Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

14. maj 2018

Moja prva (trailovska) 100tka - Ko te pobere in ko se pobereš

pred štartom

Letos je očitno leto trailov. Vsaj zame. Po dveh 100 miljah (Tek z burjo januarja in Istra trail pred dobrim mesecem) je napočil čas še za 100 km trail. Vipavski jih ima 106 z menda okoli 6000 vm. Proga je na domačem terenu in jo v celoti poznam, tudi iz pripravljalnih tur.

Cilj?
Priti do konca na lastnih nogah in brez poškodb. Uvrstitev in dosežen čas sta nepomembna. Kot vedno.

nekje, kdo ve kje
Na tekmo sem šel iz polnega treninga in še nekaj dni prej sem bil na kolesarskih pripravah Črni gori, ko sem v nekaj dneh naredil okoli 1000 km s 16000 višinskimi metri. Pač nikoli ne pretiravam s počitkom. Nikoli se na nič ne pripravljam načrtno. Le tečem, trailam, kolesarim in nasploh športam, ker mi je to všeč in ker mi je to postal način življenja.

Kucelj
Štart je bil v solidnem tempu in ves čas v coni udobja. Ko sem prehiteval nekatere odlične trailovce, sem vedel, da tempo, ki sem ga zastavil, sploh ni tako počasen. Vzponi na Podrto goro, Mali Golak, Čaven in Kucelj so minili hitro in vse je šlo brez težav. Te so se začele pri sestopu iz Kuclja, ko so se me lotili krči. Nenavadno, nazadnje sem jih imel pred dvema letoma v ZDA na kolesarskem Trans Am. Verjetno je bil ravno krč razlog za padec nekje proti Vitovljam. Nič hudega ni bilo, le par odrgnin in boleča roka. Trail ni trail, če vsaj enkrat ne padeš in se vsaj enkrat ne izgubiš. Za oboje je bila norma za ta dan izpolnjena.


Kljub padcu, sem do Vitovelj na 41. km prišel kar hitro. Kasneje sem celo videl, da sem bil v tam trenutno celo 3. v svoji kotegoriji.


toča in naliv na Brjah
Potem so se težave le še stopnjevale in trajale ves čas hude vročine preko dneva.

Ne spomnim se, kdaj sem od sebe dal toliko tekočine, kot na tem trailu. Pil sem, kolikor se je le dalo, a vso izgubljeno tekočino je bilo nemogoče nadomestiti.

V Batujah na kontrolni točki okoli polovice sem ob odhodu še pozabil palice in do cilja nadaljeval brez njih. Na Brjah me je dobila toča in sem vedril kakih 20 - 25 minut. Še dobro, da sem bil takrat ravno sredi vasi, kjer je neka družina pripravila vodo in Frutabele za udeležence in sem hitro našel streho. Ni, da ni. Ja, res se je dogajalo.

GPS sledilec, preko katerega me je bilo možno spremljati
Nadaljevanje ni bilo ravno vzpodbudno, a nekako sem grizel naprej, nekajkrat bil v resnih težavah, sem se pa vsaj premikal. Pokonci so me držale juha in palačinke na nekaterih okrepčevalnicah. Tam sem večinoma pil strup od Coca Cole. V tistem trenutku mi je pasala. Ves čas sem bil trdno prepričan, da mi bo uspelo priti do cilja. V takih trenutkih je potrebno narediti miselni odklop. Vse negativne misli je treba odmisliti in nadomestiti s pozitivnimi. Ko misliš na kaj lepega. Nekaj, kar si želiš. Nekaj ... V bistvu misliš na karkoli. Vsak korak, vsak meter, vsak trenutek poti. Le da kriza mine. In kriza enkrat res mine. Običajno se niti ne zavedaš več, da je sploh bila. Vztrajal si, pa se je naveličala in odšla. Kdovekam. Ni važno. Da je le ni več. Zdaj si nagrajen s spoznanjem, da ni nič nemogoče. Da je vedno potrebno vztrajati. V kateremkoli segmentu življenja.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km.  



masaža
Pri abramu na Nanosu pri najboljši okrepčevalnici
Sledil je še vzpon na Nanos, ki sem ga presenetljivo opravil brez težav, na zadnji okrepčevalnici pri Abramu pa so člani našega ŠD Tekači Vipavske doline priredili odlično kuliso in vzdušje, me pričakali že par sto metrov prej in skupaj z mano tekli do okrečevalnice. Tam pa hotelska ponudba, masaža nog, ki so jo nudili vsakemu udeležencu, torta zame in brez dvoma najboljše vzdušje od vseh okrepčevalnic. Hvala, neverjetni ste!


transparent pri Lovski koči pri Abramu na Nanosu

Do cilja je bilo potem še tistih magičnih ''še 6 km'', kamor sem prišel nekaj po polnoči. Dobrih 18 ur je z vsemi težavami vred zadostovalo za 46. mesto skupno in 5. v kategoriji. 
zadnji metri, 106 km je že mimo
cilj!

