Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

24. december 2014

Srečno v 2015


 
 
Bolj star, bolj nor.
Drži kot pribito,
vsako leto bolj.
 
No, želim Vam lepe praznike in uspešno v 2015.
Uživajte življenje, uresničite želje in dosanjajte sanje,
da boste lahko vsakič posebej rekli: čista uživancija!
 
Andrej Zaman
 
 

03. december 2014

Transcontinetal race 2015

Po dveh izvedbah bom na tretji sodeloval tudi sam. Podobno kot na DOSu, ko sem se tudi priključil v tretji izvedbi. Le da sem za DOS vedel prej, za TCR pa mi je Doug povedal letos, ko smo skupaj vozili 2200 km po Italiji. Ideja mi je bila takoj zanimiva, a sem si jo hotel podariti še leto kasneje. Takrat, ko bo moji starosti poveljevala 5. Ampak skušnjava je bila prevelika, zato bom zraven v letu, ko jih bom napolnil 49. Start bo ob polnoči na 25. julij 2015.

Razpisanih je bilo 150 mest za solo konkurenco in 100 za 50 dvojic. Seveda sem se prijavil za solo. Zanimanje je bilo izjemno in število prijav je v nekaj urah krepko preseglo število razpisanih mest.

Dolgo časa je trajalo preden sem bil s strani organizatorja potrjen, da bom na startni listi. Pravzaprav mi je že večer pred končnim datumom pisal Doug in povedal, da je sprejet. Le malo za tem dobim Borisov mail z enako vsebino. Jaz pa ... nič ... nič ... nič, ... saj se ne da povedat, kako sem bil psihično sesut. Jebela, Borisu sem jaz povedal za to, teral sem ga, da se prijavi, pomagal sem mu izpolniti vse tiste vprašalnike v angleščini ... zdaj pa je on zraven, jaz pa ne ... Saj ne, da bi bil kaj jezen nanj. Niti približno, saj ni nič kriv, le obupno sem se počutil ...

Za zmešat se ... dobesedno ... ko si nekaj res želiš, pa tega ni in ni ... V nedeljo zjutraj tudi še ni bilo nič novega. Še dobro, da sem šel na polmaraton v Crikvenico, da sem se vsaj malo zamotil, je pa bilo iz aviona videti, da me nekaj žre, sem pa vsaj tam naredil nekaj koristnega. Pozno popoldne tudi še ni bilo nič novega. Prepričan sem bil, da ne bo nič. A upanje umre zadnje ...

Potem pa ... zvečer pride mail z vsebino ''Phew! You made it.'' ... in zadovoljstvo je bilo nepopisno. Prvi odziv (ki sem ga bil najbolj vesel) s čestitkami  je bil, da sem zdaj tudi uradno med ubrisanimi. Seveda, uradno ali neuradno. To že vem, do zdaj je vedela večina, zdaj veste vsi in to je to. Pot do uresničitve življenjskega projekta je odprta.

Na kratko. Transcontinental race (TCR) je dirka. Dirka z mnogimi sestavinami breveta. Dirka, na kateri pridejo v cilj le najboljši. Tako opozarja organizator na svoji spletni strani. Tam na prvi strani tudi piše ''Many will fail.'' Ne vem sicer, kako me organizator pozna , ampak definitivno bo Many naredil vse, da ne bo fail.

Strogo prepovedana je vožnja v skupini, prav tako ni dovoljena nobena pomoč tretjih oseb. Torej se gremo peljat brez spremljevalne ekipe. Kar imaš s sabo pač imaš, vse ostalo nabavljaš po trgovinah, lokalih, ... Gre za sistem enakih možnosti za vse.

Trasa bo dolga okoli 4200 km. Štart bo nekje v Flandriji (točen kraj bo znan spomladi), cilj bo kot vedno v Istanbulu. Vmes so le štiri kontrolne točke: prelaz Mont Ventoux (obvezna je najtežja smer iz Bedoina), Strada dell' Assietta (stara vojaška makadamska, blatna in kamnita cesta med Sestrierom in Suso), Vukovar in Lovčen z obveznim vzponom iz Kotorja. Vso ostalo traso si določa vsak sam.

Vsak udeleženec bo imel svoj čip, preko katerega nas bo mogoče spremljati preko organizatorjeve spletne strani in se menda osvežuje vsake 3 minute. Tako boste vsi lahko v vsakem trenutku za vsakega od nas vedeli, kje se nahajamo.

Torej ... priprave so se začele. Fizične in logistične in enkraten je občutek, ko mi želi veliko ljudi pomagati. Še posebej pri logističnem delu bom rabil veliko pomoči. Hvala vsem!

Navijači med dirko pa ... upam na čim več vas vseh ... vsak bo dobrodošel ... hvala!

18. november 2014

Bolj star, bolj nor: Sezona 2014 3. del (v cilj breveta 2200 km)


1. del

2. del

... še zadnje nadaljevanje ... tokrat do cilja ...

Po kontrolni točki v kraju Morcone je 1500 km že za nama. Utrujenost se pozna in tempo po hribovskih kilometrih ni ravno briljanten. A se premikava in z vsakim obratom sva bližje cilju. Težave s slabim glasom so bile vedno manjše, ne pa odpravljene.

