Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

18. avgust 2020

Naturathlon 2009 (19.-30.8.2009) ali Narava brez meja

Narava brez meja

(spodnji zapis je bil 6.11.09 objavljen v časniku Šolski razgledi)

Poleti 1989 je bil v središču pozornosti svetovne politike poseben dogodek. Železna zavesa se je začela dvigati, na dan pa je prišel poseben in enkraten oder narave: zeleni pas Evrope – nekdanji mejni pas, ki je ločeval vzhodno in zahodno Evropo z okolico. Tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti neprehodna meja, se je razvila osupljiva narava s pomembno biotsko raznolikostjo. Zeleni pas Evrope, ki zdaj povezuje ljudi z vzhoda in zahoda, predstavlja zgodovinski spomenik premostitve delitve Evrope, ki ga je vredno varovati.

Nemški Zvezni urad za varovanje narave in avstrijski Zvezni urad za okolje sta se lotila obletnice tega dogodka s prestižnim okoljsko-športnim projektom Naturathlon 2009. S pomočjo medijske promocije ga postavljata v središče širše javnosti. Častni pokrovitelj prireditve je bil Mihail Gorbačov, ki pravi, da akcija povezuje pazljivo ravnanje z okoljem, naravo ter šport v poletnih mesecih sprostitve in oddiha.

Naturathlon 2009 pomeni sklop dejavnosti v počastitev 20. obletnice padca železne zavese, osrednje dogajanje pa je bilo skoraj tisoč šeststo kilometrov dolgo kolesarjenje po zeleni vezi od Soprona na Madžarskem do Strasbourga v Franciji – po različnih pokrajinah, naravnih parkih in območjih izjemnih naravnih lepot.

Od športa do obračanja sena

Pot je potekala tudi po Sloveniji, in sicer na Goričkem, v nadaljevanju pa predvsem med naštetimi državami, tam, kjer je dejansko potekala železna zavesa, pozneje pa tudi po nekdanji meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Vse se je dogajalo med 19. in 30. avgustom letos, ko smo sklenili Naturathlon v prostorih Evropskega parlamenta. Štart 19. avgusta ni bil izbran naključno. To je namreč dan, ki oznamuje 20. obletnico prvega preboja železne zavese na avstrijsko-madžarski meji. V Sopronu je takrat prišlo do prvih množičnih prebegov državljanov Nemške demokratične republike na zahod. Dan pred uradnim začetkom je bil tudi prolog na Goričkem v Sloveniji. Za organizacijo je skrbela zelo številna ekipa, ki je svoje delo večinoma opravila brezhibno. Prireditev sta stalno spremljali tudi medijska in televizijska ekipa.

Prireditve se je udeležilo 24 predstavnikov iz šestih držav (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Avstrija in Nemčija), od tega šest žensk. Slovenijo sva zastopala mag. Andrej Zaman iz Ajdovščine in Marija Kozin iz Škofje Loke. Pogoj za udeležbo sta bila le dobra psihofizična pripravljenost in razpoložljiv čas, vendar še dveh predstavnikov iz naše države ni bilo mogoče dobiti. Nobena od dejavnosti na Naturathlonu ni imela tekmovalnega značaja. Poleg kolesarjenja smo se preskusili še v plezanju v steni in adrenalinskem parku, jahanju, teku, veslanju, vožnji s kanuji in jadrilicami, v smučarskih skokih, poletnem biatlonu in lokostrelstvu, izdelovanju splava in vožnji z njim, v jahanju, pohodništvu, nordijski hoji, v Avstriji smo igrali nogometno tekmo z domačini, pomagali smo pri čistiti gozd, obračati seno, obiskali smo muzej skrilavca in kraj Mödlareuth, imenovan tudi Little Berlin …

Kolesa smo celo nosili, večkrat zašli …

Udeleženci smo bili razvrščeni v šest skupin s po štirimi mednarodno mešanimi predstavniki. Organizator si je prireditev zamislil tako, da je iz vsake skupine dnevno etapo kolesaril drug predstavnik, ostali pa so se udeleževali drugih dejavnosti, tako da nihče ni prekolesaril celotne 1.600 kilometrov dolge trase. Sam sem prekolesaril skupno 1.130 kilometrov s približno 15.500 višinskimi metri.

