Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

30. december 2010

Predavanja v 2011

V letu 2011 bom ponovno imel potopisna predavanja, ki se nanašajo na mojo udeležbo na Naturathlonu 2009. Predavanja bodo v:

Vabljeni!

Srečno 2011

Vsem, ki berete moj blog, želim srečno in uspešno leto 2011 in da bi se vam uresničile vse skrite in odkrite želje.

13. december 2010

29. november 2010

Goriški giro

Goriški giro se imenuje skupina ljubiteljev kolesarjenja v okolici Nove Gorice. Gre za treninge, ki potekajo vsako soboto in nedeljo od 10. ure dalje, vsakokrat pa je zbor na italijanski strani mejnega prehoda Rožna Dolina. V jesenskih dneh se nas je zbralo tudi že preko 30, trasa pa je dolga okoli 60 do 70 km.

Randonneurs.si

Ne tako dolgo nazaj je nastala nova spletna stran http://www.randonneurs.si/rd/randonn.aspx, ki je namenjena vsem ljubiteljem brevetov. Na njej se bomo lahko menili le o brevetih pri nas in v tujini, potrebni in priporočljivi opremi, skupnih treningih, spinningih, izmenjevali svoje izkušnje, načrtovali udeležbo na brevetih v tujini in še in še.

12. november 2010

Prijava na DOS 2011

Danes, 181 dni od štarta Dirke okoli Slovenije, sem organizatorjem poslal prijavo za solo vožnjo http://www.dos-extreme.si/index.php?option=com_content&view=article&id=44&Itemid=29&lang=sl
Prav naključno pa današnja časovna oddaljenost od dirke sovpada z mojo številko na tej dirki, ki je prav tako 181. Spremljevalna ekipa je znana, morda bo še okrepljena, njihove in moje priprave pa potekajo s polno paro. O pripravah pa več kdaj drugič.

26. oktober 2010

1:47:26 na ljubljanskem tekaškem maratonu na 21 km

Moj 21 kilometrski maraton je mimo. Prvi take vrste po kakih 27 letih. V srednješolskih letih sem jih pretekel za malico. Tudi 42 kilometrski mi takrat niso predstavljali težav. Zdaj je to malo drugače. Ali bolje - popolnoma drugače. Slab mesec pred mojimi 44 leti in dober mesec in pol pred maratonom sem se odločil, da grem na 21 km. V tem času se je bilo potrebno vsaj solidno pripraviti, kar pomeniti opraviti kar nekaj tekov, dolžine med eno in dvema urama. Hiter preskok s kolesa v tekaško obutev, vmes pa sem odpeljal še en 225 km dolg brevet,  ni bil vnaprej načrtovan, zato sem pač opravil toliko treningov, kot sem jih le mogel, pri tem nisem pa imel nobenega strokovnega vodstva. Vse sem delal le po lastnem instinktu. Pred štartom nisem imel nobenega občutka glede sposobnosti. 

Načrtoval sem tek okoli 1:45. Tudi z 1:47:26 sem zadovoljen. Po celosobotni udeležbi na izletu, kjer sem bil skoraj stalno na nogah, jedel le pršut in svinjino, spat pa sem šel šele okoli pol dveh zjutraj, je rezultat celo nad pričakovanji.  

Štartal sem dokaj počasi. Kot sem načrtoval. Gneča tekačev ni bila tako velika in neznosna, kot so me nekateri pred tekom strašili. Do 5. kilometra sem imel povprečje nekje okoli 5:30/km, noge so bile težke, sklepi (predvsem gležnji) boleči, želodec pa težak in napihnjen. Po prvi okrepčevalni postaji, po 5. km, ko sem spil nekaj Enervita in pojedel dve mandarini, pa je šlo vedno lažje, sklepi so se popolnoma ogreli, bolečine pa so izginile in nekaj časa sem imel povprečje med 4:30 in 4:40/km, kasneje pa konstantno 5 minut na pretečen kilometer. Ob progi je bilo ogromno gledalcev, ki so navijali in ploskali, ''pleh muska'' je nažigala svoje ritme, tekači pa smo bili z vsakim korakom bližje cilju. Precej otrok je imelo v rokah transparente, na katerih je večinoma pisalo ''Dejmo oči'', ''Dejmo mami'', videl pa sem tudi napis, ki je vzpodbujal 82 letno babico: ''Bravo superbabi''.
Še posebej veliko gledalcev je bilo pri Ruskem carju, to je bilo po že pretečenih okoli 16. kilometrih po ljubljanskih ulicah, ko so mi ob pogledu na njih šle vse kocine pokonci. Še bolj veličastna kulisa gledalcev nas je pričakala nekaj kilometrov kasneje. Od Bavarskega dvora pa do cilja. Spet navijanje, trobljenje, vzklikanje, ... Kdo ne bi mogel dati še zadnjih atomov moči v takem neverjetnem vzdušju? Tik pred ciljem, bilo je v zadnjih 100 metrih, me nekdo pokliče. Bil je Brane. Vedel je, da sem med udeleženci maratona, pa me je prišel vzpodbujat. Super prijatelj, na katerega se lahko vedno zanesem. Že načrtuje naš ponovni skupni DOS naslednje leto. Vrnil sem mu pozdrav in odtekel do konca. Po koncu sva se z Branetom na hitro pogovorila, po tem pa sem utrujen odšel do avta, se preoblekel in odpeljal domov.
Boleče stegenske mišice so še najmanjša posledica. Bolj je kmalu po koncu teka bolela desna rama (pojma nimam, zakaj se je razbolela), desni gleženj, ki je še sedaj otečen, pa je še kar naprej boleč. Vendar pa gre vse skupaj na bolje. Še par dni počitka, potem pa začetek priprav na novo kolesarsko sezono. Takoj po krompirjevih počitnicah. Morda pa tudi kak dan prej.

Kot sem že napisal sem z mojim tekom zadovoljen, vedno pa je tako, da bi se lahko kaj izboljšalo. Ampak to naj ostane za naslednjič. Vreme je bilo oblačno, temperatura zraka pa okoli 10 stopinj Celzija, nekje pri 10. kilometru pa nas je obiskalo še sonce. Trasa maratona je bila lepa, ravninska, organizacija pa zelo dobra. Le nekateri so se na cilju pritoževali, ker ni bil zagotovljen topli obrok za udeležence maratona. Vsekakor pa, če mi bo zdravje služilo, pridem naslednje leto spet. Takrat z drugačnimi cilji in pričakovanji.

