.

Poletje 2011

2011-08-03T22:26:00.000+02:00

Letošnji julij se je začel z veliko vročino, v kateri ni bilo možno kaj prida kolesariti, zato sem imel v tem času večinoma le večerne in nočne ture, ki so bile pravi užitek. Še zlasti vožnja ponoči nudi neverjetne občutke. Prometa je manj. Z močno prednjo lučjo, zadnjo lučjo, odsevnim jopičem in odsevnimi trakovi na nogah, sem bil zelo viden in vsi vozniki so me že od daleč videli in se me izogibali, tako da v nočnih vožnjah še nikoli nisem doživel kake neprijetne izkušnje z avtomobilisti. Pa tudi bolj hladno je, temerature so zelo prijetne za kolesarjenje.

Ko je huda vročina minila, so se tudi treningi spet odvijali preko dneva, včasih pa so se zavlekli krepko v noč.

To poletje zelo hitro mineva. Pet dni kolesarjenja na Goričkem v super družbi, s katerega sem se vrnil v ponedeljek, 25.7. je ekspresno minilo. Tisti klanci niso dolgi, so pa strupeno strmi, tudi krepko preko 20%, teren pa je le redko raven. Torej idealno za prirave za francoski PBP, ki se hitro bliža. Tam menda tudi ni ravnine, pa tudi ne zelo dolgih klancev. Le 1230 km gor in dol, da dobiš morsko bolezen.

Po dnevu v službi, sem bil v sredo že na 305 km dolgem brevetu, ki je potekal iz Ljubljane do Tolmina, Bovca, preko Vršiča na Gorenjsko do Kamnika in spet v Ljubljano. Nabralo se je za kakih 3000 višincev. Super tura s kar spodobnim tempom in zaključkom v gostilni Viški hram na Dolgem mostu v Ljubljani.

Po dveh dnevih v službi je nastopila sobota. Tisti, ki smo bili na Goričkem, smo se dogovorili za nor projekt, h kateremu smo privabili še Edija z Lesc, sicer stalnega udeleženca brevetov v Sloveniji in letošnjega PBP. Majhna skupina ene kolesarke in treh kolesarjev se je zjutraj, večinoma vsak iz svoje smeri napotila od doma napotila v Split. Midva s Tanjo s Severne Primorske, Nevijo iz Kopra, Edi pa z Lesc. Ko smo se srečali, je imel Edi prevoženih že okoli 100 km več kot ostali trije. Otovorjeni z manjšimi prednjimi in zadnjimi torbami (le Edi je imel nahrbtnik), v katerih smo imeli le najnujnejše stvari, kopalke in miniaturne brisače, smo kar hitro premagovali kilometre. Na poti je bilo veliko zanimivih dogodivščin, foto Edi je naredil ogromno lepih fotografij, vse skupaj pa je bila idealna priprava za Francijo, saj smo vozili tudi ponoči. Zadnja tretjina poti je bila bolj počasna, saj smo se zaradi zaspanosti in utrujenosti malo več ustavljali. Prijetno utrujeni, smo v Split, s Tanjo in Nevijem smo imeli vsak prevoženih le malo manj kot 500 km, Edi pa malo malnj kot 600 km, prispeli v nedeljo v dopoldanskih urah, poiskali mestno plažo, se kopali v morju in zaspali v bližnjem parku. Žal ni bilo časa za ogled tega lepega mesta, saj smo imeli ob pol osmih zvečer že trajekt proti Reki, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Sledilo je le še dobrih 100 km kolesarjenja do doma, skupaj pa je na tej avanturi naneslo skoraj 600 km. To je bil tudi zadnji test pred odhodom v Francijo, pokazal pa je zelo dobro pripravljenost vseh štirih. Še posebej sta lahko s svojo pripravljenostjo zadovoljna Tanja, ki je imela to poletje precej zdravstvenih težav in skoraj mesec dni ni sestavila konkretne ture ter Nevijo, ki je s svojimi skoraj 60 leti izredno hiter in vzdržljiv.

Sledi le še nekaj dni strmih klancev ponovno na Goričkem, še kaka daljša tura, potem pa le še počitek, saj se odhod v Francijo nezadržno bliža.

Vasja 20 let

2011-07-17T08:58:00.000+02:00

Danes praznuje svoj 20. rojstni dan moj starejši sin Vasja. Želim ti vse najboljše, da bi bil srečen in zadovoljen in da bi se ti tvoja življenjska pot uresničevala po tvojih željah in zamislih, v sreči, zdravju in vsem dobrem.

Slovenskih 1000+ uspešno izpeljanih

2011-07-01T21:47:00.001+02:00

17 prijavljenih, 15 nas je štartalo, 7 jih je prispelo do cilja. To je epilog najdaljšega slovenskega breveta. Na štartu, v četrtek, 23.6.2011, ob šestih zjutraj, kjer je vso štartno proceduro izvrstno izpeljala Tanja, nas je pričakal lep in sončen dan, ki pa je kmalu postal soparen in prevroč. Ampak nihče ne bi nasprotoval, če bi tako ostalo, saj nas je vzpon na Vršič pričakal z močnim nalivom. Na srečo je bila z nami, oz. za nami, Alenka, Simonova sestra, ki ga je spremljala na tem brevetu, pa smo ji tudi ostali udeleženci dali svoje stvari, da nam jih je prevažala. Povem vam, da je bil to pravi luksus. Namesto težkih potovalnih torb, ki mokre od dežja postanejo še težje, nam je ona vozila vse kar se je kdo zamislil. Žal avgusta v Franciji ne bo tako.

Alenka nas je pričakala na Vršiču, kjer smo se lahko preoblekli in se previdno spustili v Kranjsko Goro. Tam smo vedrili kake tri ure, medtem pa je kar nekaj udeležencev obupalo in je končalo svojo deževno avanturo. Žal tam nismo bili vsi. Ivan je na vzponu zelo zaostal, na telefon se ni javljal, zato sva ga šla z Alenko iskat. Dobila sva ga, ko se je ves premočen in premražen spuščal z Vršiča. Tam je tudi on končal brevet, ampak zadovoljen, ker se je lahko pogrel ovit v deko.

Ampak Ivan ni bil edini, ki se nam je izgubil. Tudi triatlonec Damjan je nekje zaostal in tudi na telefon se ni javljal.

V Kranjski Gori nam je medtem Matejeva Sabina pripravila izvrstne palačinke, ki so nam skrajšale vedrenje. Po kakih treh urah nas je osem nadaljevalo pot, dogovorjeni, da se držimo skupaj. Močan veter je posušil ceste in vožnja bi bila pravi užitek, če se ne bi neprestano ustavljali. No, ne glede na to, smo imeli že kar standarden postanek v Begunjah, kjer sta Edijeva starša pripravila pecivo in čaj. Naslednji daljši postanek smo imeli na Petrolovi črpalki v Šenčurju, kamor nam je Dušan prinesel sendviče, pijačo, banane, ... Vsega se niti ne spomnim več. Prava pojedina, po kateri smo zaspali na stolih poleg bifeja. V zgodnjih jutranjih urah smo nadaljevali pot. A le do Kamnika, kjer nas je Darko čakal z juho. Njam, dobra je bila. Res, hvala vsem. Edijevim staršem, Dušanu in Darku. Po tem nas je čakal vzpon na Črnivec, ki je hitro minil, kakor tudi pot naprej do Mislinje, čeprav je bilo od Velenja dalje zelo veliko prometa. V Mislinji pa spet dež. Sprva malo in že smo nadaljevali proti Slovenj Gradcu do naslednje kontrolne točke. A do tam nas je dobil močan naliv, nebo je bilo črno in v Slovenj Gradcu sem se odločil, da ne nadaljujem breveta, kljub temu, da nas je na kontrolni točki pričakal Silvo s slastnimi sendviči in rogljiči. Ko sem se že dogovarjal za prevoz domov, me je poklical izgubljeni triatlonec Damjan, ki je rekel, da je tisti trenutek zaradi težav s kolesom odstopil v Mislinji, do Ljubljane pa da ga bo peljala žena. No, pa sem tako tudi jaz dobil prevoz proti domu.

Ostala sedmerica je nadaljevala pot. Po dežju. Kaj dežju, po hudem nalivu vse do Maribora in potem po trasi naprej. O svojih doživljajih bodo kaj več napisali sami. Sigurno jih ni bilo malo. Vsak brevet piše svoje zgodbe in o vsakem bi se dalo napisat knjigo.

Po 60 urah sta v cilj prispela Sendi Anželj in Matej Komplet, ki nista bila videti kaj prida utrujena, ostali pa so bili ta čas še kar precej oddaljeni od cilja. Malo čez pol polnoči v noči iz sobote na nedeljo sem šel s kolesom nasproti preostalim petim junakom. V spremstvu Ivana, ki je skoraj zmrznil na spustu z Vršiča in Darka, ki nam je v Kamniku pripravil slastno juho (oba sta bila na kolesih), ter Alenke in njenega očeta v avtu, iz katerega je odmevala glasba, so se počasi, a vztrajno približevali cilju. Srečali smo se nekje med Postojno in Planino. Bili so vidno utrujeni, neprespani, a trdno odločeni, da jih nič več ne more ustaviti. Ta občutek poznam z letošnjega DOSa.

Matej Lavriša, Slavko Bučar, Simon Gregorčič, Edi Vovk in Simon Krašna so cilj dosegli ob štirih zjutraj. 70 ur so porabili za ta brevet. Fantje, tudi Sendi in Matej Komplet, vse čestitke, zame ste pravi heroji in verjetno se bo marsikdo od vas enkrat v prihodnosti preizkusil tudi na DOSu. Razen Mateja Kompleta, ki je prevozil letošnji DOS, so ostali na cilju vstopili v Klub 1000, v katerem je zelo malo Slovencev. Vsa čast, fantje.

Na koncu naj se zahvalim Tanji, naši letošnji super randonneurki, ki se zaradi službenih obveznosti žal ni mogla udeležiti tega breveta, zato pa je priskočila na pomoč na štartu. Zahvala velja tudi Alenki, ki je nesebično pomagala in vozila opremo vsem udeležencem breveta, čeprav je bila prvenstveno tam zaradi brata Simona. Zahvala gre še Alenkinemu očetu, ki je preostalim ''preživelim'' pomagal od Gorišnice do cilja, kakor tudi vsem prijaznim uslužbencem na bencinskih črpalkah, Stanki, ki nam je na Gradu pripravila kup banan in uslužbencu Šport hotela v Postojni, kjer smo imeli kontrolne točke.

Željo udeležencev, da ta brevet postane tradicionalen, bomo v ŠD BIK.SI upoštevali, bomo pa malo spremenili traso in s tem naredili brevet še bolj atraktiven.

Sam nisem nič razočaran, ker nisem končal tega breveta. To je v bistvu prvi brevet, ki ga nisem končal. V življenju sem že trikrat prevozil preko 1000 km, nazadnje letos na DOSu, zato niti nisem čutil kakega posebnega izziva. Glavni krivec za odstop je bil vsekakor dež in slaba napoved tistega petka, a svet se vrti naprej in naj bo prevoženih Slovenskih 1000+ izziv za naslednja leta.

1000 km brevet - Slovenskih 1000+

2011-06-10T13:05:00.000+02:00

Manj kot dva tedna nas ločita do naslednjega breveta. Najdaljšega letos v Sloveniji, 1008,2 km dolgega, kjer sem sam glavni organizator. Trasa je določena. Štart Slovenskih 1000+ bo v četrtek, 23.6.2011, v Ajdovščini ob 6. uri zjutraj pred vhodom v pivnico in pizzerijo hotela Gold Club (center mesta). Trenutno nas je prijavljenih že 12 udeležencev, ki moramo progo prevoziti v največ 75 urah, seveda pa sem prepričan, da to ni zadnja številka.

Koprskih 600+ oz. Pa jo imamo - prvo slovensko Super randonneurko

2011-05-31T12:50:00.000+02:00

Tako je. Uspelo je to, v kar nihče, ki jo pozna, ni dvomil. Tanja je postala prva Slovenka z nazivom Super randonneurka za prevožene brevete v dolžini 200, 300, 400 in 600 km. Kot prvi Slovenki pa ji je uspelo prevoziti najprej 400 km brevet, zdaj pa še 600 km dolgo razdaljo. To so razdalje, ki so običajnim smrtnikom in vikend kolesarjem nepredstavljive in jih imajo za znanstveno fantastiko. Bravo, Tanja in iskrene čestitke za ta podvig!

Sicer pa nas je na štartu namesto obljubljenega dežja pričakalo sonce, na celi trasi pa ni, razen od Tolmina do Kobarida, nič deževalo. Pa še tam je bilo dežja malo, le za vzorec. Tudi nasprotni veter do Bovca nas ni ustavil, saj smo komaj čakali na prvi daljši postanek v Bovcu, kjer nam je Tanjin mož pripravil juho, pašto, štrudl, čokolado, ... Njam. Dejan, hvala. Po tej pojedini se ni bilo enostavno s polnimi želodci vzpenjati na Predel.

Na Gorenjskem pa težave. Nekje okoli 240. km mi je počila špica na zadnjem obroču, tako da sem nadaljnjih 370 km vozil z zvitim zadnjim obročem. Po začetnem čudnem občutku, ko pod ritjo čutiš opletanje zadnjega obroča, sem se na to navadil in brez težav, le z veliko bolj previdno vožnjo, prišel do cilja.

Kilometri so kar brzeli, ustavili smo se še v Begunjah, kjer sta nam Edijeva starša pripravila pecivo in čaj, potem pa spet v Domžalah, na polovici poti, kjer smo spet malo okrepčali, Zdenkova žena nam je pripravila palačinke, jaz pa sem poskušal popraviti okvarjen zadnji obroč, a brez uspeha.

In že smo nadaljevali. S kupom postankov, ki so bili kot običajno predolgi, smo prevozili noč, zjutraj pa so se pri nekaterih že pokazale sledi neprespane noči. V Krškem smo, ne po naši krivdi, izgubili Igorja iz Izole, ki je, kot smo šele na cilju izvedeli, odstopil zaradi zdravstvenih težav, do cilja pa se je naša skupina razdelila na tri skupinice, a smo vsi uspešno prispeli do konca.

Ni kaj, za nami je še en uspešno prevožen brevet, s katerim smo, no, vsaj večina nas, izpolnili kvalifikacijo za avgustovski Pariz-Brest-Pariz, za katerega že potekajo aktivnosti glede iskanja prenočišč in prevoza.

Organizatorji tega breveta, OPD Koper, so se spet potrudili, sicer pa, kaj drugega od njih tako ali tako ni bilo za pričakovati. Hvala, fantje.

Bliža pa se že naslednji brevet. Tokrat bo to 1000+ km s štartom 23.6.2011 ob 6. uri zjutraj v Ajdovščini, kjer bo tudi cilj, progo pa bo potrebno prevoziti v 75 urah. To bo še en resen preizkus in test pred Francijo, zato ste v velikem številu vabljeni, da se udeležite tudi tega breveta.

Koper, 28.5.2011 - brevet 600+

2011-05-27T07:50:00.000+02:00

Čeprav se po DOSu nismo še niti dobro spočili, nas že čaka naslednji brevet. Dobrih 600 km in zadnji v seriji, ki jo je potrebno odpeljati za PBP. Žal se bo menda vreme skisalo, tako, da nas jutri zjutraj čakata dež in ohladitev.

Štart tega breveta bo ob 6.00 zjutraj v Kopru, potekal pa bo na relaciji Koper - Kozina - Divača - Lipica - Sežana - Nova Gorica - Bovec - Predel - Trbiž - Kranjska Gora - Jesenice - Tržič - Kranj - Mengeš - Domžale - Trojane - Zagorje - Zidani most - Krško - Kostanjevica na Krki - Novo mesto - Kočevje - Cerknica - Postojna - Kozina - Koper. Prevoziti ga je potrebno v največ 40 urah, oziroma na cilj je treba priti najkasneje v nedeljo ob desetih zvečer. Lani sem vozil v prvi skupini in smo za celotno pot rabili 27 ur, neto vožnje pa je bilo 21 ur.

Trenutno nas je 35 prijavljenih, od tega ena ženska.

Kdor pravi, da nima krize, laže ali DOS 2011 v 51 urah in 49 minutah

2011-05-23T22:04:00.008+02:00

Letošnji DOS je bil spet nekaj posebnega. Ekstremna preizkušnja v pravem pomenu besede. Sredi maja je že potrebno biti v top formi. Ker je prolog na srečo odpadel, smo se v Postojni z ekipo zbrali šele pozno popoldne na dan štarta. Ekipa je pripravila spremljevalni kombi z ozvočenjem in dodatno lučjo, čas štarta pa se je nezadržno bližal. Pred tem še telefonski klic dobrega prijatelja Alana, obiskal me je Aleš Merkelj z ženo, najbolj pa sem se razveselil obiska sina Vasja z njegovo Saro. Vsi so mi zaželeli srečno pot. Hvala.

In že je bila ura za premik. Spremljevalni kombi na za to določeno mesto, jaz pa z Igorjem in Sebastjanom proti štartu. Še intervju s TOFom za Nedeljski dnevnik (celostranski članek na temo DOSa je objavljen v tednu po tej dirki, naslov ''Kdor pravi, da nima krize, laže'' in glavni poudarek članka sta iz mojega intervjuja) in kot bi trenil sem bil že v garaži hotela Kras, kjer smo tekmovalci čakali na svoj štart.

Točno ob 19.27 sem štartal. Sproščeno. Ker je bil štartni interval na minuto in pol, je zelo hitro prihajalo do srečevanj in prehitevanj. Kilometri so kar minevali in že sem bil pred prvimi resnimi klanci. Kubed, Pomjan. Na časovno kontrolo v Šmarjah sem prišel v 3 urah in 14 minutah, kar je 6 minut bolje kot lani. Nasploh sem se na poti počutil bolje kot lani. Potem pa dež. Od vrha črnokalskega klanca, pa nekje do Divače. A na srečo nič posebnega in nekaj čez drugo uro zjutraj sem bil že na drugi časovni postaji v Braniku. V Novi Gorici sem imel že 20 minut prednosti v primerjavi z lanskim in predlnskim letom. Kmalu za tem je sledil dolg klanec iz Solkana do Lokovca, potem pa še nevarna spusta. Najprej do Čepovana, potem pa še do Mosta na Soči.