Da kolesarjenje ne bi bilo preveč preprosto, je bilo speljano po zelo razgibanem terenu, večinoma po gozdnih poteh, kolesarskih stezah, precej po makadamu, nekaj po zemlji in globoki mivki (kot bi se vozili po igrišču za odbojko na mivki), včasih po povsem uničenih cestah, enkrat pa smo morali kolesa tudi nesti v strmino približno 45 minut, tako da cestno kolo nikakor ni bilo primerno. Večinoma smo uporabljali treking ali gorska kolesa. Dnevne etape so bile dolge od 90 do 190 kilometrov, trajale so ves dan. Na teh etapah ni bilo spremstva ali pa smo imeli stik s spremstvom le na približno vsake tri do štiri ure, ko smo na hitro napolnili bidone s pijačo in nekaj malega pojedli. Ker ni bilo stalnega spremstva, smo se morali sami orientirati s pomočjo izrezov kart; navigacije nismo smeli uporabljati. Zato smo tudi večkrat zašli, a smo na koncu vedno našli pravo pot. Tempo kolesarjenja je bil naporen, povprečne hitrosti pa zavidanja vredne za tak teren. V skoraj vsakem mestu, v katerega smo prikolesarili ali pa je tam potekala katera druga naša dejavnost, so nas sprejele množice zbranih.

Kaj pa ponoči?

Kolesarjenje in druge dejavnosti so potekale že od ranega jutra, po večerji pa smo imeli še sestanek, na katerem so nam organizatorji povedali, kaj nas čaka naslednji dan. Predstavili so nam tudi traso in profil kolesarske trase. Nekateri so sicer vztrajali in se pogovarjali še pozno v noč ali jutro, večina pa je šla spat. Spali smo po hotelih, nekajkrat v šotorih, enkrat pa v raznovrstnih kočah, ki so značilne za različne predele sveta. Prav v teh kočah, v kraju Bayerisch Eisenstein v Nemčiji poleg češke meje, je bilo najbolj zanimivo prenočevati. Na jasi sredi gozda in v gozdu je bilo namreč mogoče spati v zemljanki, v kočah, kot jih imajo v Pakistanu, Butanu … Nekateri so si izbrali spanje v viseči mreži 15 metrov nad tlemi. Pod eno od teh koč je tekel potok, spet v drugi so bila stekla, ki so vsako uro spreminjala svetlobo v prostoru ... Žal razen spanja nismo imeli kaj prida od tega kraja, saj smo že ob svitu vstali in šli novim dogodivščinam naproti.

Morda še najbolj zanimiv in komičen dogodek z Naturathlona 2009, ki se je ponovil večkrat. Med udeleženci je bil tudi mlajši Madžar. Deloval je izjemno uglajeno, njegov nastop je bil zelo odločen in prefinjen, vendar se je pri kolesarjenju vedno izgubil, tako da ga je bilo treba iskati. To iskanje je trajalo dolgo, včasih tudi uro ali dve, a na srečo se je na koncu vedno vse srečno izteklo. Sprva nam je to povzročalo skrbi, pozneje le še veliko smeha …

Evropske poslance smo pozvali, naj ohranijo naravo

Prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pomembnejše je bilo politično sporočilo, in sicer da se kaj podobnega, kot je bila železna zavesa, ne bi več ponovilo. Naturathlon je poudarjal tudi potrebo po gibanju v naravi, saj smo se ukvarjali le s športi, ki jih lahko gojimo v naravi. Na cilju, v prostorih Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo podpredsedniku tega predali memorandum, s katerim udeleženci Naturathlona pozivamo evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Prireditev je bila demonstracija in predstavitev aktivnega doživljanja narave brez zidave športnih objektov, ki pogosto porušijo krhke vezi v naravnih ekosistemih. Iniciativa Zelena vez Evrope tako podpira naravi prijazen razvoj in čezmejno sodelovanje pri ohranjanju narave. Seveda pa je bilo pomembno tudi medsebojno druženje.

