Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

27. marec 2012

Dobrodelna kolesarjenja v Trebnjem in Grosuplju

To soboto, 31.3..2012, bosta kar dve dobrodelni kolesarjenji, eno v Trebnjem in drugo v Grosuplju. 

TREBNJE:
Leto je naokoli, zato Vas Športno društvo Ad-venture.si ter Kolesarsko društvo Gorenje Ponikve vabita na 2. Dobrodelno kolesarjenje v Trebnjem!

KAJ? Dobrodelno 12 urno kolesarsko druženje in kolesarjenje na 24km dolgi krožni trasi.
KDAJ? Sobota, 31.3.2012 od 7:00 do 19:00
KJE? Trebnje, park v centru mesta pri občini Trebnje
ZAKAJ? Za pomoč socialno šibkim. Za zdravje, rekreacijo, druženje in dobro voljo.
Trasa dobrodelnega kolesarjenja na zemljevidu
Izjava udeležencev: TUKAJ.
Več informacij na strani organizatorja in FB strani.
Vsi prostovoljni prispevki bodo namenjeni direktni pomoči socialno šibkim. Višina prispevka ni določena. Na startno/ciljnem prostoru bo poskrbljeno za okrepčila kolesarjev (napitki), v Hotelu Opara bodo za kolesarje pripravili posebno ugodno ponudbo malic.

Na isti dan bo v Grosupljem potekala podobna dobrodelna kolesarsko-tekaška prireditev. Grosuplje je od Trebnjega oddaljeno le 32km, torej za prave kolesarje ni ovir in lahko opravijo krožni izlet : 1 krog v Trebnjem + 1 krog v Grosupljem + vmesna pot = 105km. Več o kolesarjenju v Grosupljem na straneh organizatorja ŠHD Turbo Katka.

GROSUPLJE:
12-urno dobrodelno kolesarjenje in tek v Grosuplju 

31. marca bo dober dan!

V soboto, 31. marca 2012 bomo skupaj kolesarili in tekli, da z zbranimi prispevki pomagamo paraplegiku Milanu Slapničarju pri nakupu športnega vozička. Začetek dobrodelno-športnega dogodka bo ob 8. uri pri Gasilskem centru Grosuplje, pridružite pa se nam lahko kadarkoli tekom dneva!
 
Kulturno humanitarno športno društvo TurboKATKA bo z organizacijo dobrodelnega kolesarjenja in
teka priskočilo na pomoč 22-letnemu Milanu Slapničarju, študentu 1. letnika Višje šole za gostinstvo
in turizem. Milan je reprezentant v košarki na vozičkih in po mnenju reprezentančnega trenerja
tudi njen ključni igralec. Fant prizadevno trenira košarko in je s tem dober zgled ostalim mladim. Za
nadaljnji razvoj nujno potrebuje nov športni voziček.

Dobrodelno-športni dogodek se bo začel ob 8.00, pri Gasilskem centru (Gasilska pot 6, Grosuplje)
pridružite se nam lahko tudi kadarkoli med 8. in 20. uro. Namen je združiti prijetno s koristnim, zato
bomo z miganjem poskrbeli za svoje telo, s startnino 10 EUR (ali po zmožnosti, za otroke v spremstvu
staršev ni startnine) pa pomagali Milanu, da dobi športni voziček. 

Kolesarji bomo med 8.00 in 20.00. Krog je dolg 16,6 kilometra in ga bodo zagotovo zmogli tudi nekoliko
slabše pripravljeni kolesarji. Prisotnost na dobrodelnem kolesarjenju bodo popestrili tudi znani
ultramaratonski kolesarji, ki bodo po trasi kolesarili cel dan. Na dobrodelno kolesarjenje je vabljen
vsakdo, ki ima kolo in želi pomagati ter narediti nekaj za svoje telo. Trasa in profil kroga je dostopen tukaj: http://www.bikemap.net/route/1389375

Poskrbljeno bo tudi za tiste, ki se radi rekreirate, vendar ne s kolesom. Med 8.00 in 20.00 bomo tekli
oz. hodili po trasi dolgi 3 kilometre, z začetkom in koncem pri gasilskem centru. Vabljeni tekači,
družine z otroci in starejši pa na pohod po trasi dobrodelnega teka. Bodite primerno obuti in oblečeni, saj večji del trase poteka po neasfaltirani površini. Za vse udeležence bomo po naših močeh poskusili poskrbeti za vodo, sok ali celo malico...