FotografijaZvečer prideva do naslednje kontrolne točke. Spet nek lokal in spet naju natakarica in vsi gostje nejeverno gledajo, ko prosiva za žig in jim poveva, kakšno turo peljeva. Potem pa so se hoteli kar pogovarjati in spraševati. To in ono, vse možno jih je zanimalo, a nama se je mudilo naprej. Le še srečno pot so nama zaželeli in že sva šla.

Pot naju je vodila v klanec. Ja, spet v klanec. Ni in ni ga bilo konca, vmes sva še malo zašla in pozno ponoči prišla na vrh. Vsaj 20 km ga je bilo. Potem pa spust. Ledeno mrzel, megla, mokra cesta. V dolini sva vozila ponoči, civilizacije tam ni bilo, goščavje na obeh straneh ceste in luči tam nekje daleč spet na nekem hribu.

Napad divjih živali

Vozim spredaj, Boris je bil kakih 20 metrov za mano. Kar naenkrat slišim vpitje: ''Kaj je to? Kaj je to?''. In že Boris prinori mimo mene. ''Si videl?'', me ves razburjen sprašuje. ''Kaj, če sem videl?'' nisem vedel, za kaj se gre. ''Ena žival je tekla po grmovju, potem pa na cesto in za mano'' pravi.

Menda so potem na randonneurskem forumu na to temo razpravljali, da nama ostaja preveč moči in izvajava še intervalni trening.

Še eno od mnogih spanj na kolesu

Po nekaj malega ravnine je seveda spet sledil klanec. Kdove koliko časa je trajalo, preden sva prišla do vrha. Takoj po tem sva se morala ustaviti, da je Boris zadremal za par minut.

Ko je prišel k sebi, sva se zapodila v spust. Tako zelo je letelo, da sva nekje zgrešila pravo smer in oddirjala nekam narobe, kar sva ugotovila šele po nekaj kilometrih. Ja, greva pač nazaj do prave smeri. Ko jo najdeva, pravi Boris, da se mora ustaviti, ker je zelo zaspan. Jaz se zaradi mojega kašlja pač tam ne morem, zaspanost tudi še ni tako huda, zato nadaljujem sam. Lepo počasi bom šel naprej, da me bo dohitel, ali pa ga bom nekje počakal.

FotografijaBoris da le noge s kolesa, nasloni se na balanco in zaspi. Jaz pa naprej.

Kam?

Po približno 15 minutah me Boris pokliče. Pravi, da je med spanjem padel s kolesa. Sprašuje, v katero smer sem šel. Ker kamorkoli se obrne, mu puščica navigacije kaže tisto smer kot pravo. ''Pojma nimam, še sam ne vem, kje sem'', mu pravim. Pa res nisem vedel, tam, kjer sem bil, ni bilo nobene civilizacije. En velik nočni nič.

Halucinacije

Vozim sam, temna noč, cesta je prazna in za spremembo še kar solidna. Loteva se me zaspanost in občutek, da je kontrolna točka vedno dlje. Začel sem se spraševati, kaj sploh delam tam, ko pa je prava trasa čisto nekje drugje. Potem pa preblisk. Seveda, nekdo me je prosil, če mu grem nekam nekaj iskat in mu prinesem. Seveda sem šel. Ampak, kam moram iti, kaj moram prinesti in s kom sem se to menil, kam mu prinesem?

Nič več mi ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja. Toliko sem še bil pri zavesti, da sem se ustavil, stopil s kolesa, se usedel in bil tam. Ne vem, če sem kaj zadremal. Ne spomnim se. Vem le, da sem enkrat kasneje slišal neke znane glasove, a mi ni bilo jasno, čigavi so. Končno le prepoznam Borisa. Za silo se zbudim in greva naprej.

Nedaleč naprej sva se že smejala najinim dogodivščinam.

Slovenski randonneurski rekord

Fotografija
Naslednjo kontrolno točko sva iskala zelo dolgo. Tam, kjer bi morala biti, je ni bilo. Šele po kakšni uri iskanja, sva jo našla. Slaščičarna, ki pa je bila sredi noči zaprta. Pravila tega breveta so bila, da če je kakšna kontrolna točka zaprta, moraš dobiti neko drugo dokazilo, da si bil tam, elektronske slike iz fotoaparata ali telefona niso bile dovoljene. Ni nama preostalo drugega, kot da pobrskava po smeteh in najdeva račune drugih gostov.

Potem pa sva se razkomotila, se pred lokalom ulegla na nekaj skupaj zloženih stolov in zaspala. Ne vem, kaj me je zbudilo, niti koliko časa sem spal. Sigurno pa ne dolgo. Treslo me je od mraza in loteval se me je kašelj. Pa ko sem se ohladil, so me bolela kolena. Kaj bolela, pekla so. Na hitro je bilo treba vstati in nadaljevati še v temi. Lokal je bil seveda še vedno zaprt, tako da se ni bilo moč oskrbeti s pijačo in hrano, niti se vsaj malo umiti na stranišču.