19. oktober 2010

Priprave na kolesarsko sezono 2011 in načrti za 2011

Še več kot pol leta je do štarta Dirke okoli Slovenije 2011 (DOS), katerega štart bo 12.5.2011 z nekoliko spremenjeno traso, pravili in povišano štartnino. To bo eden od dveh glavnih ciljev v letu 2011. Drugi cilj je udeležba na najbolj znanem brevetu na svetu, Pariz-Brest-Pariz, 1225 km, ki bo v drugi polovici avgusta. Vendar bo pred tem potrebno za Francijo prevoziti kvalifikacije, kar pomeni še brevete v dolžinah 200, 300, 400 in 600 km.

Priprave na sezono 2011 se začenjajo že konec letošnjega oktobra. Zadnji dve zimski sezoni sem doslej posvetil le fitnesu in kolesarjenju, le nekaj malega tudi pohodništvu. To zimo bom dal, poleg fitnesa in kolesarjenja, poudarek še teku, smučarskemu teku in aktivnejšemu pohodništvu.

Konec kolesarske sezone in zahvala sponzorjem

Ob koncu kolesarske sezone 2010, se moram še enkrat zahvaliti vsem sponzorjem, ki so mi omogočili udelžbo na letošnjem DOSu. Recesija se močno pozna. Čedalje manj je možnosti za pridobitev finančnih sredstev, no nekaj se jih je vseeno dobilo, je pa še možno dobiti sponzorstvo v obliki blaga in storitev, večinoma brezplačno ali po simbolični ceni.

Naštetei sponzorji so navedeni po naključnem vrsten redu:

  • Nova KBM d.d. http://www.nkbm.si/
  • Avtodomi Roming http://www.avtodomi-roming.si/
  • Banem d.o.o. http://www.banem.si/
  • Fructal d.d. http://www.fructal.si/
  • Incom d.o.o. http://www.incom.si/intro
  • Športno društvo Turbo M http://www.turbom.org/
  • Bisport Nova Gorica kolesarska trgovina http://www.bisport.si/
  • Impreso d.o.o. http://www.impreso.si/
  • Športno društvo BIK.SI http://sdbik-si.blogspot.com/
  • Unifruit d.o.o. http://www.unifruit.si/
  • Ekstundo d.o.o. - E hub
  • Cautela Pros d.o.o.
Še enkrat najlepša hvala vsem in upam, da bomo sodelovali tudi v prihodnjih letih.

Nekaj dni pred tekaškim maratonom v Ljubljani

Le še nekaj dni nas loči do 15. Ljubljanskega maratona. Teki do dveh ur mi ne povzročajo težav, je pa res, da pri nas v zadnjih dneh ni enostavno teči, saj v Ajdovščini piha burja s hitrostjo okoli 100 km/h. Tek v takem vetru ni nek posebeben užitek, še posebej ne takrat, ko te sunek kar premakne. Je pa videti precej tekačev, ko ni tako močnega vetra. Večinoma vsi pravijo, da bodo šli v Ljubljano na maraton. Razen nekaterih, ki pa pravijo, da tja ne marajo, ker je prevelika gneča in se pravzaprav ne da normalno teči. To me spominja na kolesarski marton Franja, kjer je tudi taka gneča, da kar glava boli. Ker je tam tudi veliko padcev, sem se že predlani odločil, da me na Franji ne bo več.

Težko pa je reči, kako je z mojo hitrostjo pri teku. Razdalje, ki jih na treningih pretečem so zgolj okvirne in neizmerjene ter ne morejo predstavljati nekega resnega časovnega merjenja, razen seveda skupnega časa. Še vedno upam na rezultat pod 1:45. Če ga bom dosegel bo super, če pa ne, bo pa tudi prav in ne bo konec sveta.

04. oktober 2010

Breveti v letu 2011 v Sloveniji in na Hrvaškem

21. avgusta 2011 bo v Parizu, Francija, štart najbolj znanega breveta na svetu. Gre za brevet Pariz-Brest-Pariz, 1200 km, ki ga organizirajo vsake štiri leta, in na katerega se lahko uvrstiš le pod pogojem, da v letu, ko se odvija ta brevet, prevoziš homologirane brevete na razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.

Preliminarni načrt datumov in razdalj brevetov v letu 2011:

v Sloveniji:
  • 200 km - 2.4.
  • 300 km - 16.4.
  • 400 km - 30.4.
  • 600 km - 28.-29.5.
  • 1000 km - 23.-26.6.
  • 300 km - 27.7.
  • 200 km - 24.9.

na Hrvaškem:
  • 200 km - 9.4.
  • 300 km - 23.4.
  • 400 km - 7.-8.5.
  • 600 km - 4.-5.6.
Trase in organizatorje bom objavil naknadno, ko bodo datumi potrjeni.

24.10.2010 15. Ljubljanski maraton

Z 225 km dolgim brevetom, ki je bil pred nekaj dnevi, se je zame zaključila kolesarska sezona 2010. Po prvotnem načrtu naj bi imel zdaj vsaj dva tedna počitka, potem pa naj bi se začele priprave na sezono 2011. Pred nekaj tedni pa se je ta načrt spremenil. Odločil sem se namreč, da bom na 15. Ljubljanskem maratonu, tekaškem, ki bo 24.10.2010, nastopil na 21 km dolgi preizkušnji. Moj cilj je rezultat 1:45.

Zaključni brevet v Sloveniji v letu 2010

Preteklo soboto, 2.10.2010, je bil še zadnji letošnji brevet v Sloveniji. Pravzaprav bi moral biti že prejšnjo soboto, pa je bil zaradi slabe vremenske napovedi prestavljen za ta vikend. Hladno in oblačno vreme je na štart privabilo okoli 20 udeležencev, samo moških. 225 km dolg brevet z okoli 1950 višinskimi metri nas je iz Ljubljane popeljal do Kamnika, čez Črnivec, skozi Nazarje, Gorenje, Polzelo, Vel. Pirešico, Babno, Levec, Prebold, Trbovlje, Izlake, Moravče, Domžale, Šentjakob do cilja v Črnučah v Ljubljani.

Do vznožja Črnivca smo vozili vsi skupaj, v klanec pa se je skupina razdelila. Na Črnivcu, na 68. kilometru, smo se počakali le toliko, da smo formirali najhitrejšo skupino in kmalu nadaljevali pot proti Gornjemu Gradu. Cesta v dolino je bila večinoma mokra in spolzka, zato sem vozil zelo previdno in počasi. Pač ne maram padcev. Pravzaprav se bojim padca. Tega me ni sram priznati. Toda to je bil razlog, da sem kmalu izgubil stik s skupino. V Gornjem Gradu sem se jim približal na kakih 10 sekund zaostanka, bližje pa nisem mogel.  Žal  se je skupina odpeljala naprej v dirkaškem tempu, ki nikakor ni bil v skladu s pravili breveta. Do Celja, do 2. kontrolne točke, sem nadaljeval sam. Čeprav sem že dvakrat prevozil ta brevet, se določenih delov proge nisem spomnil, tako da sem moral uporabiti potno knjigo. Kljub temu sem nekje zgrešil pot in do 2. KT prišel z druge strani.