Dravograd

V Bovcu smo imeli v zgodnjih petkovih urah prvi daljši postanek s pašto in masažo. Skozi dolino Trente je še šlo, potem pa kriza na vzponu na Vršič, kamor sem se komaj privlekel. Kriza je bila na srečo kmalu premagana, do časovne postaje v Slovenskem Javorniku sem bil že kot nov. Potem pa se je začelo. Dobro, kaj dobro, odlično počutje, ki se je odražalo v solidnem tempu vse do Dravograda, ki je le malo manj kot na polovici poti, tja pa sem prišel v 22 urah in pol. Tanjina sorodnica nam je v Dravogradu pripravila pravo pojedino, po kateri sem šel za 15 minut spat. Ker nisem mogel zaspati, sem nadaljeval z vožnjo še nadaljnjih 12 ur. V tem času pa se je dogajalo marsikaj. Prijatelj Aleksej na ležečem kolesu je imel po našem predolgem postanku dobre pol ure prednosti. Pa sem šel za njim, vmes prehitel še Avstrijca Vonbanka, Alekseja pa dohitel in prehitel v klancih nad Doličem na Goričkem. To noč je bil pravi užitek voziti. Moj Manyteam 2011 je osnoval pevsko in recitatorsko sekcijo. Vožnja v taktih znanih in neznanih pesmi, me ni mogla pustiti ravnodušnega. Med vožnjo sem prepeval z njimi. Celo noč. Vmes pa toliko smeha, da sem se nekajkrat moral prav ustaviti, da nisem zgrmel na tla.

Utrujenosti v nogah sploh nisem čutil, pa tudi zaspanosti ne. Tudi v zgodnjem sobotnem jutru ne. A le navidezno. V spustu, kakih 10 km pred časovno kontrolo v Šmarjah pri Jelšah, slišim Branetov glas iz kombija: ''A si zakinkal?'' Nič nisem vedel o tem in peljal naprej. Par kilometrov naprej. Na desni Petrolova črpalka, pred menoj pa stoječ avto pri rdeči luči na semaforju. Skoraj sem se že ustavil, ko ... Ne vem, kaj se je zgodilo. Očitno sem zaspal na kolesu. Naslednji trenutek sem se zavedel, da se pobiram z otoka na moji levi strani, ki deli vozna pasova. Še dobro, da je bil ta otok tam. Raje ne mislim, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi bilo tam. Ali pa, če bi malo prej zaspal na kolesu ob spustu. Po krajšem počitku na črpalki in osvežitvi z mrzlo vodo, sem počasi nadaljeval do časovne kontrole. Tam sem šel pa spat. Za 40 minut.

In že smo nadaljevali. Cel postanek je bil dolg uro in pol. Zanimivo, da še vedno nisem čutil nobene utrujenosti v nogah. Vzpon na Žegar je minil zelo hitro, veliko hitreje kot v preteklih letih. Enako je bilo s hribčki in hupserji od Podsrede proti Brestanici, kjer nas je spet malo zmočilo. Ampak le za vzorec. Tako, malo, da smo vedeli, da obstaja tudi dež. Brez tega pač ne gre.

Gotna vas v Novem mestu

Kot bi trenil smo bili v Krškem, pa v Brežicah, do Novega mesta sem imel nasprotni veter, a letos me na tej dirki ne bi ustavile niti padajoče prekle. Trdno odločen priti do cilja sem prispel do Novega mesta, do domače Gotne vasi, kjer je že čakal del ekipe s pašto. In prijatelji, znanci, sorodniki, navijači, Franci, nekdanji sošolec iz novomeške Gimnazije, s katerim se vedno srečam, ko pridem na Dolenjsko, ... Še več. Tam je bila že tudi glavnina Aleksejeve ekipe, s katero smo se kar med vožnjo, na mojo idejo, dogovorili, da tudi njim pripravimo kosilo. Aleksej je super prijatelj, ima zelo dobro ekipo, s katero se odlično razumemo, torej, zakaj pa ne skupno kosilo? Matjaž, ki je bil letos namestnik ekipe, je potem ostal doma v Novem mestu. S prijateljem Stanetom pa sta me še spremljala skoraj do Starega trga.

Aleksej Dolinšek v Gotni vasi v Novem mestu

Žal se z Aleksejem tam nisva videla, ker sem nadaljeval še pred njegovim prihodom v Gotno vas. Vzpon na Vahto je minil v povprečnem tempu, saj se je bilo treba po postanku spet ogreti. Do Metlike je že letelo in že smo bili v Črnomlju na časovni postaji. Tam pa presenečenje. Nekdo me pozdravi. ''Živijo, Andrej!'' Obrnem se in zagledam Ireno. Mojo sošolko iz srednje šole. Novomeške gimnazije. Več kot 25 let je od tega, kar sva bila sošolca. Četrt stoletja. Cela večnost. V tem času sva se videla le enkrat ali dvakrat. Zdaj se piše Brajkovič. Z možem sta me čakala. Vsa leta, odkar sem med udeleženci na DOSu me spremlja. Ponoči, da zbuja moža, da gre gledat, kako napredujem. Žal ji je bilo za moj lanski odstop. Irena, hvala. Tebi in tvojemu možu.

Sledil je vzpon proti Kočevju. Ne vem, zakaj, a vedno sem imel probleme na tem klancu. Kakih 8 km ga je v prvem delu. Tokrat pa nisem imel nobenih problemov. Ko sem dohitel Francoza Bridea, sem le skočil mimo njega. Nahitro sem naredil veliko prednost pred njim.

Predzadnja časovna postaja v Novi vasi

Še par krajših postankov in že smo se vzpenjali na Bloško polico. Še predzadnja kontrola v Novi vasi je bila za nami, nekje okoli Cerknice pa sem dal ekipi znak za ustavljanje. Ustavili smo se le z namenom, da se tik pred ciljem, objamem z vsakim članom ekipe in vsakemu posebej čestitam za vrhunsko opravljeno delo.

Tistih par kilometrov do cilja je bila le še formalnost in ko sem zagledal tablo z napisom ''Postojna'', se mi je odvalil kamen od srca. Nepopisno zadovoljstvo v zadnjem spustu, še zadnji podpis na zadnji kontrolni točki na cilju in ... KONEC!!!!!! Konec dirke! Uspelo je! Malo čez enajsto uro zvečer v soboto. Čas soliden. 51 ur in 49 minut, rezerv pa še ogromno. In nobene posebne utrujenosti na koncu. Še oder, medalja in slikanje z ekipo. Z mojim Manyteamom. Šele kasneje sem videl, da je le minuto po mojem prihodu v cilj prišlo ogromno čestitk na SMS, e pošto in na Facebook. Vsem, ki ste me spremljali: hvala. Tudi vi ste zaslužni za ta uspeh.

Cilj

Na koncu sem zasedel absolutno 22. mesto, 13. med Slovenci in 1. med primorskimi predstavniki. Naj bo, čeprav sem že večkrat omenil, da me uvrstitve ne zanimajo.

V času dirke sem trikrat jedel pašto, sicer pa na kupe banan in frutabel, kolesarske gele, Ensure napitke, štrudelj, pecivo, Snickerse, Marse, sendviče s kalčki, pil sem pa le Ad Hoc.

Na svidenje DOS 2011, DOS 2012 prihajamo. Takrat z novimi načrti in z novimi željami. Največja želja za prihajajoče preizkušnje pa je, da bi tudi v njih užival, kakor sem na DOS 2011.

Manyteam 2011

Najprej, da nekaj razčistimo. Ker ste se vsi odlično izkazali, niti ne razmišljajte, da bi dobili izpisnico iz ekipe. Vsi ste dobrodošli in zaželjeni tudi pri prihodnjih preizkušnjah.

Manyteam 2011

Manyteam 2011 je spremljevalna ekipa z ogromno izkušnjami. Morda je ravno zato vse teklo kot namazano. Vsi člani so se zelo izkazali. Fantastična ekipa ste bili, vsa čast vam. Vsem. Od prvega do zadnjega. Vsi ste sestavljali mozaik, ki je na koncu pokazal zmagovito kombinacijo. Zmagovito v toliko, da nam je uspelo doseči cilj. To pa je prihod v cilj z zelo solidnim časom.

Ekipa je bila res neverjetna. Homogena. Fantastična. Poskrbela je za vse podrobnosti glede akustike, glasbe, ozvočenja, ki je letos res odlično delovalo. Ob vsakem postanku je nekdo skočil iz vozila in prijel kolo, jaz pa sem se takoj usedel. Le roke sem dvignil in že so me slekli, umili, obrisali, oblekli, zmasirali in že smo nadaljevali. Stalno so skrbeli za mojo prehrano in pravočasno pitje. Stalno so me spodbujali. Stalno. Upam, da sem se do vas spodobno obnašal.

Tanja. Nekje proti Kočevju

V spremljevalnem kombiju je bilo odlično vzdušje. Glasba, petje, vici, ... Vsega tega je bilo še za izvoz. In vse to se je odražalo v moji vožnji. Zelo sproščeni vožnji. Ekipa ni imela slabega trenutka in tudi ob moji hudi krizi na vzponu na Vršič niso izgubili zaupanja v mene. Brane in Matej sta takrat tekla del vzpona z menoj. Hvala vama. Neverjetna sta bila in predvsem po vajini zaslugi sem premagal te najtežje trenutke dirke. Ekipa je še nekajkrat tekla ob meni. Tanja, Matej in Sebastjan od Kanižarice proti Kočevju. Tudi takrat, ko sem skočil mimo Francoza. Tam so šle Sebastjanu solze na oči. Tudi vse dlake, da mu gredo pokonci, je rekel, ko me je gledal, kako brez težav grizem v tiste klance. Skoncentrirano in usmerjeno le v dosego cilja. Še eno pomembno odločitev je takrat sprejel, a o tem bo že sam povedal, ko bo čas za to.

Ekipa je z menoj tekla tudi v zadnji resni klanec na Bloško polico. Spet Tanja, Matej in Sebastjan. Izmenjaje so bili ob meni. Sploh nisem vedel, da lahko na ta način tako hitro pridem na vrh.

Res, Manyteam 2011: Hvala, hvala, hvala. Kapo dol. Oziroma čelado dol. Vi ste najbolj zaslužni za ta uspeh. Celo življenje vam bom hvaležen.

Brane je bil tokrat pravi vodja. Za vse je skrbel, vse je imel pod kontrolo. Ob meni je tudi tekel del poti na Vršič. Tehnični pregled vozila, ozvočenje, vodelje in razporejanje ekipe, glavni mehanik ekipe. Vse to je bilo v njegovi domeni. Njegove odločitve so se vedno pokazale za odlične.

Matjaž. Žal je bil z nami le do Novega mesta. Kljub temu je pustil svoj pečat. Skrbel je za dobro vzdušje, priganjal me je ob postankih, da gremo hitro naprej, spodbujal, ... Povedal je toliko vicev, da se niti smejati nisem mogel več. Nekajkrat sem se skoraj ustavil, da nisem padel od smeha. Tudi prepeval je in postal član pevske sekcije Manyteama. Nekateri njegovi komentarji bi bili odlični za komentiranje kakih tekem na radiu ali televiziji. Še ena zanimivost. Malo pred Kamnico smo se ustavili na TUŠevi črpalki. Kombi je bil žejen. Brez tega ne gre. Takoj, ko smo se ustavili, mu je že zazvonil telefon. Klicala ga je Vesna, žena. Zakaj, da smo se ustavili. Kaj, da je narobe? Vesna nas je še pozno v noč spremljala na organizatorjevem GPS.

Sebastjan je bil poseben člen te ekipe. Saj ne, da je bil kaj več od drugih, a edini od ekipe je imel izkušnje, da je že prevozil DOS. Lani. In ravno te njegove izkušnje so nam prišle zelo prav. Gonilna sila ob postankih. Na podlagi lastnih izkušenj. Ob meni je tekel v nekaterih strmih klancih. Stalno me je spodbujal. Upam, da je uspel film, ki ga je snemal s kamero. Tik pred koncem mi je sporočil, da so ga klicali vsi člani njegove lanske ekipe. Vsi da mi čestitajo, nekateri pa, da me tudi čakajo v Postojni na cilju, je povedal. Takrat so šle tudi meni vse dlake pokonci. Niti predstavljal si nisem, da bi me kdo čakal na cilju.

Matej. Odličen Branetov asistent. Pri vsem pri pripravah na dirko mu je pomagal. Tudi on je bil izredno aktiven ob postankih. Soustanovitelj pevske sekcije Manyteama. S svojim fascinantnim glasom je zapel nekaj resnih in še več hecnih, zabavnih pesmi. Na Goričkem verjetno še zdaj odmevajo takti pesmi, ki sta jih ob Matjaževi asistenci odpela s Tanjo. Tudi on je tekel ob meni, me spodbujal in skrbel za glasbo. Matjaž ga je poimenoval Dee jay Matej. Tudi njegovi komentarji so bili običajno tako hecni, da sem se jim še dolgo smejal.

Igor. Večinoma je vozil avtodom. Glavni fotograf ekipe. Skrben, veliko je pomagal Tanji pri gospodinjskih opravilih in pospravljanju. Tudi njegovo spodbujanje je bilo dobrodošlo. Večinoma je skrbel za logistiko.

Tanja. Navdušena in odlična ultrakolesarka, zelo verjetna prva slovenska super randonneurka in kolesarska prijateljica, je bila letos prvič v ekipi. Za sodelovanje se je odločila, ker ima tudi sama enkrat namen sodelovati na tej preizkušnji, letošnje pridobljene izkušnje v ekipi pa ji bodo prišle še kako prav. Tudi ona je pustila neizbrisen pečat. Njena domena je bila priprava pijače in hrane zame, ko je bila v kombiju. Ko pa je bila v avtodomu, je skrbela za prehrano celotne ekipe. Nihče ni bil lačen in še dolgo se bomo spominjali njenih dobrot. Tudi ona je soustanoviteljica pevske sekcije Manyteama, njen glas pa se je odlično dopolnjeval z Matejevim. Ob meni je tekla v klancih proti Kočevju in Bloški polici, njena sorodnica pa nam je v Dravogradu pripravila odlično večerjo, tako da od tam kar nismo in nismo mogli iti. Več kot dve uri smo bili tam.

Torej, letošnji Manyteam je bil fantastičen, z njim sem izredno zadovoljen in to je sigurno najboljša ekipa, kar jih je. Pravo zadovoljstvo je imeti tako ekipo. Vsak njegov član je pustil neizbrisen pečat. Upam, da bodo člani Manytema kmalu opisali svoja doživetja, ki bodo seveda objavljena na tem blogu. Do takrat pa še enkrat hvala vsem članom ekipe, vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da sem se lahko udeležil te dirke, sponzorjem, brez katerih ne bi šlo, vsem vam, ki ste navijali ob poti in vsem vam, ki ste tako ali drugače spremljali mojo vožnjo, držali pesti zame in klicali ekipo po telefonu, da iz prve roke izveste, kako mi gre. Hvala vsem.

Danes ob 19.27

2011-05-12T08:41:00.000+02:00

Včeraj zvečer na slavnostni večerji smo izžrebali štartno listo letošnjega DOSa. Končno mi je uspelo, da bom štartal bolj na začetku. 19.27 je ura mojega štarta. Potem pa ... se vidimo na štartu, ob progi, na cilju (če?), ...

Moja pričakovanja na DOS 2011 en teden pred štartom

2011-05-05T07:29:00.001+02:00

Le še en teden manjka do štarta letošnjega DOSa. Čas neusmiljeno teče. Še samo malo, pa se bomo zapodili po slovenskih cestah, klancih in dolinah. To je res ekstremna preizkušnja, ki poteka na začetku sezone, v času deževne Zofke, profil trase pa je pred dvema letoma še najbolje ponazorila Caroline Van Den Bulk, takratna zmagovalka iz Kanade med ženskami, ko je na cilju povedala: ''Very beautiful race, but never ending hills.'' Čista resnica.

Moj tretji DOS. Pravijo, da gre v tretje rado. Do kje? Do cilja? Prvič je šlo, lani pač ne. Letos so pričakovanja velika, a v realnih okvirih. Spremljevalna ekipa ima že precej izkušenj, enako tudi jaz, tako da nas letos ne bi smelo ustaviti niti morebitno slabo vreme. A ne da se vedeti, kaj vse nas čaka na poti. Prvi cilj je še vedno prihod v cilj v Postojni, na kolesu, živ in v predpisanem času. Vse, kar bo več od tega, bo pozitivni presežek, uvrstitev pa me ne zanima. Vsaka pomoč gledalcev bo zlata vredna. Kjerkoli in kadarkoli. Vsi nastopajoči jo bomo potrebovali.

V nasprotju z lanskim letom smo imeli to zimo in pomlad na Primorskem lepše vreme za kolesarit. To se kaže tudi po številu prevoženih kilometrov, ki precej odstopa od lanske številke. Bomo videli, kaj bo to pomenilo na sami dirki, a občutki tudi po zadnjih težkih treningih so dobri.

Spremljevalna ekipa je znana in ji zaupam. Zame je to od vseh najboljša ekipa. Kakor sta bili tudi obe ekipi v preteklih letih najboljši. Iskreno sem hvaležen vsakomur, ki je bil v preteklih dveh letih v moji ekipi, kakor tudi vsem, ki so v letošnji. Da so si vzeli čas, dopust, da so lahko z menoj, da hočejo biti z menoj, da skupaj dosežemo zastavljeni cilj. Poleg tega pa sem hvaležen tudi vsem ostalim, ki ste mi tako ali drugače omogočili ali pa pomagali, da sem se lahko pripravil in odpravil na to preizkušnjo. Z nasveti, dejanji, lepimi mislimi, spodbujanjem, bodrenjem, ... Torej, hvala vsem vam, sam pa upam, da vas ne bom razočaral.

Zato vas vse vabim na štart, ob progo in seveda na cilj, kjer upam, da se skupaj poveselimo.

Čista uživancija v dobrih 400 km

2011-04-29T15:38:00.003+02:00

Letošnji breveti si pa res sledijo s svetlobno hitrostjo. Ko je en mimo, že je na sporedu naslednji. Tako nas je preteklo soboto, 30.4.2011, čakala nova preizkušnja, tokrat na dobrih 400 km.

30 kolesarjev in ena kolesarka smo prevozili relacijo Ljubljana (štart ob 6. zjutraj) - Škofja Loka - Železniki - Petrovo brdo - Most na Soči - Nova Gorica - Sežana - Divača - Kozina - Ilirska Bistrica - Postojna (čez Šembije) - Nova vas - Ribnica - Žužemberk - Ivančna Gorica - Grosuplje - Pance - Ljubljana. Eni hitreje, drugi počasneje.

Tokrat sem se odločil, da bom vozil v eni od počasnejših skupin, kar se je izkazalo za pravilno odločitev. DOS je pač preblizu za dirkaški tempo, poleg tega pa sem spoznal še užitkarski način vožnje. Breveti so res eno posebno doživetje. Na vsakem se toliko zanimivega dogaja, da je to prav neverjetno. Ampak največ teh dogodivščin je v počasnejših skupinah. Že pred menoj so ta brevet zelo dobro opisali Marko Baloh, eden od članov KK DJAK iz Nove Gorice, predvsem pa Aleksej Dolinšek, s katerim sva ta brevet prevozila skupaj in oba imela čast prisostvovati vožnji tokrat edine ženske predstavnice, Tanje, ki je s tem edina doslej v Sloveniji prevozila tako dolg brevet. Nad njeno odlično vožnjo smo bili vsi navdušeni, tik pred koncem pa nas je še kar lepo raztegnila, ko je po 400 prevoženih kilometrih potegnila na skoraj 40 km/h. Čestitke ji in vse spoštovanje, kakor tudi vsem, ki so postavili svoj osebni dolžinski rekord. Naše dogodivščine po poti je še najbolje opisal Aleksej, kaj dosti mu ni za dodati, zato se niti ne bom trudil. Ni kaj, užitkarska in kolegialna vožnja ima svoj čar, še posebej, ko hlastanje po čim višjem povprečju ni v ospredju.