FotografijaAmpak zdaj sva že na ravnini. Čez nekaj ur prideva do enega trgovskega centra. Še malo sva počakala, da so ga odprli in si nabavila nekaj hrane. Končno ... Nadaljevala sva ob morju. Saj je lepo, ko ga vidiš in čutiš nekje blizu, ampak promet je bil obupno gost, zato je bilo nadaljevanje v sodelovanju z nasprotnim vetrom kar malo oteženo.

V enem izmed smsov mi Tanja sporoči, da sva z Borisom že presegla slovenski randonneurski rekord, ki je do sedaj znašal 1625 km iz italijanske 1001 milje, ta dosežek pa nam je doslej uspel 11 slovenskim randonneurjem. V redu, super, hvala za informacijo, ampak do cilja je kar še nekaj kilometrov.

Spanje na tleh

V petek pozno zvečer naju preseneti klanec. Strmina, ki je bila zaradi utrujenosti in neprespanosti še hujša. Na srečo je bila kratka in na vrhu z nekaj težavami najdeva kontrolno točko. Lokal je bil ravno še odprt, da sva lahko na hitro pojedla rogljič ali dva, potrdili so nama kartončke in povedali, da tam pred nama ni bilo še nikogar od randonneurjev.

Takoj za tem so lokal zaprli, midva pa sva se odločala, ali naj nadaljujeva, ali naj greva spat. Pa sva se odločila, da greva naprej. Le še baterije zamenjam na Garminu. Še preden sem jih zamenjal, je Boris že spal. Malo počakam, ne daje znakov življenja, zato si pripravim nekaj stolov, se uležem in zaspim še jaz. Takrat bi verjetno res dolgo spal, če me ne bi spet prebudila kašelj in mraz.

Nadaljevala sva v spust in kmalu ugotovila, da sva zašla. Štirje Italijani so naju takrat prehiteli, a so kasneje enega ''izgubili'', ker je omagal.

Rimini, ko je bil cilj tako rekoč že na dosegu roke, naju je v sobotnem jutru pričakal z neurjem. Ni imelo smisla nadaljevati v takem vremenu. Našla sva nek nadstrešek, da sva bila vsaj na suhem. Ker neurje ni in ni prenehalo, sva se ulegla na tla in zaspala. Ja, na tla, na beton. Do takrat si nisem niti predstavljal, da je lahko betonska podlaga kot dormeo, če si kvalitetno zmatran in neprespan. Sploh ne čutiš, da te kaj tišči, ne čutiš niti tistih drobnih, običajno zoprnih, kamenčkov pod sabo.

Ko se je vreme vsaj za silo ustalilo, sva nadaljevala. Dan je bil lep, sončen, vetroven in zelo topel. In z vsakim vrtljajem je bil cilj bližje. 

Cilj!!!

Tik pred ciljem sva vozila po predmestju Benetk. Še dobro, da sva imela navigacijo, sicer bi bila verjetno še zdaj tam. Levo, naravnost, desno v enosmerno, potem sem in tja po mnogih ulicah in uličicah ... spet enosmerna, podvoz, podhod, ... ni da ni. Enkrat sva zapeljala kar čez travnik ...
moje otovorjeno kolo na cilju

V soboto, 1. junija ob 19.00 uri, po 151 urah vožnje (to je v 6 dneh in 9 urah) sva z Borisom dosegla cilj. Vidno utrujena in vidno zadovoljna. V vsem tem času sem spal 8 ur. Od tega niti sekunde v postelji. Večinoma vse na stolih pred zaprtimi lokali, včasih naslonjen na mizo, nekaj spanja je bilo tudi na tleh. Po prihodu v cilj sem čutil zadovoljstvo, da mi je uspelo nekaj, o čemer si še pred nekaj leti niti v sanjah nisem predstavljal. Od 53 udeležencev, kolikor nas je startalo, nas je cilj doseglo 47. Žal je Edi odstopil. Pred nama so bili le trije Italijani.
Borisovo otovorjeno kolo

V cilju naju je pričakala Tanja s kupom dobrot. Kot, da bi vedela, da nam po prihodu v cilj ne pripada noben obrok. Receptorka, ki je prevzela dokumentacijo, pa tudi ni vedela za nič. Ampak ... saj nisem tega vozil za kakšno nagrado in hrano na cilju ... Ne, vozil in prevozil sem, ker sem si to želel, ker sem hotel premakniti svoje meje ... In nastala je čista nora uživancija.
 
Boris, odlična družba si bil ... pravi prijatelj v pravem pomenu besede ... Menda je nekaj omenjal, da bo naslednje leto prišel na start kar s kolesom od doma ... Legenda!

Medtem v Sloveniji ...

Ob vseh pripravah na ta brevet, se je bilo treba domisliti še, kako bo potekala komunikacija s Slovenijo. Za to je poskrbela Tanja, ki je forumu ŠD Randonneurs Slovenija, podrobno in duhovito zapisovala, kako napredujemo z mnogo zanimivostmi vred. Na priljuden in domač način, ki je nazorno prikazoval, s kakšnimi težavami se srečujemo.