Čista uživancija? Seveda, brez dvoma. Kljub težavam s krči (dva žulja sem opazil  šele doma). Krize so pač za to, da vse skupaj ni preveč enostavno. Da znamo ceniti doseženo.

Zadovoljen sem z izpolnjenim ciljem. Teh 106 km sem končal na lastnih nogah in brez opaznejših poškodb, tistih nekaj odrgnin se bo kmalu zacelilo. Zadovoljen sem tudi, da sem po vseh težavah vztrajal in borbal do konca. To je bila še ena odlična priprava na kolesarsko dirko od NorthCape do Tarife, ki bo že čez dober mesec. Do takrat pa še nekaj zanimivih odklopov. Kolesarskih in tekaških. Več o tem pa sproti.







23. marec 2018

100 milj teka z burjo





Najprej nekaj tehničnih podatkov:
Vseh udeležencev 77 (16 žensk), na cilj jih je prišlo le 32 (7 žensk)
Od tega 7 Slovencev (1 Slovenka), na cilju 4 Slovenci (1 Slovenka)
Dolžina proge 167 km, 6.600 m vzponov, časovni limit 45 ur.
Vsak udeleženec je imel lahko 30 litrov opreme, ki so naj jo pripeljali na vsako izmed 7 kontrolnih točk.
Izbrali smo lahko uro starta, glede na planiran tempo.
Proga neoznačena.
SI ULTRA – edina slovenska ekipa v sestavi: Anja Klančnik (vodja), Andrej Zaman, Dušan Mencin in Miodrag Vujković.

Ipertrail 



Tek ''La Corsa della bora'' ali po slovensko ''Tek z burjo'' je zimski trail v Sesljanu, v naši neposredni soseščini. Tek je vsako leto organiziran 6. januarja, na italijanski državni praznik in sicer z dolžinami S1 Half z 21 km, S1 trail z 57 km in Ipertrail z 167 km.


Trail je tek v naravi do 42 km. Trail Ultra je tek nad 42 km (Medium), nad 70 km (Long) in nad 100 km (XLong). Proga mora biti ustrezno označena. Kaj pa je Ipertrail? Na strani organizatorja teka je pisalo: »Not a race, more of an adventure for the most resilient«. Prav tako je navedeno: »Ipertrail – izziv za najpogumnejše, to je namenoma še posebej težkih sto milj. Okoli 100 športnikov se bo letos podalo na traso, imenovano S1 Ipertrail, ki je dolga kar 167 km. Izziv, ki si ga običajni smrtniki ne moremo niti predstavljati, je najzahtevnejša trasa letošnjega teka. Primerna je za tiste, ki družbo kraške burje zares obožujejo. Tek predstavlja pravi test vzdržljivosti s štartom ob morju, pot bo nato vodila nad Tržaškim zalivom in se nadaljevala čez z burjo prepihane planjave Slavnika. S1 Ipertrail je avanturistična mešanica vsega, kar narava lahko ponudi. Razgled na Tržaški zaliv in skrivnostni slovenski gozdovi bodo tekačem nudili vse pogoje za nepozabno doživetje.«






Glede na podatke iz leta 2017 je najhitrejši tekmovalec prišel v cilj po 26 urah, kar je 7 h več kot na 100 milj Istre; večina tekmovalcev pa je prišla v cilj po 36 urah. Organizator je dal limit na 45 ur, kar je celo manj kot na ultratrailu 100 milj Istre, ki pa je spomladanski tek z okrepčevalnico vsakih 10 km, dolgim dnevom in označeno progo. 


Pobudnik ideje za našo udeležbo na tej ekstremno težki preizkušnji je bil Mio Vujković, ultraš iz Ilirske Bistrice in organizator tekaške prireditve Milanja. Ker Ipertrail poleg posamezničine preizkušnje ponuja tudi ekipni tek z največ štiričlansko ekipo, smo se zbrali štirje ultraši: Anja Klančnik, Andrej Zaman, Mio Vujković in Dušan Mencin - bili smo ekipa SI ULTRA.


Priprave

Za prijavo ekipe SI ULTRA smo se odločili šele novembra, tako da za posebne kondicijske priprave niti ni bilo časa. Vsi smo tekači in ves čas v akciji, zato smo predvidevali, da je naša fizična pripravljenost dovolj dobra, da izpolnimo zastavljen cilj – prihod v CILJ. Bili smo edina slovenska ekipa.