Podpore znanih osebnosti ni nikoli odveč

Pri različnih dejavnostih so sodelovale tudi znane osebnosti. Najbolj znani med njimi so bili Jens Weissflog, nekdaj zelo uspešnen nemški smučarski skakalec, Rosi Mittermaier in Christian Neureuther, nekdanja nemška smučarska superšampiona in Marcel Würst, nekdanji vrhunski nemški profesionalni kolesar.

Pred tem dogodkom nisem vedel nič o Zeleni vezi, nekaj malega sem se spomnil le o dogodkih 19. avgusta 1989 v Sopronu na Madžarskem. Prav zato sem zelo zadovoljen, da sem se lahko udeležil tega Naturathlona, saj sem v tem času izvedel veliko meni novih podrobnosti o dogajanju v času železne zavese. Skoraj dvotedenska prireditev se je sprva zdela razvlečena, na koncu pa se je izkazalo, da bi vsi še kar ostali skupaj. Hujših poškodb na srečo ni bilo (sam sem si v Avstriji na nogometni tekmi z domačini zvil gleženj). Tudi oprema, predvsem kolesarska, je zdržala – razen par predrtih zračnic. Organizacija je bila domišljena do podrobnosti. Videl sem precej novih krajev in naravnih parkov, spoznal čudovite, v športnem smislu enako misleče ljudi.

Morda tudi pri nas

Naturathlon je bil sicer že večkrat, vendar vedno le v Nemčiji. Letošnji pa je bil prvič mednarodni, prav zaradi že omenjene 20. obletnice padca železne zavese. A kot kaže prireditev ne bo več mednarodna, saj je ta povezana tudi z velikimi stroški. To smo vsi udeleženci verjetno še najbolj obžalovali. Vsekakor bi se takega ali podobnega dogodka z veseljem ponovno udeležil. Morda lahko kaj podobnega nastane tudi na slovenskih tleh s slovensko pobudo in organizacijo.

Več informacij o tem dogodku na http://www.naturathlon2009.de/.

Še nekaj informacij glede tega Naturathlona. Kot rečeno smo v memorandumu pozvali evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Takrat razen podpredsednika EP tam ni bilo nobenega E poslanca. Iz lastne radovednosti sem konec decembra 2009 po elektronski pošti pisal slovenskim E poslancem glede tega memoranduma, če so z njim seznanjeni, kaj nameravajo ukreniti, ... Od sedmih sta mi samo dva odpisala, da ga ne poznata, ostalih pet pa ni našlo niti toliko časa, da bi mi odgovorilo. Toliko o tem, kakšne E poslance imamo.

 

11. januar 2020

Halucinacije 2 (Trans Am 2016)

Od vrha prelaza do istoimenovanega kraja Lolo je kakih 50 km. Najprej (prekratek) spust, potem ravnina. Lolo leži na 975 metrih nad morjem, torej spusta res ni bilo kaj dosti. Trasa Trans Am se namreč vedno bolj dviguje, čez kak dan bom že na preko 2000 metrih. Najvišja točka je 2000 km naprej že v Skalnem gorovju v Coloradu. Prelaz Hoosier leži 3518 metrov nad morjem.

Kmalu na ravnini začutim zaspanost. Vozim naprej, prometa ni skoraj nič. Kar naenkrat ob sebi slišim glas. Moja dobra prijateljica Stanka, direktorica Javnega zavoda Krajinski park Goričko, mi pravi, naj jo počakam, da gre tudi ona v Kranj. ''Kakšen Kranj, ne grem v Kranj, v Ameriki sem!'' ''Ja, ampak počakaj me, greva skupaj do Kranja.'' ''Ej, pa ne grem v Kranj!'' ''Ja vem, da ne greš v Kranj, greš pa tam mimo. Počakaj me, greva skupaj!'' Kar nekaj časa je trajala ta najina debata in na koncu sem ji rekel naj pohiti, ker se mi mudi. ''Ja, takoj grem'' je odgovorila.