Dosegla je, da je bil ta brevet za Slovence zgodovinski. Pa ne zaradi prevožene razdalje, ampak zaradi vsega navijanja iz domovine. Preko smsov in kratkih telefonskih pogovorov je na forum posredovala precej podrobnosti naše vožnje. Dogajanje na forumu se je na ta način sprevrglo v pravo navijaško vzdušje, kateremu so sledile še priredbe znanih in neznanih pesmi. Žal tega med brevetom nismo imeli možnosti prebrati. Niti predstavljali si nismo, kaj vse se je tisti čas dogajalo v Sloveniji. Ampak, ko sem to doma prebiral ... Takrat so mi šle vse dlake pokonci. Še zdaj mi gredo, ko se spomnim na to ... toliko pozitivne energije ... neverjetno in nepozabno ... 

Lepe misli ... priredbe znanih pesmi ... vse to na forumu ŠD Randonneurs Slovenija ...

Začelo se je s tem zapisom:
Če poznamo cilj, obstaja vzdržljivost,
vzdržljivost vodi k mirnosti
mirnost vodi k notranjemu miru
notranji mir omogoča resno in preudarno razmišljanje,
preudarno razmišljanje vodi k uspehu

Bravo Andrej, Boris, Edi
(avtor Fuji990, 28.5.2014)

pa nadaljevanje:

Oj,
ta nova cesarjeva oblačila,
bodo pripeljala naše junake,
do cilja.
Dajmo stisnimo pesti,
pravzaprav samo toliko,
da nas boli.
Preprečimo s tem skrbi
in bolečine na zadnjici.
to so naši
(avtor Fuji990, 29.5.2014)

IgiP je 30.5.2014 zapisal: ''Če bi Pero vozu bicikl, bi tako zapel '':

Brevet sem odpelu, zun se dani,
veter je utihnu, dežja več ni.

Marija, pomagaj mi.

Števc sem ugasnu, kolesarji so odšli,
kilometrov je zmanjkal, klancev več ni.
Marija, pomagaj mi.


Prit dol na zemljo, ti posodim moj dres,
boš vidla kako je, ko se kolesari zares.
Marija, pomagej mi, Marija pomagej mi.

Janus je istega dne dodal dve:

"Rahla" priredba: Edijeva bitka, ne boj, kolesarsko sklanjanje

Slovenska trojka, boj kolesarski
že dolgo bije za brevetsko vero,
Še Marko Baloh se jim več v bran ne stavi;
končano njihovo je in marsiktero
gumijasto dušo, znoj po Italiji
prelit napolnil bi jezéro.

Trpijo po cestah v dežju, soncu pokončani
šum srčnega utripa njih vodi,
sama Črtica z majhnim esemesi hrani.
Bojuje se najmanjši med junaki
za vero brevetašov, lepo vreme.
Za črte za bogove na GPS napravi.
On za njimi, ki že vozjo gor ob morju,
beži tja k morju, v abruško ravnino,
...
in ''One for Many''

Bo prekolesaril dolince,
in veliko gora,
bo naredil en giro,
k ga včasih ni blo.

Dolinca ni gora,
gora ne strah,
ni vsakdo že Many,
k se voz na koles!

 Tudi Latobik je tega dne dodal: ''Še ena kratka, za naše " fajtarje "''

Hribček vas greje
dolinca hladi,
le trma in vztrajnost
k cilju drži.

Drž se pijače
jedače močno,
pedala obračaj
v s dan krepko.

Za konec je IgiP 31.5.2014 sestavil še himno: ''No pa imamo še himno ... Agropopovci našim trem junakom'':

SAMO NAS TRI

Vozili smo po zemlji vaši,
prekolesarli mnoge smo poti.
Vztrajni, hitri a pošteni,
to smo mi o u o.

Na stotine kilometrov si sledimo,
se s kolesi bijemo.
Boris in Edi, ne pustimo,
da zaidemo o u o.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako v klance težko gre.

Utrujen, lačen se sprašujem,
če bi raje v hotel zavil.
Če si lačen in smrdljiv, bodi srečen
da si živ o u o.

Dajmo fantje pohitimo,
še malo stisnimo z zobmi.
Dokažimo, kako hitri,
smo mi o u o.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako ponoči zebe te.

.. Samo nas tri, samo nas tri,
.. Samo nas tri, samo nas tri,
.. Samo nas tri, nas dobro ve,
.. Kako dolgih 2200km je.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako brevete vozi se.

Tega sicer ne moremo preveriti, a verjetno gre za prvo randonneursko pesniško zbirko na svetu. Zato naj bo ovekovečena.


Nič ni nemogoče ... naslednje leto spet ...

Bila je želja ... bila je volja ... bila je ustrezna fizična pripravljenost ... in prevožen je tudi 2200 km dolg brevet ... torej ... nič ni nemogoče ...

Hvala vsem, ki ste me/nas med potjo spodbujali, pisali bodrilne smse, klicali po telefonu, ... Žal vsem nisem mogel odgovoriti, a sem vse prebral. Vaše misli, spodbude in besede so mi dale še tisto dodatno energijo, da je bilo lažje.

