Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

18. avgust 2020

Naturathlon 2009 (19.-30.8.2009) ali Narava brez meja

Narava brez meja

(spodnji zapis je bil 6.11.09 objavljen v časniku Šolski razgledi)

Poleti 1989 je bil v središču pozornosti svetovne politike poseben dogodek. Železna zavesa se je začela dvigati, na dan pa je prišel poseben in enkraten oder narave: zeleni pas Evrope – nekdanji mejni pas, ki je ločeval vzhodno in zahodno Evropo z okolico. Tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti neprehodna meja, se je razvila osupljiva narava s pomembno biotsko raznolikostjo. Zeleni pas Evrope, ki zdaj povezuje ljudi z vzhoda in zahoda, predstavlja zgodovinski spomenik premostitve delitve Evrope, ki ga je vredno varovati.

Nemški Zvezni urad za varovanje narave in avstrijski Zvezni urad za okolje sta se lotila obletnice tega dogodka s prestižnim okoljsko-športnim projektom Naturathlon 2009. S pomočjo medijske promocije ga postavljata v središče širše javnosti. Častni pokrovitelj prireditve je bil Mihail Gorbačov, ki pravi, da akcija povezuje pazljivo ravnanje z okoljem, naravo ter šport v poletnih mesecih sprostitve in oddiha.

Naturathlon 2009 pomeni sklop dejavnosti v počastitev 20. obletnice padca železne zavese, osrednje dogajanje pa je bilo skoraj tisoč šeststo kilometrov dolgo kolesarjenje po zeleni vezi od Soprona na Madžarskem do Strasbourga v Franciji – po različnih pokrajinah, naravnih parkih in območjih izjemnih naravnih lepot.

Od športa do obračanja sena

Pot je potekala tudi po Sloveniji, in sicer na Goričkem, v nadaljevanju pa predvsem med naštetimi državami, tam, kjer je dejansko potekala železna zavesa, pozneje pa tudi po nekdanji meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Vse se je dogajalo med 19. in 30. avgustom letos, ko smo sklenili Naturathlon v prostorih Evropskega parlamenta. Štart 19. avgusta ni bil izbran naključno. To je namreč dan, ki oznamuje 20. obletnico prvega preboja železne zavese na avstrijsko-madžarski meji. V Sopronu je takrat prišlo do prvih množičnih prebegov državljanov Nemške demokratične republike na zahod. Dan pred uradnim začetkom je bil tudi prolog na Goričkem v Sloveniji. Za organizacijo je skrbela zelo številna ekipa, ki je svoje delo večinoma opravila brezhibno. Prireditev sta stalno spremljali tudi medijska in televizijska ekipa.

Prireditve se je udeležilo 24 predstavnikov iz šestih držav (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Avstrija in Nemčija), od tega šest žensk. Slovenijo sva zastopala mag. Andrej Zaman iz Ajdovščine in Marija Kozin iz Škofje Loke. Pogoj za udeležbo sta bila le dobra psihofizična pripravljenost in razpoložljiv čas, vendar še dveh predstavnikov iz naše države ni bilo mogoče dobiti. Nobena od dejavnosti na Naturathlonu ni imela tekmovalnega značaja. Poleg kolesarjenja smo se preskusili še v plezanju v steni in adrenalinskem parku, jahanju, teku, veslanju, vožnji s kanuji in jadrilicami, v smučarskih skokih, poletnem biatlonu in lokostrelstvu, izdelovanju splava in vožnji z njim, v jahanju, pohodništvu, nordijski hoji, v Avstriji smo igrali nogometno tekmo z domačini, pomagali smo pri čistiti gozd, obračati seno, obiskali smo muzej skrilavca in kraj Mödlareuth, imenovan tudi Little Berlin …

Kolesa smo celo nosili, večkrat zašli …

Udeleženci smo bili razvrščeni v šest skupin s po štirimi mednarodno mešanimi predstavniki. Organizator si je prireditev zamislil tako, da je iz vsake skupine dnevno etapo kolesaril drug predstavnik, ostali pa so se udeleževali drugih dejavnosti, tako da nihče ni prekolesaril celotne 1.600 kilometrov dolge trase. Sam sem prekolesaril skupno 1.130 kilometrov s približno 15.500 višinskimi metri.