Vsi dobrodelni udeleženci dogodka se bodo lahko okrepčali z BREZPLAČNO ENOLONČNICO v znani Grosupeljski Pivnici Anton, kjer poleg izvrstne hrane strežejo tudi s pestro ponudbo različnih piv... 

Vsakdo se prireditve udeležuje na lastno odgovornost! V primeru slabega vremena bo le ta prestavljena!

Zares lepo vabljeni!

PS: Zaradi lažje organizacije dogodka vas naprošamo, da se na dogodek prijavite na drustvoturbokatka@gmail.com ali 041 858 085 (Roman), kjer smo z veseljem na voljo tudi za vsa vprašanja.

Ekipa društva TurboKATKA

25. marec 2012

Fleche Slovenija 2012

Ja, letos se pa res stalno nekaj dogaja. Fleche Slovenija je ekipni brevet, ki je letos prvič v koledarju brevetov v Sloveniji. Gre za ekipe, ki štejejo 3-5 članov, vsaka ekipa si sama pripravi traso s kontrolnimi točkami in potno knjigo, dolžina mora biti vsaj 360 km, trajati pa mora natanko 24 ur. Štart je bil možen v času od petka, 23.3. od 18. ure dalje, do sobote, 24.3. do 8. ure zjutraj. Končni cilj je v nedeljo, 25.3. ob 9. uri zjutraj v Temnici na Krasu, kamor je morala vsaka ekipa dostaviti potrjene kartončke.

Ekipa, v kateri sem bil, se je imenovala TooManyTeam, sestavljali pa so jo še Sebastjan Nedoh, Stane Dolinšek, Dejan Dodič in Simon Krašna, sami super randonneurski prijatelji. Sebastjan in Stane sta bila dosovca že v preteklosti in tudi letos bosta vozila v solo konkurenci. Dejan bo v Sebastjanovi ekipi, pa tudi Simon si bo letos pridobival izkušnje v eni od ekip na DOSu. 

Štartali smo že v petek ob šestih popoldne, trasa pa nas je vodila iz Temnice v Ajdovščino, potem pa preko Razdrtega do Kopra, Poreča, Pule, Opatije, Ilirske Bistrice, Kobarida, Buttria spet v Temnico. Skupaj smo se namenili prevoziti 538,4 km in 5251 višinskih metrov.

Prva kontrolna točka je bila v Ajdovščini na Petrolovi bencinski črpalki, do tam pa smo zaradi teme že morali vklopiti luči. V Rebrnice smo šli z umirjenim tempom in hranili moči za ravninske in manj naporne dele trase. Po treh urah in pol smo že bil v Bivju pred Koprom. Tam nas je na bencinski črpalki čakala Sebastjanova žena in prinesla čaj in palačinke. Njam, oboje je bilo super. Potem smo šli naprej. Na hrvaški strani mejnega prehoda Dragonja me je policist vprašal, kam gremo. ''Poreč, Pula, Opatija in še malo naprej'', sem mu odvrnil. On pa: ''A gde čete spavati?'' ''Ne, ne, nič ne bomo spali, imamo nočno'', pa mu sploh ni bilo nič jasno. Kot bi trenil smo bili v Poreču. Spet kontrolna točka na bencinski črpalki, kot večinoma vse ostale.