Hvala Tanji za poročanje v obe smeri, hvala vsem vam, ki ste na randonneurskem forumu brali, sodelovali z zapisi, nam vlivali pozitivno energijo, ko smo jo najbolj rabili in ko ni šlo vse po načrtih, sestavljali ste pesniške priredbe, ... In ta občutek, da nekdo misli nate, da te spodbuja, da ti želi, da uspeš ... to je tisto, za kar je vredno živeti. Imeti prijatelje, ki jim je mar drug za drugega. To je to. 
Naslednje leto spet ...

Upam, da sem vam v besedi in sliki predstavil čisto in noro uživancijo na tem brevetu ... vsega se tako ali tako ne da napisat in opisat ... ostanejo pa spomini ... lepi ... enkratni ... doslej moja najdaljša in najtežja preizkušnja nikakor ne bo zadnja ...

Za konec le še ena moja misel, ki je na posvetilu priznanja za odpeljanih Slovenskih 1000+:

Težko je bilo,
a kljub krizam je bilo vredno vztrajati,
da lahko rečem:
ČISTI UŽITEK!

Novoletna Tržaška stotica 2015

V teh težkih, nemirnih, deževnih časih, ko je sonca malo na nebu in med nami, je prav, da sami osvetlimo svoj trenutek. Vsak na svoj način, a vsi z enakim učinkom.

Udejstvovanje v športu je zdravilo za dušo, prijatelji so pika na i.

Zato vse prijatelje randonneurstva vabim, da na prvi dan novega leta 2015 skupaj odpeljemo 100 km brevet Novoletna Tržaška stotica 2015. Gre za traso permanentnega breveta Tržaška stotica, ki ga dobro poznate, a kljub temu ga je vredno znova in znova voziti. Morje in Kras človeka vedno navdata s pozitivno energijo.

Start breveta bo v četrtek, 1.1.2015 ob 10. uri na železniški postaji v Novi Gorici. Parkirišč za avtomobile je več kot dovolj. Če nas bo več, se bomo med vožnjo razdelili v malo hitrejšo in malo počasnejšo skupino, pač glede na trenutno pripravljenost posameznikov.
A - brevet ni dirka in ta brevet zagotovo ne bo dirka. Vozili bomo skupaj, ker glavni namen je spodbuda in druženje in ne razkazovanje kolesarskih mišic.

Startnina znaša 3 evre, za ta denar boste na cilju dobili novoletno potico (sponzor mama), kavo s smetano in čaj - po želji.

Naročite lahko tudi unikatno medaljo z napisom NOVOLETNA TRŽAŠKA STOTICA 2015, za ceno 5 evrov.

In še - prav je, da svojo srečo, da smo, da smo zdravi, da se lahko družimo, kolesarimo... podelimo tudi drugam, s tistimi, ki nimajo. Osnovnih pogojev, da bi bili srečni. Zato od vseh udeležencev pričakujemo dobrodelni prispevek v višini 5 evrov. Družini, ki bo naše dobrodelnosti deležna, bomo omogočili trenutek ali dva olajšanja. Ni veliko, nekaj pa je. Ne bomo pa je izpostavljali niti v medijih niti kako drugače.

Ves denar: za startnino 3 evre, za medaljo, kdor bo, 5 evrov in za dobrodelni namen 5 evrov bomo v gotovini pobrali na startu. Tokrat gre pri načinu plačila zaradi nizkih zneskov za izjemo od običajnega plačevanja.

Veselim se vaših prijav, da bi nas le bilo čim več. Do takrat pa - vse dobro. Se vidimo.

Tanja

p.s. Aja, pa da ne pozabimo: prijave se zbirajo na naši randonneurski strani.
 
 


03. november 2014

Bolj star, bolj nor: Sezona 2014 2. del (še vedno brevet 2200 km)


1. del

... nadaljevanje ...

Sreda, 28.5.2014

FotografijaKmalu po kontrolni točki na 1065. km je Edi spet ostal zadaj. Ravnina ob morju, nasprotni veter. Vročina je neizprosna, z Borisom voziva skupaj. Družno ugotoviva, da imava še manj kot 1100 km do konca. Res bo prehitro konec te uživancije.

O drugih udeležencih nimamo nobenih informacij. Na precej kontrolnih točk smo prišli prvi. Le s štirimi Italijani se stalno prehitevamo. A oni gredo ponoči spat, potem odšprintajo etapo, dolgo počivajo na kontroli in tako naprej. Meni bolj ustreza moj način vožnje. Malo ustavljanja, malo spanja in stalna vožnja. Saj sem prišel vozit, v tem uživam. Počival in spal bom doma.

Zgodaj popoldne pokličem Edija. Pravi, da je nedaleč zadaj. In ga počakava. Uro in pol je trajalo, preden je prišel. Boris je ta čas izkoristil za spanje, jaz pa ... Ja, spet nisem bil zaspan ... 

Ko pride Edi, nadaljujemo. Kmalu se začne klanec in nas dohitijo naši štirje Italijani. Kot ekspresni vlak odbrzijo dalje. Niti poskušali nismo iti za njimi. 