Da kolesarjenje ne bi bilo preveč preprosto, je bilo speljano po zelo razgibanem terenu, večinoma po gozdnih poteh, kolesarskih stezah, precej po makadamu, nekaj po zemlji in globoki mivki (kot bi se vozili po igrišču za odbojko na mivki), včasih po povsem uničenih cestah, enkrat pa smo morali kolesa tudi nesti v strmino približno 45 minut, tako da cestno kolo nikakor ni bilo primerno. Večinoma smo uporabljali treking ali gorska kolesa. Dnevne etape so bile dolge od 90 do 190 kilometrov, trajale so ves dan. Na teh etapah ni bilo spremstva ali pa smo imeli stik s spremstvom le na približno vsake tri do štiri ure, ko smo na hitro napolnili bidone s pijačo in nekaj malega pojedli. Ker ni bilo stalnega spremstva, smo se morali sami orientirati s pomočjo izrezov kart; navigacije nismo smeli uporabljati. Zato smo tudi večkrat zašli, a smo na koncu vedno našli pravo pot. Tempo kolesarjenja je bil naporen, povprečne hitrosti pa zavidanja vredne za tak teren. V skoraj vsakem mestu, v katerega smo prikolesarili ali pa je tam potekala katera druga naša dejavnost, so nas sprejele množice zbranih.

Kaj pa ponoči?

Kolesarjenje in druge dejavnosti so potekale že od ranega jutra, po večerji pa smo imeli še sestanek, na katerem so nam organizatorji povedali, kaj nas čaka naslednji dan. Predstavili so nam tudi traso in profil kolesarske trase. Nekateri so sicer vztrajali in se pogovarjali še pozno v noč ali jutro, večina pa je šla spat. Spali smo po hotelih, nekajkrat v šotorih, enkrat pa v raznovrstnih kočah, ki so značilne za različne predele sveta. Prav v teh kočah, v kraju Bayerisch Eisenstein v Nemčiji poleg češke meje, je bilo najbolj zanimivo prenočevati. Na jasi sredi gozda in v gozdu je bilo namreč mogoče spati v zemljanki, v kočah, kot jih imajo v Pakistanu, Butanu … Nekateri so si izbrali spanje v viseči mreži 15 metrov nad tlemi. Pod eno od teh koč je tekel potok, spet v drugi so bila stekla, ki so vsako uro spreminjala svetlobo v prostoru ... Žal razen spanja nismo imeli kaj prida od tega kraja, saj smo že ob svitu vstali in šli novim dogodivščinam naproti.

Morda še najbolj zanimiv in komičen dogodek z Naturathlona 2009, ki se je ponovil večkrat. Med udeleženci je bil tudi mlajši Madžar. Deloval je izjemno uglajeno, njegov nastop je bil zelo odločen in prefinjen, vendar se je pri kolesarjenju vedno izgubil, tako da ga je bilo treba iskati. To iskanje je trajalo dolgo, včasih tudi uro ali dve, a na srečo se je na koncu vedno vse srečno izteklo. Sprva nam je to povzročalo skrbi, pozneje le še veliko smeha …

Evropske poslance smo pozvali, naj ohranijo naravo

Prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pomembnejše je bilo politično sporočilo, in sicer da se kaj podobnega, kot je bila železna zavesa, ne bi več ponovilo. Naturathlon je poudarjal tudi potrebo po gibanju v naravi, saj smo se ukvarjali le s športi, ki jih lahko gojimo v naravi. Na cilju, v prostorih Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo podpredsedniku tega predali memorandum, s katerim udeleženci Naturathlona pozivamo evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Prireditev je bila demonstracija in predstavitev aktivnega doživljanja narave brez zidave športnih objektov, ki pogosto porušijo krhke vezi v naravnih ekosistemih. Iniciativa Zelena vez Evrope tako podpira naravi prijazen razvoj in čezmejno sodelovanje pri ohranjanju narave. Seveda pa je bilo pomembno tudi medsebojno druženje.

Podpore znanih osebnosti ni nikoli odveč

Pri različnih dejavnostih so sodelovale tudi znane osebnosti. Najbolj znani med njimi so bili Jens Weissflog, nekdaj zelo uspešnen nemški smučarski skakalec, Rosi Mittermaier in Christian Neureuther, nekdanja nemška smučarska superšampiona in Marcel Würst, nekdanji vrhunski nemški profesionalni kolesar.

Pred tem dogodkom nisem vedel nič o Zeleni vezi, nekaj malega sem se spomnil le o dogodkih 19. avgusta 1989 v Sopronu na Madžarskem. Prav zato sem zelo zadovoljen, da sem se lahko udeležil tega Naturathlona, saj sem v tem času izvedel veliko meni novih podrobnosti o dogajanju v času železne zavese. Skoraj dvotedenska prireditev se je sprva zdela razvlečena, na koncu pa se je izkazalo, da bi vsi še kar ostali skupaj. Hujših poškodb na srečo ni bilo (sam sem si v Avstriji na nogometni tekmi z domačini zvil gleženj). Tudi oprema, predvsem kolesarska, je zdržala – razen par predrtih zračnic. Organizacija je bila domišljena do podrobnosti. Videl sem precej novih krajev in naravnih parkov, spoznal čudovite, v športnem smislu enako misleče ljudi.