Okoli polnoči, malo prej ali kasneje, ne spomnim se prav točno, smo bili v Puli. Tam smo se ustavili malo dalj časa, krajši počitek je vsam prišel prav. Poleg nas so bili edini gostje zunaj, kadilci pač. Gledali pa so nas, kot da smo padli z Marsa. Le kdo se vozi sresi noči vozi s kolesom po takem mrazu, ko je bilo zunaj le nekaj stopinj? Res se je bilo treba obleči, a kmalu nas je segrelo neskončno število klancev in klančkov do Opatije. Do tam se je že zdanilo, v Matuljih smo bili kakih dvajset minut pred sedmo uro zjutraj. Po prevoženih skoraj 300 kilometrih, saj smo vmes ponoči enkrat še malo zašli in smo iskali pravo cesto. Bili smo že čez polovico. Zelo dobro nam je šlo.

Jutro je bilo oblačno in vetrovno. No, brez nasprotnega vetra ne gre. Do tu je bilo skoraj brezvetrje, od tu do Postojne pa na trenutke tudi močnejši nasprotni. A je šlo. V Ilirski Bistrici smo dotočili vodo v bidone in nadaljevali. Le še klanček na Šembije in že smo bili v Knežaku, Pivki in Postojni. Rogljič, coca cola in malo osvežitve. Le to smo rabili. Pa spet naprej. Nam bo uspelo priti do cilja v 24 urah? Prepričani smo bili, da ja. Le še kakih 190 km smo ileli do cilja.  Tempo je bil kar spodoben. Tak, ki smo ga lahko vsi držali. Veliko večino časa sva bila spredaj s Sebastjanom. V klance smo šli počasneje, po ostalem hitreje. Tako, da se je cela ekipa stalno držala skupaj.

Ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je bil tudi veter. Proti Godoviču smo ga imeli v hrbet. Vsaj to. Že smo bili v Idriji. Dan je bil čedal lepši in toplejši, tempo pa vedno hitrejši. A še vedno v mejah normale, da smo se držali skupaj.

Dobrih deset kilometrov pred Kobaridom me Sebastjan zamenja na čelu skupine. Izredno pripravljenost kaže, letos bo kar letel na DOSu. Tempo ne popušča niti v rahlih klančkih, čeprav imamo za sabo že kup kilometrov. Potem pa ... Groza. Pri parkirišču gostilne ''Pod skalco'' pred Idrskim, kar naenkrat zaslišim krik, vidim kako je zaplesalo Sebastjanovo kolo in že se je kotalil po tleh. Grozljiv padec. Obležal je zagozden v kolo, deloma je ležal na parkirišču, deloma na cesti. Nobenemu od nas ni jasno, kako nismo padli še drugi. Prav lahko bi se zgodilo, da bi imeli skupinski padec sredi ceste in bi tam ležali razmetani kot palačinke. Sreča v nesreči. Pretila pa je še ena nevarnost. Hitri vozniki avtomobilov. Na srečo so vsi zmanjšali hitrost in ni prišlo do še hujše nesreče.

Sebastjan je stokal od bolečin, vse ga je bolelo. Šele kasneje smo opazili, da mu je počila čelada, kar mu je morda rešilo življenje, ali pa ga vsaj hujših poškodb glave. Nekako se je le vstal, za silo smo usposobili kolo. Dres je bil cel strgan. S težavo se je odpeljal le še do bližnjega Kobarida, naprej pa ni šlo. Slabo se je počutil in končno je pristal, da smo poklicali zdravniško službo. Prišli so z rešilcem in ga odpeljali v šempetrsko bolnico. Pred tem je poklical sodelavca in nekdanjega Dosovca, Marka Fona, ki živi v Kobaridu. Ta je kasneje peljal Dejana in obe kolesi v Temnico. Kaj zdaj? Le še trije smo ostali. Soglasno smo se odločili, da se ne bomo gnali za rezultatom in uvrstitvijo, ampak, da je tam končna postaja našega ekipnega breveta. Ne bi bilo pošteno, da nekdo od nas ostane brez uvrstitve, drugi pa jo imajo. Še posebej, ker je eden od nas pomagal prijatelju, ko so ga peljali v bolnico. Ekipa smo bili že pred tem, prejšnji vikend smo skupaj prevozili Nočno diagonalo, med to turo smo bili skupaj, torej sploh ni dileme ...

