Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

30. avgust 2017

Pred začetkom Japonske odisejade

Tokio ponoči
Hirošima
Že lani, ko sem vozil Trans Am, sem vedel, da bom letos na Japonskem. Kakor tudi letos vem, kaj bom vozil v 2018. In v 2019. Verjetno je tudi termin za 2020 že zaseden.

The Japanese Odyssey ima ima letos štart v Tokiu (12.8.), cilj v mestu Kitakyushu, vmes je devet odsekov, ki jih je treba prevoziti, med odseki pa si vsak sam določa traso. Ta zadnji del, da si vsak sam določa traso, je še posebej zanimiv.

O Japonski se mi nič ne sanja, vem le, da vozijo po levi,
Shinkansen
sporazumevanje bo verjetno misija nemogoče, pisava v ''grabljicah'' ter da je sedem ur časovne razlike z našim časom. A nekako sem si naredil tudi te trase. Predvsem pa upal, da so te moje trase kolikor toliko ustrezne in da ne vodijo prevečkrat na ceste, ki so prepovedane za kolesarje. Poudarek je na ''prevečkrat''.

Od doma sem šel v nedeljo, 6.8., v Tokio sem prispel dan kasneje malo pred polnočjo.

Sestavljanje kolesa, testna vožnja, ogled Tokia in izlet v Hirošimo s hitrim vlakom Shinkansen in teh par dni do štarta je minilo kot bi trenil. Vse te dni je bilo lepo, toplo in sončno vreme.


Sobota, 12.8.

Vstanem ob 3.15 zjutraj. Nisem prepričan, da sem spal več kot dve uri.

večer pred štartom
To je poseben dan.

Dan, ko me čaka štart Japonske odiseje.

Dan, zaradi katerega sem tu, na Japonskem.

Dan, ki sem ga tako dolgo čakal.

Dan, kateremu so bile podrejene vse letošnje priprave. Kolesarske, tekaške, trailovske.

Vem, da ne bo enostavno, a cilj je dosegljiv. Priti živ in na kolesu v Kitakyushu. Nič več in nič manj.

Prvi pogled skozi okno hotela ni vzpodbuden. Dežuje. Pravzaprav lije. Odprem okno. Zunaj je toplo, soparno, zadušljivo.

Kar je, pač je. Vreme je enako za vse.

Pol ure kasneje grem.

Previdno, ceste so spolzke. Na srečo ni nobenega prometa, mesto je kot opustelo.

Ker v Garminu nimam trase od hotela do štarta, si pomagam z navigacijo iz telefona. Zaradi dežja ga imam v torbi pred sabo. Do štarta je kakih 7 km. Nič posebnega.
Tudi nekaj gelov Pro action imam s sabo
Kljub temu, da ni nobenega prometa, semaforji delajo. Vsakih 50 - 100 metrov je rdeča luč. Napredujem počasi, vreme je še vedno enako. Lije.

Gospodična v mobiju me vsake toliko opozori, da moram kam zaviti. Potem mimo pripelje avtobus. Peljem naprej, a gospodična pravi, da moram obrniti za nazaj in iti po drugi cesti. Ubogam.

Nekaj kasneje se ta zgodba ponovi. Spet ubogam. Ura je že okoli 4.30, ko smo dogovorjeni, da se dobimo pol ure pred štartom. Zamujam. Mudi se že. Nočem zamujati. To ni v moji navadi. Ampak tokrat bom res zamudil.

Vožnja po levi ima svoje zakonitosti. Vse je nasprotno našim cestnim pravilom.
pločnik na Japonskem

Vem, da sem prav blizu štarta, morda je še kak kilometer do tam. Čeprav je cesta prazna in le vsake toliko pripelje kak avto, nadaljujem po pločniku. Bližje je, prej bom tam.

Pločnik je sestavljen iz granitnih plošč, po sredini so štiri narebrene črte za slepe. Vozim počasi, vse je spolzko, pred mano je nekaj pešcev. Verjetno gre za kake delavce. Približujem se jim.

Potem ...

Zapeljem na narebreni del ...

komolec
Zdrsnem in padem. Kvalitetno. Na levo. Komaj se zavedam, kaj se je zgodilo. Rečem nekaj grdega. Ni za javnost. Vstanem. Poberem mobi, prenosni wi fi in še nekaj stvari, ki so pri padcu padle iz torbe. Krvavim iz kolena, komolca in levega mezinca. Le-ta je v nekem čudnem položaju od zadnjega členka proti nohtu. Boli me. Kvalitetno boli. Pomislim, da je lahko konec še pred štartom.

Spet rečem nekaj grdega. Mezinec še vedno boli. Zaradi bolečine ga stisnem z desno roko. Slišim ''krc''.

Kri teče in se razliva po mokri nogi in roki. 

koleno
Dvignem kolo. Naravnam zvito krmilo in zvito ročko prednjega menjalnika. Ostalih poškodb ni.

Zapeljem se do štarta. Tam zbrani me debelo gledajo. Potem se pogledam in takoj mi je jasno, zakaj sem taka atrakcija. Zaradi razlite krvi izgledam, kot da bi prišel iz klavnice.

Umijem se, obrišem rane, a kri kar noče nehati teči.

Nekaj kasneje kri ne teče več. Namesto ob petih je štart šele ob 6.20. 

 Vem, da sem fizično solidno pripravljen, psihično pa me tako ali tako  nobena stvar ne more iztiriti.

Želim si, da bi imel manj težav kot lani v ZDA. Le tehnika ali zdravje mi lahko preprečita doseči cilj.

Štartamo ... končno ... začelo se je ...

Naj se pravljica začne in nastane čista uživancija!

Čez nekaj ur lahko začnem premikati levi mezinec ... kmalu potem neha boleti ... ali pa ne čutim več, da boli ... gremo ... akcija!!!!