Morda tudi pri nas

Naturathlon je bil sicer že večkrat, vendar vedno le v Nemčiji. Letošnji pa je bil prvič mednarodni, prav zaradi že omenjene 20. obletnice padca železne zavese. A kot kaže prireditev ne bo več mednarodna, saj je ta povezana tudi z velikimi stroški. To smo vsi udeleženci verjetno še najbolj obžalovali. Vsekakor bi se takega ali podobnega dogodka z veseljem ponovno udeležil. Morda lahko kaj podobnega nastane tudi na slovenskih tleh s slovensko pobudo in organizacijo.

Več informacij o tem dogodku na http://www.naturathlon2009.de/.

Še nekaj informacij glede tega Naturathlona. Kot rečeno smo v memorandumu pozvali evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Takrat razen podpredsednika EP tam ni bilo nobenega E poslanca. Iz lastne radovednosti sem konec decembra 2009 po elektronski pošti pisal slovenskim E poslancem glede tega memoranduma, če so z njim seznanjeni, kaj nameravajo ukreniti, ... Od sedmih sta mi samo dva odpisala, da ga ne poznata, ostalih pet pa ni našlo niti toliko časa, da bi mi odgovorilo. Toliko o tem, kakšne E poslance imamo.

 

14. maj 2019

Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 
Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela
Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.




... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...

14. maj 2018

Moja prva (trailovska) 100tka - Ko te pobere in ko se pobereš

pred štartom

Letos je očitno leto trailov. Vsaj zame. Po dveh 100 miljah (Tek z burjo januarja in Istra trail pred dobrim mesecem) je napočil čas še za 100 km trail. Vipavski jih ima 106 z menda okoli 6000 vm. Proga je na domačem terenu in jo v celoti poznam, tudi iz pripravljalnih tur.

Cilj?
Priti do konca na lastnih nogah in brez poškodb. Uvrstitev in dosežen čas sta nepomembna. Kot vedno.

nekje, kdo ve kje
Na tekmo sem šel iz polnega treninga in še nekaj dni prej sem bil na kolesarskih pripravah Črni gori, ko sem v nekaj dneh naredil okoli 1000 km s 16000 višinskimi metri. Pač nikoli ne pretiravam s počitkom. Nikoli se na nič ne pripravljam načrtno. Le tečem, trailam, kolesarim in nasploh športam, ker mi je to všeč in ker mi je to postal način življenja.

Kucelj
Štart je bil v solidnem tempu in ves čas v coni udobja. Ko sem prehiteval nekatere odlične trailovce, sem vedel, da tempo, ki sem ga zastavil, sploh ni tako počasen. Vzponi na Podrto goro, Mali Golak, Čaven in Kucelj so minili hitro in vse je šlo brez težav. Te so se začele pri sestopu iz Kuclja, ko so se me lotili krči. Nenavadno, nazadnje sem jih imel pred dvema letoma v ZDA na kolesarskem Trans Am. Verjetno je bil ravno krč razlog za padec nekje proti Vitovljam. Nič hudega ni bilo, le par odrgnin in boleča roka. Trail ni trail, če vsaj enkrat ne padeš in se vsaj enkrat ne izgubiš. Za oboje je bila norma za ta dan izpolnjena.


Kljub padcu, sem do Vitovelj na 41. km prišel kar hitro. Kasneje sem celo videl, da sem bil v tam trenutno celo 3. v svoji kotegoriji.


toča in naliv na Brjah
Potem so se težave le še stopnjevale in trajale ves čas hude vročine preko dneva.

Ne spomnim se, kdaj sem od sebe dal toliko tekočine, kot na tem trailu. Pil sem, kolikor se je le dalo, a vso izgubljeno tekočino je bilo nemogoče nadomestiti.

V Batujah na kontrolni točki okoli polovice sem ob odhodu še pozabil palice in do cilja nadaljeval brez njih. Na Brjah me je dobila toča in sem vedril kakih 20 - 25 minut. Še dobro, da sem bil takrat ravno sredi vasi, kjer je neka družina pripravila vodo in Frutabele za udeležence in sem hitro našel streho. Ni, da ni. Ja, res se je dogajalo.