Bolj kot fizične priprave, smo se usmerili na psihološke in logistične priprave. Ko smo preštudirali pravila, traso in izvedbo traila, smo ugotovili, da organizator proge ne bo označil in bo vsak imel le lastno navigacijo. Dogovorili smo se, da ima vsak član nujno s seboj dežne hlače, dežno vetrovko ter v dodatni opremi puhovko ter dva taborniška gorilnika in posodo. Organizator ponuja na celotni trasi le nekaj kontrolnih točk, kamor pripeljejo vnaprej pripravljeno prtljago, to je eno škatlo (40 cm x 40 cm) ter tri vreče (40 l). Sitem Ipertraila je tak, da nobena okrepčevalnica ne nudi toplega zavetja – ni v toplem prostoru, večinoma so šotori – in to zato, ker iz toplega prostora nihče ne bi nadaljeval poti. Vedeli smo torej, da se nikjer ne bomo mogli ogreti in težko bomo kje lahko vsaj malo zaspali. Vremenska napoved je obljubljala vse razen sonca: dež, megla in burja s temperaturami med 0°C in 5°C. Vsaka ekipa je morala imeti svojega vodjo, v ekipi SI ULTRA je bila to Anja. Za orientacijo smo zadolžili Andreja, ki ima s tem največ izkušenj, uporabljal je Garmin Dakoto 20.



Četrtek 4. januar 2018


Organizator je udeležencem Ipertraila ponudil možnost izbire ure starta in sicer glede na predviden prihod v cilj. Omejen je bil čas prihoda v cilj in sicer v soboto do 19ih. Odločili smo se, da si bomo vzeli maksimalni razpoložljivi čas in izbrali start v četrtek ob 22ih. Torej smo imeli na voljo celih 45 ur, to pa ni tako veliko – predvidevali smo namreč, da bomo skoraj 10 ur porabili za počitek na okrepčevalnicah ter za iskanje poti, torej nam ostane 35 ur za tek. Polni pozitivne energije smo se v večernih urah zbrali v Sesljanu, prevzeli številke ter se udeležili ''briefinga'', kjer smo dobili kratka navodila. Predvsem je organizator Tomasso de Mottoni poudaril, da bo najbolj težavna orientacija v gozdu nad krajem Golac, kjer je še sneg in veliko blata. Seveda se nam sanjalo ni o čem govori. Poudaril je tudi, da bo tistim, ki bodo tam pred nočjo veliko lažje iskati pot.


Začetek leta 2018 bi se težko začel bolj ekstremno. Nihče v ekipi ni vedel, kaj vse nas čaka. Poznali smo rezultate lanskega leta, ki so kazali, da je zelo malo takih, ki pridejo do cilja. Vedeli smo torej, da ne bo enostavno, vedeli smo, da je časovni limit zelo hud, a vedeli smo tudi, da bomo dali vse od sebe, da nam uspe.

Start je bil na stadionu, kjer se nas je zbralo kakih 40 tekačev, predvsem italijanskih. Nobenega nismo poznali. Dogovorili smo se, da razmišljamo le o teku od ene do druge okrepčevalnice, povprečno torej okoli 20 km, kar naj bi zneslo od 4 do 6 ur. Zaželeli smo si srečno in se po pisku vsi pogumno zagnali.


22.00



Start!



Gremo!


Akcija!

Prvih dvesto metrov je bilo že polnih zmede. Organizator je začetni izhoda iz stadionskega kompleksa speljal tako, da smo že takoj vsi gledali le na navigacijo in se čudili lučkam, ki so zbegano skakljale sem ter tja ter iskale vrata skozi žičnato ograjo. Nimamo druge izbire - otovorjeni z nahrbtniki smo se plazili in poskušali prebiti preko ograje ter upali, da se ne poškodujemo že na začetku. No, nekako nam je le uspelo. Vendar nam ni bilo jasno kaj to pomeni - a smo kmalu ugotovili, da nam organizator več kot pravo avanturo.
V tem začetnem delu smo še srečevali druge udeležence, potem pa je bilo lučk vedno manj in kmalu smo ostali sami. Večinoma smo imeli na poti minimalno opreme. V nahrbtniku smo imeli rezervna oblačila, vetrovko in dežne hlače, pijačo ter kakšno energijsko hrano.

Prvi del smo zmogli hitreje od načrtovanega. Od Sesljana smo se dvignili proti Opčinam (Obelisk, 1. KT, 22 km) in skoraj celo noč obkroževali Trst, ki se je svetil pod nami. Ta nočni del poti je bil zelo lep – Trst z morjem nam je ponujal magičen razgled, ki smo ga imeli na dlani. Naš svet pa je bil precej majhen. Hodili smo en za drugem in sledili koraku pred seboj ter soju lučke, ki je kazala le kakšen meter naprej. Sledil je strm blatni spust v dolino Glinščice, ki je fajn zapekel noge. Anja si je naglas zaželela tisoč vzponov namesto takih grdih spustov. A ta želja se ji je še prehitro uresničila. Navigacija je kazala le še nekaj kilometrov do druge kontrolne točke. Mi pa smo zavili v zelo strm vzpon, ki smo ga dolgo 'grizli' preko ostrega skalnatega melišča proti izhodu iz doline na Monte Carso. Na vrhu je bila le prelomnica, zoro pa smo dočakali na ponovnem strmem spustu. Drugo kontrolno točko v Dolini (41 km) smo dosegli v ranih mrzlih jutranjih urah. Malo se je že poznala utrujenost in neprespana noč, ki je minila brez dežja in prenizkih temperatur, bilo je le nekaj rosenja. Poznal se je vpliv morja.