Od tam naprej sem vozil v prvi skupini, prevozili smo tudi nekaj razgibane trase in vzpon na Podmejo, kjer smo se spet počakali in družno peljali do konca.

Vozil sem z rezervnim, aluminijastim kolesom, kljub temu pa sem imel končno povprečje 29,7 km/h, kar pa niti ni tako slabo.

24.9.2010 Umrl je Jure Robič

UMRL JE JURE ROBIČ

Turobnega petka, bilo je 24.9.2010, popoldne, okoli pol petih popoldne me pokliče kolesarski kolega Jurij in me vpraša, če je res umrl Jure Robič. Presenečeno mu odvrnem, da o tem ne vem nič, naj pa mi sporoči, če bo kaj več izvedel. Malo zatem mi je Marko Baloh potrdil to vest. Z gorskim kolesom se je smrtno ponesrečil nekje nad Jesenicami, ko se je na gozdni poti zaletel v avto.

Čeprav se nikoli nisva kaj posebej zbližala, me je vest zelo pretresla. Kakor tudi vse moje kolesarske in ultrakolesarske kolege. Najhujša misel je bila, da se lahko nam vsem, ki kolesarimo, zgodi kaj takega.


Jure Robič v elementu
 Še največ kontakta sva imela 27. marca letos, ko smo v Ajdovščini organizirali dobrodelno kolesarjenje. Zjutraj je bil prvi na štartno ciljnem prostoru pred Osnovno šolo Šturje. Pred menoj. Prvi krog sva še vozila skupaj. Potem sem imel nekaj tehničnih težav s kolesom, pa se je odpeljal naprej. Pa ga tako ali tako ne bi mogel dohajati. Popoldne, ko se je odpravil domov, je spotoma peljal v Ljubljano še mojega prijatelja Braneta.

jutranja ekipa
Menda se je rad udeleževal dobrodelnih prireditev. Ne vem. Ampak v Ajdovščino je prišel. Trasa 30 km kroga mu je ustrezala. Zanjo je rekel, da je tehnično zahtevna, valovita, skoraj brez ravnine. Torej, da je idealna za trening. Bo že držalo, če ti to reče možakar, ki je že tolikokrat zmagal na RAAMu, na DOSu, ... Možakar, ki je v enem letu naredil toliko kolesarskih kilometrov, kot jih velika večina običajnih zemljanov ne naredi niti z avtom. Nikoli nisem bil njegov velik navijač. Sem pa vedno spremljal, kako napreduje na dirkah. Tudi na njegovi zadnji dirki v Švici je bilo tako. Preko interneta. Še več. Tam bi bil lahko tudi v njegovi ekipi. Nekaj dni pred odhodom v Švico me je klical David Črmelj, ki je bil tudi v Juretovi ekipi in me povabil, naj grem zraven. Pa nisem šel.

Jure Robič je bil vrhunski športnik, ki je življenje podredil kolesarstvu. Tisti, ki smo ga spremljali večinoma le od daleč, smo ga imeli za čudaka, za nedostopnega ostalim. Kljub temu smo vedno vsaj potiho navijali zanj. Tisti, ki pa so ga bolje poznali, pa pravijo, da je bil prijeten možakar, vedno pripravljen pomagati. Kakorkoli že. Od nas se je poslovil daleč najboljši ultramaratonski kolesar na svetu. Vsa čast mu!!! RIP.

Še nekaj fotografij z Juretom, ki so bile narejene 27. marca v Ajdovščini pred OŠ Šturje:

                                                                    

                                                                                           


17. avgust 2010

17.8.2010 Sandi 18 let

Danes ima rojstni dan moj mlajši sin Sandi!

Sandi, vse najboljše ob tvoji polnoletnosti, pa da bi bil srečen, ljubljen in zadovoljen v življenju. Lepo praznuj in da bi se tega dneva spominjal celo življenje.

Vse najboljše!

12. avgust 2010

Italija 1001 miglia

Le še nekaj dni je do štarta najtežjega breveta v Evropi, italijanske 1001 miglie. To v prevodu pomeni 1.630 km, z okoli 22.000 višinskimi metri, ki se konkretno začnejo šele po 400. km. Žal se jo, kljub temu, da sem prijavljen, ne bom mogel udeležiti. Razlog tiči predvsem v pomanjkanju finančnih sredstev. Z istim razlogom se letos v začetku julija nisem udeležil 720 km dolgega Radmarathona v Švici, kjer je zmagal Marko Baloh.

11. avgust 2010

Pariz - Brest - Pariz 2011

Najbolj znan brevet na svetu je v Franciji na relaciji Pariz - Brest - Pariz (PBP), ki ga prirejajo vsake štiri leta.  Dolg je okoli 1200 km. Ponovno ga bodo organizirali naslednje leto (2011). Leta 2007 se ga je udeležilo sedem Slovencev, leta 2011 pa pričakujem, da nas bo precej več. Govorim v prvi osebi množine, saj se ga imam tudi sam namen udeležiti. Pogoj za udeležbo so prevoženi 200, 300, 400 in 600 km breveti v letu, v katerem je organiziran PBP, zaradi omejevanja števila udeležencev pa bodo imeli prednost pri prijavi tisti, ki so že letos prevozili čimdaljši brevet.

21. julij 2010

Brevet 600 km

Dobrih 600 km dolg brevet se je v organizaciji koprskega Obalnega planinskega društva začel v soboto, 12.6.2010, ob 6ih zjutraj v Kopru. Za pot smo v prvi skupini skupno potrebovali okoli 27 ur, od tega je bilo samo vožnje okoli 21 ur. Brevet je bil speljan na relaciji Koper-Kozina-Divača-Lokev KT-Sežana-Nova Gorica-Bovec-Predel-MP Rateče KT-Kranjska Gora-Begunje-Tržič-Domžale-Trojane-Krško KT-Novo mesto-Dvor-Kočevje-Cerknica-Postojna-Kozina KT-Koper.

Trasa je bila lepa, vreme tudi, toplo in ravno na vzponu na predel najbolj vroče. Razen, mislim da dveh odstopov (eden zaradi naveličanosti, drugi pa zaradi poškodbe), smo vsi prišli do cilja krepko pred 40 urnim časovnim limitom. Marsikdo je s tem popravil svoj osebni rekord v številu prevoženih kilometrov na eni turi. Čestitam!

