V soboto, 8.9.2012, nas čaka prvi brevet po Goričkem, ki bo speljan tudi po Avstriji in Madžarskem. Čaka nas lepa in lahkotno razgibana trasa, več informacij pa dobite na straneh Javnega zavoda Krajinski park Goričko, ki je organizator tega breveta in na straneh Športnega društva Randonneurs Slovenija. Naročeno je lepo vreme, zato ste vsi vabljeni v ta prelep del Slovenije.
Andrej Zaman Many
31. avgust 2012
28. avgust 2012
Tanjin pogled na letošnjo 1001 miljo
Brevet 1001 Miglia, ki se vsaki dve leti odvija v Italiji, je letos potekal tretjič zapored.
Prvič je bil uradno organiziran leta 2008 (poskusno že leta 2006), takrat sta
se ga udeležila tudi dva slovenska predstavnika: Nevijo Santin in Sebastjan
Nedoh, ki sta brevet v 122 urah tudi uspešno zaključila. Brevet je potrebno
odpeljati v največ 135 urah.
Letos je 1001
Miglia potekala v dolžini 1625 km s 16724 višinskimi metri, čez sedem italijanskih pokrajin: Lombardijo,
Emilio Romagno, Toscano, Umbrio, Lazio, Ligurio in Piemonte. Sprva ravninski
del poti (400km) se nato vzpne v Apenine, kjer so v približno 1100 km
skoncentrirani skoraj vsi višinski metri, saj je zadnjih 120 km breveta tudi
povsem ravninskih. Brevet poteka čez 19 kontrolnih točk, kjer se je letos
organizator močno potrudil in so bile skoraj vse dobro založene z vsem, kar smo
randonneurji na poti potrebovali.
Slovenska udeležba je bila letos
bolj močna kot pred štirimi leti, saj se je breveta udeležilo kar 10
kolesarjev, a žal ne vsi, ki so se na brevet tudi prijavili. In ker nas je
brevet 9 slovenskih udeležencev uspešno prevozilo, nas to verjetno uvršča v sam
vrh med 27 prijavljenimi državami. Odstopov je bilo namreč kar veliko. V
Nervianu nas je v četrtek, 16. avgusta startalo 288 randonneurjev, od 330, ki smo
vplačali startnino, na cilj pa nas je prispelo le 193. Temu so prav gotovo
botrovale tudi izjemne razmere na sami progi, saj smo vozili pretežno na soncu,
v veliki vročini. Toliko, da se je organizator odločil podaljšati časovni limit
breveta za 16 ur.
Ko sem se prijavila na 1001 Miglio, niti pomisliti nisem upala na to vožnjo.
Pojma nisem imela, kako naj se vsega tega lotim. A smo letos veliko kolesarili,
prevozili tudi nekaj zelo težkih brevetov, poleg naše 1000 ke še 600 km v
Italiji, pa na Hrvaškem… Na poti v Split smo trenirali vožnjo po vročini, enako
je bilo na poti v Bratislavo in nazaj …. Skrbi so mi povzročala tudi boleča
stopala, ki so na treningih najbolj bolela prav v vožnji v vročini. Težave z
bolečimi mišicami hrbta pa sem na srečo že prej uspela odpraviti, a kdo ve…
Potem se mi je tik pred odhodom strgal še sedež na kolesu in je bilo potrebno
nabaviti novega, a najbolj me je skrbelo, da se mi bo med potjo spalo in da
skupina zaradi mene ne bo mogla napredovati tako hitro, kot smo si zamislili.
In potem se je začelo. Odhod iz
Nove Gorice v četrtek, 16. avgusta zjutraj, prihod v Nerviano, formalnosti pred
startom, nestrpno pričakovanje…. In že smo, vsi Slovenci skupaj na stadionu v
Nervianu bili pripravljeni na start.
Moja skupina so bili še Andrej in
Edi ter Branko, naš voznik in spremljevalec na poti.
Prva noč je na moje veliko
presenečenje minila povsem brez težav zaradi spanja, zadremala sem edino proti
jutru za deset minut. In to je bilo dovolj za vožnjo brez zaspanosti še cel
naslednji dan. Vozili smo ravnino, šele v peti etapi smo zavili v hribe. Po
resnici, klanci so delovali prav blagodejno, tudi malo hladneje je bilo. Za
spoznanje.
Na peti kontrolni točki v
Dicomanu, kamor smo prišli zvečer, bi morali iti za 3 ure počivat, se pravi
zaspat. Tako smo načrtovali in tudi skoraj 24 urna vožnja je že naredila svoje.
A tu sem naredila napako. Ostali kolesarji namreč niso nič počivali, kar naprej
so šli. In tako smo šli tudi mi. Zdelo se mi je prav, da gremo, Andrej in Edi
nista čutila nobene zaspanosti. A se mi je prezgodnji odhod maščeval: prvi dve uri vožnje v etapi, ki je bila
najtežja glede na višinske metre (2014 v 72 km) sta minili dobro, potem pa se
je začelo. Spalo se mi je. Nič ni pomagalo, prav nič. Pa dva tako lepa prelaza
smo vozili, jaz pa 6 na uro tja gor. Ah. Ustavljali smo se, neštetokrat in
okrog treh zjutraj končno prispeli v mestece Eremo Della Verna, kjer smo do
kontrolne točke v frančiškanskem samostanu morali še 3 km v hrib. Tu sem končno
lahko prišla do svojih treh ur spanja.
