Bolj star, bolj nor: Sezona 2014, 1. del (brevet 2200 km)

Brevet Obmorskih republik (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi (pod Neapljem) - Benetke) je bil letos prvič. Pravzaprav se niti ne spomnim, kje sem prvič izvedel zanj, a odločitev to prevoziti je bila takoj sprejeta. Soglasno sam pri sebi. Brez možnosti ugovora. Kaj tako dolgega še nisem vozil, pa tudi res redki Slovenci so prevozili kaj daljšega. Zato je bil ta brevet nedvomno prvi cilj sezone. Pravila so bila zelo enostavna. Maksimalen čas za prevozit brevet je bilo 193 ur, vsako spremstvo in pomoč tretjih oseb je bilo prepovedano. Super. To je pravi ''prvinski'' brevet, ko si za vse odvisen le sam.

Tik pred štartom (z leve): Boris Pupič, Andrej Zaman in Edi Vovk

Fizične priprave niso bile sporne, psihološke tudi ne. Še največ časa je zavzela logistika. Ker je organizator poskrbel le za prevoz dveh torb (na 740. in 1500. km), se je bilo treba temu prilagoditi in kolo pošteno otovoriti. Niti najmanj ni bilo enostavno vse spraviti v torbe na kolesu, ki je bilo otovorjeno z okoli 20 dodatnimi kilami. 

V nedeljo, 25. maja, smo se zbrali v Mestrah pri Benetkah. Hotel Primavera je bil zborno mesto za vseh nas 53 (večinoma Italijanov), ki smo se odločili spopasti se z uradno 2.195 km dolgim brevetom in okoli 20.000 višinskimi metri. Med udeleženci smo bili tudi trije Slovenci. Poleg mene še Boris Pupič iz Črnomlja, ki je s kombijem šel od doma že prejšnji večer, celo noč vozil po stranskih cestah, ker nima vinjete in Edi Vovk iz Lesc, ki je prišel prejšnji dan s kolesom iz Nove Gorice. Pred štartom sem spoznal še nekaj tujih randonneurjev, med drugim Američana Douglasa. In že je bila ura 9.30.

Štart

Štart, v bistvu pa 5 km skupinske vožnje do uradnega štarta. Nekakšen prolog. A kljub temu ... štartali smo ... zdaj gre zares ... pred nami je dolga pot, polna presenečenj ... in čiste uživancije ... 

Douglas Migden (ZDA)

Po uradnem štartu smo dolgo časa vozili v skupini. Lahkoten tempo, ravno pravšnji za začetek. Vročina nabija, a nič posebnega, česar že ne bi bili vajeni. Po prvi kontrolni točki na 68. km smo ostali sami. Pot mi je bila znana, saj smo tam en del v nasprotni strani vozili na enem od lanskih brevetov. Potem srečujemo skupine, jih dohitevamo in nekaj časa vozimo skupaj. Klasika na brevetih. Na enem od postankov si zaželim sladoleda, ki mi pobere glas. Dobesedno sem bil ob dober glas. Sploh me ni bilo slišat. No, morda je bil s tem kdo celo zadovoljen. 

Noč, dež, težave

Edi na veliko slika, kar je tudi klasika na brevetih. Ob koncu dneva je začetno ravnino zamenjal klanec. In to ne kakršen koli. Okoli 50 km ga je bilo. Zdelo se mi je, da ga vozimo celo noč. Vrh je bil na višini 1519 mnv. Ne daleč prej se nam je pridružil Američan Doug, kakor je rekel naj ga kličemo. Kakih 200 višinskih metrov pod vrhom nas je presenetil dež. Kvaliteten dež, ki te kmalu zmoči do kosti. Ustavili smo se in oblekli. Razen Edija. ''Če se oblečem, bom imel še tisto mokro. Se bom že v spustu posušil.'' Haloooo??? Smo skoraj na višini Vršiča. Sredi noči. A se ne da in pelje naprej.

Na vrh pripeljem prvi, malo počakam in že pride Edi. Pravi, da gre kar naprej in ne bo počakal ostalih dveh. Ja, verjetno ga prijetno hladi. Potem pripelje Doug, ki tudi nadaljuje. Na vrhu sredi noči res ni neke hude vročine. Je pa vsaj dež ponehal. Čakam še Borisa. Ni ga. Še čakam, še ga ni. Grem mu nasproti, ko dobesedno prikolovrati. Od zaspanosti je opletal po cesti. Verjetno je spal na kolesu. Pa sem mu začel govoriti kdovekaj. Toliko, da se je vsaj za silo zbudil. Nekje v dolini je bila kontrolna točka. Par km prej smo prehiteli Edija, ki je bil ob cesti. Verjetno zmrznjen. Tudi na kontrolni točki smo ga čakali. Ampak oblekel se pa je.