Torek, 19.4.2011 - gost v oddaji Trikotnik

2011-04-18T14:03:00.001+02:00

V torek 19. aprila bo ob 20.00 na TVS 2 oddaja Trikotnik z naslovom Starši vs. učitelji. V njej bo govora o problematiki poseganja staršev v avtonomnost učiteljev. Gostje bomo predsednik združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnega in glasbenega šolstva g. Oton Račečič, pisatelj Tone Partljič, srednješolska profesorica Marta Zabret in jaz kot predsednik sveta staršev OŠ Šturje iz Ajdovščine.

No, oddaja je za nami. Kup odprtih tem v razmerju med učitelji in starši, nobena rešena, prenasičen program za polurno oddajo, moja minuta in pol pa ni prišla do izraza. Na http://tvslo.si/#ava2.103082018 si lahko ogledate celotno oddajo.

Ljubljana, 16.4.2011 - Brevet 309 km - padec

2011-04-14T22:06:00.005+02:00

Aprila se preizkušnje kar vrstijo. Po koprskem brevetu in dobrodelnem kolesarjenju v Ajdovščini in okolici, smo se v soboto, 16.4.2011, preizkusili še na 309 km brevet, ki ga je organiziral Marko Baloh.

Štart je bil ob 7. uri pri bifeju Žoga je nora v Športnem parku Ježica v Ljubljani. Proga je potekalal na relaciji Ljubljana - Kamnik - Vransko - Žalec - Slovenske Konjice - Podčetrtek - Brežice - Kostanjevica na Krki - Novo mesto - Žužemberk - Ivančna Gorica - Grosuplje - Pance - Ljubljana, skupaj 309 km in 2200 višinskih metrov.

Kmalu po štartu so se formirale skupine, v prvi sem bil tudi jaz. Tempo je bil hiter, vendar ne pretirano. Tako smo nadaljevali tudi po prvi kontrolni točki do Poljčan na 114. km. Tam sem se zapletel v padec, žal pa se NIHČE iz prve skupine, pa nas je bilo vsaj 30, ni bil pripravljen ustaviti, da bi vsaj vprašal, če je kaj narobe, če morda kdo potrebuje pomoč, če je morda potrebna zdravstvena oskrba. Žal. Očitno sem bil v skupini samih zafrustriranih egotov, ki jim je, bolj kot pomoč vpletenim v padec, pomembno, da zdravijo svoje frustracije z nažiganjem tempa in razkazovanjem svoje moči pred DOSom, ali pa kar tako. Očitno je veliko bolj pomembno visoko povprečje, kot pa skrb za sočloveka. Fantje, hvala lepa za take brevete. Pravzaprav to ni brevet. Najbolje bi bilo, da se vse skupaj preimenuje v dirko. Naslednjič bom spet zraven, a ne več v prvi skupini. Raje vozim sam. Tako ali tako si bom moral sam pomagat, če padem. S kolegom iz Hrvaške, ki je tudi padel, sva potem skupaj nadaljevala.

Ampak, ne boste verjeli. Po drugi kontrolni točki sem spet nadaljeval v prvi skupini. Usoda mi je ta dan, malo naprej od Žužemberka, namenila še počeno špico zadnjega obroča. Cela vrsta kolesarjev se je odpeljala mimo in niti enemu se ni zdelo vredno vsaj vprašati, kaj je narobe in če slučajno rabim pomoč. Razen enemu. Hvala, Silvo. Silvo Pšeničnik mi je pomagal. Res, najlepša hvala.

Kljub vsem pripetljajem sem uspel končati tudi ta brevet, na tretji kontrolni točki sta se nama pridružila še Boštjan Pečar in Matej Komplet. Sicer močno potolčen in opraskan in z bolečinami v levem palcu, z zvitim menjalnikom, ki ni prestavljal točno, ... Upam le, da roka ni zlomljena, kar se bo pokazalo v naslednjih dneh, saj bi bile v tem primeru sanje o letošnjem DOSu končane. Žal, a tako je.

Med preko 60 udeleženci je cilj dosegla tudi ena ženska. Vse čestitke ji, kakor tudi vsem, ki ste uspeli odpeljati brevet v pravem pomenu besede in seveda vsem tistim, ki ste postavili osebni rekord.

Tudi 2. dobrodelni kolesarski trening je uspel

2011-04-09T22:54:00.007+02:00

Hvala vsem, ki ste prišli v tem poletnem aprilu in tudi vsem tistim, ki ste sodelovali in pomagali pri organizaciji. Tradicija tega treninga je tudi odlična pašta, ki jo skuhajo kuharice naše šole.

jutranja ekipa

jutranja ekipa še enkrat

Res je bila huda vročina, a smo še enkrat dokazali, da dobrodelnost ne pozna meja. Z zbranimi 500 € (organizatorji DOSa - ŠKD Notranjc iz Postojne bodo nakazali še 50 € - najlepša hvala) bo šola (OŠ Šturje iz Ajdovščine) krila stroške šole v naravi otrokom iz socialno ogroženih družin. In ni lepšega občutka, da lahko s tako malo truda dodaš en majhen kamenček v mozaik dobrodelnosti za kogarkoli. V našem primeru za otroke.

tudi invalidi so bili z nami

Sodelujoči smo prevozili toliko kilometrov, kot smo jih hoteli in zmogli. Po različnih progah, od katerih je bila ena še posebej zahtevna. Precej udeležencev je prišlo na štart s kolesi že od doma. Nekateri iz Postojne, drugi iz Ljubljane in okolice, spet drugi iz Nove Gorce, Solkana, Kopra, ... Torej pravi trening z vključeno dobrodelnostjo. Nekaj tehničnih težav ne more pokvariti dobrega vtisa in glede na pohvale, ki smo jih prejeli, bomo pri tretji izvedbi tega treninga čez eno leto z nekaterimi novostmi še podjetnejši.

šolska kuharica

v pomoč so bili tudi učenci OŠ Šturje

Še enkrat hvala. Sodelujočim, ki ste premagovali kilometre in vzpone, vsem, ki ste na kakršen koli način pomagali pri organizaciji in izvedbi treninga, devetošolcem te (naše) šole, ki so dopoldne dežurali pri prijavni mizi, kuharici, ki je spet (kot lani) skuhala enkratno pašto, snažilkam, ki so nas potrpežljivo čakale, da smo po koncu treninga pojedli še eno porcijo pašte in malo posedeli v jedilnici šole, ne gre pa seveda pozabiti na ravnateljico Avo Curk in njeno pomočnico Leo Vidmar, ki sta kar žareli od veselja. In užitek je delati z zadovoljnimi ljudmi.

Upam, da se vidimo spet naslednje leto.

Dobrodelni kolesarski trening v Ajdovščini - nekaj napotkov udeležencem

2011-04-08T10:36:00.001+02:00

-osnovna šola Šturje je na vzhodnem delu Ajdovščine, najlažji dostop z avtoceste je: izvoz Ajdovščina, pri semaforju desno, po okoli 1 km na krožišču naravnost, še 200 metrov in šola je na levi strani,

-parkiranje je možno v neposredni okolici šole, kjer bo štart in cilj,

-voda in stranišča bodo v prostorih šole,

-pašta bo od okoli 12.15 dalje,

-zaradi zaprtega odseka Lokavec-Cesta se tega odseka NE vozi,

-ostala opozorila bodo na voljo na prijavnem mestu pred vhodom v šolo in na izrisih tras,

-vreme bo lepo in toplo.

Se vidimo!

To ni bil brevet, to je bilo 207 km dirke

2011-04-04T14:25:00.000+02:00

Ta brevet je najtežji od vseh v Sloveniji. Je na začetku sezone, je najbolj razgiban, najbolj obiskan in najbolj dirkaški.

Toplo in sončno vreme je preteklo soboto v Koper privabilo rekordno število udeležencev slovenskih brevetov. Nekateri smo že od doma štartali s kolesom, jaz ob 3.45, na Razdrtem pa bi se morali srečati z Markom Balohom, Gregorjem Wesseisnom, Matejem Kompletom in Stanetom Dolinškom. A so zamujali, zato sem se do Kopra odpravil sam. Vožnja ponoči je ena sama uživancija. Nikjer nobenega prometa, pa še tista redka vozila, ki jih sem jih srečal, so se me na daleč izogibala.

Pred štartom sem med udeleženci videl precej znanih obrazov s preteklih brevetov, tam pa so bili tudi nekateri člani moje letošnje dosovske ekipe

Kakih 15 minut po osmi uri zjutraj se je začelo. Najprej v zaprti vožnji do Rižane, potem pa ... Klanec. Vedno hitreje je šlo in več kot 24 km/h nisem mogel peljati. Pa se je skupina odpeljala naprej in še preden sem se dobro zavedel, sem bil že sam. A ne za dolgo. Dohitela me je večja skupina in z njo sem šel do prve kontrole v Podgorju. Dobro uro sem rabil do tam. Na prvi kontroli so se na novo oblikovale skupine in v eni od teh sem bil tudi sam zraven. Do Zajcev smo se držali skupaj, potem pa smo se razkropili in od druge kontrole na Gračišču spet bili po različnih skupinah. Ne duha ne sluha o kakšni skupni vožnji. Le dirka, kdo bo prej. Kar je skregano z logiko brevetov. Do konca sem imel še dva postanka, prvega ko je moral kolega iz skupine menjati predrto zračnico, drugega pa v Savudriji na tretji kontroli. Postankov na meji niti ne štejem. Pred ciljem nas je čakal še vzpon na Šmarje, na koncu pa zaslužen pasulj.

Mi smo torej dirkali na brevetu. Za nami pa so bili kolesarji in kolesarke, ki so res uživali v vožnji. V duhu breveta. Le peščica kolesark je bila med udeleženci. Te so bile deležne največ spoštovanja, saj ni mačji kašelj prevoziti dobrih 200 km z dobrimi 2700 višinskimi metri že v začetku aprila. Zato, dekleta, vse moje spoštovanje vsem vam, ki ste se odločile prevoziti ta brevet in še dodatno tistim, ki ste ga tudi zmogle.

Z mojo vožnjo nisem povsem zadovoljen, saj sem imel celo pot težave z želodcem. V cilj sem prišel v času 7:51 (uradno), kar pa po premisleku niti ni tako slabo, saj sem imel že pred štartom prevoženih preko 80 km, skupaj pa okoli 300 ta dan.

Organizatorjem, OPD Koper, gre vsa zahvala za odlično izpeljan brevet in odlično organizacijo, s katero postavljajo nove standarde v tej športni panogi v Sloveniji.

Koper, 2.4.2011 - brevet 207 km

2011-03-31T13:51:00.002+02:00

Po smo dočakali sezono brevetov. V soboto bo prvi letošnji v Sloveniji. Koprskih 200. Najbolj razgiban, a najbolj obiskan. Skoraj 160 nas je že prijavljenih. Čaka nas lepo, sončno in toplo vreme, nekateri pa se bomo na štart odpravili s kolesi že sredi noči od doma. Komaj čakam, saj bo to test pripravljenosti in prva kvalifikacija za avgustovski Pariz-Brest-Pariz, za katerega se predprijave odprejo čez dobra dva tedna (za tiste, ki smo lani prevozili 600 km brevet), dan po našem naslednjem brevetu, 300 km.

Predavanje: Svet staršev - sam sebi namen ali ...?

2011-03-29T09:45:00.002+02:00

Danes, v sredo, 30.3.2011, sem imel v Portorožu predavanje v sklopu XV. strokovnega posveta Vodenje v vzgoji in izobraževanju, z letošnjim naslovom Samoevalvacija kot temelj izboljšav. Posvet je organizirala Šola za ravnatelje, udeleženci tega tridnevnega posveta pa so bili večinoma ravnatelji slovenskih osnovnih, glasbenih in srednjih šol.

Moje predavanje se je nanašalo na samoevalvacijski proces sveta staršev OŠ Šturje, kjer sem že četrto leto predsednik sveta staršev in podpredsednik sveta šole. Naslov predavanja je bil pomenljiv ''Svet staršev - sam sebi namen ali ...?, izhaja pa iz raziskave, ki sem jo opravil konec leta 2010. V ta namen imam tudi že pripravljen daljši znanstven članek, ki bo predvidoma objavljen v reviji Vodenje v vzgoji in izobraževanju.

Žal je bilo predavanje časovno omejeno, saj je bilo zanimanje res veliko. Dvorana v hotelu Slovenija je bila polna. Menda se je sploh prvič zgodilo, da je tako elitni družbi predaval nekdo, ki je predsednik sveta staršev. Tudi tema je bila taka, ki je ni še nihče tako obdelal. Predvsem pa ne na tak način. Veliko število vprašanj na koncu me je prepričalo, da je bilo predavanje uspešno, navezal pa sem tudi nekaj stikov za morebitno nadaljnje sodelovanje pri delu na tem področju.

Med najbolj zadovoljnimi poslušalci pa je bila ravnateljica OŠ Šturje iz Ajdovščine, ga. Ava Curk, katero sem med predavanjem nekajkrat omenil in poudaril izredno dobro sodelovanje med njo in svetom staršev.

Prelepa Dolenjska - hvala Aleksej za super trening

2011-03-27T15:18:00.001+02:00

Včeraj sem bil v Trebnjem, kjer je Aleksej Dolinšek s pomočjo članov svojega AD VENTURE kluba organiziral 12 urno dobrodelno kolesarjenje, z namenom zbiranja sredstev za nakup dveh ležečih koles za dva invalida.

Razgibana trasa je v sončnem in toplem dnevu nudila vse, kar je potrebno za kvaliteten trening. Skupaj nas je bilo okoli 70, vendar smo le nekateri vozili cel dan. Prišli so tudi nekateri drugi letošnji dosovci, tako da je bila družba super in ravno primerna. Večinoma sem vozil s Sandijem Bayerjem (lani je bil 4. na DOSu), Gregorjem Weisseisnom, dopoldne še s Stanetom Dolinškom, popoldne pa še z Aleksejem. Ni kaj, Aleksej, Sandi in Gregor kažejo zastrašujočo dobro pripravljenost. Kar nosilo jih je po tistih prelepih dolenjskih klančkih in dolinah. Jaz pa ... Kaj pa vem. No ja, ker še vedno vozim le s starim aluminijastim kolesom, sem še kar zadovoljen. Brez težav sem vozil z njimi.

Na koncu mi je števec pokazal 10 ur in 10 minut neto vožnje, 275 km, povprečna nekaj čez 27 km/h in 3800 višinskih metrov.

Aleksej: še enkrat hvala za super organizacijo in super traso po prelepi Dolenjski. Upam, da drugo leto ponovimo vajo. Kogar pa ni bilo, mu je lahko žal.

Čez slaba dva tedna pa se tako ali tako vidimo v Ajdovščini na 10 urnem dobrodelnem treningu, kjer bomo zbirali denar za otroke iz socialno ogroženih družin.

Prvi preizkus pripravljenosti pred DOSom - diagonala Hodoš-Piran

2011-03-17T18:45:00.065+01:00

V petek, 18.3.2011, zvečer, sem imel prvi letošnji preizkus pripravljenosti pred letošnjim DOSom. V nočni vožnji sem, skupaj z Gregorjem Weisseisnom, Markom Obranovičem, Ivom Pirnarjem in Andrejo Jagodic, torej letošnjimi in lanskimi dosovci, poskušal prevozili diagonalo po Sloveniji. V kombiju nas je spremljal voznik Janez.

Bolj kot smo se s kombijem bližali predvidenenmu začetku, bolj je deževalo. Po postanku v Murski Soboti, smo soglasno sklenili, da ne gremo do Hodoša, temveč, da se s kombijem spuščamo po trasi do prenehanja dežja. To smo dočakali malo naprej od Ljutomerja, kjer smo nekaj pred deseto zvečer, razen Iva, ki naj ne bi vozil ponoči, in voznika Janeza, začeli kolesariti. Dežja ni bilo več, ceste so bile suhe, temperature bolj tople kot hladne, veter v hrbet, tempo pa ravno pravšnji. Med 33 in 40 km/h. Ure in kilometri so minevali kot bi mignil, kmalu je bila polnoč, za nami že prvi resnejši klanci, še več pa jih je čakalo pred nami. Ohladilo se je in na spustu s Trojan je bila prava ledenica, od katere smo si opomogli šele na prvem malo daljšem postanku v Domžalah, kjer je bila za nami okoli polovica poti. Tudi v nadaljevanju je bil tempo vožnje vse prej kot počasen in v Bertokih, kamor smo prispeli pred osmo uro zjutraj, je bilo moje povprečje, po 280 prevoženih kilometrih, 29,9 km/h. Tam smo našo skupno vožnjo, pri kateri se nam je v Ljubljani pridružil tudi Ivo, zaključili, saj je imel Gregor namen s kolesom še domov Komendo, torej dodatnih 140 km, enako pa tudi jaz, le, da je pri meni število dodatnih kilometrov manjše.

Andreja je pokazala zelo dobro pripravljenost, izvrstno je prestala nočno vožnjo in dokazala, da ima resen namen prevoziti letošnji DOS.

Relacija naše nočne vožnje je bila torej Ormož (5 km prej)-Bertoki, tako da cela diagonala ostaja izziv za kdaj drugič. Po obveznem preoblačenju v Bertokih, je bil na vrsti zadnji del te poti. Treba je bilo priti še domov. Gregorju se je pridružil še Ivo, vsi trije pa smo družno vozili do Divače, kjer sem se obrnil proti domu, vmes srečal še kolesarskega kolega in še z njim prevozil en krog, na koncu pa se mi je števec ustavil pri 371,5 km, s povprečjem 29,1 km/h.

Pripravljenost v tem obdobju je torej še kar dobra in z vožnjo s starim aluminijastim kolesom sem kar zadovoljen. Še posebej z vožnjo v klanec. Seveda pa je potrebno v preostalem času do štarta letošnjega DOSa postoriti še marsikaj.

2. dobrodelni kolesarski trening - ''Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva''

2011-03-03T15:40:00.005+01:00

1o urni dobrodelni kolesarski trening s sloganom ''Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva''.