GPS sledilec, preko katerega me je bilo možno spremljati
Nadaljevanje ni bilo ravno vzpodbudno, a nekako sem grizel naprej, nekajkrat bil v resnih težavah, sem se pa vsaj premikal. Pokonci so me držale juha in palačinke na nekaterih okrepčevalnicah. Tam sem večinoma pil strup od Coca Cole. V tistem trenutku mi je pasala. Ves čas sem bil trdno prepričan, da mi bo uspelo priti do cilja. V takih trenutkih je potrebno narediti miselni odklop. Vse negativne misli je treba odmisliti in nadomestiti s pozitivnimi. Ko misliš na kaj lepega. Nekaj, kar si želiš. Nekaj ... V bistvu misliš na karkoli. Vsak korak, vsak meter, vsak trenutek poti. Le da kriza mine. In kriza enkrat res mine. Običajno se niti ne zavedaš več, da je sploh bila. Vztrajal si, pa se je naveličala in odšla. Kdovekam. Ni važno. Da je le ni več. Zdaj si nagrajen s spoznanjem, da ni nič nemogoče. Da je vedno potrebno vztrajati. V kateremkoli segmentu življenja.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km.  



masaža
Pri abramu na Nanosu pri najboljši okrepčevalnici
Sledil je še vzpon na Nanos, ki sem ga presenetljivo opravil brez težav, na zadnji okrepčevalnici pri Abramu pa so člani našega ŠD Tekači Vipavske doline priredili odlično kuliso in vzdušje, me pričakali že par sto metrov prej in skupaj z mano tekli do okrečevalnice. Tam pa hotelska ponudba, masaža nog, ki so jo nudili vsakemu udeležencu, torta zame in brez dvoma najboljše vzdušje od vseh okrepčevalnic. Hvala, neverjetni ste!


transparent pri Lovski koči pri Abramu na Nanosu

Do cilja je bilo potem še tistih magičnih ''še 6 km'', kamor sem prišel nekaj po polnoči. Dobrih 18 ur je z vsemi težavami vred zadostovalo za 46. mesto skupno in 5. v kategoriji. 
zadnji metri, 106 km je že mimo
cilj!

Čista uživancija? Seveda, brez dvoma. Kljub težavam s krči (dva žulja sem opazil  šele doma). Krize so pač za to, da vse skupaj ni preveč enostavno. Da znamo ceniti doseženo.

Zadovoljen sem z izpolnjenim ciljem. Teh 106 km sem končal na lastnih nogah in brez opaznejših poškodb, tistih nekaj odrgnin se bo kmalu zacelilo. Zadovoljen sem tudi, da sem po vseh težavah vztrajal in borbal do konca. To je bila še ena odlična priprava na kolesarsko dirko od NorthCape do Tarife, ki bo že čez dober mesec. Do takrat pa še nekaj zanimivih odklopov. Kolesarskih in tekaških. Več o tem pa sproti.







23. marec 2018

100 milj teka z burjo





Najprej nekaj tehničnih podatkov:
Vseh udeležencev 77 (16 žensk), na cilj jih je prišlo le 32 (7 žensk)
Od tega 7 Slovencev (1 Slovenka), na cilju 4 Slovenci (1 Slovenka)
Dolžina proge 167 km, 6.600 m vzponov, časovni limit 45 ur.
Vsak udeleženec je imel lahko 30 litrov opreme, ki so naj jo pripeljali na vsako izmed 7 kontrolnih točk.
Izbrali smo lahko uro starta, glede na planiran tempo.
Proga neoznačena.

SI ULTRA – edina slovenska ekipa v sestavi: Anja Klančnik (vodja), Andrej Zaman, Dušan Mencin in Miodrag Vujković.

Ipertrail 


Tek ''La Corsa della bora'' ali po slovensko ''Tek z burjo'' je zimski trail v Sesljanu, v naši neposredni soseščini. Tek je vsako leto organiziran 6. januarja, na italijanski državni praznik in sicer z dolžinami S1 Half z 21 km, S1 trail z 57 km in Ipertrail z 167 km.

Trail je tek v naravi do 42 km. Trail Ultra je tek nad 42 km (Medium), nad 70 km (Long) in nad 100 km (XLong). Proga mora biti ustrezno označena. Kaj pa je Ipertrail? Na strani organizatorja teka je pisalo: »Not a race, more of an adventure for the most resilient«. Prav tako je navedeno: »Ipertrail – izziv za najpogumnejše, to je namenoma še posebej težkih sto milj. Okoli 100 športnikov se bo letos podalo na traso, imenovano S1 Ipertrail, ki je dolga kar 167 km. Izziv, ki si ga običajni smrtniki ne moremo niti predstavljati, je najzahtevnejša trasa letošnjega teka. Primerna je za tiste, ki družbo kraške burje zares obožujejo. Tek predstavlja pravi test vzdržljivosti s štartom ob morju, pot bo nato vodila nad Tržaškim zalivom in se nadaljevala čez z burjo prepihane planjave Slavnika. S1 Ipertrail je avanturistična mešanica vsega, kar narava lahko ponudi. Razgled na Tržaški zaliv in skrivnostni slovenski gozdovi bodo tekačem nudili vse pogoje za nepozabno doživetje.«