Nadaljevanja se ne spomnim, vem le, da sem začutil, da zaviram. Ustavil sem se na nekem odcepu, namesto na asfaltu sem bil na makadamu, gledal okoli sebe in ni mi bilo jasno niti, v katerem osončju sem. Stanke seveda ni bilo nikjer, Kranja tudi ne. Bil sem nekje na pol poti med prelazom in krajem Lolo v Montani v ZDA in ni mi jasno, koliko časa sem vozil v spanju. Bil je že večer, do Lolo pa sta me čakali še vsaj dve uri vožnje v tempu, ki je bil zaradi utrujenosti le malo hitrejši od počasnega posnetka. 

To se ne sme več ponoviti, že drugo noč zapored sem vozil v spanju!

01. avgust 2019

Od Dunaja do Barcelone - letom primerno

 


Kaj, kdo, zakaj

Kolo pripravljeno
Od Dunaja do Barcelone s kolesom, 2.150 km, 21.000 višinskih metrov, kolo, nobene pomoči od nikogar, solo vožnja ... torej bikepacking. Kar imaš s sabo pač imaš, oskrbiš se lahko tam, kjer vsi ostali, za vse torej poskrbis sam. Nagrad ni! Med štartom in ciljem so trije vrhovi, ki so kontrolne točke, to sta prelaza Stelvio in Finestre v Italiji ter vrh ceste na Arcalis Ordino v Andori. Zato se tekmovanje imenuje Three Peaks Bike Race.
86 je moja štartna številka, pikapolonici sta za srečo

Vso ostalo traso si pripraviš sam, izjema je le še zadnjih 88 km, ki je bila obvezna in za vse enaka. Za sledenje udeležencev je bilo poskrbljeno preko organizatorjeve spletne strani. 

Alberto Vaghi, dolgoletni prijatelj iz Italije (pred štartom)
Med preko 100 udeleženci sem bil edini Slovenec, na štartu sem se videl le nekaj prijateljev, s katerimi sem se poznal s prejšnjih preizkušenj. Po odstopu v ZDA na Trans Am in velikem razočaranju, sem rabil en odklop. Nekaj, da se znorim. 

Na videz enostavna in kratka trasa te lahko hitro zavede in pri pripravi trase moraš biti pazljiv na vsako podrobnost.

Moji cilji pred štartom?

Nič posebnega in nič zahtevnega. Le čimprej priti v Barcelono na svojem kolesu in pri tem uživati, vendar brez ujetništva časa in rezultata. Le to in nič drugega.

Štart in prvi del

Z avtobusom sem na Dunaj prispel le dve uri pred štartom, a najprej je bilo potrebno najti 10 km  oddaljeni lokal Velobis, kjer sem kasneje opravil tehnični pregled kolesa in opreme.

Dež v nedeljo
Štart dirke je bil v soboto, 20.7., ob 16.00. Kot vedno so se eni zapodili naprej v tempu, ki je primeren za največ 100 km dolgo traso. Kot da bo z nočjo že cilj. Modeli. V takem trenutku je najtežje voziti svoj tempo, da ne greš prehitro. Nekako mi je uspelo, saj nekaj izkušenj že imam. Prvih 200 km mi je minilo v točno 8 urah, kar je bilo hitreje od načrtovanega. Potem pa prisilni počitek na eni od bencinskih črpalk zaradi neurja, ki se je razbesnelo ravno tam. Na srečo vedrim le kake pol ure, potem nadaljujem.

Ves čas sem vozil sam, do Innsbrucka sem večkrat srečal Italijana Alberta, s katerim se poznava že kakih 5 let. Ves čas dirke nisem niti enkrat pogledal na aplikacijo, ki kaže, kje so ostali tekmovalci. Ni me zanimalo in se s tem nisem ukvarjal. Hotel sem le svojo tekmo. Sam s sabo. 


Prelaz Stelvio, 2.757 mnv
Nekje na poti
Ponoči sem nekje izgubil sončna očala. Očitno so mi padla iz žepa razpete majice. Brez njih bom težko vozil v soncu. Na srečo se jutranji postanek v Salzburgu obrestuje in mlada prodajalka je iz predala potegnila ena zelena očala, ki sem jih potem uporabljal do konca. Nadaljevanje nedelje je bilo deževno.
Tretji dan nas je pričakala velika vročina, bilo je kakih 38 stopinj. V senci seveda, a na razgretem asfaltu ni bilo sence. Le nasprotni veter. Zaradi tega sem se na Stelvio podal sredi noči in ga prevozil v hladu. 