V šotoru pa končno juha! Iz vrečke. Ta magična topla jed, ki te poživi bolj kot karkoli drugega. Tega do zdaj še nismo doživeli. Kaj vse nam ponuja trail – še tako vsakdanje stvari postanejo pravi čudež.

Na vsaki kontrolni točki so nam organizatorji pripeljali stvari: leseno škatlo, v kateri smo imeli dva taborniška gorilnika – na enem smo skuhali juho, na drugem čaj; posodo in hrano (juhe, sendviče, suho sadje, vse za pijačo). Poleg škatle smo imeli tudi vsak svojo vrečo z oblačili, vedno smo se najprej obleki v puhovko, da se pregreti od teka ne bi prehladili. Vse to je prišlo zelo prav. Letos je bila novost ta, da so imeli na vsaki kontrolni točki toplo vodo. Do prve kontrolne točke nismo vedeli kaj to pomeni – a smo takoj ugotovili. Vodi za juho in čaj sta namreč takoj zavreli. Vseeno smo bili na vsaki točki vsaj pol do ene ure. 

Ko smo odhajali iz Doline, bi se moralo začeti daniti. Verjetno se tudi je, a temni deževni oblaki so nakazovali, da ta petek ne bomo imeli sonca. Dan je bil vseeno še nekaj časa brez dežja. Stalno valovit in težak teren nam nista vzela dobre volje. Bili smo zgovorni, pravili smo si hece in čas je hitro tekel naprej. Prav tako tudi naši kilometri.

Na gradu Socerb smo si vzeli čas za ogled in slikanje.

 
 





Nadaljevali smo proti Kastelcu, Ospu in Črnemu Kalu ter se dvignili na kraški rob. Razgledi so bili veličastni. Še posebej tisti proti morju. Tam nekje smo zavili v notranjost. Šele tam naprej so nas čakali glavni vzponi. Ponekod smo plezali čez podrto in požgano drevje in pot ni bila vidna, tako da smo sled zgrešili in ponovno iskali pravo pot.
Po kraškem robu smo poskusili s tekom po travnato kamniti podlagi. Ni šlo. Raje hoja. Zaradi iskanja poti po gozdu smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov, ulovil nas je dež ... Dolgo je trajalo, preden smo prišli do tretje kontrolne točke v Podgorju (63 km), kar na nekaj mestih smo iskali pravo pot.


Podgorje

Jesssss, spet juha!

Čeprav se nismo obirali, je čas hitro tekel. Hrana, preoblačenje in ostale malenkosti vzamejo veliko časa. Tudi tu je bila okrepčevalnica v šotoru in skorajda ni bilo temperaturne razlike zunaj-notri. Bilo pa je nekaj ležalnikov ter tabla z napisom »RITIRATO«.

Preden smo se odpravili naprej, smo se oblekli dežne hlače in vetrovko, saj je kazalo, da se dež ne bo ustavil. To nas ni motilo, pač dež, bil je napovedan. Pred nami je bil vzpon na Slavnik. Anjin domač teren. Ničkolikokrat je že šla po tistih poteh, tako da tam nismo uporabljali navigacije.

Vsak udeleženec Ipertraila je pred startom dobil GPS napravo, preko katere nas je lahko spremljal vsak, ki je to hotel. Preko organizatorjeve spletne strani. Prav tako je bilo v navodilih, da je sled traila le najbolj optimalna, vendar lahko udeleženec lahko pot izbere tudi sam, vendar ne sme mimo kontrolnih točk.
 
Med vzponom na Slavnik Anji zazvoni mobi. Klical je Miha Repič, organizator traila Treh vrhov v Solkanu, ki je pomagal pri organizaciji tudi tega Ipertraila. Pravi, da smo malo oddaljeni od prave trase in nam zaželi srečno pot. Hvala, Miha! Vedeli smo, kje se nahajamo, saj na Slavnik vodi veliko poti. Bili smo kakih 300 m od prave poti. Ni problema, nekje na vrhu bomo sigurno na pravi poti. Ampak, Miha nas spremlja! Točno vidi, kje smo. Torej nas spremlja še kdo! Verjetno jih je kar nekaj, ki nas spremljajo. Spoznanje, da nismo sami, nam da dodatnih moči. Andreju je tako spremljanje zelo znano. Na njegovih dolgih kolesarskih dirkah ga organizatorji opremijo s podobnim načinom sledenja. Kasneje nam je Miha priznal, da je le hotel slišati kako smo in nam zaželeti naj nam gre dobro še naprej.


Petek 6. januar - drugi večer



Pravi ekstrem se je šele začel. Naprej od Slavnika nam je šlo zaradi vremenskih razmer vedno počasneje. Vrha Slavnika ni bilo videti, pravzaprav ni bilo videti niti metra pred sabo. Dežju so se pridružili še megla, veter in mraz, ki so skupaj s temo popestrili dogajanje na najtežjem delu, ko smo bili na najvišjih predelih naše preizkušnje. Dobesedno ''čista uživancija'', ko te premraženega sredi noči v gosti megli, ob iskanju prave poti, pere in pere, potem pa na odprtem delu še kvalitetno prepiha.