Po lanski uspešni izvedbi, smo se letos odločili, da vse skupaj ponovimo. S sloganom ''Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva'' bo v soboto, 9.4.2011, ob 8.00, v Ajdovščini, pred Osnovno šolo Šturje, začetek 10 urnega skupnega dobrodelnega kolesarskega treninga v organizaciji ŠD BIK.SI. Kolesarjenje bo potekalo po:

-trasi 1 (lažja): OŠ Šturje-Lokavec-Cesta-Potoče-Gojače-Črniče-Selo-Dobravlje (desno)-Male Žablje-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje - okoli 26 km,

-trasi 2 (težja): OŠ Šturje-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Velike Žablje-Vrtovče-Šmarje (naravnost)-dolina Branice-Branik-Preserje-Potoče-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje - okoli 37,5 km,

-trasi 3 (najtežja): OŠ Šturje-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Velike Žablje-Vrtovče-Šmarje (naravnost)-dolina Branice-Branik-Preserje (desno)-pod cerkvijo Sv. Martina-Brje-Potoče-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje - okoli 40 km.

Vsak sodelujoči bo prispeval 10 € in prepeljal neomejeno število krogov, treningu pa se lahko priključi že zjutraj ali kadarkoli tekom dneva. Zbrana sredstva bodo nakazana šolskemu skladu OŠ Šturje iz Ajdovščine in bodo namenjena socialno šibkejšim in ogroženim družinam, da se bodo lahko njihovi otroci s čim manj obremenjevanja družinskega proračuna udeleževali šole v naravi. Gre za kolesarjenje, a je poudarek predvsem na druženju in dobrodelnosti, ne pa na tekmovalnosti. Uporaba čelade in upoštevanje cestno prometnih predpisov bo obvezno. Tega treninga se lahko udeleži kdorkoli, vsak pa lahko po lastni želji prevozi katerikoli krog ali kombinacijo vseh v smislu, da se jo udeleži čim več zainteresiranih kolesarjev. Mladoletni otroci se lahko tega treninga udeležijo le v spremstvu staršev. Dobrodelna sredstva bodo lahko prispevali tudi drugi prisotni, ki ne bodo kolesarili.

Zbor prvih udeležencev bo ob 7.30, start pa ob 8.00. Zaključek treninga bo okoli 18.00. ure.

Kdor ta dan ne more priti, pa želi prispevati denar za to dobrodelno akcijo, lahko v ta namen nakaže denar na TRR 0475 1000 1548 122 z navedbo ''Dobrodelni prispevek za otroke-april 2011''.

Več informacij na 041-687-069 (Andrej).

Dobrodelno kolesarjenje v Trebnjem

2011-03-03T15:13:00.001+01:00

Moj dober kolesarski prijatelj in ležeči ultramaratonec Aleksej Dolinšek organizira v Trebnjem, v soboto, 26. marca 2011, dobrodelno 12 urno kolesarjenje s sloganom “S kolesom za kolo”. Seveda se ga bom udeležil tudi sam, k udeležbi pa vabim vse, ki berete ta blog.

Aleksej je več o tem napisal na http://www.ad-venture.si/:

Življenje je kljub vsemu lepo

Vožnja s kolesom je za marsikoga vir sprostitve, zdravja in dobrega počutja. Takšni užitki pa so mnogim ljudem žal nedostopni. To velja tudi za Ivano Gornik in Srečka Petkovška, obema je usoda spremenila življenje, saj sta zaradi nesreče pristala na invalidskih vozičkih. Toda življenja kljub temu ni konec in tudi invalidi se lahko ukvarjajo s športom.Kolesa na ročni pogon so v Sloveniji še redka, a omogočajo svobodo, možnost gibanja na svežem zraku in samostojnost. Tako kot vsa oprema za invalide, pa so ta posebna kolesa izjemno draga in večini nedostopna. Športno društvo Ad-venture.si se je zato odločilo, da Ivani in Srečku izpolni to veliko željo, ter jima pomaga pri pridobitvi koles na ročni pogon.

Tudi invalidi so lahko športno aktivni

V ta namen organiziramo v soboto, 26. marca dobrodelno 12 urno kolesarjenje po občini Trebnje. Druženje, ki se bo pričelo v mestnem parku ob osmi uri zjutraj, bo trajalo vse do večera. Kolesarili bomo na 24-kilometrski krožni trasi: Trebnje-Štefan-Občine-Železno-Dobrnič-Rdeči Kal-Jordan Kal-Dečja vas-Trebnje, ter zbirali prostovoljne prispevke. Pridružili se nam bodo tudi kolesarji invalidi ter kolesarji na posebnih kolesih.

Na štartno-ciljnem prostoru v mestnem parku se bo v dopoldanskih urah odvijala eko tržnica, predstavljena bo turistična ponudba naše občine, poskrbljeno bo za okrepčilo kolesarjev ter servis koles. Za vse sodelujoče pa bodo v gostišču Opara na ta dan pripravili tudi posebno ugodno kolesarsko ponudbo.

Pridružite se nam, naredite nekaj zase ter za Ivano in Srečka;pomagajte »s kolesom, za kolo«. V primeru dežja bo prireditev prestavljena na 23.april.

Štartnina / prostovoljni prispevek 10€ ali po zmožnostih. Vse informacije na tel: 040 468 242 (Aleksej).

Manyteam 2011 - Brane, Matjaž, Igor, Sebastjan, Matej, Stane, ...

2011-03-01T13:49:00.084+01:00

Manyteam 2011 - moja spremljevalna ekipa za DOS 2011

Spremljevalna ekipa za DOS 2011 je večinoma znana, kljub temu pa še lahko pride do manjših sprememb. Tudi letos se imenuje Manyteam, le da tokrat z letnico 2011. Nekateri člani so še iz lanske in/ali predlanske preizkušnje, nekateri so novi, nekateri se po enoletnem premoru vračajo, vsi pa se zavedajo, da je predanost zastavljenemu cilju na prvem in edinem mestu. Na tem mestu se že zdaj zahvaljujem vsem članom moje spremljevalne ekipe, ki so se odločili, da mi bodo pomagali doseči cilj na letošnji dirki. Hvala!

Tokrat bom člane ekipe predstavljal postopoma, vsakih nekaj dni enega, vsi pa so že navedli tudi svoja pričakovanja te dirke, ki so zelo različna, precej članov pa omenja banane. Le zakaj? Zgodba sega na naš prvi DOS pred dvema letoma, ko smo imeli s seboj banan na pretek, na njihov račun pa je bilo precej heca in zabave.

Manyteam 2011 sestavljajo:

Branko Cencelj, Ljubljana, vodja ekipe

Brane

Brane. Tretjič je v ekipi, prvič kot vodja ekipe in nepogrešljiv član Manyteama. Glavni mehanik. Zanesljiv in vztrajen. Kolesar s srcem in dušo, pa seveda prijatelj v pravem pomenu besede, na katerega se lahko vedno zanesem. Pred nekaj leti sva se spoznala, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet. Takoj sva postala prijatelja, za letošnjo dirko že načrtuje, kako me bodo motivirali v najtežjih trenutkih.

Pričakovanja: Moja največja letošnja želja je, da bi nam bilo vreme veliko bolj naklonjeno kot lani. V preteklih dveh letih smo si že nabrali nekaj izkušenj, tako da pričakujem, da bi nam le-te pri letošnjem Dosu prinesle veliko dobre volje, pozitivne energije in domiselnosti v premagovanju morebitnih težav. Kot pika na i pa bi bile za vso ekipo dobrodošle velike količine banan in coca cole. Člani Manytema že vemo, zakaj.

Matjaž Zaman, Novo mesto, namestnik vodje ekipe

Rok, Matjaž in Maja

Matjaž. Moj brat. Tretjič v ekipi, tokrat zaradi nekaterih okoliščin kot namestnik vodje ekipe. Torej mu ne manjka izkušenj. Aktiven je tudi v politiki. Pravi, da smo se prvo leto učili, lani je šlo vse narobe, letos pa da je čas za normalno dirko.

Pričakovanja: Da pridemo do cilja, da nismo preveč obremenjeni s časom in seveda upam, da ne bo prišlo do kakih poškodb. Upam tudi, da bo letos lepše vreme kot lani, in da spijemo kakšno malo pivo (Uni) med dirko. Lani smo med dirko, 15. maja, v hudem mrazu kuhali čaj.

Igor Kokoravec, Veliki Dol

Igor v Dolomitih

Igor. Tudi tretjič je v ekipi in tudi nepogrešljiv član ekipe. Nekdanji sodelavec. On je večinoma glavni krivec, da sem začel kolesariti. Pred leti sva skupaj organizirala kolesarsko pohodniške izlete po Sloveniji in Italiji za sodelavce in prijatelje, ki so vedno lepo uspeli. Čas bi bil, da kaj takega ponoviva, morda letos poleti v Dolomitih.

Pričakovanja: Šport zahteva človeka v celoti, psihični in fizični. Uspešen športnik pa potrebuje več kot le samega sebe. Potrebuje zanesljivo ekipo, ki mu stoji ob strani ter nudi pomoč pri kvalitetnih pripravah in organizaciji. DOS je preizkušnja, ki zajema vse te lastnosti, saj zahteva združitev športnika z dobro uigrano ekipo ter dodelano organizacijo. Ob ponovnem povabilu v spremljevalno ekipo, sem se seveda takoj odzval in to z veseljem, kajti tudi za mene je udeležba na DOS-u velik izziv. V ekipo bom vložil ves svoj trud, voljo in predanost ter upam, da bo moja pomoč na sami dirki kakorkoli pomagala. Verjamem, da bo Andrej na DOS-u dosegel vse cilje, ki si jih je zastavil, saj to že dokazuje z vestnim trudom in delom.

Sebastjan Nedoh, Koper

Seba v elementu

Sebastjan. Velik kolesar. Tako in drugače. Drugič je v ekipi, lani je manjkal. Upravičeno. Lani je sam vozil DOS. In ga zvozil. Vsa čast mu in čestitke. Edini v ekipi, ki ima izkušnje kot kolesar in kot član ekipe. Tudi on je nepogrešljiv v ekipi. Nekatere druge ekipe bi ga tudi rade imele v svojih vrstah, a je ostal zvest Manyteamu. Hvala. Sicer pa ima za seboj že kar lepo vrsto ultramaratonskih uspehov. Pred štrimi leti je prevozil nabolj znan brevet na svetu Pariz-Brest-Pariz, prevozil je tudi najtežji brevet v Evropi, italijansko 1001 miljo, to je preko 1600 km, lani je prišel do cilja DOSa, vseh njegovih prevoženih brevetov pa je toliko, da jih verjetno niti sam ne šteje več. Zelo zanimiva so tudi njegova pričakovanja.

Pričakovanja: To je moja tretja priprava na DOS. Prvič v vlogi člana ekipe Many, drugič kot tekmovalec svojega »Teama Seba«, tretjič «gre rado« pa ponovno član ekipe Many. Glede na izkušnje in pripravljenost našega tekmovalca pričakujem uspešen zaključek že v soboto, saj imam v nedeljo že druge obveznosti. Za člane ekipe bo potrebno povečati zaloge banan, saj bo tempo in napor zelo velik. Vreme ne more biti slabše kot je bilo lani, vendar smo izkušena ekipa in pripravljeni tudi na snežne razmere, imeli bomo verige in snežne krpe za specialko, tako da lahko ob slabšem vremenu osvojimo tudi pokal in smo prvi na prelazu Vršič. To je ena izmed taktik, imamo jih še veliko, katerih zaradi hude konkurence ne bomo razkrili. Priprave so v polnem teku, Andrej prešteva kilometre, mi dneve, vsi skupaj pa verjamemo v USPEH IN PRESENEČENJE. Vsi za Many-a, Many za nas.

Matej Lavriša, Ljubljana

Matej

Matej. Drugič v ekipi. Lani prvič. Nepogrešljiv. Zadnjih nekaj let se je bolj ukvarjal z zidavo doma, sedaj pa ima več časa za družino s tremi otroki in za hobije: zborovsko petje in kolesarjenje. V letih 2008, 2009 in 2010 je s treking kolesom prevozil trase vseh brevetov v Sloveniji. Leta 2010 je prejel tudi naziv Super randonneur za prevožene 200, 300, 400 in 600 km brevete. Letošnja želja mu je uspešno prevoziti najbolj znani brevet na svetu Pariz-Brest-Pariz. Matejeva pričakovanja so kratka in jedrnata.

Pričakovanja: odlična klapa, super organizacija in podpora, šampanjec v cilju.

Stane Potočar, Novo mesto

Stane

Stane. Prvič v ekipi. Prepričan sem, da bo dal vse od sebe za končni uspeh. Prijatelj iz Novega mesta, tudi navdušen kolesar. Z Matjažem sta velika prijatelja in ne dvomim, da se bo dobro vklopil v ekipo in opravljal zadožitve, ki jih bo vsem dodelil Brane.

Pričakovanja: Glede na to, da bom letos prvič na DOS-u si želim vklopiti v ekipo, s katero bomo pomagali Andreju k čim boljšemu rezultatu. Pričakujem nova poznanstva z nekaterimi člani ekipe in nekaj neprespanih noči. Upam, da bo teklo vse po planu.

Sobotne in nedeljske vožnje

2011-01-19T08:57:00.002+01:00

Ker sem v službi v Ljubljani, od koder se vsak dan vračam okoli petih popoldne, ne morem niti pomisliti, da bi popoldne med delovnim tednom stopil na kolo. Prehitro nastane tema in še bolj mrzlo. Vendar to ni glavni razlog. Ta je stanje cest, ko se ponoči na mokrem cestišču in v megli, ki se na Primorskem zadržuje že zelo dolgo časa, ne vidi dovolj dobro za varno in sproščeno vožnjo. Torej mi za kolesarjenje zunaj ostane le vikend. Med tednom pa fitnes, trenažer in tek.

Že pred časom sem v ta blog napisal, da se med vikendom udeležujem voženj s skupino, ki se ji reče Goriški Giro. V tem primeru gre pravzaprav za treninge kolesarjev iz Kolesarskega društva Brda http://www.kdbrda.si/, ki pa se jim pridružimo tudi drugi. Tako ob sobotah in nedeljah nastajajo večje ali manjše skupine, ki so po številu zelo odvisne od vremena.

S to skupino prevozim do tri ure ob sobotah in do dve uri ob nedeljah. Vožnja je vse prej kot počasna, saj so člani briškega društva večinoma fantje, ki vozijo tudi po dirkah v svojih starostnih skupinah. Če gre povprečno le 30 km/h, je to počasi, ponavadi je to povprečje precej boljše.

Sam pred to vožnjo in po njej prevozim še kak kilometer, tako da so dolge od 150 km dalje, najdaljša pa je bila dolga 211 km. Prevoženi kilometri se tako kar lepo nabirajo in letos jih imam do današnjega dne že preko 900.

Vtisi po prvih predavanjih v 2011

2011-01-19T07:37:00.000+01:00

S predavanjema v medvoški in velenjski knjižnici sem zelo zadovoljen. Obakrat je bilo precej poslušalcev, ki so bili, po mojem mnenju, zadovoljni s slišanim in videnim. To potrjujejo tudi odzivi po obeh predavanjih, ko so nekateri poslušalci navezali kontakt z menoj in želeli vedeti nekatere stvari še bolj podrobno. Enako pozitiven odziv sem dobil tudi s strani zaposlenih v obeh knjižnicah. Hvala.

Za predavanje v Velenju se moram še posebej zahvaliti mojemu prijatelju iz jugo vojaških dni, Sandiju Forštnerju, kakor tudi njegovi ženi Gordani, ki sta se zelo potrudila z oglaševanjem tega predavanja. Pred predavanjem je Sandijeva mama pripravila okusno kosilo, po njem pa smo se z Gordano in Sandijem še dolgo v noč pogovarjali o vsem mogočem, pri čemer se nam je pridružil tudi njun sosed Janez, ki je prav tako kolesar in mi ga je bilo v čast spoznati. Gordana in Sandi sta mi prijazno ponudila tudi prenočišče, tako da sem tisto noč prespal pri njih.

Gordana in Sandi: še enkrat najlepša hvala!

Predavanja v 2011

2010-12-30T20:24:00.002+01:00

V letu 2011 bom ponovno imel potopisna predavanja, ki se nanašajo na mojo udeležbo na Naturathlonu 2009. Predavanja bodo v:

5.1.2011 ob 19.30 v knjižnici v Medvodah http://www.knjiznica-medvode.si/,
6.1.2011 ob 19.19 v knjižnici v Velenju http://www.knjiznica-velenje.si/ in
11.2.2011 ob 19.00 v knjižnici v Izoli http://www.izo.sik.si/.

Vabljeni!

Srečno 2011

2010-12-30T20:17:00.000+01:00

Vsem, ki berete moj blog, želim srečno in uspešno leto 2011 in da bi se vam uresničile vse skrite in odkrite želje.

Koledar brevetov po svetu za leto 2011

2010-12-13T11:07:00.000+01:00

Na http://www.audax-club-parisien.com/download/Calendrier_BRM_(Monde_2011).pdf so objavljeni termini brevetov po svetu, kar je zanimivo za vse tiste, ki se želijo udeležiti brevetov tudi izven meja Slovenije.

Goriški giro

2010-11-29T15:21:00.004+01:00

Goriški giro se imenuje skupina ljubiteljev kolesarjenja v okolici Nove Gorice. Gre za treninge, ki potekajo vsako soboto in nedeljo od 10. ure dalje, vsakokrat pa je zbor na italijanski strani mejnega prehoda Rožna Dolina. V jesenskih dneh se nas je zbralo tudi že preko 30, trasa pa je dolga okoli 60 do 70 km.

Randonneurs.si

2010-11-29T15:09:00.000+01:00

Ne tako dolgo nazaj je nastala nova spletna stran http://www.randonneurs.si/rd/randonn.aspx, ki je namenjena vsem ljubiteljem brevetov. Na njej se bomo lahko menili le o brevetih pri nas in v tujini, potrebni in priporočljivi opremi, skupnih treningih, spinningih, izmenjevali svoje izkušnje, načrtovali udeležbo na brevetih v tujini in še in še.

Prijava na DOS 2011

2010-11-12T13:22:00.001+01:00

Danes, 181 dni od štarta Dirke okoli Slovenije, sem organizatorjem poslal prijavo za solo vožnjo http://www.dos-extreme.si/index.php?option=com_content&view=article&id=44&Itemid=29&lang=sl.

Prav naključno pa današnja časovna oddaljenost od dirke sovpada z mojo številko na tej dirki, ki je prav tako 181. Spremljevalna ekipa je znana, morda bo še okrepljena, njihove in moje priprave pa potekajo s polno paro. O pripravah pa več kdaj drugič.

1:47:26 na ljubljanskem tekaškem maratonu na 21 km

2010-10-26T15:26:00.004+02:00

Moj 21 kilometrski maraton je mimo. Prvi take vrste po kakih 27 letih. V srednješolskih letih sem jih pretekel za malico. Tudi 42 kilometrski mi takrat niso predstavljali težav. Zdaj je to malo drugače. Ali bolje - popolnoma drugače. Slab mesec pred mojimi 44 leti in dober mesec in pol pred maratonom sem se odločil, da grem na 21 km. V tem času se je bilo potrebno vsaj solidno pripraviti, kar pomeniti opraviti kar nekaj tekov, dolžine med eno in dvema urama. Hiter preskok s kolesa v tekaško obutev, vmes pa sem odpeljal še en 225 km dolg brevet, ni bil vnaprej načrtovan, zato sem pač opravil toliko treningov, kot sem jih le mogel, pri tem nisem pa imel nobenega strokovnega vodstva. Vse sem delal le po lastnem instinktu. Pred štartom nisem imel nobenega občutka glede sposobnosti.