Težave št. 1
 
Nekje na poti
Nekje na poti
Del ventilčka v adapterju pumpe (drugič)
Zadnjih 8 km vzpona na prelaz Finestre
Po treh dneh vožnje pa prve težave. Predrta prednja zračnica običajno ne predstavlja resnega probema. Tokrat je bilo drugače. Po menjavi zračnice sem s težavo spravil gumo na svoje mesto, ko pa sem jo napumpal, mi je del ventilčka ostal v nastavku na pumpi. Takrat sem rekel nekaj grdega. Ni za javnost. Torej ponovi vajo. Zunaj seveda vročina in na srečo sem bil v edini senci daleč naokoli. Ko drugič zamenjam zračnico in ravno začnem s postopkom montaže gume na svoje mesto, pride do mene ena starejša gospa in mi nič kaj prijazno pove, da sem na privatnem zemljišču, da je tam hotel, da vznemirjam njihove goste in tralala. Ni mi preostalo drugega, kot da se prestavim malo stran. Na sonce. Pregovarjanje z njo ne bi prineslo želenega učinka. Le dodatno izgubo časa.

Žal se je tudi drugi poskus pumpanja končal enako, torej z odlomljenim ventilčkom. Grde besede od prej so dobile nadaljevanje, le da je bilo še bolj intenzivno.

Še 500 m do vrha prelaza Finestre
Vrh prelaza Finestre
Imel sem le še eno zračnico. No, to mi je uspelo namontirati, po okoli dveh urah sem le lahko nadaljeval, čeprav je bila med vožnjo skoraj prazna. Izguba dveh ur zaradi te okvare se je zelo poznala in namesto, da bi v nočni vožnji prevozil Torino in zgodaj zjutraj nadaljeval z vzponom na prelaz Finestre, sem moral biti ob devetih zjutraj šele v kraju Susa pred vzponom, saj takrat šele odprejo kolesarsko trgovino, kjer sem dobil rezervne zračnice. Brez njih bi bil vzpon v 19 km klanec, ki je zadnjih 8 km makadamski, samomor. 

Vročina, vzponi in težave št. 2

Vrh prelaza Finestre, 2.178 mnv
Čista uživancija
A Finestre ni bil edini vzpon tisti dan. Po spustu v dolino se je bilo treba vzpeti še do Sestrieresa in po ponovnem spustu v dolino še v Mongenevre v Franciji. No, potem pa je le sledil dolg spust in po kakih 40 km v kraju Embrun vidim opozorila, da bo tam čez dva dneva potekal Tour de France in da bodo takrat tam nekatere ceste zaprte. Ok, na srečo bom takrat že daleč stran. 


Zadovoljstvo na vrhu prelaza Finestre
Še pred vzponom na prelaz Finestre sem čutil, da tokrat ne bo šlo brez težav na zadnji plati. Mast za vime in kasneje v lekarni v Franciji kupljen Bepanten sta sicer težave z razžrto in do živega ranjeno zadnjo platjo le omilila, normalno sedenje na kolesu pa je bila prava umetnost. Odrgnine so namreč povzročale kvalitetne bolečine. Česa podobnega se mi ni zgodilo že kakih šest let.



Težave št. 3

Luksus prenočevanja na klopi, večkrat je bilo tudi na tleh
Dveurni nočni počitek v parku v kraju Gap je bil bolj simboličen, saj je bil tam nepopisen hrup stotin kamionov, ki so bili povezani s Tourom. Ker je bilo resno spanje zunaj na klopi v parku nemogoče, sem se okoli dveh zjutraj odpravil naprej.

Blokada ceste
Tour de France nepričakovano v živo
Dopoldne pa novo presenečenje. Zaradi Toura že tri ure pred prihodom tekmovalcev zaprta in blokirana cesta, kjer sem imel speljano traso. Niti peš me niso spustili preko mosta čez reko Rhono, ki je bil edini tam daleč naokoli. In čeprav na širokem pločniku ne bi nikogar oviral. Policaj se ni dal motiti in mi je dal vedeti, naj mu ne težim, ker ne bo uspeha. 