Od Slavnika smo se čez vrhove še kar naprej dvigovali. V tem delu smo hodili tik ob hrvaški meji – kjer je sredi gozda speljana bodeča žica, ki je v tistem vremenu in noči izgledala prav grozljivo. Beguncem so popolnoma preprečili prestop na tem delu. Navigacija je bila tu lažja, paziti si moral le, da na spolzki stezi ne zdrsne in se nabodeš na žico. Tu nas je dohitel tudi zmagovalec Ipertraila, ki je startal v soboto ob 5ih zjutraj.


Bili smo v gozdu. Začeli smo se izgubljali, saj poti niso bile vidne. Ja, bili smo na predelu, ki ga je Tomasso omenjal. Pred nami je bil nepregleden gozd poln vlak iz vseh smeri in blata skoraj do kolen. Stemnilo se je, megla, dež, mraz, burja, ... Zelo nas je zeblo, rokavice so bile premočene, roke ter noge so bile vedno bolj otrple. Niti govoriti nismo več mogli. Tresli smo se. Bile so najtežje razmere, poleg tega se je začela naša druga noč, ki jo bomo prebedeli.
Kar naenkrat opazimo, da smo le trije! Dušana ni nikjer. Sam je odšel naprej, zeblo ga je. Ostali trije smo v vedno večji megli in temi vedno težje našli pot, zeblo je že do kosti, burja pa je pobirala še zadnje atome moči. Ja, to je bil najtežji del.


Še 6 km


Gozd je bil vedno enak, imeli smo občutek, da se vrtimo v krogu. Anja je Andreja vprašala, koliko je še do naslednje kontrolne točke, ta pa je odgovoril ''še 6 km''. Torej še slabi dve uri – OK – bomo preživeli. Vsi smo bili tiho in hodili in čakali, da mine čimveč časa, predno še enkrat vprašamo koliko je še do počitka, da bomo le dočakali tako željen odgovor ''še kakšen kilometer''. Andrej pa je še enkrat poudaril ''še 6 km''. Bili smo tiho in presenečeni. Vendar je Andrej isti odgovor ''še 6 km'' ŠE ENKRAT ponovil in to čez POL URE!  Torej smo čez dobro uro imeli še vedno vsaj dve uri do kontrolne točke!!!

To je bilo preveč, psiha je bila načeta. Poleg tega je bila Anja popolnoma zmrznjena, Mio ji je dal grelni gel za roke. Naslednje kilometre, ki jih je bilo kar precej nad 6 km je prehodila v joku - transu. Vsem so noge le delno funkcionirale, toliko da smo jih prestavljali, glavo smo dali na OFF – ultraši vedo, kaj to pomeni. Tu ni bilo teka, le hoja, glavno je bilo predvsem to, da gremo v pravo smer. Dobesedno smo hodili čez podrto drevje, med drevjem, čez skale. Navigacija pa deluje tako, da šele ko kakih deset metrov hodiš v napačno smer, vidiš, da si zgrešil pot. Zato smo se veš čas obračali in vračali po poti, ki smo jo že prehodili. Vmes smo prečkali vrhove Velika Plešivica, Mala Plešivica, Medvižica (najvišji vrh), Žabjek- Ostrič (najjužnejša in najbolj vzhodna točka) – bili smo na skoraj 1100 metrih nad morjem. To vemo le zato, ker je bila na vsakem vrhu tabla, vse okrog pa megla, burja in črna tema. Vsi ti kraški vrhovi so bili polni lukenj, skal, škrapelj, gladkih korenin, blata - še podnevi in v suhem bi tam težko hodil. Tu so nas čakale tudi zaplate snega. Vedno bolj je zeblo, dež je lil, mraz nam je prišel do kosti in do uma. Bili smo odsotni, vsak v svojih glavi in smo samo premikali noge. 

Šele čez kakšni dve uri pa je bilo res le še 6 km. Tudi Andreju se je teh 6 km zdelo čudno, a je šele po kontrolni točki ugotovil, da na navigacijski napravi gleda napačen podatek. Ostalim tega ni povedal. V nadaljevanju nismo več spraševali, koliko je do kontrolnih točk. Nismo hoteli slišati ''še 6 km'', niti pod razno!
Končno smo prišli do vrha. Pravzaprav smo se nekako prebili do vrha. To je to! Občutek, da živimo, čutimo svoje telo, svoj dih, čutimo vsako mišico in se zavedamo vsake misli! Navigacija kaže, da gremo zdaj le še navzdol. Na trailih imamo velikokrat zmotno mišljenje, da se le spustimo v dolino. Da bo šlo samo. Ponavadi gre v dolino tako hitro - oz. bolje rečeno tako počasi, kot v klanec. Tudi tokrat je bilo tako, kot polži in v tempu počasnega posnetka smo lezli navzdol. Spuščali smo se med skalami, drevjem, grmovjem – videli nismo nič, šli smo v koloni in upali, da se izognemo padcu.