Načrtoval sem tek okoli 1:45. Tudi z 1:47:26 sem zadovoljen. Po celosobotni udeležbi na izletu, kjer sem bil skoraj stalno na nogah, jedel le pršut in svinjino, spat pa sem šel šele okoli pol dveh zjutraj, je rezultat celo nad pričakovanji.

Štartal sem dokaj počasi. Kot sem načrtoval. Gneča tekačev ni bila tako velika in neznosna, kot so me nekateri pred tekom strašili. Do 5. kilometra sem imel povprečje nekje okoli 5:30/km, noge so bile težke, sklepi (predvsem gležnji) boleči, želodec pa težak in napihnjen. Po prvi okrepčevalni postaji, po 5. km, ko sem spil nekaj Enervita in pojedel dve mandarini, pa je šlo vedno lažje, sklepi so se popolnoma ogreli, bolečine pa so izginile in nekaj časa sem imel povprečje med 4:30 in 4:40/km, kasneje pa konstantno 5 minut na pretečen kilometer. Ob progi je bilo ogromno gledalcev, ki so navijali in ploskali, ''pleh muska'' je nažigala svoje ritme, tekači pa smo bili z vsakim korakom bližje cilju. Precej otrok je imelo v rokah transparente, na katerih je večinoma pisalo ''Dejmo oči'', ''Dejmo mami'', videl pa sem tudi napis, ki je vzpodbujal 82 letno babico: ''Bravo superbabi''.

Še posebej veliko gledalcev je bilo pri Ruskem carju, to je bilo po že pretečenih okoli 16. kilometrih po ljubljanskih ulicah, ko so mi ob pogledu na njih šle vse kocine pokonci. Še bolj veličastna kulisa gledalcev nas je pričakala nekaj kilometrov kasneje. Od Bavarskega dvora pa do cilja. Spet navijanje, trobljenje, vzklikanje, ... Kdo ne bi mogel dati še zadnjih atomov moči v takem neverjetnem vzdušju? Tik pred ciljem, bilo je v zadnjih 100 metrih, me nekdo pokliče. Bil je Brane. Vedel je, da sem med udeleženci maratona, pa me je prišel vzpodbujat. Super prijatelj, na katerega se lahko vedno zanesem. Že načrtuje naš ponovni skupni DOS naslednje leto. Vrnil sem mu pozdrav in odtekel do konca. Po koncu sva se z Branetom na hitro pogovorila, po tem pa sem utrujen odšel do avta, se preoblekel in odpeljal domov.

Boleče stegenske mišice so še najmanjša posledica. Bolj je kmalu po koncu teka bolela desna rama (pojma nimam, zakaj se je razbolela), desni gleženj, ki je še sedaj otečen, pa je še kar naprej boleč. Vendar pa gre vse skupaj na bolje. Še par dni počitka, potem pa začetek priprav na novo kolesarsko sezono. Takoj po krompirjevih počitnicah. Morda pa tudi kak dan prej.

Kot sem že napisal sem z mojim tekom zadovoljen, vedno pa je tako, da bi se lahko kaj izboljšalo. Ampak to naj ostane za naslednjič. Vreme je bilo oblačno, temperatura zraka pa okoli 10 stopinj Celzija, nekje pri 10. kilometru pa nas je obiskalo še sonce. Trasa maratona je bila lepa, ravninska, organizacija pa zelo dobra. Le nekateri so se na cilju pritoževali, ker ni bil zagotovljen topli obrok za udeležence maratona. Vsekakor pa, če mi bo zdravje služilo, pridem naslednje leto spet. Takrat z drugačnimi cilji in pričakovanji.

Priprave na kolesarsko sezono 2011 in načrti za 2011

2010-10-19T11:15:00.001+02:00

Še več kot pol leta je do štarta Dirke okoli Slovenije 2011 (DOS), katerega štart bo 12.5.2011 z nekoliko spremenjeno traso, pravili in povišano štartnino. To bo eden od dveh glavnih ciljev v letu 2011. Drugi cilj je udeležba na najbolj znanem brevetu na svetu, Pariz-Brest-Pariz, 1225 km, ki bo v drugi polovici avgusta. Vendar bo pred tem potrebno za Francijo prevoziti kvalifikacije, kar pomeni še brevete v dolžinah 200, 300, 400 in 600 km.

Priprave na sezono 2011 se začenjajo že konec letošnjega oktobra. Zadnji dve zimski sezoni sem doslej posvetil le fitnesu in kolesarjenju, le nekaj malega tudi pohodništvu. To zimo bom dal, poleg fitnesa in kolesarjenja, poudarek še teku, smučarskemu teku in aktivnejšemu pohodništvu.

Konec kolesarske sezone in zahvala sponzorjem

2010-10-19T10:46:00.001+02:00

Ob koncu kolesarske sezone 2010, se moram še enkrat zahvaliti vsem sponzorjem, ki so mi omogočili udelžbo na letošnjem DOSu. Recesija se močno pozna. Čedalje manj je možnosti za pridobitev finančnih sredstev, no nekaj se jih je vseeno dobilo, je pa še možno dobiti sponzorstvo v obliki blaga in storitev, večinoma brezplačno ali po simbolični ceni.

Naštetei sponzorji so navedeni po naključnem vrsten redu:

Nova KBM d.d. http://www.nkbm.si/
Avtodomi Roming http://www.avtodomi-roming.si/
Banem d.o.o. http://www.banem.si/
Fructal d.d. http://www.fructal.si/
Incom d.o.o. http://www.incom.si/intro
Športno društvo Turbo M http://www.turbom.org/
Bisport Nova Gorica kolesarska trgovina http://www.bisport.si/
Impreso d.o.o. http://www.impreso.si/
Športno društvo BIK.SI http://sdbik-si.blogspot.com/
Unifruit d.o.o. http://www.unifruit.si/
Ekstundo d.o.o. - E hub
Cautela Pros d.o.o.

Še enkrat najlepša hvala vsem in upam, da bomo sodelovali tudi v prihodnjih letih.

Nekaj dni pred tekaškim maratonom v Ljubljani

2010-10-19T10:25:00.000+02:00

Le še nekaj dni nas loči do 15. Ljubljanskega maratona. Teki do dveh ur mi ne povzročajo težav, je pa res, da pri nas v zadnjih dneh ni enostavno teči, saj v Ajdovščini piha burja s hitrostjo okoli 100 km/h. Tek v takem vetru ni nek posebeben užitek, še posebej ne takrat, ko te sunek kar premakne. Je pa videti precej tekačev, ko ni tako močnega vetra. Večinoma vsi pravijo, da bodo šli v Ljubljano na maraton. Razen nekaterih, ki pa pravijo, da tja ne marajo, ker je prevelika gneča in se pravzaprav ne da normalno teči. To me spominja na kolesarski marton Franja, kjer je tudi taka gneča, da kar glava boli. Ker je tam tudi veliko padcev, sem se že predlani odločil, da me na Franji ne bo več.

Težko pa je reči, kako je z mojo hitrostjo pri teku. Razdalje, ki jih na treningih pretečem so zgolj okvirne in neizmerjene ter ne morejo predstavljati nekega resnega časovnega merjenja, razen seveda skupnega časa. Še vedno upam na rezultat pod 1:45. Če ga bom dosegel bo super, če pa ne, bo pa tudi prav in ne bo konec sveta.

Breveti v letu 2011 v Sloveniji in na Hrvaškem

2010-10-04T22:59:00.000+02:00

21. avgusta 2011 bo v Parizu, Francija, štart najbolj znanega breveta na svetu. Gre za brevet Pariz-Brest-Pariz, 1200 km, ki ga organizirajo vsake štiri leta, in na katerega se lahko uvrstiš le pod pogojem, da v letu, ko se odvija ta brevet, prevoziš homologirane brevete na razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.

Preliminarni načrt datumov in razdalj brevetov v letu 2011:

v Sloveniji:

200 km - 2.4.
300 km - 16.4.
400 km - 30.4.
600 km - 28.-29.5.
1000 km - 23.-26.6.
300 km - 27.7.
200 km - 24.9.

na Hrvaškem:

200 km - 9.4.
300 km - 23.4.
400 km - 7.-8.5.
600 km - 4.-5.6.

Trase in organizatorje bom objavil naknadno, ko bodo datumi potrjeni.

24.10.2010 15. Ljubljanski maraton

2010-10-04T22:03:00.000+02:00

Z 225 km dolgim brevetom, ki je bil pred nekaj dnevi, se je zame zaključila kolesarska sezona 2010. Po prvotnem načrtu naj bi imel zdaj vsaj dva tedna počitka, potem pa naj bi se začele priprave na sezono 2011. Pred nekaj tedni pa se je ta načrt spremenil. Odločil sem se namreč, da bom na 15. Ljubljanskem maratonu, tekaškem, ki bo 24.10.2010, nastopil na 21 km dolgi preizkušnji. Moj cilj je rezultat 1:45.

Zaključni brevet v Sloveniji v letu 2010

2010-10-04T21:59:00.001+02:00

Preteklo soboto, 2.10.2010, je bil še zadnji letošnji brevet v Sloveniji. Pravzaprav bi moral biti že prejšnjo soboto, pa je bil zaradi slabe vremenske napovedi prestavljen za ta vikend. Hladno in oblačno vreme je na štart privabilo okoli 20 udeležencev, samo moških. 225 km dolg brevet z okoli 1950 višinskimi metri nas je iz Ljubljane popeljal do Kamnika, čez Črnivec, skozi Nazarje, Gorenje, Polzelo, Vel. Pirešico, Babno, Levec, Prebold, Trbovlje, Izlake, Moravče, Domžale, Šentjakob do cilja v Črnučah v Ljubljani.

Do vznožja Črnivca smo vozili vsi skupaj, v klanec pa se je skupina razdelila. Na Črnivcu, na 68. kilometru, smo se počakali le toliko, da smo formirali najhitrejšo skupino in kmalu nadaljevali pot proti Gornjemu Gradu. Cesta v dolino je bila večinoma mokra in spolzka, zato sem vozil zelo previdno in počasi. Pač ne maram padcev. Pravzaprav se bojim padca. Tega me ni sram priznati. Toda to je bil razlog, da sem kmalu izgubil stik s skupino. V Gornjem Gradu sem se jim približal na kakih 10 sekund zaostanka, bližje pa nisem mogel. Žal se je skupina odpeljala naprej v dirkaškem tempu, ki nikakor ni bil v skladu s pravili breveta. Do Celja, do 2. kontrolne točke, sem nadaljeval sam. Čeprav sem že dvakrat prevozil ta brevet, se določenih delov proge nisem spomnil, tako da sem moral uporabiti potno knjigo. Kljub temu sem nekje zgrešil pot in do 2. KT prišel z druge strani.

Od tam naprej sem vozil v prvi skupini, prevozili smo tudi nekaj razgibane trase in vzpon na Podmejo, kjer smo se spet počakali in družno peljali do konca.

Vozil sem z rezervnim, aluminijastim kolesom, kljub temu pa sem imel končno povprečje 29,7 km/h, kar pa niti ni tako slabo.

24.9.2010 Umrl je Jure Robič

2010-10-04T21:42:00.002+02:00

UMRL JE JURE ROBIČ

Turobnega petka, bilo je 24.9.2010, popoldne, okoli pol petih popoldne me pokliče kolesarski kolega Jurij in me vpraša, če je res umrl Jure Robič. Presenečeno mu odvrnem, da o tem ne vem nič, naj pa mi sporoči, če bo kaj več izvedel. Malo zatem mi je Marko Baloh potrdil to vest. Z gorskim kolesom se je smrtno ponesrečil nekje nad Jesenicami, ko se je na gozdni poti zaletel v avto.

Čeprav se nikoli nisva kaj posebej zbližala, me je vest zelo pretresla. Kakor tudi vse moje kolesarske in ultrakolesarske kolege. Najhujša misel je bila, da se lahko nam vsem, ki kolesarimo, zgodi kaj takega.

Jure Robič v elementu

Še največ kontakta sva imela 27. marca letos, ko smo v Ajdovščini organizirali dobrodelno kolesarjenje. Zjutraj je bil prvi na štartno ciljnem prostoru pred Osnovno šolo Šturje. Pred menoj. Prvi krog sva še vozila skupaj. Potem sem imel nekaj tehničnih težav s kolesom, pa se je odpeljal naprej. Pa ga tako ali tako ne bi mogel dohajati. Popoldne, ko se je odpravil domov, je spotoma peljal v Ljubljano še mojega prijatelja Braneta.

jutranja ekipa

Menda se je rad udeleževal dobrodelnih prireditev. Ne vem. Ampak v Ajdovščino je prišel. Trasa 30 km kroga mu je ustrezala. Zanjo je rekel, da je tehnično zahtevna, valovita, skoraj brez ravnine. Torej, da je idealna za trening. Bo že držalo, če ti to reče možakar, ki je že tolikokrat zmagal na RAAMu, na DOSu, ... Možakar, ki je v enem letu naredil toliko kolesarskih kilometrov, kot jih velika večina običajnih zemljanov ne naredi niti z avtom. Nikoli nisem bil njegov velik navijač. Sem pa vedno spremljal, kako napreduje na dirkah. Tudi na njegovi zadnji dirki v Švici je bilo tako. Preko interneta. Še več. Tam bi bil lahko tudi v njegovi ekipi. Nekaj dni pred odhodom v Švico me je klical David Črmelj, ki je bil tudi v Juretovi ekipi in me povabil, naj grem zraven. Pa nisem šel.

Jure Robič je bil vrhunski športnik, ki je življenje podredil kolesarstvu. Tisti, ki smo ga spremljali večinoma le od daleč, smo ga imeli za čudaka, za nedostopnega ostalim. Kljub temu smo vedno vsaj potiho navijali zanj. Tisti, ki pa so ga bolje poznali, pa pravijo, da je bil prijeten možakar, vedno pripravljen pomagati. Kakorkoli že. Od nas se je poslovil daleč najboljši ultramaratonski kolesar na svetu. Vsa čast mu!!! RIP.

Še nekaj fotografij z Juretom, ki so bile narejene 27. marca v Ajdovščini pred OŠ Šturje:

17.8.2010 Sandi 18 let

2010-08-17T08:16:00.001+02:00

Danes ima rojstni dan moj mlajši sin Sandi!

Sandi, vse najboljše ob tvoji polnoletnosti, pa da bi bil srečen, ljubljen in zadovoljen v življenju. Lepo praznuj in da bi se tega dneva spominjal celo življenje.

Vse najboljše!

Italija 1001 miglia

2010-08-12T10:11:00.001+02:00

Le še nekaj dni je do štarta najtežjega breveta v Evropi, italijanske 1001 miglie. To v prevodu pomeni 1.630 km, z okoli 22.000 višinskimi metri, ki se konkretno začnejo šele po 400. km. Žal se jo, kljub temu, da sem prijavljen, ne bom mogel udeležiti. Razlog tiči predvsem v pomanjkanju finančnih sredstev. Z istim razlogom se letos v začetku julija nisem udeležil 720 km dolgega Radmarathona v Švici, kjer je zmagal Marko Baloh.

Pariz - Brest - Pariz 2011

2010-08-11T23:23:00.000+02:00

Najbolj znan brevet na svetu je v Franciji na relaciji Pariz - Brest - Pariz (PBP), ki ga prirejajo vsake štiri leta. Dolg je okoli 1200 km. Ponovno ga bodo organizirali naslednje leto (2011). Leta 2007 se ga je udeležilo sedem Slovencev, leta 2011 pa pričakujem, da nas bo precej več. Govorim v prvi osebi množine, saj se ga imam tudi sam namen udeležiti. Pogoj za udeležbo so prevoženi 200, 300, 400 in 600 km breveti v letu, v katerem je organiziran PBP, zaradi omejevanja števila udeležencev pa bodo imeli prednost pri prijavi tisti, ki so že letos prevozili čimdaljši brevet.

Brevet 600 km

2010-07-21T15:45:00.001+02:00

Dobrih 600 km dolg brevet se je v organizaciji koprskega Obalnega planinskega društva začel v soboto, 12.6.2010, ob 6ih zjutraj v Kopru. Za pot smo v prvi skupini skupno potrebovali okoli 27 ur, od tega je bilo samo vožnje okoli 21 ur. Brevet je bil speljan na relaciji Koper-Kozina-Divača-Lokev KT-Sežana-Nova Gorica-Bovec-Predel-MP Rateče KT-Kranjska Gora-Begunje-Tržič-Domžale-Trojane-Krško KT-Novo mesto-Dvor-Kočevje-Cerknica-Postojna-Kozina KT-Koper.

Trasa je bila lepa, vreme tudi, toplo in ravno na vzponu na predel najbolj vroče. Razen, mislim da dveh odstopov (eden zaradi naveličanosti, drugi pa zaradi poškodbe), smo vsi prišli do cilja krepko pred 40 urnim časovnim limitom. Marsikdo je s tem popravil svoj osebni rekord v številu prevoženih kilometrov na eni turi. Čestitam!

S tem prevoženim brevetom sem si za letos zaslužil naziv Super Randonneeur.

Prevožen tudi brevet 400 +

2010-07-21T15:33:00.000+02:00

Petek, 28.5.2010. Ura 13:45. Do tedaj je bilo lepo vreme. Sončno, vroče. Sicer nekaj oblakov, ampak nič posebnega. Potem pa se je zunaj začelo temniti. Kot bi nam nekdo želel, da imamo slabo vreme.

No, že dopoldne me je klical Marko Baloh. Bolan, z bronhitisom, ki se mu vleče še od DOSa, se seveda ni mogel udeležiti breveta. Prosil pa me je, če lahko, v njegovi odsotnosti, vodim prijavno proceduro. Seveda sem mu ustregel, v pomoč pa mi je bil tudi Matej.

Udeleženci, skupaj nas je bilo okoli 20, smo se kmalu po štartu razdelili po skupinah. Hitrejši naprej, počasnejši zadaj in vsak po svojih zmožnostih. Vendar pa je, še preden smo se dobro razvrstili in ravno ko se je dobro naredila noč, prišlo do padca, katerega posledice so bile zelo hude, sam pa nisem bil udeležen. Nekaj odrgnin bi se še dalo preboleti, en preveč zvit obroč je povzročil odstop letošnjega dosovca, najhuje pa jo je z zlomljenimi rebri, natrganimi ramenski vezmi in zlomljeno ključnico skupil Nevijo Santin, ki prav tako ni nadaljeval z vožnjo. Na srečo zelo dobro okreva in komaj čaka konec zdravljenja.