Glede na podatke iz leta 2017 je najhitrejši tekmovalec prišel v cilj po 26 urah, kar je 7 h več kot na 100 milj Istre; večina tekmovalcev pa je prišla v cilj po 36 urah. Organizator je dal limit na 45 ur, kar je celo manj kot na ultratrailu 100 milj Istre, ki pa je spomladanski tek z okrepčevalnico vsakih 10 km, dolgim dnevom in označeno progo. 


Pobudnik ideje za našo udeležbo na tej ekstremno težki preizkušnji je bil Mio Vujković, ultraš iz Ilirske Bistrice in organizator tekaške prireditve Milanja. Ker Ipertrail poleg posamezničine preizkušnje ponuja tudi ekipni tek z največ štiričlansko ekipo, smo se zbrali štirje ultraši: Anja Klančnik, Andrej Zaman, Mio Vujković in Dušan Mencin - bili smo ekipa SI ULTRA.


Priprave

Za prijavo ekipe SI ULTRA smo se odločili šele novembra, tako da za posebne kondicijske priprave niti ni bilo časa. Vsi smo tekači in ves čas v akciji, zato smo predvidevali, da je naša fizična pripravljenost dovolj dobra, da izpolnimo zastavljen cilj – prihod v CILJ. Bili smo edina slovenska ekipa.

Bolj kot fizične priprave, smo se usmerili na psihološke in logistične priprave. Ko smo preštudirali pravila, traso in izvedbo traila, smo ugotovili, da organizator proge ne bo označil in bo vsak imel le lastno navigacijo. Dogovorili smo se, da ima vsak član nujno s seboj dežne hlače, dežno vetrovko ter v dodatni opremi puhovko ter dva taborniška gorilnika in posodo. Organizator ponuja na celotni trasi le nekaj kontrolnih točk, kamor pripeljejo vnaprej pripravljeno prtljago, to je eno škatlo (40 cm x 40 cm) ter tri vreče (40 l). Sitem Ipertraila je tak, da nobena okrepčevalnica ne nudi toplega zavetja – ni v toplem prostoru, večinoma so šotori – in to zato, ker iz toplega prostora nihče ne bi nadaljeval poti. Vedeli smo torej, da se nikjer ne bomo mogli ogreti in težko bomo kje lahko vsaj malo zaspali. Vremenska napoved je obljubljala vse razen sonca: dež, megla in burja s temperaturami med 0°C in 5°C. Vsaka ekipa je morala imeti svojega vodjo, v ekipi SI ULTRA je bila to Anja. Za orientacijo smo zadolžili Andreja, ki ima s tem največ izkušenj, uporabljal je Garmin Dakoto 20.


Četrtek 4. januar 2018


Organizator je udeležencem Ipertraila ponudil možnost izbire ure starta in sicer glede na predviden prihod v cilj. Omejen je bil čas prihoda v cilj in sicer v soboto do 19ih. Odločili smo se, da si bomo vzeli maksimalni razpoložljivi čas in izbrali start v četrtek ob 22ih. Torej smo imeli na voljo celih 45 ur, to pa ni tako veliko – predvidevali smo namreč, da bomo skoraj 10 ur porabili za počitek na okrepčevalnicah ter za iskanje poti, torej nam ostane 35 ur za tek. Polni pozitivne energije smo se v večernih urah zbrali v Sesljanu, prevzeli številke ter se udeležili ''briefinga'', kjer smo dobili kratka navodila. Predvsem je organizator Tomasso de Mottoni poudaril, da bo najbolj težavna orientacija v gozdu nad krajem Golac, kjer je še sneg in veliko blata. Seveda se nam sanjalo ni o čem govori. Poudaril je tudi, da bo tistim, ki bodo tam pred nočjo veliko lažje iskati pot.


Začetek leta 2018 bi se težko začel bolj ekstremno. Nihče v ekipi ni vedel, kaj vse nas čaka. Poznali smo rezultate lanskega leta, ki so kazali, da je zelo malo takih, ki pridejo do cilja. Vedeli smo torej, da ne bo enostavno, vedeli smo, da je časovni limit zelo hud, a vedeli smo tudi, da bomo dali vse od sebe, da nam uspe.