S tem prevoženim brevetom sem si za letos zaslužil naziv Super Randonneeur.


Prevožen tudi brevet 400 +

Petek, 28.5.2010. Ura 13:45. Do tedaj je bilo lepo vreme. Sončno, vroče. Sicer nekaj oblakov, ampak nič posebnega. Potem pa se je zunaj začelo temniti. Kot bi nam nekdo želel, da imamo slabo vreme.

No, že dopoldne me je klical Marko Baloh. Bolan, z bronhitisom, ki se mu vleče še od DOSa, se seveda ni mogel udeležiti breveta. Prosil pa me je, če lahko, v njegovi odsotnosti, vodim prijavno proceduro. Seveda sem mu ustregel, v pomoč pa mi je bil tudi Matej.

Udeleženci, skupaj nas je bilo okoli 20, smo se kmalu po štartu razdelili po skupinah. Hitrejši naprej, počasnejši zadaj in vsak po svojih zmožnostih. Vendar pa je, še preden smo se dobro razvrstili in ravno ko se je dobro naredila noč, prišlo do padca, katerega posledice so bile zelo hude, sam pa nisem bil udeležen. Nekaj odrgnin bi se še dalo preboleti, en preveč zvit obroč je povzročil odstop letošnjega dosovca, najhuje pa jo je z zlomljenimi rebri, natrganimi ramenski vezmi in zlomljeno ključnico skupil Nevijo Santin, ki prav tako ni nadaljeval z vožnjo. Na srečo zelo dobro okreva in komaj čaka konec zdravljenja.

Pot smo nadaljevali v tihem in bolj turobnem vzdušju. Vzpon na Petrovo brdo in še posebej spust z njega je bil spektakularen zaradi neverjetnega pogleda na premikajoče se luči kolesarjev. V Rožni Dolini nas je čakala Vladka, ki nam je pripravila burek, pecivo in zeleni čaj. Kar precej časa smo se zadržali tam. Vladka, najlepša hvala v imenu vseh udeležencev.

Vožnja ponoči je imela prav poseben čar, kakega hudega mraza pa za razliko od lani ni bilo. Na KT v Ilirski Bistrici, nekje na polovici poti, smo si ponovno privoščili malo daljši postanek. Od tu smo v prvi skupini v skorajda nespremenjeni zasedbi prišli do konca.

Lep brevet, spodoben tempo in samo še 600 km brevet me loči od naziva Super Randonneer, ki ga dobi vsak, ki v enem letu prevozi homologirane brevete v razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.

25. maj 2010

Nekaj lepih misli prijateljev

V času DOSa in takoj po njem sem dobil precej telefonskih klicev, mailov in SMS sporočil v zvezi z mojo vožnjo, odstopom in boleznijo. Vsi so bili pozitivno naravnani in vsi so zagotavljali, kako sem se prav odločil. No, nekateri pa so poslali še posebej zanimive SMSe:

Sodelavci: ''Drži se, lp sodelavci''

Marija Kozin (Škofja Loka, Tbilisi): ''No pa letiš po trasi DOS št. 2. Meje so v glavi. Telo sledi. To je osnova, ostalo je le spremljava. Ajmo gas in novim gričem naproti.''

Anja Bajcar: ''Andrej, super se držiš! Le tako naprej, smo v mislih s tabo. Drago&Anja''

Neznan: ''Dejmo Andrej, držimo pesti zate.''

Marija Kozin (Škofja Loka, Tbilisi): ''Ajde, ajde, vrtite pedala po trasi naprej. Vsak vrtljaj pomeni meter bliže cilju. Zdržite napore, ter v ritmu naprej. Lp iz Tbilisija.''

Aleksander Forštner: ''Kljub vsemu čestitke za nečloveški napor. Lp Sandi''

Mojca Šetina Jelušič: ''Drži se, te lepo pozdravljamo!''

Mojca Krisch: ''Čimprej okrevaj, da boš imel energijo (željo upam, da še imaš) za nove kolesarske izzive. Cimra.''

Anja Bajcar: ''Andrej, ravnokar smo prebrali tvoj zapis na blogu. Zelo lepo si napisal. Verjamemo, da nisi odstopil z lahkoto in da še zdaj premlevaš vse tiste če-je. Ampak pozitivne strani te tvoje odločitve boš sposoben videti šele čez čas, ki ti bo definitivno prinesel še veliko lepih kolesarskih izkušenj. Vsaj tako ti mi želimo in smo veseli, da si v kriznih trenutkih ohranil trezno glavo. Drži se! Anja, Drago&Co.''

Brevet 400 km

Življenje teče dalje, bolezen z DOSa je mimo, bolečine in otekline so preteklost. V petek, 28.5.2010 ob 20. uri bo štart dobrih 400 km dolgega breveta na relaciji: ČRNUČE - MEDNO - GOSTEČE - ŽELEZNIKI - PETROVO BRDO - MOST NA SOČI - TOLMIN - SOLKAN - NOVA GORICA - ŠTANJEL - DIVAČA - KOZINA - ILIRSKA BISTRICA - KNEŽAK - UNEC - BLOŠKA POLICA - NOVA VAS - RIBNICA - DVOR - ŽUŽEMBERK - IVANČNA GORICA – GROSUPLJE – PANCE – ZALOG – ŠENTJAKOB - ČRNUČE. Upam na lepše vreme kot smo ga imeli na DOSu, čeprav vremenska napoved ni ravno vzpodbudna.

19. maj 2010

Podhladitev, prehlad in .... odstop

Ni kaj. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Mraz, veter in dež so bili krivci za marsikateri odstop na letošnji dirki. Naše napredovanje po poti je bilo v kar spodobnem tempu. Navijači so nas spremljali, klicali na telefon, pisali na bicikel.com in podobno. Res super. Dokler se niso začele zdravstvene težave. Zdaj se niti ne spomnim, kje sem prvič začutil vneto grlo, kar pa smo hitro odpravili. Verjetno se je moje zdravstveno stanje najbolj poslabšalo na spustu z Lesičnega, ko sem bil popolnoma premočen in premražen. Tisti, ki me poznajo, vedo, da me zelo redko zebe. Torej je nekaj moralo biti na tem. Čisto otrpel sem se nekako privlekel do Podsrede, kjer sem nadaljeval pot proti naslednji časovni točki, vendar zaradi otrplih nog brez kake posebne energije. Počutil pa sem se tudi vedno slabše. Ob globljem dihanju me je sililo tudi na kašelj. Ekipa me je sproti seznanjala z novostmi z dirke. Zanimivo, da je bilo največ novic povezanih ravno z odstopi. Ne vem, koliko sotekmovalcev je končalo dirko bolnih, nekateri s pljučnico, odpeljani z rešilcem. No, v Krškem sem se odločil, da ne grem do konca. Odpeljal sem se sicer še do Novega mesta. Tam sem po super pašti, solati in štrudlju, kar nam je pripravila Vesna, Matježeva žena, mojo odločitev o odstopu , po prevoženih okoli 1070 km, najprej sporočil Vladki, potem pa še Matjažu. Vsi so spoštovali mojo odločitev.Tudi odziv sorodnikov, prijateljev, znancev in sotekmovalcev na moj odstop je bil pozitiven.

