Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

18. oktober 2016

Vonj po morju


trasa
Trans Am Bike Race je s svojimi 6870 km druga najdaljša dirka v kategoriji brez spremstva in pomoči drugih. Daljša je le dirka okoli sveta. 

V ponedeljek, 27.6. zvečer me le še kakih 200 km loči od cilja. Najhitrejši so ga že dosegli. A to me ne zanima. Še preden sem šel na pot proti ZDA sem imel le en cilj. Priti živ in na kolesu pred spomenik v Yorktownu. Nič drugega. In tega sem se striktno držal celo pot. 

Znočilo se je. Namen imam voziti celo noč. Šest ur časovne razlike s Slovenijo pomeni, da bom v cilju enkrat zjutraj. Takrat, ko bo večina tistih, ki me že skoraj en mesec tako vneto spremljajo, še v službi. Nisem zaspan, a si vseeno pripravim mp3 z glasbo. Tokrat imam slušalki v obeh ušesih. Jakost dam na ves glas in vozim kot v transu. Tudi v tem zaključnem delu je en sam gor dol. Resda ne več tako izrazito, kot prej, a vendar. Prometa skorajda ni. Že krepko več kot 1000 km vozim s počeno špico na prednjem kolesu. 

spomenik v Yorktownu
Naenkrat se ulije. Na polno. Ustavim se pri prvi hiši, vedrim in se pogovarjam z lastnikom. Takoj, ko malo poneha, grem naprej. Toplo je. Dež me greje. Načrt voziti celo noč se je prelevil v plan B. To pomeni, da grem le do bližnjega večjega mesta, najdem prenočišče in počakam jutro. Cilj je preblizu. Tveganje nočne vožnje s počeno špico in opletajočim prednjim kolesom je preveliko. V mesto Ashton pridem čez kakšne pol ure, oskrbim se v trgovini, najdem motel in grem spat. 

Torek, 28.6.2016, je drugačen dan od ostalih. Zbudim se šele ob pol šestih zjutraj. Prejšnje dni sem večinoma vstajal že ob treh. Vročino prejšnjega meseca sta zamenjala dež in mraz. Precej se je ohladilo. Le še 170 km me loči do cilja. Ponoči me je prehitel Anglež. Soimenjak Andrew. Uspelo mu je, kar je poskušal zadnjih nekaj dni. A mi je vseeno. Lahko sem zadnji. Da le pridem v cilj. 

pogled proti morju
Večino časa vozim po kolesarski stezi. Dežuje. Najprej rahlo, nato se spet na polno ulije. Taki intervali se dolgo izmenjujejo. Kljub hladnemu vremenu me ne zebe. Nočem se niti ustaviti, da bi oblekel dežno obleko. Po glavi mi rojijo najrazličnejše misli. Vem, da me preko organizatorjeve spletne strani in mojega gps sledilca na kolesu spremlja veliko prijateljev, znancev, sorodnikov, sodelavcev, ..., kolesarjev, športnikov, njihovih sorodnikov in znancev, ... Vem, da sta mama in oče stalno za računalnikom pri mojem bratu in njegovi družini, čeprav se na sodobne informacijske pridobitve nič kaj dosti ne spoznata. Občutek je neverjeten. Pa le malo sem se šel peljat preko ZDA. 

profil
Z vsakim vrtljajem sem bližje cilju. Zdaj me ne more nič več ustaviti. Če je treba, grem peš do konca. Če je treba, lahko kolo z vso prtljago nesem tudi na rami. Ves čas sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Tudi takrat, ko sem imel hude zdravstvene težave. Pa ko so vsakih nekaj dni pokale špice na prednjem kolesu. Vsake toliko časa za trenutek zaprem oči in podoživljam, kar se je dogajalo dobre tri tedne. Spomnim se tudi vseh tistih bodrilnih sporočil na mobi in fb, klicev, mailov, ... Vsake toliko, kjer lovim GSM signal, se oglasi mobi. Spet novo sporočilo. Bolj ko se bližam cilju, več jih je. Taka spodbuda dela čudeže. Krize naenkrat minejo. Hvala vam vsem! Neverjetni ste!