Naslednje jutro smo prerojeni
nadaljevali, hladno je bilo in sploh enkratno. Čudovita pokrajina, čudovita
vožnja. Čisti užitek, kot bi rekel Andrej. A je bil res. In ko smo se že kak
kilometer spuščali po nekem klancu navzdol, Edi zavpije: »Nismo na tracku!!!«
Ustavili smo se, se spogledali in brez besed sporazumeli, da bo treba nazaj v
klanec, na ta pravi track, saj ne kaže izgubljati se v neznani deželi. In smo
šli. Lepo nazaj navzgor. Pa srečamo skupino kolesarjev, ki drvi mimo nas navzdol.
Tudi oni so očitno zgrešili. Pa pride še ena skupina mimo nas. A mi se nismo
dali, prav do odcepa smo šli, kjer naj bi zgrešili, pa zavili pravilno na
desno, vozili dosti gori doli, prišli na glavno cesto in po kratki vožnji po
njej smo se znašli kakšnih 100 m od kraja, kjer smo prej obrnili in šli nazaj po
klancu navzgor. Če bi takrat pogledali potno knjigo….
Na osmi kontrolni točki v Chiusi
Montallese smo skoraj ves popoldan počivali. Neznosno je žgalo, niti pomisliti
ni bilo na vožnjo v takem. Nismo bili edini, ki smo se tako odločili.
Po popoldansko večerni vožnji smo
zvečer prišli v mestece Todi, od koder smo odpeljali še eno etapo. Pravzaprav
odšprintali smo jo, saj je bila cesta gladka kot olje, klanec ravno pravšnji,
večerne temperature pa idealne. In je letelo, kot bi pravkar začeli. Žal se je
proti koncu etape pri meni spet začela pojavljati zaspanost, vse me je bolelo,
a sem se samo enkrat ustavila. In smo ob enih zjutraj prispeli v Bolseno,
najjužnejši del našega kolesarskega potovanja. Bolsena leži ob jezeru in je v
tem času prav živahno mesto, primerljivo z našimi obmorskimi. Tu smo spet
prespali, še prej pa pojedli Brankove slastne palačinke.
Naslednje jutro, nedeljsko, je
bilo spet lepo. Idealne temperature. Srečevali in prehitevali smo kolesarje,
oblečene kot medvede, ki so topih pogledov mehanično vrteli pedala. Očitno je
bilo, da so kolesarili vso noč. Mi pa v kratkih majčkah in hlačah veselo
naprej. Nočni spanec nam je dal izredne svežine in moči. Ki smo je ta dan še
kako potrebovali.
Na kontrolni točki v Pomontu so
nas postregli, kot še nikoli na tem brevetu. Izjemno in izredno. Kar pokali
smo, tako smo se najedli vseh dobrot. A so organizatorji že vedeli, zakaj.
Naslednja etapa, enajsta po vrsti, je bila…. Divja. Neznosna vročina. Klanci.
Tudi strupeni spusti kdaj, z glavo dobesedno navzdol. Z malo ali nič možnosti
za svežo vodo. Na nekem odseku sva z Edijem čakala Andreja, ki se je prej ustavil
in ko je prišel do naju, je pripomnil, da se mu je zdelo, kot da kdaj vozi
skozi peč v Salonitu Anhovo. Toplotni pasovi s temperaturo nad 50 stopinj.
A smo tudi to zmogli in premagali.
Navadili smo se in nas ni več prizadelo. Le, ko smo prišli nazaj v
civilizacijo, smo se ustavili v prvem bifeju in izpraznili skoraj vso zalogo
hladne vode, kolikor je niso že kolesarji pred nami.
V kraju Castelnuovo Beradenga smo
zvečer počivali in se nato spet napačno odločili, da nadaljujemo pot. Morali bi
iti takoj naprej ali pa se najprej naspati.
Etapa, ki smo jo vozili to noč,
četrto po vrsti, je bila malo grozljiva. Ali pa dosti. Vozili smo tri kilometre
tudi po makadamu, pa po nekih čudnih cestah. Nasploh je bila pokrajina tu doli
čudna. Zelo zelo prizadeta od suše. Z nekim prav čudnim vonjem. Simon Krašna,
ki se je pridružil naši skupini, je izvedel, da v teh predelih že leto dni ni
deževalo…. Da polja zalivajo s podtalnico in da tudi te že zmanjkuje….. Zdelo
se mi je, kot da je narava že umrla in zdaj vse samo še razpada….
S Sieno smo se spoznali točno
opolnoči. Na njenem glavnem trgu smo doživeli del festivala Palio, a smo mu
pobegnili, iskajoč kontrolno točko v stranskih ulicah. Če me je bilo v začetku
breveta strah vožnje po samotnih gozdovih in gorah ponoči, sem si po neizmernem
trušču opolnoči v Sieni naravnost želela v objem miru v gozdovih in gorah. Pa
čeprav ponoči… Če le tu doli ne bi bilo vse tako čudno….
Šele zjutraj smo prispeli na kontrolno
točko v kraju Montaione in po kratkem počitku pot nadaljevali. V kraju
Castelnuovo di Garfagnana smo spet dobro jedli v neki restavraciji, kjer si za
7,5 evra dobil prav vse. In mi smo si to prav vse zelo privoščili, potem pa še
urico popoldanskega spanja v telovadnici. Zato pa je bil 25 km klanec, ki smo
ga igraje zvozili potem, čisti užitek. Tudi zaradi hladu in občutno čistejšega
zraka v Apeninih, brez pridiha zatohlosti, ki nas je spremljala v Toscani.