FotografijaNa celem brevetu je bila zelo otežena oskrba s hrano in pijačo. Precej smo vozili po območjih, kjer ni trgovin in možnosti oskrbe. Na okoli 1170. km smo prišli v nek kraj, kjer smo se ustavili v trgovini. Najedli smo se in naredili nekaj zaloge. Z Borisom kreneva naprej, Edi ostane tam. Do naslednje kontrole na 1183. km je dolg in hiter spust. Tam ga čakava kakih 20 minut. Še vedno ga ni. In greva naprej. Od takrat dalje se nismo več videli. Kasneje je povedal, da je bil tam tako zaspan, da je moral iti spat. Midva pa naprej. Brez spanja. Proti Caserti. 

Caserta

Ko sva se z Borisom bližala Caserti sva se enkrat spuščala v krajši spust. Jaz spredaj, on za mano, pred nama dva avtomobila. Prvi od njih se je ustavil, ker je moral zaviti levo, avto za njim je tudi ustavil, jaz sem imel dovolj varnostne razdalje za varno počasno ustavljanje. Potem pa poči. Boris se zaleti v mene. Obstanem brez padca, Boris pa se prevrača v kanal ob cesti, njegovo kolo prav tako. Položim moje kolo na tla in grem proti njemu. Boris se ta čas že pobira. Slišim ga, kako preklinja, skupaj pa sva najprej pogledala, če je njegovo kolo vozno. Malo sva naravnala krmilo in že je bilo kot novo. Šele potem je prišel na vrsto on. Na srečo tudi z njim ni bilo nič narobe in očitno jo pri vsem tem najbolj skupil moj menjalnik, v katerega je priletel. Od takrat dalje se je odločil, da bo delal popolnoma po svoje. Ne glede na ukaze prestavne ročice.  

Srbi pravijo: ''Što južnije, to tužnije''. To velja tudi za Italijo. Caserta je kakih 20 km oddaljena od Neaplja. Ceste obupne, promet tudi. Tam ne veljajo pisana prometna pravila. Prednost ima tisti, ki ima večji, hitrejši avto in je v križiščih bolj iznajdljiv. Če ti slučajno da kdo prednost, je to zato, ker se boji, da mu podrsaš avto. So pa tam zelo napredni. Trobljenja ne manjka. Očitno ima vsak avto serijsko vgrajen senzor, ki vključi trobljo, ko zazna kolesarja pred sabo. Najnovejši so tisti senzorji, ki vključijo trobljo takoj za tvojo ritjo, zadnji modeli imajo avtomatsko dvakratno trobljenje. Če ti morda kdo ne potrobi, mora verjetno na poseben tečaj, da se tega odvadi in naslednjič potrobi vsaj dvakrat.

Pozno popoldne sva prišla v Pompeje. Kot bi vozila v labirintu, vse ulice in ceste so bile enake. Levo, naravnost, desno, desno, naravnost, desno, levo, ... Pa sem in tja kake ulice ni bilo več, katera od cest je bila neprevozna, ... Imela sva občutek, kot bi vozila v krogu. Cela večnost je trajala preden sva prišla iz tega kaosa. Kasneje sem pogledal traso, ki pa je bila ravna. Torej sva vozila naravnost ... Vsaj pol ure je trajalo, da sva se prebila iz enega obupno prometnega križišča in našla pravo pot.

Amalfi

FotografijaFotografijaPotem se je začel klanec. Vozila sva ga ponoči, v začetku malo zašla, potem pa nadaljevala po pravi poti. 22 km ga je bilo. Tu sem imel prve večje krize. Postal sem zaspan in dvakrat sem se moral za nekaj minut ustaviti. Na vrhu je bilo precej hladno, pihalo je. Oblekla sva se in se spustila v dolino. A ta dolina je imela vmes še kup strmih vzponov. V trdi temi je bilo videti strmo pokrajino ob morju in obrise lepe pokrajine, ampak podnevi bi bil razgled nedvomno lepši. Naslednje leto je treba tja priti nekaj ur prej! 

FotografijaOkoli polnoči končno prideva na kontrolno točko v kraju Ageorla na 1.359. km. To je najbolj južna točka našega breveta, zdaj bo šlo le še proti severu. Spet nek barček, ki je bil na srečo še odprt. Dovolijo mi naponiti baterijo telefona, ki je bila popolnoma prazna in zaspati na klopi naslonjen na mizo. A me kmalu zbudijo, ker zapirajo. ''Preselim'' se čez cesto na eno klopco. Boris je bil že prej tam nekje. Ob morju sva, kar precej piha, mrzlo je. Občutek mraza je zaradi utrujenosti in neprespanosti še toliko večji. To začuti tudi moj spremljevalec kašelj in me začenja opominjat, da je tudi on z mano. Ne preneha, dokler se spet ne ogrejem.