Moje težave so le stopnjevale. Po izgubljenem glasu, se me je lotil še prehlad. To zame ni običajno. Tokrat me je napadel kašelj. Če se me loti še vročina, sem oplel in lahko končam s to uživancijo. 

Nadaljevali smo v spust. Lep spust, lepo je šlo. Hitro. Potem pa zvok telefona. Edi kliče. Da sva zgrešila. Saj niti ne vem, kdo je bil takrat z mano. Doug ali Boris. Če na brevetu vsaj enkrat ne zgrešiš trase, to ni pravi brevet. Ni nama ostalo drugega. Gremo v klanec. Prej luškan spust, zdaj luškan klanček. Čista uživancija. 

Genova v daljavi

Genova

Potem je bila trasa le še gor dol. Klanec, vzorec spusta, precej klanca in ponovitev intervala. Nismo jih pričakovali toliko. Noro. Izredno lepa pokrajina in nora uživancija. Genova na 460. km je na dosegu roke, tam smo bili v ponedeljek dopoldne. 

kratek počitek med čakanjem na Edija

Kratek postanek in že nadaljujemo. Na desni morje, nad nami žareče sonce, pred nami pa 2-3 km dolg kar strm klanec, kateremu sledi ravno toliko dolg spust. Pa še enkrat. In še enkrat in še in še. Nehal sem šteti. Na enem od teh vrhov se Edi in Doug odločita, da sta lačna in bosta šla nekam nekaj pojest. Midva z Borisom sva večja asketa in še ne rabiva toplega obroka. 

Kmalu se začne daljši klanec. Tega smo pred dvama letoma vozili v nasprotni smeri na brevetu 1001 milja. Približno 20 km ga je bilo, pa nekaj spusta, pa spet klanci, ki so naju čakali do kontrole na 543. km. Tam z Borisom dolgo čakava Edija. Več kot eno uro je trajalo. Doug je ostal tudi za Edijem. Kašelj me je še kar spremljal. Ni me pustil samega.

Pisa

Do Pise na 634. km smo imeli bolj ravninsko etapo, a že prevoženi klanci so povzročili nekaj utrujnosti, ki ni dopuščala večjih hitrosti. Tam nekje do 30 km/h je šlo. Pred Piso smo se ustavili v nekem obmorskem mestu. Sestradani. Saj smo iskali kako trgovino, pa je ni bilo. No, zdaj bomo pa eno pašto pojedli. In smo jo dočakali. Kdovekdaj kuhana, pogreta v mikrovalovki, količina pa taka, da je bilo le dno krožnika prekrito. Le za zrajcat. Pa še postrežbo so nam računali. In že smo nadaljevali. Še vedno lačni. 

Po Pisi smo šli v drugo noč. Načrt, da tudi to noč prevozimo brez spanja, je bil kmalu deležen modifikacije. Boris je začel opletat po cesti in nadaljevanje ni bilo več varno. Na srečo je bilo v bližini večje parkirišče pred neko trgovino, tam pa razstavna brunarica. Boris se je že ulegel v travo in komaj smo ga prepričali, naj gre na verando brunarice v zavetje pred vetrom in mrazom. Ja, noči so bile kar hladne. Še posebej, ko se preznojen ohladiš. 

Z Edijem sva prevozila že zelo veliko nočnih tur. Običajno je bila takrat zraven tudi Tanja in ko se je njej spalo, smo se ustavili in Edi ve, da mora biti takrat tišina. In navada je železna srajca, zato me je tudi tokrat prav potiho vprašal, če gre lahko tudi on na verando. ''Ja, seveda, le pojdi!'' In že je tudi on spal. Pa sta tja prikolovratila še dva Italijana in Italijana ne bi bila Italijana, če se ne bi na glas pogovarjala. Kar na ostro in nahitro sem jima rekel naj bosta tiho, ker spimo. Eden je takoj nadaljeval naprej, drugi pa je res utihnil in šel spat. Meni pa se ni spalo, morda sem zadremal za kakih 15 minut. Z mojim kašljem sva postala neločljiv par. Vsaj malo smo bili v zavetju. 