Sledila je tudi končno pravilna
večerna odločitev. V kraju Aulla smo na kontrolni točki zvečer počivali le pol
ure. Pravzaprav nismo počivali, pripravljali smo se na pot do Deive Marine ob
Ligurskem morju. Etapa s 74 kilometri in 1913 višinskimi metri, ki smo jo na
začetku odšprintali, nato pa v enakomernem ritmu zvozili še vse klance. Ki jih
ni bilo malo in tudi ponoči je bilo zelo toplo. Neštetokrat sem se vprašala,
kako mora biti toplo šele čez dan….
V Deivi Marini smo spet prespali
in zjutraj nadaljevali. Bil je torek, po planu bi morali biti že na cilju, a
naš plan ni upošteval res neznosnih temperatur, ko se moraš pogosteje
ustavljati zaradi vode, ko tudi voda z ledom, ki smo ga sicer redko dobili, v
bidonu po pol ure postane krop….
Potem je šlo hitro. Na predzadnji
kontrolni točki smo se sicer ustavili več, kot je bilo potrebno, predzadnjo
etapo opravili v šprintu dveh ur, potem pa se vlekli in vlekli v ravnini 122 km
zadnje etape. Pokrajina je bila mirna, skoraj neslišna, ljudi malo, le sonce je
žgalo in žgalo. Ves čas sem imela občutek, da je nedelja popoldan in ne torek…
Ko se je proti večeru malo
shladilo, smo se tudi mi prebudili in začeli so se zadnji kilometri. Vozili smo
kar po označbah na tleh, nekaj puščic je bilo narisanih, ki so nam kazale pot.
Kmalu smo zavili v znana križišča, kjer smo pred petimi dnevi začeli našo
avanturo in preplavljal nas je občutek sreče, ker je vse kazalo, da bomo
uspešno končali tudi ta brevet.
Na cilju so nam priredili
veličasten sprejem. Tam je bilo več kot 100 ljudi, vsi so navdušeno ploskali.
Res lepo, izjemno. Nagrada za trud, ki smo ga vložili v vožnjo in v to, da smo
prišli naokrog. Tako so navzoči na cilju sprejeli prav vsakega randonneurja,
tudi mi smo se, dokler smo bili tam, pridružili tem sprejemom in delili svojo
srečo s tistimi, ki so prihajali.
Po prihodu na cilj sploh nisem
imela utrujenih nog. Lahko bi še in še vozila. To je bilo zaradi ta pravega
tempa, ki smo ga imeli. Če bi bile temperature znosnejše, bi imeli še boljši
čas. A brevet ni tekmovanje. Zmagovalec je vsak, ki pride v cilj, zato čestitke
prav vsem udeležencem. Med potjo so me pekli podplati, kar sem uspešno reševala
s hladilnim gelom. Pa odrgnine zaradi sedeža so bile. Pa neprijetno mi je bilo
voziti ponoči po samotnih cestah, čeprav v skupini. A sem vse premagala. Svoj
strah in bolečine. Zadnji dan nisem potrebovala nič več, niti gelov niti krem.
Lahko bi rekla, da sem premagala samo sebe in resnično sem bogatejša za
enkratno kolesarsko izkušnjo.
Naj se na koncu zahvalim Andreju,
ki me vedno vzpodbuja, pa Ediju enako in za njegov nezmotljivi GPS, pa Simonu
Krašni za njegovo fajn družbo v skupini in nenazadnje, našemu spremljevalcu
Branku Rutarju. Upam, da mu ni žal, ker nas je spremljal in da se nam bo čez
dve leti pridružil kot kolesar na tem brevetu.
In še, hvala, hvala Matjažu in
Kristjanu, odličnima serviserjema iz trgovine Djak. Na poti so tudi naši
kolesarji imeli vse sorte težav, pa imajo boljša kolesa kot jaz. Moje kolo je
delovalo odlično. Hvala, fanta, res.
Ah, nazaj v Italijo bi šla. In
odpeljala še enkrat.
26. avgust 2012
1001 milja 2012
Naj začnem na koncu. Za nami je edinstvena, enkratna in noro super preizkušnja, ki smo jo s Tanjo, Edijem in Simonom Krašno zmogli v malo manj kot petih dneh. Dobesedno čista uživancija. Ekstremni užitek v ekstremnih pogojih. Uspelo nam je nekaj, kar je za večino človeštva znanstvena fantastika, kar velika večina ne bi vozila niti z avtom. To je res najdaljši brevet v Evropi, ni pa najtežji, težak je zaradi dolžine in letošnjih ekstremnih pogojev.
Organizator se je večinoma zelo potrudil, kontrolne točke so bile dobro založene, na večini njh je bilo možno tudi spanje. Pred, med in po brevetu pa se je dogajalo toliko stvari, da jih je nemogoče vse spravit v besede. No, nekatere bom le poskušal.
Organizator se je večinoma zelo potrudil, kontrolne točke so bile dobro založene, na večini njh je bilo možno tudi spanje. Pred, med in po brevetu pa se je dogajalo toliko stvari, da jih je nemogoče vse spravit v besede. No, nekatere bom le poskušal.