FotografijaSpanje oz. dremanje se je spremenilo v drgetanje od mraza in okoli štirih zjutraj greva naprej. Še v trdi temi in na tešče naju čaka 12 km klanca. Ko sva prišla do vrha, sva imela veličasten jutranji razgled na Pompeje in Vezuv. Tam nekje sva vozila včeraj, danes greva v drugo smer. Proti cilju. Le še okoli 800 km.
Fotografija

Dolg spust se je vlekel kot čreva. Sestradana sva komaj čakala, da dobiva kako trgovino. A v večjem mestu, kamor sva prišla, je bilo še vse zaprto, ker sva bila prezgodnja. Na srečo le dobiva nekaj odprtega in pobereva skoraj vse kar imajo. Vsaj pol ure sva imela piknik na neki avtobusni postaji. Mimoidoči so naju precej čudno gledali. No, verjetno res nisva izgledala najbolj sveže.

Nadaljujeva proti Avellinu. V klanec proti naslednji kontroli. Spet sem postajal zaspan. Z Borisom bolj malo govoriva. Nobene energije ni za to. V klanec vozim z vklopljenim avtomatskim pilotom in spim na kolesu. Ko mimo pripelje kamion, se zdrznem in zbudim. Spal sem na kolesu in v klanec vozil v ovinke. Tudi Boris je imel težave z neprespanostjo. Nekako sva se le privlekla do Avellina. To je bila ena težjih etap. Zelo hribovita, naslednja, ki naju je čakala je bila zelo podobna.

Majhni zeleni možiclji

Enkrat, kdovekje naprej od Avellina, mi Boris reče, če si mi zdi kaj čudnega, če ga nagovarjajo eni čudni zeleni možiclji. ''Ne, to je nekaj normalnega! Kaj pa pravijo?'', se poskušam pohecat. ''Ne vem, zaenkrat jih ignoriram'', pravi. ''Ti jih le ignoriraj še naprej!'' Pa se gledava in se smejeva drug drugemu. Ja, malo nama gre že na otročje. Tudi nenormalne reči postajajo normalne.

Pomanjkanje hrane

V Avellinu na 1417. km sva se vsaj za silo najedla in nadaljevala. Bil je četrtek in peti dan sva bila na poti, ki je vodila po pokrajini, kjer večinoma ni bilo naselij in možnosti oskrbe s hrano in pijačo. Kot bi vozila po niču. Večkrat se je zgodilo, da sem se ustavil in po vseh torbah preverjal, če se je morda kam skril še kak kos hrane. V želodcu mi je tako krulilo, da mi je pregnalo tudi zaspanost. Mi se sploh ne zavedamo, kakšen luksus imamo z našimi bencinskimi črpalkami, ki so na bogato posejane po celi Sloveniji. Tam se lahko oskrbiš z vsem, kar rabiš. Pa skoraj v vsaki vasi je kakšna, mnoge so odprte non stop. V ''razvitem'' zahodnem svetu jih ni takih. 

FotografijaKo sem se enkrat tako za trenutek ustavil, je šel Boris naprej. Nadaljujem sam. Nobenega problema, saj imam mojo navigacijo. Vsaj baterij imam dovolj. A misli se ne da preusmeriti drugam, kot na hrano. Čez kaki dve uri le naletim na trgovino. Očitno jo je Boris spregledal, saj ga ni bilo tam. Grem notri in si naberem reči za cel mesec. Pred trgovino se usedem na tla in jem. Tudi tu me mimoidoči čudno gledajo. A zdaj sem imel zalogo za cel dan. V vrečki na krmilu. Ja, tisti, ki me je videl tako otovorjenega, si je sigurno mislil, da sem doma dobil odpoved ...

Morcone, 1.490 km

FotografijaŠe pred kontrolno točko v kraju Morcone sem v klanec (kaj pa drugega?) dohitel Borisa in skupaj sva složno nadaljevala. Na tej kontrolni točki so nam organizatorji prvič in edinič ponudili nekaj oskrbe. Spet sem se preoblekel v čist dres, spet sem občutil, kako je, če se dobro umiješ. Pa hrane je bilo v izobilju. Končno. Dve tretjini poti sta za nami, tudi tu sva bila z Borisom prva. Le še 700 km do cilja. Ena podljšana 600tka. Mala malca. Še prehitro bo konec. Naslednja etapa je še precej hribovita, potem še pol naslednje, zatem pa spust do morja in ravnina do cilja. Čista in nora uživancija.


Še se nadaljuje ...

Nadaljevanje: kontakt s Slovenijo, dogajanje in navijaško razpoloženje na forumu ŠD Randonneurs Slovenija, še vedno nas čakajo halucinacije, lov divjih živali za Borisom, spet spanje na kolesu in vožnja do cilja.

12. oktober 2014

Bolj star, bolj nor: Sezona 2014, 1. del (brevet 2200 km)

Brevet Obmorskih republik (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi (pod Neapljem) - Benetke) je bil letos prvič. Pravzaprav se niti ne spomnim, kje sem prvič izvedel zanj, a odločitev to prevoziti je bila takoj sprejeta. Soglasno sam pri sebi. Brez možnosti ugovora. Kaj tako dolgega še nisem vozil, pa tudi res redki Slovenci so prevozili kaj daljšega. Zato je bil ta brevet nedvomno prvi cilj sezone. Pravila so bila zelo enostavna. Maksimalen čas za prevozit brevet je bilo 193 ur, vsako spremstvo in pomoč tretjih oseb je bilo prepovedano. Super. To je pravi ''prvinski'' brevet, ko si za vse odvisen le sam.