Pot smo nadaljevali v tihem in bolj turobnem vzdušju. Vzpon na Petrovo brdo in še posebej spust z njega je bil spektakularen zaradi neverjetnega pogleda na premikajoče se luči kolesarjev. V Rožni Dolini nas je čakala Vladka, ki nam je pripravila burek, pecivo in zeleni čaj. Kar precej časa smo se zadržali tam. Vladka, najlepša hvala v imenu vseh udeležencev.

Vožnja ponoči je imela prav poseben čar, kakega hudega mraza pa za razliko od lani ni bilo. Na KT v Ilirski Bistrici, nekje na polovici poti, smo si ponovno privoščili malo daljši postanek. Od tu smo v prvi skupini v skorajda nespremenjeni zasedbi prišli do konca.

Lep brevet, spodoben tempo in samo še 600 km brevet me loči od naziva Super Randonneer, ki ga dobi vsak, ki v enem letu prevozi homologirane brevete v razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.

Nekaj lepih misli prijateljev

2010-05-25T09:10:00.001+02:00

V času DOSa in takoj po njem sem dobil precej telefonskih klicev, mailov in SMS sporočil v zvezi z mojo vožnjo, odstopom in boleznijo. Vsi so bili pozitivno naravnani in vsi so zagotavljali, kako sem se prav odločil. No, nekateri pa so poslali še posebej zanimive SMSe:

Sodelavci: ''Drži se, lp sodelavci''

Marija Kozin (Škofja Loka, Tbilisi): ''No pa letiš po trasi DOS št. 2. Meje so v glavi. Telo sledi. To je osnova, ostalo je le spremljava. Ajmo gas in novim gričem naproti.''

Anja Bajcar: ''Andrej, super se držiš! Le tako naprej, smo v mislih s tabo. Drago&Anja''

Neznan: ''Dejmo Andrej, držimo pesti zate.''

Marija Kozin (Škofja Loka, Tbilisi): ''Ajde, ajde, vrtite pedala po trasi naprej. Vsak vrtljaj pomeni meter bliže cilju. Zdržite napore, ter v ritmu naprej. Lp iz Tbilisija.''

Aleksander Forštner: ''Kljub vsemu čestitke za nečloveški napor. Lp Sandi''

Mojca Šetina Jelušič: ''Drži se, te lepo pozdravljamo!''

Mojca Krisch: ''Čimprej okrevaj, da boš imel energijo (željo upam, da še imaš) za nove kolesarske izzive. Cimra.''

Anja Bajcar: ''Andrej, ravnokar smo prebrali tvoj zapis na blogu. Zelo lepo si napisal. Verjamemo, da nisi odstopil z lahkoto in da še zdaj premlevaš vse tiste če-je. Ampak pozitivne strani te tvoje odločitve boš sposoben videti šele čez čas, ki ti bo definitivno prinesel še veliko lepih kolesarskih izkušenj. Vsaj tako ti mi želimo in smo veseli, da si v kriznih trenutkih ohranil trezno glavo. Drži se! Anja, Drago&Co.''

Brevet 400 km

2010-05-25T08:24:00.001+02:00

Življenje teče dalje, bolezen z DOSa je mimo, bolečine in otekline so preteklost. V petek, 28.5.2010 ob 20. uri bo štart dobrih 400 km dolgega breveta na relaciji: ČRNUČE - MEDNO - GOSTEČE - ŽELEZNIKI - PETROVO BRDO - MOST NA SOČI - TOLMIN - SOLKAN - NOVA GORICA - ŠTANJEL - DIVAČA - KOZINA - ILIRSKA BISTRICA - KNEŽAK - UNEC - BLOŠKA POLICA - NOVA VAS - RIBNICA - DVOR - ŽUŽEMBERK - IVANČNA GORICA – GROSUPLJE – PANCE – ZALOG – ŠENTJAKOB - ČRNUČE. Upam na lepše vreme kot smo ga imeli na DOSu, čeprav vremenska napoved ni ravno vzpodbudna.

Podhladitev, prehlad in .... odstop

2010-05-19T10:18:00.004+02:00

Ni kaj. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Mraz, veter in dež so bili krivci za marsikateri odstop na letošnji dirki. Naše napredovanje po poti je bilo v kar spodobnem tempu. Navijači so nas spremljali, klicali na telefon, pisali na bicikel.com in podobno. Res super. Dokler se niso začele zdravstvene težave. Zdaj se niti ne spomnim, kje sem prvič začutil vneto grlo, kar pa smo hitro odpravili. Verjetno se je moje zdravstveno stanje najbolj poslabšalo na spustu z Lesičnega, ko sem bil popolnoma premočen in premražen. Tisti, ki me poznajo, vedo, da me zelo redko zebe. Torej je nekaj moralo biti na tem. Čisto otrpel sem se nekako privlekel do Podsrede, kjer sem nadaljeval pot proti naslednji časovni točki, vendar zaradi otrplih nog brez kake posebne energije. Počutil pa sem se tudi vedno slabše. Ob globljem dihanju me je sililo tudi na kašelj. Ekipa me je sproti seznanjala z novostmi z dirke. Zanimivo, da je bilo največ novic povezanih ravno z odstopi. Ne vem, koliko sotekmovalcev je končalo dirko bolnih, nekateri s pljučnico, odpeljani z rešilcem. No, v Krškem sem se odločil, da ne grem do konca. Odpeljal sem se sicer še do Novega mesta. Tam sem po super pašti, solati in štrudlju, kar nam je pripravila Vesna, Matježeva žena, mojo odločitev o odstopu , po prevoženih okoli 1070 km, najprej sporočil Vladki, potem pa še Matjažu. Vsi so spoštovali mojo odločitev.Tudi odziv sorodnikov, prijateljev, znancev in sotekmovalcev na moj odstop je bil pozitiven.

Zdravje imamo le eno in z njim se ni za igrati. V življenju so pomembnejše stvari, kot pa trmasto siliti z glavo skozi zid. Če bi nadaljeval dirko, bi se uvrstil zelo visoko. Ampak za kakšno ceno? Kdor pa je na taki ultramaratonski kolesarski dirki uvrščen visoko, je zvezda svetovnega formata. Jaz to nisem, nikoli nisem hotel biti in nikoli ne bom. Kot sem že večkrat javno povedal: kolesarim iz in zaradi veselja. Ko bom enkrat drugače čutil, se s tem ne bom več ukvarjal. Letošnji DOS je zame potekal zelo v redu. Dobro nam je šlo, ekipa je delovala dobro, malo nam je nagajal le dostop do interneta. Po mojem občutku sem bil kar dobro pripravljen. Ampak vremenski pogoji so naredili svoje. Toda še bodo dirke, še bodo breveti in naslednje leto bo spet DOS. Takrat v morda lepšem vremenu.

Nadaljevanje poti

2010-05-15T15:45:00.003+02:00

V Dravogradu se je Andrej ustavil za krajši spanec. Ponoči in proti jutru smo prepeljali KT6 - Kamnica in KT7 - Moravske Toplice. Tam smo si privoščili kurjo juhico, po krajšem postanku in masaži pa naprej. Na Ptujski gori, kjer smo imeli krajši postanek, da se Andrej ogreje, nam je Sandi Ocepek nesebično posodil svoje zimske rokavice, ker so Andrejeve popolnoma mokre. Sandi, najlepša hvala.

Po močnem nalivu nadaljujemo proti KT8 in 9.

Naslednje ustavljanje načrtujemo v Novem mestu - Andrejevem rojstnem kraju (pred trgovino Mercator v Gotni vasi) nekje po 21. uri. Vabljeni, da nas pridete pozdraviti.

ManyTeam

KT5 - Radmirje

2010-05-14T20:52:00.001+02:00

Ob 20:30 prispeli na KT5. Hitro namontirali lučke in Brž naprej. Malo dlje smo se zadržali na vrhu Črnivca, kjer so Many-ja pozdravili številni kolegi. Se jim zahvaljujemo za navijanje, vsem pa se priporočamo za komentarje. Andrej jih je prav vesel.

ManyTeam

Slovenski Javornik

2010-05-14T16:19:00.003+02:00

Pravkar smo zapustili 4. KT. Andrej se je, ker se nas je vreme le usmililo, preoblekel v lažja oblačila in že brzi naprej. V Velenju nas čakajo obljubljene palačinke. Njami.

ManyTeam vas vabi, da se nam ob poti pridružite z navijanjem, na blogu pa s svojimi komentarji.

lp, ManyTeam

Na poti

2010-05-14T16:15:00.001+02:00

Po težavah z internetnim dostopom se ManyTeam javlja s terena.

S težkimi pričakovanji je nastopil tudi čas našega štarta. Po samem štartu je vsa napetost popustila in končno se je Andrej lahko posvetil tistemu kar najbolje zna. Poganjanju kolesa. Rahlo deževna noč je minila v dobrem tempu. Malo nas je napralo v okolici Kozine, kasneje pa se je nebo prav odprlo med Kobaridom in Bovcem. Vzpon na Vršič je minil v dežju in solidnem tempu, Andrej pa deluje še precej sveže. Po obveznem preoblačenju na Vršiču, je sledil hladen, moker, zelo nevaren in počasen spust.

Nadaljujemo v spodobnem tempu.

ManyTeam

Zadnje priprave

2010-05-13T19:50:00.001+02:00

Andrej že gre proti štartu, kljub temu, da ga je dež že malce osvežil. Medtem ostali člani skupine tankajo bidon kombija.

18:30

2010-05-13T18:38:00.002+02:00

Še tri ure do starta. Stanje je pestro. Polno dela. Dežja trenutno ni.

13.5.2010 ob 21.18

2010-05-12T23:07:00.000+02:00

Znana je ura štarta. 21.18 je kasneje kot sem upal, vendar je kar je. Z ekipo in sotekmovalci le upamo, da nas ne bo preveč močil dež, saj so za soboto napovedane padavine po celi Sloveniji.

Zahvala tistim, ki so pomagali

2010-05-12T23:00:00.002+02:00

Pred letošnjim DOSom se moram še posebej zahvaliti še vsem tistim, ki niso moji sponzorji in niso v moji ekipi, pa so mi vseeno na kakršen koli način pomagali v pripravah za ta projekt, ali pa pri njegovi izvedbi. To so:

Vesna Zaman, Novo mesto,
Egon Bajc, Ajdovščina,

Aleksander Forštner z družino, Velenje,

Andrej Brecelj, Ajdovščina,
Branko Kodelja, Lože (Vipava),

Simon Škvarč, Ajdovščina in

Kovinarstvo Viktor Čermelj s.p., Ajdovščina.

Dež bo ...

2010-05-11T08:03:00.000+02:00

Ali pa morda ne. Upanje umre zadnje. Po klavrnem vremenu preko zime se nadaljuje deževna pomlad. Vreme se kar noče in noče ustaliti in samo upam lahko, da vsaj temperatura zraka ne bo prav nizka. Vožnja s kolesom po mokrem je še posebej nevarna zaradi padcev, zato je tudi počasnejša. Pa tudi psihično je taka vožnja naporna, saj je potrebno biti non stop skoncentriran na razmere na cesti.

No, še dva dneva je čas, da se vreme spremeni. Še danes in jutri je čas za nakup hrane in pijače za na pot zame in za ekipo, pa da pripravim obe kolesi za tehnični pregled, ...

Predavanje v Ljubljani

2010-05-05T07:56:00.000+02:00

Naslednje predavanje na temo moje lanske udeležbe na prireditvi Naturathlon 2009 bom imel v četrtek, 6.5.2010 ob19.00, v prostorih Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana.

Vabljeni

Še 2 tedna

2010-04-29T22:31:00.000+02:00

Letošnja Dirka okoli Slovenije se nezadržno bliža in do štarta nas ločita le še 2 tedna. Treme nimam, počasi pa čutim, kako me preplavlja adrenalin. Upam, da ga bo ravno prav, in da me dirka ne bo preveč potegnila vase, kar bi se kazalo s prehitrim štartom. Te usodne napake ne smem storiti. Da do tega ne bo prišlo, je zadolžena tudi ekipa, ki me bo morala stalno nadzirati in opozarjati, če bom na začetku vozil bistveno hitreje, kot se bomo dogovorili. Upam tudi, da sem z lanskim uspešnim zaključkom te dirke prepričal večino tistih, ki so bili lani prepričani, da tega ne zmorem. Ekstremno dolgih treningov do štarta ne bom več imel, morda le še kak trening dolžine do 150 km.

Zaradi Maratona 3 src, ki bo v soboto, 15.5.2010, v Radencih, je letošnja trasa podaljšana na skupno 1.230,7 km. Dodatek predstavlja še nekaj višinskih metrov več, saj bomo vozili po gričevju južno od Gornje Radgone in Radencev. Na tem obvozu pa ne bo manjkalo niti ravnine z nasprotnim vetrom. Kljub vsemu se dirke ne bojim. Prepričan sem, da bom skupaj z ekipo, ki ji neizmerno zaupam, uspešno prišli do cilja, če le ne bo padcev, poškodb, zdravstvenih ali tehničnih težav. Upam, da bomo letos imeli še več navijačev kot lani. Vsaka spodbuda na tako dolgi preizkušnji pride prav. Pa ni pomembno na kakšen način, lahko kot neposredno navijanje na in ob progi, ali preko spletne strani organizatorjev, kakor tudi preko moje spletne strani ali s klici na moj GSM, ki bo stalno vklopljen v spremljevalnem vozilu, na klice pa se bodo odzivali člani moje ekipe.

Podaljšan praznični vikend v Prekmurju

2010-04-29T22:30:00.000+02:00

Podaljšan praznični vikend po brevetu sem preživel v Prekmurju. Kombinacija dopusta in kolesarjenja je ob lepem in toplem vremenu dobro uspela. Dušan Dundek - Truplek mi je med skupno vožnjo razkazal traso in opozoril na vse pasti letošnjega obvoza DOSa, ki je letos zaradi tekaškega maratona 3 src v Radencih, podaljšan za dobrih 40 km. Nov del proge je navigacijsko res zapleten, tako da se lanskemu in letošnjemu dosovcu Dušanu zahvaljujem za pomoč. Prav tako me je opozoril tudi na nekaj res nevarnih križišč, kjer bomo na dirki prečkali glavno cesto. Dušan, hvala za pomoč!!!

No, naslednji dan sem ta obvoz še dvakrat prevozil, tako da s tem na dirki ne bi smeli imeti težav, saj zdaj poznam vsak ovinek na pamet. Kljub temu, da sem bil v Prekmurju z rezervnim, aluminijastim, kolesom, sem se med vožnjo počutil odlično. Preizkusil sem nov E-hub, s katerim sem zelo zadovoljen. Morda sem celo pretiraval, saj sem oba dneva vse klance na tem obvozu prevozil na taveliki šajbi spredaj, zadaj pa na zobnikih 15-21.

24.4.2010 brevet 300 +

2010-04-29T22:28:00.000+02:00

Dobrih 30 kolesarjev se nas je v soboto, 24.4.2010, zbralo v Ljubljani. Prevozili smo okoli 315 km dolg brevet. Imeli smo lepo in ne pretoplo vreme ter kar spodoben tempo s končnim povprečjem okoli 33,5 km/h. Najhitrejši smo na cilj prišli po okoli 11 urah in pol (ob 18:50), vmes pa smo se na drugi kontrolni točki v Kostanjevici na Krki ustavili skoraj za uro in pol na kosilu. Tudi na drugih kontrolnih točkah je bilo poskrbljeno za slastne prigrizke. Brevet je uspešno prevozila tudi ena ženska, zmogla pa sta ga tudi Brane in Matej, člana moje letošnje ekipe za DOS. Vsem udeležencem in zmagovalcem čestitam za uspešno vožnjo, še posebej pa edini ženski predstavnici in seveda Branetu, ki je na letošnjih 250 prevoženih kilometrov dodal svoj osebni rekord s prevoženimi kilometri v enem dnevu. Edino kar me je na tem brevetu motilo, je bilo stalno nažiganje tempa, saj so nekateri pozabili, da brevet ni ekmovanje. Sicer pa hvala Marku Balohu za organizacijo, kakor tudi vsem drugim, ki so mu pri tem pomagali.

Naslednji brevet bo dolg preko 400 km, štart pa bo v petek, 28.5.2010. Bliža se tudi letošnji najdaljši brevet v Sloveniji. 600 km dolgega bomo v organizaciji koprskega Obalnega planinskega društva vozili 12. in 13. junija.

Manyteam 2010 v akciji

2010-04-20T10:23:00.002+02:00

Manyteam 2010 se resno in zavzeto pripravlja za letošnji DOS, do katerega nas loči le še dobre tri tedne. Ekipa se je prvič sestala 9. aprila, ko smo se, sicer v deloma okrnjeni ekipi, dogovorili o zadolžitvah članov do dirke in na sami dirki. Nekaj zadev smo (bomo) na podlagi lanskih izkušenj spremenili in dodelali.

Aktivnosti torej potekajo po načrtu. Vladka se je v soboto seznanila z načinom in zahtevnostjo vožnje spremljevalnega vozila, sicer pa proučuje najustreznejšo prehrano za čas dirke, tako zame, kot tudi za ostalo ekipo. Brane in Matej sta se zavzeto lotila ozvočenja, ki ga bomo imeli na dirki, še prej pa ga bo potrebno preizkusiti na kakem krajšem treningu. Matjaž študira pravila in letošnje dopolnitve, enako tudi Srečko, ki sodeluje tudi z najrazličnejšimi nasveti.

Del Manyteama v elementu (Brane in Matej)

17.4.2010 - Test pripravljenosti pred DOSom

2010-04-19T23:21:00.002+02:00

V soboto, 17.4.2010, sem opravil test pripravljenosti pred letošnjim DOSom. Ob 3.10 zjutraj sem štartal na trasi Ajdovščina - Razdrto - Postojna - Logatec - Ig - Grosuplje - Višnja Gora - Ivančna Gorica - Trebnje - Mokronog - Sevnica - Krško - Brežice - Novo mesto - Metlika - Črnomelj - Stari trg - Kočevje - Ribnica - Sodražica - Cerknica - Planina - Postojna - Podnanos - Ajdovščina.

Že od štarta se mi je pridružil še en dosovec, in sicer, glede na mojo starost pravi mladenič, David Črmelj iz Potoč pri Ajdovščini. Precej toplo jutro je pripomoglo k zelo dobremu razpoloženju. Z avtom z rotacijsko lučjo naju je spremljala Vladka, ki je bila prvič v tej vlogi, kar pa sploh ni bilo opaziti. Delovala je kot izkušena spremljevalka kolesarjev. Tempo kolesarjenja je bil kar spodoben in nekje na polovici vzpona na Razdrto (po Rebrnicah) smo dohiteli in prehiteli še enega dosovca, Francija Horvata, ki je na svojo pot štartal že prejšnji dan popoldne. Sploh sem imel do jutra občutek, da če bi nekdo gledal dogajanje po slovenskih cestah to noč oz. jutro z neba, bi videl le kup rotacijskih luči. Še kar nekaj ultramaratonskih kolegov se je namreč to noč odpravilo na daljši trening.