Start je bil na stadionu, kjer se nas je zbralo kakih 40 tekačev, predvsem italijanskih. Nobenega nismo poznali. Dogovorili smo se, da razmišljamo le o teku od ene do druge okrepčevalnice, povprečno torej okoli 20 km, kar naj bi zneslo od 4 do 6 ur. Zaželeli smo si srečno in se po pisku vsi pogumno zagnali.


22.00


Start!



Gremo!

Akcija!

Prvih dvesto metrov je bilo že polnih zmede. Organizator je začetni izhoda iz stadionskega kompleksa speljal tako, da smo že takoj vsi gledali le na navigacijo in se čudili lučkam, ki so zbegano skakljale sem ter tja ter iskale vrata skozi žičnato ograjo. Nimamo druge izbire - otovorjeni z nahrbtniki smo se plazili in poskušali prebiti preko ograje ter upali, da se ne poškodujemo že na začetku. No, nekako nam je le uspelo. Vendar nam ni bilo jasno kaj to pomeni - a smo kmalu ugotovili, da nam organizator več kot pravo avanturo.
V tem začetnem delu smo še srečevali druge udeležence, potem pa je bilo lučk vedno manj in kmalu smo ostali sami. Večinoma smo imeli na poti minimalno opreme. V nahrbtniku smo imeli rezervna oblačila, vetrovko in dežne hlače, pijačo ter kakšno energijsko hrano.

Prvi del smo zmogli hitreje od načrtovanega. Od Sesljana smo se dvignili proti Opčinam (Obelisk, 1. KT, 22 km) in skoraj celo noč obkroževali Trst, ki se je svetil pod nami. Ta nočni del poti je bil zelo lep – Trst z morjem nam je ponujal magičen razgled, ki smo ga imeli na dlani. Naš svet pa je bil precej majhen. Hodili smo en za drugem in sledili koraku pred seboj ter soju lučke, ki je kazala le kakšen meter naprej. Sledil je strm blatni spust v dolino Glinščice, ki je fajn zapekel noge. Anja si je naglas zaželela tisoč vzponov namesto takih grdih spustov. A ta želja se ji je še prehitro uresničila. Navigacija je kazala le še nekaj kilometrov do druge kontrolne točke. Mi pa smo zavili v zelo strm vzpon, ki smo ga dolgo 'grizli' preko ostrega skalnatega melišča proti izhodu iz doline na Monte Carso. Na vrhu je bila le prelomnica, zoro pa smo dočakali na ponovnem strmem spustu. Drugo kontrolno točko v Dolini (41 km) smo dosegli v ranih mrzlih jutranjih urah. Malo se je že poznala utrujenost in neprespana noč, ki je minila brez dežja in prenizkih temperatur, bilo je le nekaj rosenja. Poznal se je vpliv morja.

V šotoru pa končno juha! Iz vrečke. Ta magična topla jed, ki te poživi bolj kot karkoli drugega. Tega do zdaj še nismo doživeli. Kaj vse nam ponuja trail – še tako vsakdanje stvari postanejo pravi čudež.

Na vsaki kontrolni točki so nam organizatorji pripeljali stvari: leseno škatlo, v kateri smo imeli dva taborniška gorilnika – na enem smo skuhali juho, na drugem čaj; posodo in hrano (juhe, sendviče, suho sadje, vse za pijačo). Poleg škatle smo imeli tudi vsak svojo vrečo z oblačili, vedno smo se najprej obleki v puhovko, da se pregreti od teka ne bi prehladili. Vse to je prišlo zelo prav. Letos je bila novost ta, da so imeli na vsaki kontrolni točki toplo vodo. Do prve kontrolne točke nismo vedeli kaj to pomeni – a smo takoj ugotovili. Vodi za juho in čaj sta namreč takoj zavreli. Vseeno smo bili na vsaki točki vsaj pol do ene ure. 

Ko smo odhajali iz Doline, bi se moralo začeti daniti. Verjetno se tudi je, a temni deževni oblaki so nakazovali, da ta petek ne bomo imeli sonca. Dan je bil vseeno še nekaj časa brez dežja. Stalno valovit in težak teren nam nista vzela dobre volje. Bili smo zgovorni, pravili smo si hece in čas je hitro tekel naprej. Prav tako tudi naši kilometri.

Na gradu Socerb smo si vzeli čas za ogled in slikanje.

 





Nadaljevali smo proti Kastelcu, Ospu in Črnemu Kalu ter se dvignili na kraški rob. Razgledi so bili veličastni. Še posebej tisti proti morju. Tam nekje smo zavili v notranjost. Šele tam naprej so nas čakali glavni vzponi. Ponekod smo plezali čez podrto in požgano drevje in pot ni bila vidna, tako da smo sled zgrešili in ponovno iskali pravo pot.
Po kraškem robu smo poskusili s tekom po travnato kamniti podlagi. Ni šlo. Raje hoja. Zaradi iskanja poti po gozdu smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov, ulovil nas je dež ... Dolgo je trajalo, preden smo prišli do tretje kontrolne točke v Podgorju (63 km), kar na nekaj mestih smo iskali pravo pot.