Naprej nisem mogel, nazaj tudi ne. Ostalo mi je le čakanje na soncu in v vročini, saj v bližini ni bilo trgovin in lokalov. Tudi s počitkom ni bilo nič, saj je bila vročina previsoka in direndaj gledalcev prevelik. 

Po treh urah se končno pripeljejo kolesarji, v minuti so vsi mimo in lahko nadaljujem. A škoda je bila narejena. Koncept, da ta dan pridem čim bližje Andori, je padel v vodo. Sem pa za vse to sam kriv, ker nisem bil pozoren, kje in kdaj točno bodo trase Toura blizu mojih. Lahko bi mi neslo, da pogledam, kje so njihove etape. Jebi ga, emšo ...

Arcalis Ordino
Drugi del vzpona na Arcalis Ordino
Osvojen tudi Arcalis Ordino v Andori, 2.220 mnv
Po 60 km dolgem klancu in še enem predrtju prednje zracnice tik pred špansko mejo, sem v Andoro prispel pozno zvečer. Bila je že noč. Prepozno za vzpon na preko 30 km dolg Arcalis Ordino. Po enournem spanju na tleh za bencinsko črpalko, sem se vzpona lotil še v nočnih urah, a se je kmalu zdanilo. Čeprav sem bil že večkrat v Andori, sem ta vzpon vozil prvič. Noro lepo in škoda bi ga bilo celega prevoziti ponoči. 
Montserrat

Po osvojitvi vrha v ranih jutranjih urah me je do cilja ločilo le še okoli 270 km, od tega zadnjih 88 po obvezni smeri, ki jo je določil organizator in z okoli 2.000 visinskimi metri. Želel nam je namreč pokazati vse čare gorovja v ozadju Barcelone. Montserrat je res veličastno hribovje, trasa je vodila okoli tega hribovja, do cilja pa je tudi kasneje vodil en sam gor in dol.

Barcelona ... cilj!!!!!

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj
Barcelona je velemesto in leta 192 je gostila tudi Olimpijske igre. Letos sem že drugič tu, konec aprila sem bil tu na 1.400 km dolgem kolesarskem izletu.

Približevanje cilju je seveda povzročalo posebne občutke. Še zadnji vzpon na hrib Tibidabo je bil že v trdi temi, do cilja pri Arc de Trioumh (Slavoloku zmage) pa me je ločilo le še kakih 10 km, to je zadnji spust in nešteto semaforjev na kolesarski stezi. To so res neverjetni in izjemni občutki. Tega se ne da opisat, to je treba doživeti.

Po 2.150 km in 21.000 višinskih sem s popolnoma razžrto zadnjo platjo, ko že dolgo ni bilo več možno normalno sedeti na sedežu, v cilj prispel kmalu po polnoči v noči na soboto.

Za celo pot sem rabil 6 dni, 8 ur in 31 minut, dnevno povprečje je bilo okoli 340 km, to pa je zadostovalo za skupno 7. mesto. Solidno, a brez presežkov. Pač letom primerno ...

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj
Zadovoljen?

Seveda. Pred štartom zadan cilj prihoda v Barcelono na svojem kolesu, je v popolnosti izpolnjen. Bi pa se brez tistega čakanja na Tour lahko razpletlo še boljše, predvsem pa hitreje. 
  
Čista uživancija

Bolj kot se oddaljuje konec te preizkušnje, bolj je v meni intenziven občutek še ene čiste uživancije. Trasa je bila res izjemno lepa in ravno prav zahtevna, veliko jo je bilo speljane po kolesarskih stezah, ... S spanjem nisem ravno pretiraval, večinoma sem ponoči spal do ene ure in pol, vedno na tleh ali na kaki klopi po parkih, avtobusnih postajah, .., prehranjevanje je bilo bazirano na sendvičih, ...

Naslednji odklop?

Kmalu ...



14. maj 2019

Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 
Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela
Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.




... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...