Simon, Stane in jaz smo se potem popolnoma brezvoljno odpeljali naprej. Po kar precej počasnem tempu z veliko ustavljanja smo le prispeli v Temnico, jaz pa sem potem s kolesom nadaljeval še do doma. Tik preden smo prišli v Temnico je poklical Sebastjan in povedal, da nima nič zlomljenega in da ga Dejan že pelje domov. Super, še ena sreča v nesreči.

Na taki poti se imaš čas pogovarjati o marsičem. In spoznavaš ljudi še iz drugih zornih kotov. Tudi njihove življenjske zgodbe. Bolj in manj prijazne, nekatere tudi pretresljive in žalostne. A to krepi prijateljstvo, ki smo ga stkali. Tudi, ko je prišlo do Sebastjanove nesreče smo ostali pravi TooManyTeam.

Prednja stran
Zadnja stran
Tanja je vozila v ekipi Djak 1. Poleg nje so to ekipo sestavljali še Kristjan in Igor, ki bosta v najini letošnji ekipi na DOSu, ter Martin. Pot jih je vodila po ravninskem delu Italije, tja nekam proti Benetkam, na koncu pa še do Ajdovščine in nazaj. Odlično. Na koncu so zasedli tretje mesto, kar pomeni, da so prevozili tretjo najdaljšo razdaljo, na zaključni slovesnosti pa je Tanja prejela še posebno priznanje za edino žensko udeleženko. Vse čestitke.



19. marec 2012

Vetrovna Nočna digonala lepo uspela

Kombi, ki smo ga dobili v Skriljah pri Ajdovščini pri Marku Rovtarju, se je pretekli petek lepo napolnil. Osem kolesarjev in Brane, ki ga je vozil, se nas je natrpalo notri, poleg še vsa prtljaga, zadaj pa osem razstavljenih koles. Kombi se je pravzaprav polnil postopoma. Poleg mene sta se Nočne diagonale s tega konca Slovenije udeležila še Tanja in Robi. Na Razdrtem sta se nam pridružila Sebastjan in Dejan, pred Ljubljano Stane, v Ljubljani pa še Simon, Edi in Brane.

Pot do Hodoša je bila tekoča in hitra, kombi pa zelo udoben, kar smo sprobali že na lanskem DOSu. Na Hodošu smo se najprej ustavili v Okrepčevalnici Matuljček, kjer nas je z izvrstno pašto in pijačo počastil župan Občine Hodoš, g. Rudolf Bunderla, ki pa je bil ta dan odsten, namesto njega pa nas je sprejel občinski svetnik Edi Kerčmar, s katerim smo kmalu postali pravi prijatelji. Poleg njega nas je tam pričakal tudi Bojan Kučan, letošnji dosovec, ki je za našo turo izvedel iz lokalnih medijev, z nami pa je kasnje prekolesaril do Murske Sobote. Na tem mestu se je potrebno zahvaliti še Rudiju in Mariji, ki sta nas postregla v tej okrepčevalnici.

Kar nekaj časa je trajalo, da smo spravili kolesa iz kombija in jih skompletirali, pa da smo se preoblekli v kolesarska oblačila, si pripravili pijačo in nekaj hrane za po poti, ... Preden smo vklopili števce smo se prepeljali še na približno kilometer oddaljen nekdanji mejni prehod. Tam je bil ob 20.40 uradni štart.

Ogrevanju do Murske Sobote, kjer smo se razšli z Bojanom, je sledil kar spodoben tempo, kljub nasprotnemu vetru, ki nas je spremljal že od samega štarta. Do Ptuja je šlo kar hitro, vmes le par krajših postankov, večinoma zaradi odpravljanja tehničnih težav. Od tam dalje nas je spremljal malo močnejši nasprotni veter, ki je bil vedno močnejši. Malo daljši postanek smo imeli na Trojanah, zatem pa mrzel spust s temperaturo pod ničlo. Okoli šestih zjutraj smo bili v Šentjakobu, kjer smo se ustavili pri Mateju, našemu randonneurskemu prijatelju in pretekli dve leti mojemu članu ekipe na DOSu, ki nam je pripravil okusno juho in odlične palačinke. Kljub mrazu smo bili kar zunaj pred hišo. 