Tretji dan smo se spet vozili po razgibanem terenu. Ko je bilo sončno, je bilo vroče, ko pa se je pooblačilo, ni bilo več nobene prave vročine. Še vedno smo se Slovenci držali skupaj. No, imeli smo tudi nekaj dežja. Pravzaprav so bili to nalivi, ko je bilo potrebno tudi vedriti. Vse to je bilo začinjeno še z obupno slabimi cestami. A se nismo dali in nadaljevali. 

Okoli Rima

Tretjo noč smo vozili okoli Rima. Nismo ga videli, smo pa čutili, da je tam nekje blizu. In čutili smo neko neverjetno pozitivno energijo. Kar preleteli smo tiste ceste, res je šlo hitro. Potem ostaneta Boris in Edi zadaj. Počakam in nadaljujemo skupaj. Pa spet zaostaneta. Spet počakam. Tretjič ju ni bilo od nikoder. Pokličem Edija, ki pravi, da je moral it Boris spat. ''OK, dobimo se na naslednji kontroli, tam počakam.'' In že sem šel naprej. Sredi tretje noči, jaz pa nič zaspan! Prvo noč nisem nič spal, drugo 15 minut! Vozim. Kolo lepo teče, čeprav ima menjalnik ene svoje želje, kako bi deloval. Zanimiv in po svoje čuden občutek. Sam sredi noči nekje nižje od Rima, a zaupam navigaciji. Redki avtomobili, ljudje še bolj redki. Vsi me gledajo kot eno čudo. Do kontrole sem imel še približno 40 km. Po enem večjem mestu nadaljujem prav ob morju. Slišim ga na desni, čutim, da je tu zraven, jaz pa vozim v trdi temi. In ... Neverjetno, a resnično ... Tudi meni se je začelo spat. Ampak do kontolne točke sem še prišel brez težav.

Polovica

Kontrolna točka v kraju Ardea - Lido dei Pini na 1065. km je bila v nočnem baru Samoa. Poleg natakarice, so bili notri še trije gostje. Ne vem, kdo je bolj butasto gledal. Oni mene, ali jaz njih. Saj si jih lahko predstavljam. Zdolgočaseni, nič se ne dogaja, sredi noči, pravzaprav že proti jutru, pa uleti v lokal en tip, ki je oblečen kot kolesar, zmatran, vidno neprespan in dopoveduje, da  nima kaj počet, pa se malo vozi po Italiji. Če to ni šok...

Na srečo sem pred leti delal na carini na italijanski meji in večkrat obiskoval začetni tečaj iz italijanščine. Da sem jim lahko dopovedal, da rabim žig. Seveda sem ga dobil, še zelo uslužni so postali in povedali, da tam pred mano ni bilo še nikogar podobnega. Jaz pa sem rabil le malo vode in hrane. Na hitro sem se umil, pojedel en rogljič in šel spat. Okrasno grmovje poleg vhodnih vrat je skrivalo en manjši zid, na katerega sem se spravil, naslonil na steno in že me ni bilo več.

Spanje ni trajalo dolgo. Kar naenkrat sem čutil, da je nekdo v bližini. Odprem oči in vsi tisti tipi in natakarica iz lokala so bili tam in me gledali še bolj butasto kot prej. Sprašujejo, če je vse v redu. Ja, super je bilo dokler sem spal in če bodo šli stran, bo spet v najlepšem redu.

Čaz približno uro sem se zbudil. Premražen. Kar treslo me je. In spet z močnim napadom kašlja. Ta

se je pojavil vedno, ko sem se ohladil. Vročine na srečo še nisem dobil. Še dobro, da sta takrat prišla Edi in Boris in smo kmalu nadaljevali. Ampak ta kontrolna točka je bila na 1065. km, kar je pomenilo, da smo skoraj na polovici breveta. Čista in nora uživancija.

Ko sem kasneje med vožnjo ''mojima'' rekel, da je vse skupaj brez veze, ker bo na tak način vsega še prehitro konec, sta me še onadva butasto gledala ...


Se nadaljuje ...

V nadaljevanju: halucinacije, mali zeleni možiclji, napadalne živali ponoči, spanje na kolesu in na tleh, padci, dogajanje v Sloveniji in na randonneurskem forumu, navijanje in prva randonneurska pesniška zbirka na svetu ter cilj.