Priprave
Od sredine junija do druge polovice julija smo s Tanjo in Edijem prevozili tri 600 km brevete in enega 1000 km. Začelo se je s slovensko 600tko, ki je bila v znamenju hudih padcev in nesreč, a na srečo ne tragičnih. Že vikend kasneje smo bili na gorskem 600 km brevetu z okoli 10000 višinskimi metri, ki je bil speljan iz Italije, preko Francije in Švice spet v Biello v Italiji, pot pa nas je vodila preko 7 prelazov (najvišji je bil Petit Saint Bernard z 2188 metri), okoli Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... To je bil enkraten brevet, ki si zasluži poseben prostor na tem blogu, ko bo čas za to. Sledila je naša 1000ka z 10000 višinskimi metri in hudo vročino, predzadnji vikend v juliju pa smo se udeležili še 600 km breveta na Hrvaškem od Svete Nedelje pri Zagrebu preko Delnic do Pule in nazaj, kjer smo imeli dež, mraz, nalive, sonce, vročino, spoznavali smo Pulo, ko smo iskali kontrolno točko, ... Po nekaj dneh počitka je zadnji četrtek v juliju sledil 300 km brevet iz Ljubljane preko Bovca na Vršič in nazaj po gorenjski strani, dva dneva za tem (zadnjo soboto v juliju) pa smo se odpravili še na tradicionalni izlet v Split, kamor smo spet vozili po veliki vročini. Po povratku iz Splita smo se naslednji dan odpravili še na nekajdnevne priprave na Goričko, od koder smo imeli eno turo tudi v Bratislavo (seveda preko Avstrije, kjer je pot bolj razgibana).
Dnevi pred štartom
Dnevi pred štartom so hitro minevali in kar naenkrat je bil čas za odhod. Že pred časom smo se dogovorili, da bomo ta brevet odpeljali skupaj Tanja, Edi in jaz. O tem brevetu sta nam Nevijo in Sebastjan, ki sta ga prevozila pred štirimi leti, dala kar precej koristnih informacij. Še najbolj koristne so bile tiste, ki so zadevale težave z oskrbo z vodo na nekaterih manj naseljenih območjih. Zato smo se odločili, da bomo imeli s sabo tudi spremljevalno vozilo, ki smo ga dobili pri Marku Rovtarju iz Skrilj pri Ajdovščini, za voznika pa se je kar sam ponudil Branko Rutar iz Šempasa. Super in hvala obema. Odločitev, da bomo imeli spremno vozilo, se je kasneje izkazala za zelo dobro.
Pričakovanja
Odpravili smo se na najdaljši brevet v Evropi, ki je bil letos od 16. - 22.8. S Tanjo in Edijem smo bili dobro fizično in psihično pripravljeni, edina želja pa je bila končati brevet v dovoljenih 135 urah. Nič drugega in nobenega podiranja rekordov.
Nekateri ta brevet imenujejo tudi najtežji. Težko rečem, če je res najtežji. Morda je bil letos res najtežji, ker je bilo tako obupno vroče. Rus Nikolaj, ki sem ga spoznal, mi je rekel, da je bilo pred dvema letoma le med 26 in 27 stopinjami preko dneva.
Nekateri ta brevet imenujejo tudi najtežji. Težko rečem, če je res najtežji. Morda je bil letos res najtežji, ker je bilo tako obupno vroče. Rus Nikolaj, ki sem ga spoznal, mi je rekel, da je bilo pred dvema letoma le med 26 in 27 stopinjami preko dneva.
Na pot proti Milanu oz. Nervianu smo štartali 16.8.2012 zjutraj, ko smo na novogoriški železniški postaji pobrali še Edija, ki je do tam prišel z vlakom. Pot je potekala brez posebnosti in ob pol dveh popoldne smo že bili v Nervianu, kjer je bil zvečer tudi štart. Seveda smo med vožnjo poskušali spati, a kaj, ko je adrenalin delal po svoje in nam ni pustil, da bi se popolnoma sprostili.
Ure pred štartom
V Nervianu je bilo čutiti mrzlico pred štartom te preizkušnje, čeprav še zdaleč ne v taki meri, kot lani v Franciji. Uradni fotografi so nas poslikali od spredaj in zadaj, navezali smo kontakt z organizatorjem in prevzeli vso dokumentacijo. Po opravljenih formalnostih smo v senci pripravili vse potrebno za štart, poskušali še malo zaspati, a ni in ni šlo in že je bila tu ura za odhod na stadion, od koder smo krenili na našo odisejado.
288 kolesarjev iz celega sveta, od tega 10 Slovencev, med nami seveda tudi Tanja, naša edina randonneurka, ki si upa spoprijeti s tako ekstremnimi preizkušnjami, se nas je podalo na pot med 21. in 22. uro zvečer v četrtek, 16.8.2012. Vsi Slovenci smo štartali v zadni skupini ob 21.58, do cilja pa nas je čakalo 19 kontrolnoh točk, 1625 kilometrov in 16724 višinskih metrov.
Prvih 400 km ravnina
Prve kilometre smo vozili v večji skupini in v zelo sproščenem tempu, nekje na sredini prve etape pa se Slavku že uspelo zgubiti se, tako da sta ga Matej L in Nevijo, ki so vozili skupaj, na prvi kontrolni točki kar dolgo čakala.
Ker je bila skupina kar velika, je bilo potrebno zelo paziti, da se nismo zapletli v kak padec. Topla noč se je kmalu prevesila v jutro in zelo vroč dan, ki je z nasprotnim vetrom upočasnil nadaljevanje in niti pomisliti ni bilo na kako visoko povprečje, Slovenci smo se razdelili na več manjših skupin, S Tanjo in Edijem pa smo seveda nadaljevali skupaj v za nas primernem tempu. Žal je Nevijo zaradi težav s previsokim srčnim utripom kmalu odstopil in je bil odpeljan v bolnico.
Ker je bila skupina kar velika, je bilo potrebno zelo paziti, da se nismo zapletli v kak padec. Topla noč se je kmalu prevesila v jutro in zelo vroč dan, ki je z nasprotnim vetrom upočasnil nadaljevanje in niti pomisliti ni bilo na kako visoko povprečje, Slovenci smo se razdelili na več manjših skupin, S Tanjo in Edijem pa smo seveda nadaljevali skupaj v za nas primernem tempu. Žal je Nevijo zaradi težav s previsokim srčnim utripom kmalu odstopil in je bil odpeljan v bolnico.