Prvi postanek je bil v Logatcu, kjer smo se ustavili pri Srečku, članu moje letošnje dosovske ekipe, ki nam je skuhal čaj in pripravil nekaj malega za prigrizniti, ko pa smo se odpravili naprej, se nam je pridružil pri kolesarjenju. Takrat se je že začel delati dan, jaz pa sem po nerodnosti slabo pritrdil prednjo luč, ki je po nekej deset metrih padla po tleh in odpovedala delovanje. Ker je bilo že kar svetlo, se takrat s tem nisem kaj prida ukvarjal.

No, kilometri so kar bežali mimo nas, naslednjič pa smo se ustavili v Grosupljem. Tam je šla Vladka naprej po avtocesti do Trebnjega. Kljub nekaj nasprotnemu vetra se do Brežic skorajda nismo ustavljali, tam pa smo po 208 prevoženih kilometrih napolnili bidone, spraznili mehurje in nadaljevali pot do Novega mesta, kjer nam je moja mama skuhala testenine. Po kosilu se je Srečko odločil, da ne bo kolesaril čez Vahto. Kolo je spravil v avto in z Vladko sta naju počakala v Metliki. Tam je padla njegova dokončna odločitev. Zdravstveni problemi so bili preveliki, posledično tudi nekaj slabša pripravljenost, zato ga je Vladka odpeljala domov v Logatec. Kljub temu je z nama do Novega mesta prevozil okoli 200 km s povprečno hitrostjo okoli 31 km/h. Kapo dol!!!

Z Davidom sva nadaljevala pot po Beli krajini, za Črnomljem pa naju je čakal vzpon proti Kočevju, ki pa je kar hitro minil. Do zdaj sem ta vzpon s kolesom prevozil dvakrat. Prvič lani, ko sem se pripravljal na lanski DOS in je neusmiljeno deževalo, imel pa sem občutek, da ga nikoli ni konca. Drugič na lanskem DOSu, ko sem imel spet občutek, da ga stalno daljšajo. Tokrat je bilo lažje in hitreje, od Kočevja dalje pa se je Davidu dobesedno strgalo. Proti Ribnici in naprej proti Sodražici sva ga žgala tudi preko 40 km/h. Po nekaj več kot kot 300 prevoženih kilometrih!!! Priznam, da pri tej hitrosti nisem bil sposoben menjati. A to ga ni oviralo. Tudi v klanec proti Bloški polici je gonil s težkimi prenosi. In to potem, ko je prejšnji dan opravil 12-urni trenig in se na najino skupno turo odpravil brez spanja. Ni kaj, prepričan sem, da bo na cilju letošnjega DOSa krepko prej kot v dveh dneh. Lahko pa bo tudi eno največjih presenečenj.

V Novi vasi naju je spet prevzela Vladka, pot pa smo nadaljevali le še do Podnanosa. Ob 20.15 uri nisva šla naprej, ker nisva imela luči (tudi Davidu je odpovedala prednja luč). Zaradi lastne varnosti nisva prevozila še preostalih 12 km.

Nekaj statistike:

prevoženih 437,6 km
3860 višinskih metrov
povprečna hitrost 29,7 km/h
čas vožnje 14:45:46
bruto čas vožnje 17 ur in 5 minut.

Še nekaj besed o moji pripravljenosti. S tem treningom sem kar zadovoljen. Na koncu nisem čutil kakšne hude utrujenosti. Razen nekaj malega pekočih podplatov, nisem imel zdravstvenih težav. Glede na vreme, ki letošnjo zimo in pomlad ni bilo kaj prida naklonjeno kolesarjem, mi še kar gre. Ena srednja žalost, čeprav vseeno menim, da bi mi na letošnjem DOSu moralo iti bolje kot lani. Polovica ekipe je enaka kot lani, novim članom pa popolnoma zaupam. Vsi člani so enakovredni in vsi se zavedajo resnosti nalog, ki so jih prevzeli s sodelovanjem v ekipi.

Včasih slišim koga od sotekmovalcev, ko pravi, da bo na DOSu štartal na tak ali tak čas. Jaz imam še vedno enak cilj. Enak kot lani. In sicer priti do cilja, živ, na kolesu in v regularnem času. Seveda pa se na DOSu ne bom vozil kot zdolgočaseni turist in vse kar bo več kot le prihod v cilj, bo zlata vredno. Prav nihče ne more z gotovostjo trditi, da bo na tako dolgi preizkušnji sploh prišel do cilja. DOS je resda tekma. Dirka v pravem pomenu besede. Prav tako ekstremna v še bolj pravem pomenu besede. Kdor se jo udeleži, mora biti že maja v najboljši formi. Vendar jo sam smatram le kot dirko s samim seboj. Prav nič me ne zanima, če sem 15., 27., 45. ali pa zadnji v razvrstitvi. Važno je le, da bomo s celo ekipo dali vse od sebe, da dosežemo primarni cilj, ki je prihod v cilj. Vsekakor pa prav vsakomur od sotekmovalcev privoščim, da bi s čim manj težavami prišli v cilj.

Predavanje na Planinski zvezi Slovenije

2010-04-13T08:52:00.001+02:00

Predviden termin za predavanje na temo Naturathlona 2009 na Planinski zvezi Slovenije v Ljubljani je s 15.4.2010 prestavljen na četrtek, 6.5.2010, ob 19. uri.

Manyteam 2010 - spremljevalna ekipa za DOS 2010

2010-04-06T08:08:00.019+02:00

Spremljevalna ekipa za DOS 2010 je znana in se predvidoma ne bo več menjala. Letos se imenuje Manyteam 2010. Nekateri člani so še iz lanske dirke, nekateri pa so novi, vsi pa se zavedajo, kaj pomeni biti v taki ekipi. Manyteam 2010 sestavljajo:

Matjaž Zaman, Novo mesto, vodja ekipe, 19.5.1972

Moj brat. Športni zanesenjak, ki se rekreativno ukvarja z različnimi športi, aktiven pa je tudi v politiki. Kot vodja ekipe bo tudi letos zadolžen za celotno koordinacijo. Ekipo je uspešno vodil že lansko leto.

Igor Kokoravec, Veliki Dol 31.1.1975

Kolesarski navdušenec, ki ima veliko zaslug, da sem se sploh začel ukvarjati s kolesarjenjem. Prav tako je neutruden organizator kolesarskih izletov po Sloveniji in tujini. Igor je bil v ekipi že lani.

Branko Cencelj, Ljubljana, 10.6.1966

Prijatelj v resničnem pomenu besede, ki sem ga spoznal leta 2008, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet in se udeleževala kolesarskih maratonov v Sloveniji. V prostem času se poleg rekreativnega kolesarjenja, ukvarja še s smučanjem na vodi in hojo v hribe. Je član klubov Polet in TurboM. Glavni mehanik v ekipi je bil že lani in tudi tokrat ga čaka enaka zadolžitev. Lansko leto je bil namestnik vodje ekipe, enake zadolžitve pa bo imel tudi letos.

Vladka Gal, Ajdovščina, 6.9.1961

Vladka in prosti čas? Nemogoča kombinacija, saj prosti čas za Vladko najbrž sploh ne obstoja! Zanjo je namreč prav vse, kar v življenju počne, služba, v kateri neskončno uživa, pa naj je to zaposlitev, aktivno članstvo v folklorni skupini ali pa navdušeno delovanje v politiki. Tako ni čudno, da se z velikimi črkami podpisuje pod moto »Svet je za objet«! Njena zadolžitev v teamu bo skrb za prehrano. Pravi, da z mano ne bo težav – obstoja namreč 1000 in 1 recept za pašto. Bolj pa jo skrbi Brane in njegova najljubša hrana, tako da mrzlično išče najboljši recept in največji pekač za rižev narastek!!!

Matej Lavriša, Ljubljana, 31.03.1968

Zadnjih nekaj let se je bolj ukvarjal z zidavo doma, sedaj pa ima več časa za družino s tremi otroki in za hobije: zborovsko petje in kolesarjenje. V letih 2008 in 2009 je s treking kolesom prevozil trase vseh brevetov v Sloveniji. Na forumu bicikel.com je poznan pod vzdevkom »morostar«, kjer vas v želji, da spravi čim več ljudi na kolo, vse vabi, da se še sami pridružite kolesarjem na daljših razdaljah. Želja za naslednje leto: uspešno prevoziti najbolj znani brevet na svetu Pariz-Brest-Pariz. Prvič v ekipi.

Srečko Likar, Logatec, 14.5.1958

Po izobrazbi dipl. varn. ing., trenutno pa brez zaposlitve. Od hobijev ima najraje kolesarstvo in tek na smučah. Nekoč je bil aktivni član GRS, alpinist, alpinistični inštruktor, športni plezalec in učitelj smučanja. Je izkušen tekmovalec v lokostrelstvu in amaterskem kolesarstvu (DP, PSLO, UDACE), dober gorski kolesar in večkratni udeleženec brevetov. Tudi on je letos prvič v ekipi.

8.4.2010 Predavanje v knjižnici v Piranu

2010-04-06T07:44:00.001+02:00

3.4.2010 200 km brevet v Kopru

2010-04-06T07:40:00.002+02:00

V soboto, 3.4.2010, sem se udeležil prvega letošnjega slovenskega breveta. Štart in cilj sta bila v Kopru. Pravzaprav sem s kolesom nekaj čez četrto uro zjutraj štartal že iz Ajdovščine in se na Razdrtem priključil Marku Balohu, Primožu Štrancarju in Boštjanu Pečarju, ki so prikolesarili iz Ljubljane. Do Kopra ni šlo ravno počasi, razlog za to pa je bila tudi temperatura zraka, ki je bila med Razdrtim in Kozino -2 stopinji Celzija. V Koper smo prispeli pred sedmo uro zjutraj, tam pa nas je organizator postregel z rogljički in čajem. Še pred štartom sem se na hitro pogovoril še z nekaterimi prijatelji in člani moje letošnje ekipe za DOS, potem pa do nekje 43. km držal stik z vodečo skupino. Kasneje sem do druge kontrolne točke vozil v skupini, vmes smo še enkrat zašli, od tam naprej pa sva precej časa do cilja vozila sama s Sebastijanom Nedohom, tudi letošnjim dosovcem, lani pa je bil v moji ekipi. Skupaj sem ta dan prevozil nekaj čez 280 km, okoli 3500 višinskih metrov in imel povprečje 29,9 km/h.

Sicer pa na tem mestu javno izražam pohvalo organizatorju tega breveta za super organiziran dogodek in brezhibno izpeljavo.

Odzivi medijev na dobrodelnost

2010-03-31T08:33:00.002+02:00

Kar nekaj medijev piše o dobrodelnem kolesarskem treningu:

Šolski razgledi (e verzija, 30.3.2010) http://www.solski-razgledi.com/e-sr-prispevek.asp?ID=286

Primorske novice (1.4.2010)

Latnik (2.4.2010)

Prepih (2.4.2010)

pa morda še kateri od tiskanih medijev.

O tem poroča tudi TIC Ajdovščina na http://www.tic-ajdovscina.si/?lng=slo&vie=cnt&id=2010033108043037&leto=2010&mesec=03

Poleg tega so o tem dogodku poročali:

Radio Nova iz Ajdovščine

Radio Robin iz Nove Gorice in

TV Primorka

Na svoji spletni strani pa je prispevek z nekaj slikami objavila tudi OŠ Šturje iz Ajdovščine (30.3.2010) http://www.os-sturje.si/index.php?option=com_content&task=view&id=189&Itemid=1

Skupni dobrodelni trening je uspel

2010-03-29T10:03:00.003+02:00

V imenu ŠD BIK.SI in OŠ Šturje se zahvaljujem vsem, ki ste v soboto prišli v Ajdovščino z namenom sodelovanja na skupnem dobrodelnem treningu. Skupaj nas je bilo 57 kolesarjev, zbrali pa smo 633€. HVALA!!! Vsak si je lahko dobil nekoga primerljivega, s katerim je vozil, nekateri s(m)o prevozili nekaj več, drugi nekaj manj, vsak po svojih močeh, pripravljenosti in razpoložljivem času. Zbrani smo bili skoraj iz vseh koncev Slovenije, kakor tudi iz tujine in na različnih kolesih. Pohvalno. Kakor se tudi vsem zahvaljujem za vožnjo po CPP. Padcev in nesreč ni bilo, le nekaj predrtih zračnic. Zahvala gre tudi šolski kuharici, ki je skuhala enkratno pašto, pa seveda ravnateljici, ki nam je omogočila uporabo šolskih prostorov. Nobenega ne bom posebej omenjal, razen Martine, Vladimirja, Vladke, Branka, Ave, Tine, Saše in Braneta (iz Ljubljane je prišel z avtobusom), ki so skrbeli za nemoten potek na štartno ciljem prostoru. Za naslednje leto že imamo nove načrte, ampak to naj zaenkrat ostane skrivnost. Vsekakor pa upam, da bo tak skupen dobrodelni trening postal tradicionalen. Še enkrat hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pomagali in upam, da se vidimo naslednje leto.

Še nekaj slik iz štartno ciljnega prostora

Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva – 12 urni kolesarski dobrodelni trening

2010-03-11T10:37:00.000+01:00

Pod sloganom ''Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva'' bo v soboto, 27. 3. 2010, ob 7.30, v Ajdovščini, začetek 12 urnega skupnega dobrodelnega kolesarskega treninga v organizaciji ŠD BIK.SI. Kolesarjenje bo potekalo po daljšem, 30 km dolgem krogu z okoli 370 višinskimi metri na krog, na relaciji OŠ Šturje (poleg Upravne enote Ajdovščina)-Izvir Hublja-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Gojače-Črniče-Selo-Dobravlje-desno proti Velikim Žabljam-Male Žablje-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje in krajšim krogom na relaciji, OŠ Šturje (poleg Upravne enote Ajdovščina)-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Gojače-Črniče-Selo-Dobravlje-desno proti Velikim Žabljam-Male Žablje-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje (ista relacija, vendar brez vzpona do izvira Hublja).

Vsak sodelujoči bo prispeval 10 € in prepeljal neomejeno število krogov, treningu pa se lahko priključi že zjutraj ali kadarkoli tekom dneva. Zbrana sredstva bodo nakazana šolskemu skladu OŠ Šturje iz Ajdovščine in bodo namenjena socialno šibkejšim in ogroženim družinam, da se bodo lahko njihovi otroci s čim manj obremenjevanja družinskega proračuna udeleževali šole v naravi. Gre za kolesarjenje, a je poudarek predvsem na druženju in dobrodelnosti, ne pa na tekmovalnosti. Uporaba čelade in upoštevanje cestno prometnih predpisov bo obvezno. Tega treninga se lahko udeleži kdorkoli, lahko služi tudi kot priprava na Dirko okoli Slovenije, vsak pa lahko po lastni želji prevozi katerikoli krog ali kombinacijo obeh v smislu, da se jo udeleži čim več zainteresiranih kolesarjev. Mladoletni otroci se lahko tega treninga udeležijo le v spremstvu staršev. Dobrodelna sredstva bodo lahko prispevali tudi drugi prisotni, ki ne bodo kolesarili.

Predvidoma bomo za en krog porabili 1 uro in 10 minut. Zbor udeležencev bo vsaj 15 minut pred startom vsakega kroga. Zaključek treninga bo med 19.30 in 20.00.

V primeru res slabega vremena (močan naliv ali burja) bo ta trening prestavljen na kasnejši datum. Še več informacij dobite na 041 687 069 (Andrej).

Prestavljena diagonala

2010-03-11T10:36:00.000+01:00

Zaradi res slabih vremenskih pogojev smo se odločili, da kolesarjenje od Hodoša do Kopra prestavimo na bolj ugoden termin. Namesto tega bom raje na Primorskem s prijatelji odpeljal eno daljšo turo.

13.3.2010 Hodoš - Koper

2010-03-09T08:49:00.000+01:00

S še nekaterimi dosovskimi prijatelji se bom, če bo vreme to seveda dopuščalo, v soboto, 13.3.2010 odpravil s kolesom od Hodoša do Kopra. Tura bo dolga okoli 360 km in bo moja prva letos, ki bo dolga preko 300 km. Vse skupaj bo imelo še malo dodatnega treninga za DOS, predvsem v obliki nespanja, saj imam dan pred tem, v petek ob osmih zvečer, predavanje v Kopru, okoli treh zjutraj pa je že treba biti na zbornem mestu nekje okoli Ljubljane za skupni odhod proti Hodošu, od koder je predviden odhod okoli šestih zjutraj. Na tej turi nas bo spremljal kombi, upam pa tudi, da ne bo res ekstremno mrzlo in vetrovno.

Predavanja spomladi 2010

2010-03-04T21:54:00.001+01:00

Predavanja na temo moje lanske udeležbe na Naturathlonu se nadaljujejo. Tako bom imel tako predavanje:

v petek, 5.3.2010, za učence OŠ Šturje iz Ajdovščine,
v petek, 12.3.2010 ob 20. uri v E kavarni Pina v Kopru v organizaciji Kluba študentov občine Koper,

kakor tudi aprila, ko bom gostoval v piranski knjižnici in v Ljubljani na sedežu Planinske zveze Slovenije.

Sponzorji v letu 2009

2010-02-16T09:18:00.000+01:00

V letu 2009 so moje projekte finančno ali materialno sponzorirali:

Zavarovalnica Maribor, Poslovna enota Ljubljana (http://www.zav-mb.si/)

Tiskarstvo Šetina, Marjan Šetina s.p., Novo mesto (http://tis.telekom.si/TISKARSTVO-SETINA-MARJAN-SETINA?4555087)

NOMAD, Damijan Lesar s.p., Rače (izposoja avtodoma) (http://www.blucamp.si/)

Pigal d.o.o., Ajdovščina

Nova KBM d.d., Podružnica Ajdovščina

Športno društvo BIK.SI, Veliki Dol 50, Veliki Dol

Banem d.o.o., Izdelava športnih oblačil (http://www.banem.si/)

http://www.perskindol.si/

http://www.halokatra.com/

2010

2010-01-02T10:31:00.002+01:00

No, pa smo dočakali leto 2010, zato želim vsem, ki to berete, srečno in zdravo leto, pa da bi se vam izpolnile vse skrite in odkrite želje.

SREČNO!

Predavanja v januarju 2010

2009-12-30T15:19:00.005+01:00

Kot sem že omenil, bom imel januarja 2010 vsaj dve predavanji na temo moje udeležbe na okoljsko športni prireditvi Naturathlon 2009, obe z naslovom Narava brez meja - s kolesom po mejah nekdanje železne zavese:

7.1.10 ob 18:00 Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu
8.1.10 ob 18:30 Knjižnica Srečka Kosovela v Komnu

Sicer pa je zanimanje za tovrstno predavanje veliko tudi po drugih knjižnicah po Sloveniji. V nekaterih od njih še usklajujemo datume, tako da se mi obeta še kar nekaj predavanj v 2010.