Pa spomnim se vseh tistih neskončnih ravnih odsekov, ko sploh ne vidiš konca ceste. Pa klanci. Stalno in non stop. Na koncu se je nabralo 57000 višinskih metrov. Pa vsa tista območja niča, kjer ni bilo nobene možnosti za oskrbo. Pa vročina, nasprotni veter, ... Halucinacije. Ja, tudi to je bilo. Klanec, dolg 160 km, kjer ni civilizacije. Spomnim se Oliverja iz Slovenskih Konjic, ki to traso hodi. Ni, da ni. Toliko se je dogajalo, da bo še nekaj časa trajalo, da strnem vse v trajen spomin. 

Niti zavedam se ne, da sem že mimo Richmonda, zadnjega večjega mesta na moji dirki vseh dirk. Malo naprej se spet približam morju. Ne vidim ga, ga pa čutim. Morje ima svoj vonj in njegova bližina mi da še več energije. Ta vonj sem nazadnje občutil po 200 kilometrih dirke, zdaj pa jih je za mano že več kot 6800. Še zdaj si ne predstavljam te razdalje. 

Vedno manj dežuje in ko kakih 25 km pred ciljem zagledam tablo ''Yorktown 23 km'' že neha padati. Očitno se je še dež prej naveličal. Po sistemu, kdo prej popusti. Dež ali jaz? Jaz nisem. Občutek, da imam le še drobiž kilometrov do konca te nepozabne avanture, je neverjeten. Po nekaj celine sem tik pred Yorktownom spet ob morju. Nepozabno. In spet ta vonj. Ne vem, če sem ga že kdaj tako občutil. Zdaj vozim počasneje. Uživam. Dobesedno. Smeje se mi in spet podoživljam dele te preizkušnje. Morda bi se od sreče rada prikazala tudi kakšna solza. Vsake toliko stisnem pesti in si rečem: Yesssss! Zavpil bi. Tulil od veselja. Potem dobim sms, da mi gps sledilec ne dela. Ustavim se, zamenjam baterije. Ne mudi se mi. Nadaljujem. Navigacija kaže le še 5 km do cilja. Naslednji sms pravi, da je zdaj s sledilcem vse v redu. Dela. Super. Tudi v teh zadnjih kilometrih me spremlja veliko ljudi. V to sem prepričan. V Sloveniji je zdaj že večer, tu, na vzhodni obali ZDA šele zgodaj popoldne. 

Cesta je mokra. Vozim previdno. Še bolj kot prej, da se ja kaj ne zgodi v zadnjih metrih. Pripeljem v Yorktown. Najdem cesto, ki vodi v še zadnji klanec. Zavijem levo. Še par metrov ... in ...

28.6.2016, 14.25 (20.25 v Sloveniji)
 
Cilj!!!!!

24 dni  3 ure 25 minut

Spomenik nad morjem je cilj. Tam ni nikogar, ki bi me počakal. Nobenega od organizatorjev. Le gps sledilec je zaznal, da sem v cilju. V meni vre. Tega navdušenja se ne da opisat. Jessssssssss! Uspelo je!!!!! To je to!!!!!! Uradnih 6870 km, neuradno vsaj 50 km več zaradi zgubljanja, preko 4 časovnih pasov in 10 zveznih držav. 

Vonj po morju je neverjeten. Mobi se spet začne oglašati. In še enkrat hvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali v tej avanturi. Tudi, če ste me spremljali le v mislih.

p.s.
Pri spomeniku so bili neki turisti. Enemu sem dal mobi, da naredi par fotk za spomin.


Vse kar se je dogajalo od tu naprej, je zgodba za kdaj drugič.