Apenini
Po kakih 400 km so se v peti etapi začeli prvi klanci. Za začetek nas je čakal najdaljši. Kakih 50 km je bil dolg. Sicer nobenega konkretnega naklona, ampak nikoli konca. Melješ in melješ, ovinek za ovinkom in ko ga imaš že poln kufer in si misliš, da ga bo zdaj zdaj konec, pogledaš na števec, pa ti višinomer pove, da smo šele nekje na polovici klanca. Ampak: kdo se bo prej naveličal, klanec ali mi? Klanec, seveda, drugače sploh ne gre in tudi mi smo prišli do vrha, kjer smo srečali še nekaj kolesarjev, s katerimi smo se potem srečevali celo pot do konca.
Sledil je spust do kontrolne točke, nekaj počitka in nadaljevanje do naslednje kontrolne točke, do koder je bilo dobrih 70 km in dva okoli 17 kilometerska vzpona, ki sicer spet nista bila težka, a sta kljub temu nabrala preko 2000 višinskih metrov. A ta etapa je potekala ponoči, Tanjo je lomil spanec, pogosto smo se ustavljali in za to etapo porabili več kot sedem ur. Sledil je zaslužen spanec po 560 prevoženih kilometrih. Še malo pa bomo na tretjini. Super, kar hitro nam gre. Nekako po planu, ki smo si ga zadali že pred štartom.
Sledile so etape, ki so bile zelo razgibane, čez dan nas je žgalo sonce, temperatura se je vsak dan dvignila krepko čez 40 stopinj, a le en dan smo popoldne počivali. Treba je bilo napredovati. Nekateri kraji izredno lepi, ceste večinoma tudi, zelo slabe le okoli Perugie. Suša je tudi v Italiji terjala svoj davek. Tam. kjer niso namakali, so uničena cela polja sončnic in koruze.
Najtežji del poti
Najtežji del poti je bil v nedeljo, 19.8., ko smo prevozili 1000. kilometer Večinoma smo stalno vozili gor in dol po nenaseljenih ali manj naseljenih območjih, vročina neznosna, spet preko 40 stopinj, v bidonih krop, nikjer pa nobene možnosti, da bi se oskrbeli z mrzlo vodo. Trgovin ni bilo, bencinske črpalke so bile zaprte (pa saj tam tako ali tako dobiš le gorivo in olja), tiste redke hiše niso dajale znakov življenja, pri nekaterih pa so bevskale štirinožne zverine, tako da ni bilo za siliti tja. Sence ni bilo, saj je pokrajina poraščena le z nizkim drevjem in grmičevjem. V neki vasi smo le naleteli na odprt bife in prijazna mladenka za šankom nam je v skrbi, da se ne bi prehladili v bidone natočila toplo vodo, kar smo ugotovili šele, ko smo odšli od tam. Le kdo ve, na kaj je mislila?
Tanja, Edi, Simon Krašna, ki se je tudi pridružil naši skupinici in jaz pa smo nadaljevali. Vrtljaj za vrtljajem, meter za metrom, kilometer za kilometrom, klanec za klancom. Ko toliko časa voziš po taki neznosni vročini, jo ne čutiš več. Le voziš dalje. Vsi smo že utrujeni, a nadaljujemo. Nič nas ne more ustaviti. Niti vročina, niti krop v bidonih. Vsak prevožen meter smo bližje cilju.
Noči
Vse noči so bile tople. Idealne za vožnjo. Tam okoli 25 stopinj. Če bi se le dalo, bi ponoči vozili, popoldneve pa počivali. A tako ne gre. Organizem ne pusti. Noč ima svojo moč in organizem zahteva spanje. Šele tretjo noč smo ugotovili idealno razmerje. Zvečer smo se lotili še ene etape, ki smo jo končali med polnočjo in drugo uro zjutraj, potem pa smo šli spat. Potem do naslednje noči ni bilo večjih težav s spanjem.
Krize
Krize so bile, take ali drugačne, manjše in večje, fizične in psihične. Brez tega ne gre. Spet bom ponovil: kdor pravi, da nima krize, laže. Še najbolj sebi. A vse krize smo prebrodili. In nadaljevali, vedno bližje cilja smo bili.
Blizu cilja
Bližine cilja smo se pravzaprav začeli zavedati v kraju Aulla, kamor smo prispeli v ponedeljek zvečer. Le še 350 kilometrov nas je ločilo do cilja. Zanimivo, po prevoženih 1274 kilometrih, kar je bil za vse že osebni rekord, sploh nismo čutili utrujenih nog. Nadaljevali smo še eno etapo (16. od 19) do letoviškega kraja Deiva Marina, ki je bil naš edini stik z Ligurskim morjem. Ja, skoraj cel severni del Italije smo že prevozili. Do te kontrolne točke nas je čakalo 74 kilometrov z okoli 2000 višinskimi metri. Najprej ravnina, kjer je letelo kot strela, potem pa klanec. Prvi bolj strm. Kvaliteten klanec, končno, kar pogrešal sem kaj takega, nekaj kilometrov ga je bilo, potem malo spusta, pa spet skoraj 10 kilometrov klanca. Spust po strmi in nevarni cesti nas je pripeljal skoraj do morja, a do kontrolne točke se je bilo treba v okoli 8 kilometrih spet vzpet na okoli 400 metrov višine. Lahkotni klanci, ki pa so se kar vlekli. Po svoje škoda, ker smo jih vozili ponoči in nismo bili deležni razgleda, po svoje pa dobro, ker jih je bilo lažje prevozili v nočnih temperaturah. A do Deive Marine nas je čakalo še kar nekaj klancev in spustov.