Vabljeni vsi, ki vas ta tema zanima!

Analiza sezone 2009

2009-12-30T15:09:00.000+01:00

Ker je zaradi pokvarjenega trenažerja in bolezni zame sezone 2009 (od 1.1. do 31.12.) konec, je čas za nekaj statističnih podatkov :

prevoženih km na kolesu: 17.535,18
prevoženih km na trenažerju: 3.572,12
skupaj prevoženih km: 21.107,3
višinskih metrov: 149.000
porabljenih kcal (po Polarju CS300 in CS400; vključno s fitnesom in nekaterimi pohodniškimi turami): 468.369
št. voženj dolžine od 200 do 300 km: 10
št. voženj dolžine od 300 do 400 km: 1
št. voženj dolžine od 400 do 500 km: 1
št. voženj nad 1000 km: 1

Začetek priprav in cilji za sezono 2010

2009-10-15T11:41:00.008+02:00

Priprave na sezono 2010 so se že začele, glavni cilji so udeležbe na Dirki okoli Slovenije (DOS, štart 13.5.2010, http://www.dos-extreme.si/), Radmarathonu v Švici (2.-3.7.2010, 720 km, http://www.radmarathon.ch/) in na najdaljšem randoneeju v Evropi. Gre za 1.600 km dolg randonee v Italiji (štart 16.8.2010, http://www.1001migliaitalia.it/index.php?lang=it) z okoli 20.000 višinci, s tem, da so vsi višinci šele od okoli 400. kilometra dalje. Mika me tudi udeležba na Dirki po centralni Evropi (5.-8.8.2010, Češka, Poljska, Slovaška in Madžarska, 1.220 km, http://www.eurorace.cz/en/), vendar je tik pred italijanskim randonneejem, v tistem času pa je tudi težavno dobiti kvalitetno ekipo za tako zahtevno preizkušnjo.

Konec sezone brevetov

2009-10-15T11:24:00.012+02:00

Za konec sezone sem se udeležil še dveh brevetov, in sicer 26.6. v Ljubljani (217 km, 1900 višincev, povprečje 30,7 km/h), ki je bil zadnji letošnji v Sloveniji in prvega hrvaškega 3.10. Štart 231 km dolge proge s 1600 višinci je bil v Sveti Nedelji. Povprečje 32,6 km/h kaže, da ni šlo za počasno rekreativno vožnjo. Organizacija je bila dobra, poleg mene pa so se tega breveta udeležili še štirje Slovenci, vseh skupaj pa nas je bilo okoli 20.

Naturathlon 2009 (19.-30.8.2009)

2009-09-27T08:41:00.024+02:00

Drugi letošnji velik dogodek, ki sem se ga udeležil je bila športna, zgodovinska in politična prireditev Naturathlon 2009, o katerem bom imel tudi nekaj potopisnih predavanj po slovenskih knjižnicah, in sicer:

7.1.10 ob 18:00 Knjižnica Novo mesto,
8.1.10 ob 18:30 Knjižnica Komen,

z nekaterimi drugimi knjižnicami pa se še dogovarjamo glede datuma.

Narava brez meja
(spodnji zapis je bil 6.11.09 objavljen v časniku Šolski razgledi)

Poleti 1989 je bil v središču pozornosti svetovne politike poseben dogodek. Železna zavesa se je začela dvigati, na dan pa je prišel poseben in enkraten oder narave: zeleni pas Evrope – nekdanji mejni pas, ki je ločeval vzhodno in zahodno Evropo z okolico. Tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti neprehodna meja, se je razvila osupljiva narava s pomembno biotsko raznolikostjo. Zeleni pas Evrope, ki zdaj povezuje ljudi z vzhoda in zahoda, predstavlja zgodovinski spomenik premostitve delitve Evrope, ki ga je vredno varovati.

Nemški Zvezni urad za varovanje narave in avstrijski Zvezni urad za okolje sta se lotila obletnice tega dogodka s prestižnim okoljsko-športnim projektom Naturathlon 2009. S pomočjo medijske promocije ga postavljata v središče širše javnosti. Častni pokrovitelj prireditve je bil Mihail Gorbačov, ki pravi, da akcija povezuje pazljivo ravnanje z okoljem, naravo ter šport v poletnih mesecih sprostitve in oddiha.

Naturathlon 2009 pomeni sklop dejavnosti v počastitev 20. obletnice padca železne zavese, osrednje dogajanje pa je bilo skoraj tisoč šeststo kilometrov dolgo kolesarjenje po zeleni vezi od Soprona na Madžarskem do Strasbourga v Franciji – po različnih pokrajinah, naravnih parkih in območjih izjemnih naravnih lepot.

Od športa do obračanja sena

Pot je potekala tudi po Sloveniji, in sicer na Goričkem, v nadaljevanju pa predvsem med naštetimi državami, tam, kjer je dejansko potekala železna zavesa, pozneje pa tudi po nekdanji meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Vse se je dogajalo med 19. in 30. avgustom letos, ko smo sklenili Naturathlon v prostorih Evropskega parlamenta. Štart 19. avgusta ni bil izbran naključno. To je namreč dan, ki oznamuje 20. obletnico prvega preboja železne zavese na avstrijsko-madžarski meji. V Sopronu je takrat prišlo do prvih množičnih prebegov državljanov Nemške demokratične republike na zahod. Dan pred uradnim začetkom je bil tudi prolog na Goričkem v Sloveniji. Za organizacijo je skrbela zelo številna ekipa, ki je svoje delo večinoma opravila brezhibno. Prireditev sta stalno spremljali tudi medijska in televizijska ekipa.

Prireditve se je udeležilo 24 predstavnikov iz šestih držav (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Avstrija in Nemčija), od tega šest žensk. Slovenijo sva zastopala mag. Andrej Zaman iz Ajdovščine in Marija Kozin iz Škofje Loke. Pogoj za udeležbo sta bila le dobra psihofizična pripravljenost in razpoložljiv čas, vendar še dveh predstavnikov iz naše države ni bilo mogoče dobiti. Nobena od dejavnosti na Naturathlonu ni imela tekmovalnega značaja. Poleg kolesarjenja smo se preskusili še v plezanju v steni in adrenalinskem parku, jahanju, teku, veslanju, vožnji s kanuji in jadrilicami, v smučarskih skokih, poletnem biatlonu in lokostrelstvu, izdelovanju splava in vožnji z njim, v jahanju, pohodništvu, nordijski hoji, v Avstriji smo igrali nogometno tekmo z domačini, pomagali smo pri čistiti gozd, obračati seno, obiskali smo muzej skrilavca in kraj Mödlareuth, imenovan tudi Little Berlin …

Kolesa smo celo nosili, večkrat zašli …

Udeleženci smo bili razvrščeni v šest skupin s po štirimi mednarodno mešanimi predstavniki. Organizator si je prireditev zamislil tako, da je iz vsake skupine dnevno etapo kolesaril drug predstavnik, ostali pa so se udeleževali drugih dejavnosti, tako da nihče ni prekolesaril celotne 1.600 kilometrov dolge trase. Sam sem prekolesaril skupno 1.130 kilometrov s približno 15.500 višinskimi metri.

Da kolesarjenje ne bi bilo preveč preprosto, je bilo speljano po zelo razgibanem terenu, večinoma po gozdnih poteh, kolesarskih stezah, precej po makadamu, nekaj po zemlji in globoki mivki (kot bi se vozili po igrišču za odbojko na mivki), včasih po povsem uničenih cestah, enkrat pa smo morali kolesa tudi nesti v strmino približno 45 minut, tako da cestno kolo nikakor ni bilo primerno. Večinoma smo uporabljali treking ali gorska kolesa. Dnevne etape so bile dolge od 90 do 190 kilometrov, trajale so ves dan. Na teh etapah ni bilo spremstva ali pa smo imeli stik s spremstvom le na približno vsake tri do štiri ure, ko smo na hitro napolnili bidone s pijačo in nekaj malega pojedli. Ker ni bilo stalnega spremstva, smo se morali sami orientirati s pomočjo izrezov kart; navigacije nismo smeli uporabljati. Zato smo tudi večkrat zašli, a smo na koncu vedno našli pravo pot. Tempo kolesarjenja je bil naporen, povprečne hitrosti pa zavidanja vredne za tak teren. V skoraj vsakem mestu, v katerega smo prikolesarili ali pa je tam potekala katera druga naša dejavnost, so nas sprejele množice zbranih.

Kaj pa ponoči?

Kolesarjenje in druge dejavnosti so potekale že od ranega jutra, po večerji pa smo imeli še sestanek, na katerem so nam organizatorji povedali, kaj nas čaka naslednji dan. Predstavili so nam tudi traso in profil kolesarske trase. Nekateri so sicer vztrajali in se pogovarjali še pozno v noč ali jutro, večina pa je šla spat. Spali smo po hotelih, nekajkrat v šotorih, enkrat pa v raznovrstnih kočah, ki so značilne za različne predele sveta. Prav v teh kočah, v kraju Bayerisch Eisenstein v Nemčiji poleg češke meje, je bilo najbolj zanimivo prenočevati. Na jasi sredi gozda in v gozdu je bilo namreč mogoče spati v zemljanki, v kočah, kot jih imajo v Pakistanu, Butanu … Nekateri so si izbrali spanje v viseči mreži 15 metrov nad tlemi. Pod eno od teh koč je tekel potok, spet v drugi so bila stekla, ki so vsako uro spreminjala svetlobo v prostoru ... Žal razen spanja nismo imeli kaj prida od tega kraja, saj smo že ob svitu vstali in šli novim dogodivščinam naproti.

Morda še najbolj zanimiv in komičen dogodek z Naturathlona 2009, ki se je ponovil večkrat. Med udeleženci je bil tudi mlajši Madžar. Deloval je izjemno uglajeno, njegov nastop je bil zelo odločen in prefinjen, vendar se je pri kolesarjenju vedno izgubil, tako da ga je bilo treba iskati. To iskanje je trajalo dolgo, včasih tudi uro ali dve, a na srečo se je na koncu vedno vse srečno izteklo. Sprva nam je to povzročalo skrbi, pozneje le še veliko smeha …

Evropske poslance smo pozvali, naj ohranijo naravo

Prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pomembnejše je bilo politično sporočilo, in sicer da se kaj podobnega, kot je bila železna zavesa, ne bi več ponovilo. Naturathlon je poudarjal tudi potrebo po gibanju v naravi, saj smo se ukvarjali le s športi, ki jih lahko gojimo v naravi. Na cilju, v prostorih Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo podpredsedniku tega predali memorandum, s katerim udeleženci Naturathlona pozivamo evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Prireditev je bila demonstracija in predstavitev aktivnega doživljanja narave brez zidave športnih objektov, ki pogosto porušijo krhke vezi v naravnih ekosistemih. Iniciativa Zelena vez Evrope tako podpira naravi prijazen razvoj in čezmejno sodelovanje pri ohranjanju narave. Seveda pa je bilo pomembno tudi medsebojno druženje.

Podpore znanih osebnosti ni nikoli odveč

Pri različnih dejavnostih so sodelovale tudi znane osebnosti. Najbolj znani med njimi so bili Marko Baloh, vrhunski slovenski ultramaratonski kolesar, Jens Weissflog, nekdanji zelo uspešni nemški smučarski skakalec, Rosi Mittermaier in Christian Neureuther, nekdanja nemška smučarska superšampiona in Marcel Würst, nekdanji vrhunski nemški profesionalni kolesar.

Pred tem dogodkom nisem vedel nič o Zeleni vezi, nekaj malega sem se spomnil le o dogodkih 19. avgusta 1989 v Sopronu na Madžarskem. Prav zato sem zelo zadovoljen, da sem se lahko udeležil tega Naturathlona, saj sem v tem času izvedel veliko meni novih podrobnosti o dogajanju v času železne zavese. Skoraj dvotedenska prireditev se je sprva zdela razvlečena, na koncu pa se je izkazalo, da bi vsi še kar ostali skupaj. Hujših poškodb na srečo ni bilo (sam sem si v Avstriji na nogometni tekmi z domačini zvil gleženj). Tudi oprema, predvsem kolesarska, je zdržala – razen par predrtih zračnic. Organizacija je bila domišljena do podrobnosti. Videl sem precej novih krajev in naravnih parkov, spoznal čudovite, v športnem smislu enako misleče ljudi.

Morda tudi pri nas

Naturathlon je bil sicer že večkrat, vendar vedno le v Nemčiji. Letošnji pa je bil prvič mednarodni, prav zaradi že omenjene 20. obletnice padca železne zavese. A kot kaže prireditev ne bo več mednarodna, saj je ta povezana tudi z velikimi stroški. To smo vsi udeleženci verjetno še najbolj obžalovali. Vsekakor bi se takega ali podobnega dogodka z veseljem ponovno udeležil. Morda lahko kaj podobnega nastane tudi na slovenskih tleh s slovensko pobudo in organizacijo.

Več informacij o tem dogodku na http://www.naturathlon2009.de/.

Še nekaj informacij glede tega Naturathlona. Kot rečeno smo v memorandumu pozvali evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Takrat razen podpredsednika EP tam ni bilo nobenega E poslanca. Iz lastne radovednosti sem konec decembra 2009 po elektronski pošti pisal slovenskim E poslancem glede tega memoranduma, če so z njim seznanjeni, kaj nameravajo ukreniti, ... Od sedmih sta mi samo dva odpisala, da ga ne poznata, ostalih pet pa ni našlo niti toliko časa, da bi mi odgovorilo. Toliko o tem, kakšne E poslance imamo.

DOS 2009

2009-09-24T09:41:00.012+02:00

Odločitev za mojo udeležbo na ekstremni kolesarski Dirki okoli Slovenije (DOS, 1.189 km) je padla že dobro leto pred štartom, ko sem si 27.3.2008, na dan, ko sem magistriral, omislil svoje prvo dirkalno kolo po kakih 25 letih. Po tem, ko mi je jeseni 2008 brat potrdil, da bo vodja ekipe, se je začelo iskanje ostalih članov ekipe, sponzorjev in seveda nadaljevanje treninga, ki je nemoteno potekalo vse do popoldanskih ur 6.3.2009, ko sem bil v Potočah pri Ajdovščini, po prevoženih malo manj kot 2 kilometrih, udeležen v prometni nesreči. Med vožnjo po prednostni cesti proti Novi Gorici mi je voznik avtomobila s stranske ceste zaprl pot in trk je bil neizbežen. Posledica tega je bil dolg spiralen zlom IV. dlančnice leve roke, kup modric in bolečin po celem telesu in seveda popolnoma uničeno kolo. Nesrečo je obravnavala tudi Policija, ki je sestavila zapisnik, oba sva napihala ''nulo'', potem pa so me z rešilcem odpeljali v šempetersko bolnico, kjer so tudi uradno ugotovili zlom roke.

O tej nesreči sta pisala tudi

Primorske novice

in Delo.

Kljub temu mi volje ni zmanjkalo, konec marca sem že zaključil bolniško, nadaljeval s pripravami in od 1. januarja do 29. aprila 2009 prevozil 6.700 km (vključno s tistimi na trenažerju)

Spremljevalna ekipa

Spremljevalna ekipa se imenuje Manyteam 2009, v času dirke pa bo uporabljala manjši avtodom in osebni avtomobil. Na skrbi bo imela na skrbi vso logistiko, prehrano, pijačo, masažo, ..., sestavljajo pa jo:

Matjaž Zaman, Novo mesto (vodja ekipe), 19.5.1972

Moj brat. Športni zanesenjak, ki se rekreativno ukvarja z različnimi športi, aktiven pa je tudi v politiki. Kot vodja ekipe je bil zadolžen za celotno koordinacijo projekta.

Igor Kokoravec, Veliki Dol, 31.1.1975

Kolesarski navdušenec, ki ima veliko zaslug, da sem se sploh začel ukvarjati s kolesarjenjem. Prav tako je neutruden organizator kolesarskih izletov po Sloveniji in tujini.

Marjetka Lisjak, Ajdovščina, 10.2.1974

Edina ženska v ekipi! O samem kolesarstvu sicer ne ve kaj dosti, se pa zato toliko bolj spozna na gospodinjska opravila in masažo.

Branko Cencelj, Ljubljana, 10.6.1966

Prijatelj, ki sem ga spoznal leta 2008, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet in se udeleževala kolesarskih maratonov v Sloveniji. V prostem času se poleg rekreativnega kolesarjenja, ukvarja še s smučanjem na vodi in hojo v hribe. Je član klubov Polet in TurboM.

Slavko Mervič, Novo mesto, 23.6.1970

Dolgoletni prijatelj še iz mojih srednješolskih dni. Več let kasneje sem skupaj z njim odpeljal moji prvi dolgi Franji. Kolesari že zelo dolgo, v zadnjem času pa ga pri tem ovira poškodba meniskusa. Kljub družinskim obveznostim, saj je januarja postal tretjič očka, bo član ekipe že od starta.

Sebastjan Nedoh, Koper, 24.9.1971

Prijatelj, ki prosti čas preživi ob spremljanju športnih prireditev, predvsem rokometnih tekem Cimos Kopra, saj je upokojeni rokometaš. Zelo rad se ukvarja s športi na prostem; kolesarstvom na daljše razdalje – breveti, planinarjenjem, smučanjem ter rekreativno igra košarko, občasno pa tudi rokomet. Leta 2007 je uspešno prevozil najbolj znan randonne na svetu Pariz – Brest – Pariz (1.250 km), leta 2008 pa najdaljši randonne v Evropi in sicer 1001 miljo (preko 1.600 km) v Italiji.

DOS 7.-10.5.2009

Štartal sem ob 20:06. Pot je potekala po planu, adrenalin me ni premamil, tako da nisem vozil prehitro. Prve resnejše klance na obali sem prevozil brez kakršnega koli problema, kakor tudi kasneje vzpon na Predmejo. Smola se je začela v Dolenji Trebuši, ko je spremljevalni avtodom med umikanjem podivjanemu tovornjakarju na ozki cesti zadel ob skale ob cesti. Kljub temu smo nadaljevali pot. Kasneje je sledil še moj padec, ko sem med Radenci in Gornjo Radgono v noči iz petka na soboto zapeljal v tračnice in pa strgana veriga v Šentjerneju, po prevoženih nekaj več kot 1.000 km. Do takrat sem vsega skupaj spal uro in pol, vse v Cankovi na Goričkem. V Novem mestu nas je čakal pravi sprejem, ki sta ga organizirali ženi Matjaža in Slavka, Vesna in Andreja. Morda najtežji del smo potem tudi še prevozili in cilj je bil dosežen v nedeljo ob 7:09 zjutraj, torej po 59 urah in 3 minutah vožnje. Za uspešen zaključek se moram zahvaliti predvsem izredni ekipi, ki je vso zadevo izpeljala skorajda do potankosti natančno, čeprav so bili vsi prvič na taki prireditvi.

Vsi skupaj smo na cilju izgledali takole