Zdravje imamo le eno in z njim se ni za igrati. V življenju so pomembnejše stvari, kot pa trmasto siliti z glavo skozi zid. Če bi nadaljeval dirko, bi se uvrstil zelo visoko. Ampak za kakšno ceno? Kdor pa je na taki ultramaratonski kolesarski dirki uvrščen visoko, je zvezda svetovnega formata. Jaz to nisem, nikoli nisem hotel biti in nikoli ne bom. Kot sem že večkrat javno povedal: kolesarim iz in zaradi veselja. Ko bom enkrat drugače čutil, se s tem ne bom več ukvarjal. Letošnji DOS je zame potekal zelo v redu. Dobro nam je šlo, ekipa je delovala dobro, malo nam je nagajal le dostop do interneta. Po mojem občutku sem bil kar dobro pripravljen. Ampak vremenski pogoji so naredili svoje. Toda še bodo dirke, še bodo breveti in naslednje leto bo spet DOS. Takrat v morda lepšem vremenu.

15. maj 2010

Nadaljevanje poti

V Dravogradu se je Andrej ustavil za krajši spanec. Ponoči in proti jutru smo prepeljali KT6 - Kamnica in KT7 - Moravske Toplice. Tam smo si privoščili kurjo juhico, po krajšem postanku in masaži pa naprej. Na Ptujski gori, kjer smo imeli krajši postanek, da se Andrej ogreje, nam je Sandi Ocepek nesebično posodil svoje zimske rokavice, ker so Andrejeve popolnoma mokre. Sandi, najlepša hvala.
Po močnem nalivu nadaljujemo proti KT8 in 9.
Naslednje ustavljanje načrtujemo v Novem mestu - Andrejevem rojstnem kraju (pred trgovino Mercator v Gotni vasi) nekje po 21. uri. Vabljeni, da nas pridete pozdraviti.

ManyTeam

14. maj 2010

KT5 - Radmirje

Ob 20:30 prispeli na KT5. Hitro namontirali lučke in Brž naprej. Malo dlje smo se zadržali na vrhu Črnivca, kjer so Many-ja pozdravili številni kolegi. Se jim zahvaljujemo za navijanje, vsem pa se priporočamo za komentarje. Andrej jih je prav vesel.

ManyTeam

Slovenski Javornik

Pravkar smo  zapustili 4. KT. Andrej se je, ker se nas je vreme le usmililo, preoblekel v lažja oblačila in že brzi naprej. V Velenju nas čakajo obljubljene palačinke. Njami.
ManyTeam vas vabi, da se nam ob poti pridružite z navijanjem, na blogu pa s svojimi komentarji.

lp, ManyTeam

Na poti

Po težavah z internetnim dostopom se ManyTeam javlja s terena.
S težkimi pričakovanji je nastopil tudi čas našega štarta. Po samem štartu je vsa napetost popustila in končno se je Andrej lahko posvetil tistemu kar najbolje zna. Poganjanju kolesa. Rahlo deževna noč je minila v dobrem tempu. Malo nas je napralo v okolici Kozine, kasneje pa se je nebo prav odprlo med Kobaridom in Bovcem. Vzpon na Vršič je minil v dežju in solidnem tempu, Andrej pa deluje še precej sveže. Po obveznem preoblačenju na Vršiču, je sledil hladen, moker, zelo nevaren in počasen spust.
Nadaljujemo v spodobnem tempu.

ManyTeam

12. maj 2010

13.5.2010 ob 21.18

Znana je ura štarta. 21.18 je kasneje kot sem upal, vendar je kar je. Z ekipo in sotekmovalci le upamo, da nas ne bo preveč močil dež, saj so za soboto napovedane padavine po celi Sloveniji.

Zahvala tistim, ki so pomagali

Pred letošnjim DOSom se moram še posebej zahvaliti še vsem tistim, ki niso moji sponzorji in niso v moji ekipi, pa so mi vseeno na kakršen koli način pomagali v pripravah za ta projekt, ali pa pri njegovi izvedbi. To so:

Vesna Zaman, Novo mesto,
Egon Bajc, Ajdovščina,
Aleksander Forštner z družino, Velenje,
Andrej Brecelj, Ajdovščina,
Branko Kodelja, Lože (Vipava), 
Simon Škvarč, Ajdovščina in
Kovinarstvo Viktor Čermelj s.p., Ajdovščina.


11. maj 2010

Dež bo ...

Ali pa morda ne. Upanje umre zadnje. Po klavrnem vremenu preko zime se nadaljuje deževna pomlad. Vreme se kar noče in noče ustaliti in samo upam lahko, da vsaj temperatura zraka ne bo prav nizka. Vožnja s kolesom po mokrem je še posebej nevarna zaradi padcev, zato je tudi počasnejša. Pa tudi psihično je taka vožnja naporna, saj je potrebno biti non stop skoncentriran na razmere na cesti.

No, še dva dneva je čas, da se vreme spremeni. Še danes in jutri je čas za nakup hrane in pijače za na pot zame in za ekipo, pa da pripravim obe kolesi za tehnični pregled, ...

05. maj 2010

Predavanje v Ljubljani

Naslednje predavanje na temo moje lanske udeležbe na prireditvi Naturathlon 2009 bom imel v četrtek, 6.5.2010 ob19.00, v prostorih Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana.

Vabljeni

29. april 2010

Še 2 tedna

Letošnja Dirka okoli Slovenije se nezadržno bliža in do štarta nas ločita le še 2 tedna. Treme nimam, počasi pa čutim, kako me preplavlja adrenalin. Upam, da ga bo ravno prav, in da me dirka ne bo preveč potegnila vase, kar bi se kazalo s prehitrim štartom. Te usodne napake ne smem storiti. Da do tega ne bo prišlo, je zadolžena tudi ekipa, ki me bo morala stalno nadzirati in opozarjati, če bom na začetku vozil bistveno hitreje, kot se bomo dogovorili. Upam tudi, da sem z lanskim uspešnim zaključkom te dirke prepričal večino tistih, ki so bili lani prepričani, da tega ne zmorem. Ekstremno dolgih treningov do štarta ne bom več imel, morda le še kak trening dolžine do 150 km.