Torek, 21.8.
Iz Deive Marine nas je do cilja čakalo le še 280 kilometrov do cilja in le še ena težja etapa. Po nekajurnem počitku smo nadaljevali. Zadnja razgibana etapa je hitro minila, čakali sta nas le še dve večinoma ravninski etapi. Lažje je voziti po valovitem terenu, zadnjo etapo smo se nekaj časa vlekli le nekaj čez 20 km/h. Potem pa pogledam na telefon in vidim Branetov sms (Brane je stalni član ekipe na Dosu, letos je bil tudi vodja) in me prestreli. Na našem randonneurskem forumu bere o nas. Za to je zaslužen Darko Gradišar (Fuji990), ki nas je vsak dan klical po telefonu in objavljal novice. Gremo. Akcija. Dovolj spanja in turizma. Spet je bil tempo krepko preko 30 km/h. Tudi Tanja, Edi in Simon se prebudijo. Dirka. Na trenutke je letelo tudi skoraj 40 km/h. Dohitimo dva Italijana. Nekaj časa vozimo skupaj, potem ne moreta več in zaostaneta.
Kdovekje smo prečkali kdovekatero reko preko pontonskega mosta, na katerem nam je pretreslo vse kosti. Ko pridemo čez, me Tanja vpraša, kaj je tako treslo. Kako, kaj nas je treslo? Čez most smo šli. Aja, nič ne vem, vem le, da je treslo. Spala je. Na kolesu. Do cilja pa le še kakih 50 kilometrov.
V torek, 21.8., ob 21.40 smo pripeljali v cilj. Po uradnih 1625 kilometrih. Pričakalo nas je precej ljudi, med njimi tudi naš voznik Branko, ki si zasluži vse pohvale za opravljeno delo. Pa Nevijo, ki so ga med tem že spustili iz bolnice, je bil tam. S šampanjcem je poškropil Tanjo. Zaslužila je. Neverjetno je tole odpeljala. Vsa čast in spoštovanje. Prejeli smo dolg aplavz, medalje in priznanje za prevoženo pot, Tanja, kot ena redkih žensk, pa še vrtnico.
Na brevetih je zmagovalec vsak, ki pride v cilj, zato ena za vse zmagovalce.
Na brevetih je zmagovalec vsak, ki pride v cilj, zato ena za vse zmagovalce.
Tanja, Edi, Simon Krašna, jaz, Boris Pupič
Razen Nevija, ki ga je izdalo zdravje, smo vsi preostali slovenski udeleženci uspeli priti v cilj, kar pomeni 90% uspešnost. Žal še ni statističnih podatkov, a imam občutek, da smo po samem vrhu uspešnosti držav.
Tanja je pokazala izredno dobro vožnjo in izredno psihično in fizično pripravljenost. Že drugo leto zapored (enako kot lani pred francoskim PBP) so se pokazale priprave pred tem kot zelo koristne. Kljub nekaterim krizam in težavam s spanjem, ni bilo niti v sanjah pričakovati, da ne bi zmogla tega breveta. Tako ali tako smo vsi vedeli, da je sposobna tole odpeljat. Bravo, Tanja, neverjetna si! Simply the best. Kdo ve, kdaj se bo še katera ženska v Sloveniji opogumila za kaj takega, sicer jih pa tudi v svetu ni dosti.
Tanja je pokazala izredno dobro vožnjo in izredno psihično in fizično pripravljenost. Že drugo leto zapored (enako kot lani pred francoskim PBP) so se pokazale priprave pred tem kot zelo koristne. Kljub nekaterim krizam in težavam s spanjem, ni bilo niti v sanjah pričakovati, da ne bi zmogla tega breveta. Tako ali tako smo vsi vedeli, da je sposobna tole odpeljat. Bravo, Tanja, neverjetna si! Simply the best. Kdo ve, kdaj se bo še katera ženska v Sloveniji opogumila za kaj takega, sicer jih pa tudi v svetu ni dosti.
Edi je vzdržljiv možakar, ki mu nič ne pride do živega, med vožnjom pa še poslika na tisoče fotografij. Njegove doma narejene aparature so nezmotljive in tudi če je pot označena, je pravo merilo njegov track. Bravo, Edi!
Simon Krašna se je naši skupinici pridružil nekje na polovici delu tega breveta, po hudih težavah s prediranjem zračnic. Kasneje je imel težave še z zvitim nosilcem menjalnika, a se ni dal. Tudi on je pokazal zelo suvereno vožnjo. Bravo, Simon!
Če sem popolnoma iskren, sem pričakoval težji brevet. Predvsem težje klance. A je bilo tudi to v redu, ekstremna uživancija v ekstremnih razmerah. Neponovljivo v super družbi.
Boris Pupič si zasluži, da je omenjen. Možakar mojih let, ki sem ga spoznal šele pred dobrim mesecem, ko se je udeležil naše 1000ke. Preprost. Prej ni vozil brevetov, letošnji dosovec. Po tem sva se večkrat slišala, prijavil se je na 1001 miljo in jo prevozil. A kako? Po toliko težavah, kot jih je imel on, bi marsikdo že zdavnaj odstopil. A Boris je po zlomljenem menjalniku v kraju Aulla, kjer je sredi niča nemogoče dobiti mehanika za kolo, vztrajal, po dolgem moledovanju le preprosil nekoga, da mu je popravil pokvarjen del in nadaljeval. V cilj je prišel zadnji, a je uspel. Še večjo težo njegovi vožnji daje dejstvo, da so bile v času, ko je po popravilu kolesa nadaljeval, vse kontrolne točke že zaprte in se je tako še težje oskrbel s hrano in pijačo. Boris, zame si največji car, kar jih je bilo na tem brevetu.