Noč, še vedno megla, burja, dež, mraz, bili smo popolnoma premočeni. S težavo smo iskali sled poti na navigaciji. Končno pridemo na asfalt – TOOOOO - uspelo nam je. Prišli smo do kraja Golac na 80. km, kjer je bila tako pričakovana četrta kontrolna točka. Komaj smo čakali, da pridemo na suho, da se preoblečemo – in to celi! Torej smo le prišli do polovice naše avanture. Drugo nas ni zanimalo. Samo, da smo tu. Odlično! Do tu skorajda nismo počivali. Veliko tekačev je na ležalnikih ob majhni pečki ležalo, prekriti z debelo deko. Nekateri so čakali kombi. Odstop. Ura je bila okoli osmih zvečer, torej smo bili na poti le malo manj kot 24 ur.
Res je, kdo je tako nor, da gre na še en tak odsek, da gre naprej v temo, dež, izgubljanje - v še eno tako nemogočo avanturo? Vsi smo bili popolnoma premočeni, premraženi, izmučeni … kaj torej … ali imamo dovolj motivacije za naprej … ali se lahko na hitro spočijemo in dobimo dodatno energijo?



se nadaljuje ...


avtorja: Anja in Andrej
 
 

30. avgust 2017

Pred začetkom Japonske odisejade

Tokio ponoči
Hirošima
Že lani, ko sem vozil Trans Am, sem vedel, da bom letos na Japonskem. Kakor tudi letos vem, kaj bom vozil v 2018. In v 2019. Verjetno je tudi termin za 2020 že zaseden.

The Japanese Odyssey ima ima letos štart v Tokiu (12.8.), cilj v mestu Kitakyushu, vmes je devet odsekov, ki jih je treba prevoziti, med odseki pa si vsak sam določa traso. Ta zadnji del, da si vsak sam določa traso, je še posebej zanimiv.

O Japonski se mi nič ne sanja, vem le, da vozijo po levi,
Shinkansen
sporazumevanje bo verjetno misija nemogoče, pisava v ''grabljicah'' ter da je sedem ur časovne razlike z našim časom. A nekako sem si naredil tudi te trase. Predvsem pa upal, da so te moje trase kolikor toliko ustrezne in da ne vodijo prevečkrat na ceste, ki so prepovedane za kolesarje. Poudarek je na ''prevečkrat''.

Od doma sem šel v nedeljo, 6.8., v Tokio sem prispel dan kasneje malo pred polnočjo.

Sestavljanje kolesa, testna vožnja, ogled Tokia in izlet v Hirošimo s hitrim vlakom Shinkansen in teh par dni do štarta je minilo kot bi trenil. Vse te dni je bilo lepo, toplo in sončno vreme.


Sobota, 12.8.

Vstanem ob 3.15 zjutraj. Nisem prepričan, da sem spal več kot dve uri.

večer pred štartom
To je poseben dan.

Dan, ko me čaka štart Japonske odiseje.

Dan, zaradi katerega sem tu, na Japonskem.

Dan, ki sem ga tako dolgo čakal.

Dan, kateremu so bile podrejene vse letošnje priprave. Kolesarske, tekaške, trailovske.

Vem, da ne bo enostavno, a cilj je dosegljiv. Priti živ in na kolesu v Kitakyushu. Nič več in nič manj.

Prvi pogled skozi okno hotela ni vzpodbuden. Dežuje. Pravzaprav lije. Odprem okno. Zunaj je toplo, soparno, zadušljivo.

Kar je, pač je. Vreme je enako za vse.

Pol ure kasneje grem.

Previdno, ceste so spolzke. Na srečo ni nobenega prometa, mesto je kot opustelo.

Ker v Garminu nimam trase od hotela do štarta, si pomagam z navigacijo iz telefona. Zaradi dežja ga imam v torbi pred sabo. Do štarta je kakih 7 km. Nič posebnega.
Tudi nekaj gelov Pro action imam s sabo
Kljub temu, da ni nobenega prometa, semaforji delajo. Vsakih 50 - 100 metrov je rdeča luč. Napredujem počasi, vreme je še vedno enako. Lije.

Gospodična v mobiju me vsake toliko opozori, da moram kam zaviti. Potem mimo pripelje avtobus. Peljem naprej, a gospodična pravi, da moram obrniti za nazaj in iti po drugi cesti. Ubogam.

Nekaj kasneje se ta zgodba ponovi. Spet ubogam. Ura je že okoli 4.30, ko smo dogovorjeni, da se dobimo pol ure pred štartom. Zamujam. Mudi se že. Nočem zamujati. To ni v moji navadi. Ampak tokrat bom res zamudil.

Vožnja po levi ima svoje zakonitosti. Vse je nasprotno našim cestnim pravilom.
pločnik na Japonskem

Vem, da sem prav blizu štarta, morda je še kak kilometer do tam. Čeprav je cesta prazna in le vsake toliko pripelje kak avto, nadaljujem po pločniku. Bližje je, prej bom tam.