Podgorje

Jesssss, spet juha!

Čeprav se nismo obirali, je čas hitro tekel. Hrana, preoblačenje in ostale malenkosti vzamejo veliko časa. Tudi tu je bila okrepčevalnica v šotoru in skorajda ni bilo temperaturne razlike zunaj-notri. Bilo pa je nekaj ležalnikov ter tabla z napisom »RITIRATO«.

Preden smo se odpravili naprej, smo se oblekli dežne hlače in vetrovko, saj je kazalo, da se dež ne bo ustavil. To nas ni motilo, pač dež, bil je napovedan. Pred nami je bil vzpon na Slavnik. Anjin domač teren. Ničkolikokrat je že šla po tistih poteh, tako da tam nismo uporabljali navigacije.

Vsak udeleženec Ipertraila je pred startom dobil GPS napravo, preko katere nas je lahko spremljal vsak, ki je to hotel. Preko organizatorjeve spletne strani. Prav tako je bilo v navodilih, da je sled traila le najbolj optimalna, vendar lahko udeleženec lahko pot izbere tudi sam, vendar ne sme mimo kontrolnih točk.
Med vzponom na Slavnik Anji zazvoni mobi. Klical je Miha Repič, organizator traila Treh vrhov v Solkanu, ki je pomagal pri organizaciji tudi tega Ipertraila. Pravi, da smo malo oddaljeni od prave trase in nam zaželi srečno pot. Hvala, Miha! Vedeli smo, kje se nahajamo, saj na Slavnik vodi veliko poti. Bili smo kakih 300 m od prave poti. Ni problema, nekje na vrhu bomo sigurno na pravi poti. Ampak, Miha nas spremlja! Točno vidi, kje smo. Torej nas spremlja še kdo! Verjetno jih je kar nekaj, ki nas spremljajo. Spoznanje, da nismo sami, nam da dodatnih moči. Andreju je tako spremljanje zelo znano. Na njegovih dolgih kolesarskih dirkah ga organizatorji opremijo s podobnim načinom sledenja. Kasneje nam je Miha priznal, da je le hotel slišati kako smo in nam zaželeti naj nam gre dobro še naprej.


Petek 6. januar - drugi večer


Pravi ekstrem se je šele začel. Naprej od Slavnika nam je šlo zaradi vremenskih razmer vedno počasneje. Vrha Slavnika ni bilo videti, pravzaprav ni bilo videti niti metra pred sabo. Dežju so se pridružili še megla, veter in mraz, ki so skupaj s temo popestrili dogajanje na najtežjem delu, ko smo bili na najvišjih predelih naše preizkušnje. Dobesedno ''čista uživancija'', ko te premraženega sredi noči v gosti megli, ob iskanju prave poti, pere in pere, potem pa na odprtem delu še kvalitetno prepiha.


Od Slavnika smo se čez vrhove še kar naprej dvigovali. V tem delu smo hodili tik ob hrvaški meji – kjer je sredi gozda speljana bodeča žica, ki je v tistem vremenu in noči izgledala prav grozljivo. Beguncem so popolnoma preprečili prestop na tem delu. Navigacija je bila tu lažja, paziti si moral le, da na spolzki stezi ne zdrsne in se nabodeš na žico. Tu nas je dohitel tudi zmagovalec Ipertraila, ki je startal v soboto ob 5ih zjutraj.


Bili smo v gozdu. Začeli smo se izgubljali, saj poti niso bile vidne. Ja, bili smo na predelu, ki ga je Tomasso omenjal. Pred nami je bil nepregleden gozd poln vlak iz vseh smeri in blata skoraj do kolen. Stemnilo se je, megla, dež, mraz, burja, ... Zelo nas je zeblo, rokavice so bile premočene, roke ter noge so bile vedno bolj otrple. Niti govoriti nismo več mogli. Tresli smo se. Bile so najtežje razmere, poleg tega se je začela naša druga noč, ki jo bomo prebedeli.
Kar naenkrat opazimo, da smo le trije! Dušana ni nikjer. Sam je odšel naprej, zeblo ga je. Ostali trije smo v vedno večji megli in temi vedno težje našli pot, zeblo je že do kosti, burja pa je pobirala še zadnje atome moči. Ja, to je bil najtežji del.