Za konec
Če na koncu potegnem črto in naredim primerjavo z lanskim francoskim PBP, lahko rečem, da je PBP otroški vrtec proti 1001 milji, ki je srednja šola. Za faks pa bom morda lahko povedal čez nekaj let, ko bom prevozil še kak težak brevet po svetu.
Še nekaj je potrebno omeniti. Ko sem vozil ta brevet, si niti v sanjah nisem mogel zamisliti, da se je na našem randonneurskem forumu razvnela taka debata na naš račun. Ko sem vse to po povratku domov bral, so mi šle vse dlake pokonci in solze na oči. Hvala vsem, ki ste mislili na nas, hvala vsem, ki ste pisali na forum, hvala vsem za tiste vzpodbudne smse in klice, po katerih se je dalo slutiti, da nismo sami, skratka hvala vsem, ki ste bili tako ali drugače z nami.
Sponzorji
Seveda se je na tem mestu potrebno zahvaliti tudi vsem sponzorjem, ki so nam materialno pomagali pri izvedbi projekta 1001 milja:
Mlinotest d.d.
Peloz d.o.o.
Pekarna Brumat d.o.o.
Telekom d.d.
Če na koncu potegnem črto in naredim primerjavo z lanskim francoskim PBP, lahko rečem, da je PBP otroški vrtec proti 1001 milji, ki je srednja šola. Za faks pa bom morda lahko povedal čez nekaj let, ko bom prevozil še kak težak brevet po svetu.
Še nekaj je potrebno omeniti. Ko sem vozil ta brevet, si niti v sanjah nisem mogel zamisliti, da se je na našem randonneurskem forumu razvnela taka debata na naš račun. Ko sem vse to po povratku domov bral, so mi šle vse dlake pokonci in solze na oči. Hvala vsem, ki ste mislili na nas, hvala vsem, ki ste pisali na forum, hvala vsem za tiste vzpodbudne smse in klice, po katerih se je dalo slutiti, da nismo sami, skratka hvala vsem, ki ste bili tako ali drugače z nami.
Sponzorji
Seveda se je na tem mestu potrebno zahvaliti tudi vsem sponzorjem, ki so nam materialno pomagali pri izvedbi projekta 1001 milja:
Mlinotest d.d.
Peloz d.o.o.
Pekarna Brumat d.o.o.
Telekom d.d.
DOS 2012 tokrat malo drugače
Identičen tekst je objavljen v glasilu Občine Šempeter - Vrtojba (poletje 2012).
1188,7 km naenkrat s kolesom okoli Slovenije,
preživeti in zraven še uživati
Ekstremno kolesarstvo. Kaj sploh je to? Odgovor je preprost. To je kolesarjenje, ki je običajnim rekreativcem in Zemljanom nekaj nepojmljivega. Nekaj, kar si niti v sanjah ne morejo zamisliti. To je vožnja s kolesom tudi po tem, ko oni že odpeljejo svojo običajno nekajurno turo. To je vožnja podnevi in ponoči. Danes v vročini, jutri morda v mrazu, vetru in orkanski burji. V nemogočih razmerah, ko marsikdo še peš ali z avtom ne gre ven. Ampak, ko enkrat v kolesarju dozori misel, da bi prevozil kako daljšo, tudi ekstremno dolgo, razdaljo, ga običajno nič več ne more ustaviti. Vztrajnost in jeklena volja postane močnejša od naporov, včasih morda tudi popolnoma nehumanih. To postane način življenja, bistvo pa je premagovanje svojih meja. Seveda pa je pri tem treba uživati in si želeti vedno novih izzivov.
V Sloveniji je ekstremno kolesarstvo v razmahu in je med kolesarji čedalje bolj priljubljeno. Med ženskami manj in le redke so, ki si upajo ukvarjati se s to zvrstjo kolesarstva. Ena izmed njih je Tanja Kavčič iz Solkana. Kljub temu, da pred letom in pol sploh še ni nič vedela o ekstremnem kolesarstvu, lahko rečemo, da ima danes že kar precej izkušenj. V tem času je v letu 2011 prevozila vse slovenske brevete (netekmovalno kolesarjenje na ekstremne razdalje), postala je prva Slovenka, ki je v enem letu prevozila 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, kar ji je prineslo naziv prve slovenske ''Super randonneurke'', avgusta lani pa se je, spet kot prva Slovenka, udeležila najbolj znanega breveta na svetu v Franciji, od Pariza do Bresta in nazaj, v dolžini 1230 km ter ga tudi brez večjih težav prevozila.
Za letošnjo sezono so bili cilji še višji. Eden izmed njih je bil nastop na ekstremni Dirki okoli Slovenije v dolžini 1188,7 km.
Tanja je bila na tej letošnji dirki edina ženska. Že to je vsega spoštovanja in občudovanja vredno, saj jih je bilo prejšnja leta več. Bolj kot se je bližal start, več je bilo napetosti, več je bilo adrenalina. Ker je bila edina ženska, je pred samim startom požela največji aplavz in ovacije. Zasluženo. Ni se ustrašila vremenske tradicije, saj dirka poteka okoli ledenih mož in Zofke. Pripravljena je bila tudi na ekstremno slabe vremenske razmere. Navsezadnje ima s takimi razmerami že izkušnje iz Francije v preteklem letu, ko jo je osemnajst ur pral dež, a ni odnehala.