Pločnik je sestavljen iz granitnih plošč, po sredini so štiri narebrene črte za slepe. Vozim počasi, vse je spolzko, pred mano je nekaj pešcev. Verjetno gre za kake delavce. Približujem se jim.

Potem ...

Zapeljem na narebreni del ...

komolec
Zdrsnem in padem. Kvalitetno. Na levo. Komaj se zavedam, kaj se je zgodilo. Rečem nekaj grdega. Ni za javnost. Vstanem. Poberem mobi, prenosni wi fi in še nekaj stvari, ki so pri padcu padle iz torbe. Krvavim iz kolena, komolca in levega mezinca. Le-ta je v nekem čudnem položaju od zadnjega členka proti nohtu. Boli me. Kvalitetno boli. Pomislim, da je lahko konec še pred štartom.

Spet rečem nekaj grdega. Mezinec še vedno boli. Zaradi bolečine ga stisnem z desno roko. Slišim ''krc''.

Kri teče in se razliva po mokri nogi in roki. 

koleno
Dvignem kolo. Naravnam zvito krmilo in zvito ročko prednjega menjalnika. Ostalih poškodb ni.

Zapeljem se do štarta. Tam zbrani me debelo gledajo. Potem se pogledam in takoj mi je jasno, zakaj sem taka atrakcija. Zaradi razlite krvi izgledam, kot da bi prišel iz klavnice.

Umijem se, obrišem rane, a kri kar noče nehati teči.

Nekaj kasneje kri ne teče več. Namesto ob petih je štart šele ob 6.20. 

 Vem, da sem fizično solidno pripravljen, psihično pa me tako ali tako  nobena stvar ne more iztiriti.

Želim si, da bi imel manj težav kot lani v ZDA. Le tehnika ali zdravje mi lahko preprečita doseči cilj.

Štartamo ... končno ... začelo se je ...

Naj se pravljica začne in nastane čista uživancija!

Čez nekaj ur lahko začnem premikati levi mezinec ... kmalu potem neha boleti ... ali pa ne čutim več, da boli ... gremo ... akcija!!!!

18. oktober 2016

Vonj po morju


trasa
Trans Am Bike Race je s svojimi 6870 km druga najdaljša dirka v kategoriji brez spremstva in pomoči drugih. Daljša je le dirka okoli sveta. 

V ponedeljek, 27.6. zvečer me le še kakih 200 km loči od cilja. Najhitrejši so ga že dosegli. A to me ne zanima. Še preden sem šel na pot proti ZDA sem imel le en cilj. Priti živ in na kolesu pred spomenik v Yorktownu. Nič drugega. In tega sem se striktno držal celo pot. 

Znočilo se je. Namen imam voziti celo noč. Šest ur časovne razlike s Slovenijo pomeni, da bom v cilju enkrat zjutraj. Takrat, ko bo večina tistih, ki me že skoraj en mesec tako vneto spremljajo, še v službi. Nisem zaspan, a si vseeno pripravim mp3 z glasbo. Tokrat imam slušalki v obeh ušesih. Jakost dam na ves glas in vozim kot v transu. Tudi v tem zaključnem delu je en sam gor dol. Resda ne več tako izrazito, kot prej, a vendar. Prometa skorajda ni. Že krepko več kot 1000 km vozim s počeno špico na prednjem kolesu. 

spomenik v Yorktownu
Naenkrat se ulije. Na polno. Ustavim se pri prvi hiši, vedrim in se pogovarjam z lastnikom. Takoj, ko malo poneha, grem naprej. Toplo je. Dež me greje. Načrt voziti celo noč se je prelevil v plan B. To pomeni, da grem le do bližnjega večjega mesta, najdem prenočišče in počakam jutro. Cilj je preblizu. Tveganje nočne vožnje s počeno špico in opletajočim prednjim kolesom je preveliko. V mesto Ashton pridem čez kakšne pol ure, oskrbim se v trgovini, najdem motel in grem spat. 

Torek, 28.6.2016, je drugačen dan od ostalih. Zbudim se šele ob pol šestih zjutraj. Prejšnje dni sem večinoma vstajal že ob treh. Vročino prejšnjega meseca sta zamenjala dež in mraz. Precej se je ohladilo. Le še 170 km me loči do cilja. Ponoči me je prehitel Anglež. Soimenjak Andrew. Uspelo mu je, kar je poskušal zadnjih nekaj dni. A mi je vseeno. Lahko sem zadnji. Da le pridem v cilj. 