Zaradi Maratona 3 src, ki bo v soboto, 15.5.2010, v Radencih, je letošnja trasa podaljšana na skupno 1.230,7 km. Dodatek predstavlja še nekaj višinskih metrov več, saj bomo vozili po gričevju južno od Gornje Radgone in Radencev. Na tem obvozu pa ne bo manjkalo niti ravnine z nasprotnim vetrom. Kljub vsemu se dirke ne bojim. Prepričan sem, da bom skupaj z ekipo, ki ji neizmerno zaupam, uspešno prišli do cilja, če le ne bo padcev, poškodb, zdravstvenih ali tehničnih težav. Upam, da bomo letos imeli še več navijačev kot lani. Vsaka spodbuda na tako dolgi preizkušnji pride prav. Pa ni pomembno na kakšen način, lahko kot neposredno navijanje na in ob progi, ali preko spletne strani organizatorjev, kakor tudi preko moje spletne strani ali s klici na moj GSM, ki bo stalno vklopljen v spremljevalnem vozilu, na klice pa se bodo odzivali člani moje ekipe.

Podaljšan praznični vikend v Prekmurju

Podaljšan praznični vikend po brevetu sem preživel v Prekmurju. Kombinacija dopusta in kolesarjenja je ob lepem in toplem vremenu dobro uspela. Dušan Dundek - Truplek mi je med skupno vožnjo razkazal traso in opozoril na vse pasti letošnjega obvoza DOSa, ki je letos zaradi tekaškega maratona 3 src v Radencih, podaljšan za dobrih 40 km. Nov del proge je navigacijsko res zapleten, tako da se lanskemu in letošnjemu dosovcu Dušanu zahvaljujem za pomoč. Prav tako me je opozoril tudi na nekaj res nevarnih križišč, kjer bomo na dirki prečkali glavno cesto. Dušan, hvala za pomoč!!!

No, naslednji dan sem ta obvoz še dvakrat prevozil, tako da s tem na dirki ne bi smeli imeti težav, saj zdaj poznam vsak ovinek na pamet. Kljub temu, da sem bil v Prekmurju z rezervnim, aluminijastim, kolesom, sem se med vožnjo počutil odlično. Preizkusil sem nov E-hub, s katerim sem zelo zadovoljen. Morda sem celo pretiraval, saj sem oba dneva vse klance na tem obvozu prevozil na taveliki šajbi spredaj, zadaj pa na zobnikih 15-21.

24.4.2010 brevet 300 +

Dobrih 30 kolesarjev se nas je v soboto, 24.4.2010, zbralo v Ljubljani. Prevozili smo okoli 315 km dolg brevet. Imeli smo lepo in ne pretoplo vreme ter kar spodoben tempo s končnim povprečjem okoli 33,5 km/h. Najhitrejši smo na cilj prišli po okoli 11 urah in pol (ob 18:50), vmes pa smo se na drugi kontrolni točki v Kostanjevici na Krki ustavili skoraj za uro in pol na kosilu. Tudi na drugih kontrolnih točkah je bilo poskrbljeno za slastne prigrizke. Brevet je uspešno prevozila tudi ena ženska, zmogla pa sta ga tudi Brane in Matej, člana moje letošnje ekipe za DOS. Vsem udeležencem in zmagovalcem čestitam za uspešno vožnjo, še posebej pa edini ženski predstavnici in seveda Branetu, ki je na letošnjih 250 prevoženih kilometrov dodal svoj osebni rekord s prevoženimi kilometri v enem dnevu. Edino kar me je na tem brevetu motilo, je bilo stalno nažiganje tempa, saj so nekateri pozabili, da brevet ni ekmovanje. Sicer pa hvala Marku Balohu za organizacijo, kakor tudi vsem drugim, ki so mu pri tem pomagali.

Naslednji brevet bo dolg preko 400 km, štart pa bo v petek, 28.5.2010. Bliža se tudi letošnji najdaljši brevet v Sloveniji. 600 km dolgega bomo v organizaciji koprskega Obalnega planinskega društva vozili 12. in 13. junija.

20. april 2010

Manyteam 2010 v akciji

Manyteam 2010 se resno in zavzeto pripravlja za letošnji DOS, do katerega nas loči le še dobre tri tedne. Ekipa se je prvič sestala 9. aprila, ko smo se, sicer v deloma okrnjeni ekipi, dogovorili o zadolžitvah članov do dirke in na sami dirki. Nekaj zadev smo (bomo) na podlagi lanskih izkušenj spremenili in dodelali.

Aktivnosti torej potekajo po načrtu. Vladka se je v soboto seznanila z načinom in zahtevnostjo vožnje spremljevalnega vozila, sicer pa proučuje najustreznejšo prehrano za čas dirke, tako zame, kot tudi za ostalo ekipo. Brane in Matej sta se zavzeto lotila ozvočenja, ki ga bomo imeli na dirki, še prej pa ga bo potrebno preizkusiti na kakem krajšem treningu. Matjaž študira pravila in letošnje dopolnitve, enako tudi Srečko, ki sodeluje tudi z najrazličnejšimi nasveti.

Del Manyteama v elementu (Brane in Matej)


19. april 2010

17.4.2010 - Test pripravljenosti pred DOSom

V soboto, 17.4.2010, sem opravil test pripravljenosti pred letošnjim DOSom. Ob 3.10 zjutraj sem štartal na trasi Ajdovščina - Razdrto - Postojna - Logatec - Ig - Grosuplje - Višnja Gora - Ivančna Gorica - Trebnje - Mokronog - Sevnica - Krško - Brežice - Novo mesto - Metlika - Črnomelj - Stari trg - Kočevje - Ribnica - Sodražica - Cerknica - Planina - Postojna - Podnanos - Ajdovščina.

Že od štarta se mi je pridružil še en dosovec, in sicer, glede na mojo starost pravi mladenič, David Črmelj iz Potoč pri Ajdovščini. Precej toplo jutro je pripomoglo k zelo dobremu razpoloženju. Z avtom z rotacijsko lučjo naju je spremljala Vladka, ki je bila prvič v tej vlogi, kar pa sploh ni bilo opaziti. Delovala je kot izkušena spremljevalka kolesarjev. Tempo kolesarjenja je bil kar spodoben in nekje na polovici vzpona na Razdrto (po Rebrnicah) smo dohiteli in prehiteli še enega dosovca, Francija Horvata, ki je na svojo pot štartal že prejšnji dan popoldne. Sploh sem imel do jutra občutek, da če bi nekdo gledal dogajanje po slovenskih cestah to noč oz. jutro z neba, bi videl le kup rotacijskih luči. Še kar nekaj ultramaratonskih kolegov se je namreč to noč odpravilo na daljši trening.