Foto: Milan Simčič |
10. maja ob 21.24 uri se je Tanja v kategoriji mešanih dvojic, skupaj z Andrejem Zamanom, pognala proti oddaljenemu cilju, do katerega ju je čakalo nešteto klancev. Tudi zelo dolgih in zelo strmih. Le kdo bi jih štel in dobesedno okoli Slovenije. Morda je to dirko še najbolj ponazorila Caroline Van den Bulk, Kanadčanka, ki je v ženski kategoriji zmagala pred nekaj leti: ''Very beautiful race, but never ending hills''. Karolina je imela prav. Izredno lepa dirka, ampak nikoli konec klancev. Čim se eden konča, že se začne drugi. In spet in spet. Do cilja.
Dirka okoli Slovenije je nekaj posebnega. Boj s kilometri, asfaltom, …, boj s samim sabo. Dirka, v kateri igra psihološka pripravljenost večjo vlogo od fizične. Dirka, kjer voziš sam, brez pomoči zavetrja drugih kolesarjev in dirka, na kateri nikoli ne veš, na kakšne težave naletiš. Tudi na take, katerih nisi imel še nikoli. To je dirka, ki je pravzaprav skoraj 1200 km dolg kronometer. Solo vožnja. Spoznavanje samega sebe in premagovanje lastnih meja. Vse je v glavi. Če glava zmore, zmore tudi telo. Kljub neverjetnim in nepojmljivim naporom. Za tabo vozi tvoja ekipa v kombiju, ki skrbi zate. Pravočasna in stalna prehrana in pijača, počitek, masaža, spodbujanje, … Dela jim ne zmanjka.
To je dirka, ki se je začela v toplem četrtkovem večeru. Tako vreme se je nadaljevalo do petkovega jutra. Petek je bil zelo vroč, na Vršiču je bilo preko 28 stopinj, enako tudi sobotno dopoldne. Popoldne je že začelo deževati, noč na nedeljo je bila zelo deževna, mrzla in vetrovna, v nedeljo zjutraj pa so mnogi vozili v snegu, ki je zapadel v Novi vasi le nekaj deset kilometrov pred ciljem. Res ekstremne vremenske razmere.
To je dirka, kjer je potrebno prebroditi vse krize. Kdor pravi, da na taki dirki nima krize, laže. Najbolj samemu sebi. Vsak jo ima. Tudi najboljši, zmagovalci, ki so v soju žarometov in televizijskih kamer. Dejansko pa je zmagovalec vsak, ki na tej dirki pride v cilj.
Foto: Tine Vekar |
Tanja ni bila izjema. Tudi ona je imela krize. Večje in manjše, ampak vse je uspela prebroditi. Pokazala je zelo dobro in suvereno vožnjo. Vrhunsko. Vsi, ki jo poznajo, so bili prepričani v njen uspeh. Svoje kolesarske kvalitete in vztrajnost je v preteklosti že dokazala, zdaj je bila potrebna le še samopotrditev. Z Andrejem sta dosegla cilj v dveh dneh, eni uri in dveh minutah. Zelo soliden rezultat, ki je pomenil tudi zmago v kategoriji mešanih dvojic, rezerve pa še ogromne. V cilju sta bila v dobrih dveh dneh, v soboto pozno zvečer in tik pred neurjem, ki je čakalo ostale tekmovalce, ki so bili takrat še na progi in so vozili vse do nedeljskega poznega popoldneva. Ja, ne glede na dosežen rezultat in uvrstitev, je vsak, ki pride v cilj te dirke, zmagovalec.
Na nedeljski slavnostni razglasitvi rezultatov je Tanja ponosno in zasluženo, ter ob velikem in pristnim aplavzu velikega števila prisotnih, dvignila svoj pokal in se s tem dosežkom za vedno vpisala med zmagovalce te dirke, ki je ena izmed najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu.
Ob bok Tanjinemu dosežku je nujno potrebno opozoriti še na nekaj, ker je zelo pomembno. Marsikdo ne ve, da so ji šele okoli dva tedna pred startom te preizkušnje odstranili ledvični kamen, kar je pomenilo, da je bila en mesec pred tem brez kolesa in treninga. Če k temu dodamo še naravo njenega poklica, obilico dela v popoldanskih urah, petje v pevskem zboru, …, zaradi česar tudi same priprave na to preizkušnjo niso bile popolne, lahko rečemo le: Neverjetno in nepojmljivo!
Seveda pa s to dirko ni konec sezone in prav kmalu jo čakajo še nekatere ekstremne preizkušnje, ki bodo dosegle vrhunec sredi avgusta, ko se bo udeležila najdaljšega in najtežjega breveta v Evropi, 1630 km dolge preizkušnje z 22000 višinskimi metri v Italiji, imenovane 1001 milja.
Kaj pa uživanje na kolesu na taki razdalji? O tem mora povedati vsak sam. Prihod v cilj pomeni neverjetno zadovoljstvo in samopotrditev psihološke trdnosti udeležencev, ki je na tako dolgi preizkušnji najbolj pomembna; da so zmogli prevoziti razdaljo, katero so jim v dneh pred startom znanci in domači, v skrbi za njihovo zdravje, odsvetovali, zraven pa so dobivali še namige, naj raje kot prevozijo 1200 km na kolesu, obiščejo kakega strokovnjaka s področja medicine. Užitek in zadovoljstvo pa je tudi spoznavanje drugih udeležencev in sklepanje novih prijateljstev. Prav tako je že med samo vožnjo neverjeten občutek, da si udeleženec nečesa, o čemer večina meni, da je nemogoče. Pa vendar je mogoče. To je dokazala tudi Tanja! Čestitamo in srečno naprej v strmo vzpenjajoči se karieri!
Naročite se na:
Objave (Atom)