Od vrha prelaza do
istoimenovanega kraja Lolo je kakih 50 km. Najprej (prekratek) spust,
potem ravnina. Lolo leži na 975 metrih nad morjem, torej spusta res ni
bilo kaj dosti. Trasa Trans Am se namreč vedno bolj dviguje, čez kak dan
bom že na preko 2000 metrih. Najvišja točka je 2000 km naprej že v
Skalnem gorovju v Coloradu. Prelaz Hoosier leži 3518 metrov nad morjem. 
Kmalu
na ravnini začutim zaspanost. Vozim naprej, prometa ni skoraj nič. Kar
naenkrat ob sebi slišim glas. Moja dobra prijateljica Stanka,
direktorica Javnega zavoda Krajinski park Goričko, mi pravi, naj jo
počakam, da gre tudi ona v Kranj. ''Kakšen Kranj, ne grem v Kranj, v
Ameriki sem!'' ''Ja, ampak počakaj me, greva skupaj do Kranja.'' ''Ej,
pa ne grem v Kranj!'' ''Ja vem, da ne greš v Kranj, greš pa tam mimo.
Počakaj me, greva skupaj!'' Kar nekaj časa je trajala ta najina debata
in na koncu sem ji rekel naj pohiti, ker se mi mudi.
''Ja, takoj grem'' je odgovorila.Nadaljevanja se ne spomnim, vem le, da sem začutil, da zaviram. Ustavil sem se na nekem odcepu, namesto na asfaltu sem bil na makadamu, gledal okoli sebe in ni mi bilo jasno niti, v katerem osončju sem. Stanke seveda ni bilo nikjer, Kranja tudi ne. Bil sem nekje na pol poti med prelazom in krajem Lolo v Montani v ZDA in ni mi jasno, koliko časa sem vozil v spanju. Bil je že večer, do Lolo pa sta me čakali še vsaj dve uri vožnje v tempu, ki je bil zaradi utrujenosti le malo hitrejši od počasnega posnetka.
To se ne sme več ponoviti, že drugo noč zapored sem vozil v spanju!
Ni komentarjev:
Objava komentarja