Še 6 km

Gozd je bil vedno enak, imeli smo občutek, da se vrtimo v krogu. Anja je Andreja vprašala, koliko je še do naslednje kontrolne točke, ta pa je odgovoril ''še 6 km''. Torej še slabi dve uri – OK – bomo preživeli. Vsi smo bili tiho in hodili in čakali, da mine čimveč časa, predno še enkrat vprašamo koliko je še do počitka, da bomo le dočakali tako željen odgovor ''še kakšen kilometer''. Andrej pa je še enkrat poudaril ''še 6 km''. Bili smo tiho in presenečeni. Vendar je Andrej isti odgovor ''še 6 km'' ŠE ENKRAT ponovil in to čez POL URE!  Torej smo čez dobro uro imeli še vedno vsaj dve uri do kontrolne točke!!!

To je bilo preveč, psiha je bila načeta. Poleg tega je bila Anja popolnoma zmrznjena, Mio ji je dal grelni gel za roke. Naslednje kilometre, ki jih je bilo kar precej nad 6 km je prehodila v joku - transu. Vsem so noge le delno funkcionirale, toliko da smo jih prestavljali, glavo smo dali na OFF – ultraši vedo, kaj to pomeni. Tu ni bilo teka, le hoja, glavno je bilo predvsem to, da gremo v pravo smer. Dobesedno smo hodili čez podrto drevje, med drevjem, čez skale. Navigacija pa deluje tako, da šele ko kakih deset metrov hodiš v napačno smer, vidiš, da si zgrešil pot. Zato smo se veš čas obračali in vračali po poti, ki smo jo že prehodili. Vmes smo prečkali vrhove Velika Plešivica, Mala Plešivica, Medvižica (najvišji vrh), Žabjek- Ostrič (najjužnejša in najbolj vzhodna točka) – bili smo na skoraj 1100 metrih nad morjem. To vemo le zato, ker je bila na vsakem vrhu tabla, vse okrog pa megla, burja in črna tema. Vsi ti kraški vrhovi so bili polni lukenj, skal, škrapelj, gladkih korenin, blata - še podnevi in v suhem bi tam težko hodil. Tu so nas čakale tudi zaplate snega. Vedno bolj je zeblo, dež je lil, mraz nam je prišel do kosti in do uma. Bili smo odsotni, vsak v svojih glavi in smo samo premikali noge. 

Šele čez kakšni dve uri pa je bilo res le še 6 km. Tudi Andreju se je teh 6 km zdelo čudno, a je šele po kontrolni točki ugotovil, da na navigacijski napravi gleda napačen podatek. Ostalim tega ni povedal. V nadaljevanju nismo več spraševali, koliko je do kontrolnih točk. Nismo hoteli slišati ''še 6 km'', niti pod razno!
Končno smo prišli do vrha. Pravzaprav smo se nekako prebili do vrha. To je to! Občutek, da živimo, čutimo svoje telo, svoj dih, čutimo vsako mišico in se zavedamo vsake misli! Navigacija kaže, da gremo zdaj le še navzdol. Na trailih imamo velikokrat zmotno mišljenje, da se le spustimo v dolino. Da bo šlo samo. Ponavadi gre v dolino tako hitro - oz. bolje rečeno tako počasi, kot v klanec. Tudi tokrat je bilo tako, kot polži in v tempu počasnega posnetka smo lezli navzdol. Spuščali smo se med skalami, drevjem, grmovjem – videli nismo nič, šli smo v koloni in upali, da se izognemo padcu.

Noč, še vedno megla, burja, dež, mraz, bili smo popolnoma premočeni. S težavo smo iskali sled poti na navigaciji. Končno pridemo na asfalt – TOOOOO - uspelo nam je. Prišli smo do kraja Golac na 80. km, kjer je bila tako pričakovana četrta kontrolna točka. Komaj smo čakali, da pridemo na suho, da se preoblečemo – in to celi! Torej smo le prišli do polovice naše avanture. Drugo nas ni zanimalo. Samo, da smo tu. Odlično! Do tu skorajda nismo počivali. Veliko tekačev je na ležalnikih ob majhni pečki ležalo, prekriti z debelo deko. Nekateri so čakali kombi. Odstop. Ura je bila okoli osmih zvečer, torej smo bili na poti le malo manj kot 24 ur.
Res je, kdo je tako nor, da gre na še en tak odsek, da gre naprej v temo, dež, izgubljanje - v še eno tako nemogočo avanturo? Vsi smo bili popolnoma premočeni, premraženi, izmučeni … kaj torej … ali imamo dovolj motivacije za naprej … ali se lahko na hitro spočijemo in dobimo dodatno energijo?



se nadaljuje ...


avtorja: Anja in Andrej