Prvi postanek je bil v Logatcu, kjer smo se ustavili pri Srečku, članu moje letošnje dosovske ekipe, ki nam je skuhal čaj in pripravil nekaj malega za prigrizniti, ko pa smo se odpravili naprej, se nam je pridružil pri kolesarjenju. Takrat se je že začel delati dan, jaz pa sem po nerodnosti slabo pritrdil prednjo luč, ki je po nekej deset metrih padla po tleh in odpovedala delovanje. Ker je bilo že kar svetlo, se takrat s tem nisem kaj prida ukvarjal.

No, kilometri so kar bežali mimo nas, naslednjič pa smo se ustavili v Grosupljem. Tam je šla Vladka naprej po avtocesti do Trebnjega. Kljub nekaj nasprotnemu vetra se do Brežic skorajda nismo ustavljali, tam pa smo po 208 prevoženih kilometrih napolnili bidone, spraznili mehurje in nadaljevali pot do Novega mesta, kjer nam je moja mama skuhala testenine. Po kosilu se je Srečko odločil, da ne bo kolesaril čez Vahto. Kolo je spravil v avto in z Vladko sta naju počakala v Metliki. Tam je padla njegova dokončna odločitev. Zdravstveni problemi so bili preveliki, posledično tudi nekaj slabša pripravljenost, zato ga je Vladka odpeljala domov v Logatec. Kljub temu je z nama do Novega mesta prevozil okoli 200 km s povprečno hitrostjo okoli 31 km/h. Kapo dol!!!

Z Davidom sva nadaljevala pot po Beli krajini, za Črnomljem pa naju je čakal vzpon proti Kočevju, ki pa je kar hitro minil. Do zdaj sem ta vzpon s kolesom prevozil dvakrat. Prvič lani, ko sem se pripravljal na lanski DOS in je neusmiljeno deževalo, imel pa sem občutek, da ga nikoli ni konca. Drugič na lanskem DOSu, ko sem imel spet občutek, da ga stalno daljšajo. Tokrat je bilo lažje in hitreje, od Kočevja dalje pa se je Davidu dobesedno strgalo. Proti Ribnici in naprej proti Sodražici sva ga žgala tudi preko 40 km/h.  Po nekaj več kot kot 300 prevoženih kilometrih!!! Priznam, da pri tej hitrosti nisem bil sposoben menjati. A to ga ni oviralo. Tudi v klanec proti Bloški polici je gonil s težkimi prenosi. In to potem, ko je prejšnji dan opravil 12-urni trenig in se na najino skupno turo odpravil brez spanja. Ni kaj, prepričan sem, da bo na cilju letošnjega DOSa krepko prej kot v dveh dneh. Lahko pa bo tudi eno največjih presenečenj.

V Novi vasi naju je spet prevzela Vladka, pot pa smo nadaljevali le še do Podnanosa. Ob 20.15 uri nisva šla naprej, ker nisva imela luči (tudi Davidu je odpovedala prednja luč). Zaradi lastne varnosti nisva prevozila še preostalih 12 km.

Nekaj statistike:

  • prevoženih 437,6 km

  • 3860 višinskih metrov

  • povprečna hitrost 29,7 km/h

  • čas vožnje 14:45:46

  • bruto čas vožnje 17 ur in 5 minut.
Še nekaj besed o moji pripravljenosti. S tem treningom sem kar zadovoljen. Na koncu nisem čutil kakšne hude utrujenosti. Razen nekaj malega pekočih podplatov, nisem imel zdravstvenih težav. Glede na vreme, ki letošnjo zimo in pomlad ni bilo kaj prida naklonjeno kolesarjem, mi še kar gre. Ena srednja žalost, čeprav vseeno menim, da bi mi na letošnjem DOSu moralo iti bolje kot lani. Polovica ekipe je enaka kot lani, novim članom pa popolnoma zaupam. Vsi člani so enakovredni in vsi se zavedajo resnosti nalog, ki so jih prevzeli s sodelovanjem v ekipi.

Včasih slišim koga od sotekmovalcev, ko pravi, da bo na DOSu štartal na tak ali tak čas. Jaz imam še vedno enak cilj. Enak kot lani. In sicer priti do cilja, živ, na kolesu in v regularnem času. Seveda pa se na DOSu ne bom vozil kot zdolgočaseni turist in vse kar bo več kot le prihod v cilj, bo zlata vredno. Prav nihče ne more z gotovostjo trditi, da bo na tako dolgi preizkušnji sploh prišel do cilja. DOS je resda tekma. Dirka v pravem pomenu besede. Prav tako ekstremna v še bolj pravem pomenu besede. Kdor se jo udeleži, mora biti že maja v najboljši formi. Vendar jo sam smatram le kot dirko s samim seboj. Prav nič me ne zanima, če sem 15., 27., 45. ali pa zadnji v razvrstitvi. Važno je le, da bomo s celo ekipo dali vse od sebe, da dosežemo primarni cilj, ki je prihod v cilj. Vsekakor pa prav vsakomur od sotekmovalcev privoščim, da bi s čim manj težavami prišli v cilj.


13. april 2010

Predavanje na Planinski zvezi Slovenije

Predviden termin za predavanje na temo Naturathlona 2009 na Planinski zvezi Slovenije v Ljubljani je s 15.4.2010 prestavljen na četrtek, 6.5.2010, ob 19. uri.

06. april 2010

Manyteam 2010 - spremljevalna ekipa za DOS 2010

Spremljevalna ekipa za DOS 2010 je znana in se predvidoma ne bo več menjala. Letos se imenuje Manyteam 2010. Nekateri člani so še iz lanske dirke, nekateri pa so novi, vsi pa se zavedajo, kaj pomeni biti v taki ekipi. Manyteam 2010 sestavljajo:

Matjaž Zaman, Novo mesto, vodja ekipe, 19.5.1972

Moj brat. Športni zanesenjak, ki se rekreativno ukvarja z različnimi športi, aktiven pa je tudi v politiki. Kot vodja ekipe bo tudi letos zadolžen za celotno koordinacijo. Ekipo je uspešno vodil že lansko leto.






Igor Kokoravec, Veliki Dol 31.1.1975

Kolesarski navdušenec, ki ima veliko zaslug, da sem se sploh začel ukvarjati s kolesarjenjem. Prav tako je neutruden organizator kolesarskih izletov po Sloveniji in tujini. Igor je bil v ekipi že lani.