Nekaj pred sedmo smo se odpravili naprej proti cilju. Veter ni pojenjal, na trenutke se je le še krepil, tako da so bili tudi postanki čedalje pogostejši, nekateri udeleženci pa že kar utrujeni. Ker to ni bila dirka, ampak druženje in test pripravljenosti pred 24urnim ekipnim brevetom, smo držali skupaj in po postankih na Brezovici, v Logatcu, Postojni in Kozini, skupaj prišli v Koper, od koder je bilo le še mallo do Sečovelj. Zadnji del poti je bil z nami tudi Marko Vidmar iz Kopra. Tik pred ciljem smo se ustavili še v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer smo za naš podvig, ko smo povezali dva krajinska parka (Goričko in Sečoveljske soline) dobili vsak po paket soli, uradni konec pa je bil ob treh popoldne na parkirišču mejnega prehoda Sečovlje. 

Prijetno utrujeni po skoraj 380 (eni malo več, drugi malo manj) prevoženih kilometrih in neprespani noči smo se le še preoblekli in že je sledila vožnja domov na zaslužen spanec. 

Sicer pa je bila to lepa tura v super družbi v skoraj nemogočih pogojih zaradi nasprotnega vetra. Lani smo ga imeli celo pot v hrbet, ampak slabši pogoji pomenijo kvalitetnejši trening, tako vzdržljivosti, kakor tudi psihe. Za konec le še pohvala Stanki Dešnik, ki nam je uredila zanimanje in objavo medijev o naši turi, kakor tudi, da nas je povezala z županom občine Hodoš.

Ko pa bo Foto Edi objavil slike, jih bom prikazal tudi na tem mestu.

15. marec 2012

Nočna diagonala 2012

Nočna diagonala Hodoš - Sečovlje 2012 se bo začela v petek, 16.3.2012 zvečer. Štart bo okoli 21. ure, lahko tudi kaj prej, na lokaciji nekdanjega mejnega prehoda Hodoš. Sedem kolesarjev in kolesarka ter Brane, kot voznik kombija. Super ekipa, super družba, vse to je zagotovilo za kvaliteten trening, pa še vreme nam bo naklonjeno.
Stanka, zelo dobra prijateljica s tega dela Slovenije, je poskrbela, da se bomo pred štartom okrepčali v Okrepčevalnici Metujček v Hodošu, ki nam jo bo sponzoriral župan Občine Hodoš, g. Rudolf Bunderla, o našem projektu pa je obvestila lokalne medije. Žal se z g. županom ne bomo srečali zaradi njegove službene zadržanosti, dobrodošlico pa nam bo zaželel nogometni sodnik, g Edi Kerčmar. A to še ni vse. Ker bomo kolesarili od Hodoša do Sečovelj, bomo s tem povezali dva krajinska parka. Goričko in Sečoveljske soline. V solinah bomo v ta namen prejeli tudi simbolične zavitke soli. Da pa ne bo dolgčas med potjo, se bomo proti jutru ustavili pri Mateju v Šentjakobu, ki nam bo pripravil palačinke.

Ni kaj, Stanka se je zares potrudila za naš trening, ki je kar nepričakovano postal večji projekt. Tako je nagovorila novinarje: 

''Spoštovani predstavniki medijev,

V petek, 16. marca 2012, bo iz Hodoša proti Sečovljam 8 kolesarjev odkolesarilo na ''Nočno diagonalo'' čez Slovenijo. Ob tem bodo prevozili okoli 370 km.

Na Hodoš, v Krajinski park Goričko, se bodo pripeljali med 19.00 in 19.30. Po okrepčilu in pripravah v baru Metuljček bodo kolesarji med 20.00 in 21.00 sedli na kolesa in se odpeljali od mejnega prehoda z Madžarsko morju naproti.