pogled proti morju
Večino časa vozim po kolesarski stezi. Dežuje. Najprej rahlo, nato se spet na polno ulije. Taki intervali se dolgo izmenjujejo. Kljub hladnemu vremenu me ne zebe. Nočem se niti ustaviti, da bi oblekel dežno obleko. Po glavi mi rojijo najrazličnejše misli. Vem, da me preko organizatorjeve spletne strani in mojega gps sledilca na kolesu spremlja veliko prijateljev, znancev, sorodnikov, sodelavcev, ..., kolesarjev, športnikov, njihovih sorodnikov in znancev, ... Vem, da sta mama in oče stalno za računalnikom pri mojem bratu in njegovi družini, čeprav se na sodobne informacijske pridobitve nič kaj dosti ne spoznata. Občutek je neverjeten. Pa le malo sem se šel peljat preko ZDA. 

profil
Z vsakim vrtljajem sem bližje cilju. Zdaj me ne more nič več ustaviti. Če je treba, grem peš do konca. Če je treba, lahko kolo z vso prtljago nesem tudi na rami. Ves čas sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Tudi takrat, ko sem imel hude zdravstvene težave. Pa ko so vsakih nekaj dni pokale špice na prednjem kolesu. Vsake toliko časa za trenutek zaprem oči in podoživljam, kar se je dogajalo dobre tri tedne. Spomnim se tudi vseh tistih bodrilnih sporočil na mobi in fb, klicev, mailov, ... Vsake toliko, kjer lovim GSM signal, se oglasi mobi. Spet novo sporočilo. Bolj ko se bližam cilju, več jih je. Taka spodbuda dela čudeže. Krize naenkrat minejo. Hvala vam vsem! Neverjetni ste!

Pa spomnim se vseh tistih neskončnih ravnih odsekov, ko sploh ne vidiš konca ceste. Pa klanci. Stalno in non stop. Na koncu se je nabralo 57000 višinskih metrov. Pa vsa tista območja niča, kjer ni bilo nobene možnosti za oskrbo. Pa vročina, nasprotni veter, ... Halucinacije. Ja, tudi to je bilo. Klanec, dolg 160 km, kjer ni civilizacije. Spomnim se Oliverja iz Slovenskih Konjic, ki to traso hodi. Ni, da ni. Toliko se je dogajalo, da bo še nekaj časa trajalo, da strnem vse v trajen spomin. 

Niti zavedam se ne, da sem že mimo Richmonda, zadnjega večjega mesta na moji dirki vseh dirk. Malo naprej se spet približam morju. Ne vidim ga, ga pa čutim. Morje ima svoj vonj in njegova bližina mi da še več energije. Ta vonj sem nazadnje občutil po 200 kilometrih dirke, zdaj pa jih je za mano že več kot 6800. Še zdaj si ne predstavljam te razdalje. 

Vedno manj dežuje in ko kakih 25 km pred ciljem zagledam tablo ''Yorktown 23 km'' že neha padati. Očitno se je še dež prej naveličal. Po sistemu, kdo prej popusti. Dež ali jaz? Jaz nisem. Občutek, da imam le še drobiž kilometrov do konca te nepozabne avanture, je neverjeten. Po nekaj celine sem tik pred Yorktownom spet ob morju. Nepozabno. In spet ta vonj. Ne vem, če sem ga že kdaj tako občutil. Zdaj vozim počasneje. Uživam. Dobesedno. Smeje se mi in spet podoživljam dele te preizkušnje. Morda bi se od sreče rada prikazala tudi kakšna solza. Vsake toliko stisnem pesti in si rečem: Yesssss! Zavpil bi. Tulil od veselja. Potem dobim sms, da mi gps sledilec ne dela. Ustavim se, zamenjam baterije. Ne mudi se mi. Nadaljujem. Navigacija kaže le še 5 km do cilja. Naslednji sms pravi, da je zdaj s sledilcem vse v redu. Dela. Super. Tudi v teh zadnjih kilometrih me spremlja veliko ljudi. V to sem prepričan. V Sloveniji je zdaj že večer, tu, na vzhodni obali ZDA šele zgodaj popoldne. 

Cesta je mokra. Vozim previdno. Še bolj kot prej, da se ja kaj ne zgodi v zadnjih metrih. Pripeljem v Yorktown. Najdem cesto, ki vodi v še zadnji klanec. Zavijem levo. Še par metrov ... in ...

28.6.2016, 14.25 (20.25 v Sloveniji)
 
Cilj!!!!!

24 dni  3 ure 25 minut

Spomenik nad morjem je cilj. Tam ni nikogar, ki bi me počakal. Nobenega od organizatorjev. Le gps sledilec je zaznal, da sem v cilju. V meni vre. Tega navdušenja se ne da opisat. Jessssssssss! Uspelo je!!!!! To je to!!!!!! Uradnih 6870 km, neuradno vsaj 50 km več zaradi zgubljanja, preko 4 časovnih pasov in 10 zveznih držav. 

Vonj po morju je neverjeten. Mobi se spet začne oglašati. In še enkrat hvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali v tej avanturi. Tudi, če ste me spremljali le v mislih.

p.s.
Pri spomeniku so bili neki turisti. Enemu sem dal mobi, da naredi par fotk za spomin.


Vse kar se je dogajalo od tu naprej, je zgodba za kdaj drugič.