Branko Cencelj, Ljubljana, 10.6.1966

Prijatelj v resničnem pomenu besede, ki sem ga spoznal leta 2008, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet in se udeleževala kolesarskih maratonov v Sloveniji. V prostem času se poleg rekreativnega kolesarjenja, ukvarja še s smučanjem na vodi in hojo v hribe. Je član klubov Polet in TurboM. Glavni mehanik v ekipi je bil že lani in tudi tokrat ga čaka enaka zadolžitev. Lansko leto je bil namestnik vodje ekipe, enake zadolžitve pa bo imel tudi letos.


Vladka Gal, Ajdovščina, 6.9.1961

Vladka in prosti čas? Nemogoča kombinacija, saj prosti čas za Vladko najbrž sploh ne obstoja! Zanjo je namreč prav vse, kar v življenju počne, služba, v kateri neskončno uživa, pa naj je to zaposlitev, aktivno članstvo v folklorni skupini ali pa navdušeno delovanje v politiki. Tako ni čudno, da se z velikimi črkami podpisuje pod moto »Svet je za objet«! Njena zadolžitev v teamu bo skrb za prehrano. Pravi, da z mano ne bo težav – obstoja namreč 1000 in 1 recept za pašto. Bolj pa jo skrbi Brane in njegova najljubša hrana, tako da mrzlično išče najboljši recept in največji pekač za rižev narastek!!!



Matej Lavriša, Ljubljana, 31.03.1968

Zadnjih nekaj let se je bolj ukvarjal z zidavo doma, sedaj pa ima več časa za družino s tremi otroki in za hobije: zborovsko petje in kolesarjenje. V letih 2008 in 2009 je s treking kolesom prevozil trase vseh brevetov v Sloveniji. Na forumu bicikel.com je poznan pod vzdevkom »morostar«, kjer vas v želji, da spravi čim več ljudi na kolo, vse vabi, da se še sami pridružite kolesarjem na daljših razdaljah. Želja za naslednje leto: uspešno prevoziti najbolj znani brevet na svetu Pariz-Brest-Pariz. Prvič v ekipi.




Srečko Likar, Logatec, 14.5.1958


Po izobrazbi dipl. varn. ing., trenutno pa brez zaposlitve. Od hobijev ima najraje kolesarstvo in tek na smučah. Nekoč je bil aktivni član GRS, alpinist, alpinistični inštruktor, športni plezalec in učitelj smučanja. Je izkušen tekmovalec v lokostrelstvu in amaterskem kolesarstvu (DP, PSLO, UDACE), dober gorski kolesar in večkratni udeleženec brevetov. Tudi on je letos prvič v ekipi.

8.4.2010 Predavanje v knjižnici v Piranu

3.4.2010 200 km brevet v Kopru

V soboto, 3.4.2010, sem se udeležil prvega letošnjega slovenskega breveta. Štart in cilj sta bila v Kopru. Pravzaprav sem s kolesom nekaj čez četrto uro zjutraj štartal že iz Ajdovščine in se na Razdrtem priključil Marku Balohu, Primožu Štrancarju in Boštjanu Pečarju, ki so prikolesarili iz Ljubljane. Do Kopra ni šlo ravno počasi, razlog za to pa je bila tudi temperatura zraka, ki je bila med Razdrtim in Kozino -2 stopinji Celzija. V Koper smo prispeli pred sedmo uro zjutraj, tam pa nas je organizator postregel z rogljički in čajem. Še pred štartom sem se na hitro pogovoril še z nekaterimi prijatelji in člani moje letošnje ekipe za DOS, potem pa do nekje 43. km držal stik z vodečo skupino. Kasneje sem do druge kontrolne točke vozil v skupini, vmes smo še enkrat zašli, od tam naprej pa sva precej časa do cilja vozila sama s Sebastijanom Nedohom, tudi letošnjim dosovcem, lani pa je bil v moji ekipi. Skupaj sem ta dan prevozil nekaj čez 280 km, okoli 3500 višinskih metrov in imel povprečje 29,9 km/h.

Sicer pa na tem mestu javno izražam pohvalo organizatorju tega breveta za super organiziran dogodek in brezhibno izpeljavo.

31. marec 2010

Odzivi medijev na dobrodelnost

Kar nekaj medijev piše o dobrodelnem kolesarskem treningu:

Šolski razgledi (e verzija, 30.3.2010) http://www.solski-razgledi.com/e-sr-prispevek.asp?ID=286

Primorske novice (1.4.2010)

Latnik (2.4.2010)

Prepih (2.4.2010)

pa morda še kateri od tiskanih medijev.


O tem poroča tudi TIC Ajdovščina na http://www.tic-ajdovscina.si/?lng=slo&vie=cnt&id=2010033108043037&leto=2010&mesec=03


Poleg tega so o tem dogodku poročali:

Radio Nova iz Ajdovščine

Radio Robin iz Nove Gorice in

TV Primorka


Na svoji spletni strani pa je prispevek z nekaj slikami objavila tudi OŠ Šturje iz Ajdovščine (30.3.2010) http://www.os-sturje.si/index.php?option=com_content&task=view&id=189&Itemid=1

29. marec 2010

Skupni dobrodelni trening je uspel

V imenu ŠD BIK.SI in OŠ Šturje se zahvaljujem vsem, ki ste v soboto prišli v Ajdovščino z namenom sodelovanja na skupnem dobrodelnem treningu. Skupaj nas je bilo 57 kolesarjev, zbrali pa smo 633€. HVALA!!! Vsak si je lahko dobil nekoga primerljivega, s katerim je vozil, nekateri s(m)o prevozili nekaj več, drugi nekaj manj, vsak po svojih močeh, pripravljenosti in razpoložljivem času. Zbrani smo bili skoraj iz vseh koncev Slovenije, kakor tudi iz tujine in na različnih kolesih. Pohvalno. Kakor se tudi vsem zahvaljujem za vožnjo po CPP. Padcev in nesreč ni bilo, le nekaj predrtih zračnic. Zahvala gre tudi šolski kuharici, ki je skuhala enkratno pašto, pa seveda ravnateljici, ki nam je omogočila uporabo šolskih prostorov. Nobenega ne bom posebej omenjal, razen Martine, Vladimirja, Vladke, Branka, Ave, Tine, Saše in Braneta (iz Ljubljane je prišel z avtobusom), ki so skrbeli za nemoten potek na štartno ciljem prostoru. Za naslednje leto že imamo nove načrte, ampak to naj zaenkrat ostane skrivnost. Vsekakor pa upam, da bo tak skupen dobrodelni trening postal tradicionalen. Še enkrat hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pomagali in upam, da se vidimo naslednje leto.

Še nekaj slik iz štartno ciljnega prostora