Žal jih župan občine Hodoš, Rudolf Bunderla, ne bo pozdravil, ker je te dni odstoten zaradi praznovanja obletnice Marčne revolucije leta 1848 (praznik je danes 15.3.), ki na Madžarskem velja za velik narodni praznik. Tega praznuje tudi madžarska manjšina v Sloveniji.
Tako bo kolesarje pozdravil sodnik v nogometu, g. Edi Kerčmar.

V Pomurju bodo kolesarili proti M. Soboti, skozi Rakičan proti Ljutomeru in Ormožu.

Če jih želite spoznati in jih vprašati zakaj se radi vozijo ponoči po diagonali čez Slovenijo?, jih med 19.00 in 20.30 poiščite na Hodošu.  Start bo na mejnem prehodu.

Kolesarjem želimo prijetno in udobno vožnjo in jih prosimo naj prenesejo jutranje pozdrave v Krajinski park Sečoveljske soline, kjer se bo v nedeljo 18.3. dogajala tekaška prireditev Povežimo soline.

Tudi na Goričkem se dogaja pomlad in Jožefovi dnevi - v soboto, 17.3. bo 10. pohod po Bernarini poti. Več o tem pa poglejte
tukaj.

Želim vam lepo praznovanje pomladi, v gibanju ali opazovanju in poročanju...

Stanka''

13. marec 2012

Goriških 200 je za nami

Skoraj 170 prijavljenih, od tega dobrih 140 kolesarjev na štartu letošnjega prvega breveta v Sloveniji, odlična organizacija, lepa trasa, super družba in nekaj sapice so glavni poudarki sobotnega kolesarjenja. 

Zaradi težav z Upravno enoto Nova Gorica je organizator KK Djak iz Nove Gorice štart raztegnil na eno uro in udeležence spuščal v skupinah po okoli 10 kolesarjev. Celo progo sem prevozil s Silvom Pšeničnikom, kar precej časa pa sva bila sama brez skupine. Ker sem na brevet prišel iz polnega treninga in skoraj brez počitka, noge niso bile spočite, hitre in eksplozivne. To se je še posebej poznalo po Krasu, ko je na nekaterih delih tako pihalo, da v dolino ni šlo več kot 20 km/h in to pri 90% max pulza. A nič ne de. Kakih 20 km pred Gradežem, ko sva kar nekaj minut čakala pred semaforjem, so naju dohiteli še trije kolesarji, s katerimi smo potem skupaj vozili do kontrolne točke, ki je bila kmalu po Gradežu. Tam smo se ustavili, kmalu pa sta prišli še dve skupini kolesarjev, s katerimi smo potem skupaj vozili do konca. Čisto na koncu nas je še čakal vzpon po Brdih in na Števerjan, v cilju pa okusen pasulj. 

Torej, sezona brevetov je odprta, kmalu bo naslednji (ekipni Fleche Slovenija), pa potem koprskih 200, pred DOSom pa še 325 km brez ravnine po Dolenjskem in Beli krajini, ki bo 28.4. Torej, precej vsega se bo dogajalo, ta vikend pa ...

12. marec 2012

TANteam 2012 ali DOS 2012 tokrat v mešanih dvojicah

Res je, odločitev je padla. Solo DOS letos zame odpade. Pomanjkanje sponzorjev s finančnim učinkom, slabo finančno stanje sta le dva izmed razlogov. Bom pa zraven. Tokrat na poseben način. V mešanih dvojicah bom vozil s Tanjo Kavčič. Tisto Tanjo, ki še pred letom in pol sploh ni vedela, kaj je to brevet. Tisto Tanjo, ki je lanskega aprila suvereno prevozila svoj prvi brevet v Kopru. Tisto Tanjo, ki je lani postala prva slovenska super randonneurka in tisto Tanjo, ki je lani brez posebnih težav prevozila najbolj znan brevet na svetu Pariz -Brest - Pariz.
Najina ekipa se bo tokrat imenovala TANteam, prijava je že evidentirana na spletni strani organizatorja, Tanja pa je ob prijavni predstavitvi zapisala:

''Šport je že od mladih nog sestavni del mojega življenja, prav kolesarjenje pa od 30. leta, ko so mi domači za rojstni dan podarili gorsko kolo, kateremu je kmalu sledilo novo in sem z njim velikokrat prikolesarila na domačo Sv. Goro nad Solkanom, pa na Trnovo, ... Poleti pa vsako leto nekajkrat na prelaza Mangart in Vršič. To je bilo takrat. Potem pa sem se pred dvema letoma odločila za nakup cestnega kolesa in se mi je odprl kolesarski svet. Dobesedno. Spoznala sem, kaj je to brevet in v letu 2011 odvozila vse brevete v Sloveniji razen na 1000 km. Leta 2011 sem postala tudi prva slovenska super randonneurka, kar pomeni, da sem kot prva Slovenka prevozila serijo brevetov 200, 300, 400 in 600 km, kar mi je omogočilo, da sem lahko avgusta odpotovala v Francijo in kot prva Slovenka prevozila tudi najbolj znan brevet na svetu, 1230 km dolg Pariz - Brest - Pariz.

Danes vozim pod okriljem novogoriškega kolesarskega kluba DJAK, v katerem nas je kar 11 ultra kolesarjev. Za naprej pa si želim predvsem zdravja in sreče, oboje je namreč nujno potrebno pri uresničevanju kolesarskih ciljev. Tudi za letošnjo DOS preizkušnjo.''

Moja predstavitev je bila sledeča:

''Konec marca bo minilo štiri leta, odkar sem kupil cestno kolo (prej sem se vozil s trekingom), en teden kasneje sem že bil na svojem prvem 200 km dolgem brevetu v Kopru (isto leto sem prevozil še 300 in 400 km dolga breveta), leto kasneje sem se prvič preizkusil na Dosu, potem pa vsako leto znova v solo peizkušnji, od tega mi je dvakrat uspelo priti do cilja. Sicer se s športom ukvarjam že od rane mladosti, na koncu osnovne šole sem bil izbran za športnika šole, v srednji šoli pa sem se začel ukvarjati z ekstremnim športom, takrat maratonskim in ultramaratonskim tekom.

Poleg Dosa se vsako leto udeležujem brevotov v Sloveniji in tujini, že dvakrat sem dobil naziv super randonneur za prevožene brevete na 200, 300, 400 in 600 km razdalji v koledarskem letu, lani pa sem se udeležil najbolj znanega breveta na svetu Pariz - Brest - Pariz, v dolžini 1230 km.

Tekmovanje na tej ekstremni preizkušnji v mešanih dvojicah je posebne vrste izziv, sodelovati skupaj s Tanjo pa posebna čast.''

Uvrstitev naju ne zanima kaj prida, najprej bo treba priti do cilja, pa tudi ekipa bo tokrat imela veliko bolj razgibano vlogo. Več o članih ekipe pa v naslednjih dneh. 

06. marec 2012

Začenja se sezona brevetov

Res je. Končno. Celo zimo sem jih čakal in končno dočakal. Nekaj časa je slabo kazalo za prvi brevet v Novi Gorici, a se je na koncu vse dobro izteklo in to soboto, 10.3.2012, bo KK Djak organiziral svoj prvi brevet, ki so ga poimenovali Goriških 200. 

Zanimanje je veliko, trenutno nas je prijavljenih že krepko preko 100 udeležencev, vreme se pa tudi obeta lepo. Prijave so še vedno možne na spletni strani ŠD Randonneurs Slovenija, kjer so na voljo tudi vsi ostali potrebni podatki o trasi.

A tudi po tem brevetu ne bo počitka, saj se že bliža ekipni Fleche Slovenija, kakor tudi koprskih 200 km, seveda pase bo do letošnjega DOSa še  marsikaj dogajalo.