Tik pred štartom (z leve): Boris Pupič, Andrej Zaman in Edi Vovk
Fizične priprave niso bile sporne, psihološke tudi ne. Še največ časa je zavzela logistika. Ker je organizator poskrbel le za prevoz dveh torb (na 740. in 1500. km), se je bilo treba temu prilagoditi in kolo pošteno otovoriti. Niti najmanj ni bilo enostavno vse spraviti v torbe na kolesu, ki je bilo otovorjeno z okoli 20 dodatnimi kilami. 

V nedeljo, 25. maja, smo se zbrali v Mestrah pri Benetkah. Hotel Primavera je bil zborno mesto za vseh nas 53 (večinoma Italijanov), ki smo se odločili spopasti se z uradno 2.195 km dolgim brevetom in okoli 20.000 višinskimi metri. Med udeleženci smo bili tudi trije Slovenci. Poleg mene še Boris Pupič iz Črnomlja, ki je s kombijem šel od doma že prejšnji večer, celo noč vozil po stranskih cestah, ker nima vinjete in Edi Vovk iz Lesc, ki je prišel prejšnji dan s kolesom iz Nove Gorice. Pred štartom sem spoznal še nekaj tujih randonneurjev, med drugim Američana Douglasa. In že je bila ura 9.30.

Štart

Štart, v bistvu pa 5 km skupinske vožnje do uradnega štarta. Nekakšen prolog. A kljub temu ... štartali smo ... zdaj gre zares ... pred nami je dolga pot, polna presenečenj ... in čiste uživancije ... 

Douglas Migden (ZDA)
Po uradnem štartu smo dolgo časa vozili v skupini. Lahkoten tempo, ravno pravšnji za začetek. Vročina nabija, a nič posebnega, česar že ne bi bili vajeni. Po prvi kontrolni točki na 68. km smo ostali sami. Pot mi je bila znana, saj smo tam en del v nasprotni strani vozili na enem od lanskih brevetov. Potem srečujemo skupine, jih dohitevamo in nekaj časa vozimo skupaj. Klasika na brevetih. Na enem od postankov si zaželim sladoleda, ki mi pobere glas. Dobesedno sem bil ob dober glas. Sploh me ni bilo slišat. No, morda je bil s tem kdo celo zadovoljen. 

Noč, dež, težave

Edi na veliko slika, kar je tudi klasika na brevetih. Ob koncu dneva je začetno ravnino zamenjal klanec. In to ne kakršen koli. Okoli 50 km ga je bilo. Zdelo se mi je, da ga vozimo celo noč. Vrh je bil na višini 1519 mnv. Ne daleč prej se nam je pridružil Američan Doug, kakor je rekel naj ga kličemo. Kakih 200 višinskih metrov pod vrhom nas je presenetil dež. Kvaliteten dež, ki te kmalu zmoči do kosti. Ustavili smo se in oblekli. Razen Edija. ''Če se oblečem, bom imel še tisto mokro. Se bom že v spustu posušil.'' Haloooo??? Smo skoraj na višini Vršiča. Sredi noči. A se ne da in pelje naprej.

Na vrh pripeljem prvi, malo počakam in že pride Edi. Pravi, da gre kar naprej in ne bo počakal ostalih dveh. Ja, verjetno ga prijetno hladi. Potem pripelje Doug, ki tudi nadaljuje. Na vrhu sredi noči res ni neke hude vročine. Je pa vsaj dež ponehal. Čakam še Borisa. Ni ga. Še čakam, še ga ni. Grem mu nasproti, ko dobesedno prikolovrati. Od zaspanosti je opletal po cesti. Verjetno je spal na kolesu. Pa sem mu začel govoriti kdovekaj. Toliko, da se je vsaj za silo zbudil. Nekje v dolini je bila kontrolna točka. Par km prej smo prehiteli Edija, ki je bil ob cesti. Verjetno zmrznjen. Tudi na kontrolni točki smo ga čakali. Ampak oblekel se pa je.

Moje težave so le stopnjevale. Po izgubljenem glasu, se me je lotil še prehlad. To zame ni običajno. Tokrat me je napadel kašelj. Če se me loti še vročina, sem oplel in lahko končam s to uživancijo. 

Nadaljevali smo v spust. Lep spust, lepo je šlo. Hitro. Potem pa zvok telefona. Edi kliče. Da sva zgrešila. Saj niti ne vem, kdo je bil takrat z mano. Doug ali Boris. Če na brevetu vsaj enkrat ne zgrešiš trase, to ni pravi brevet. Ni nama ostalo drugega. Gremo v klanec. Prej luškan spust, zdaj luškan klanček. Čista uživancija. 

Genova v daljavi
Genova

Potem je bila trasa le še gor dol. Klanec, vzorec spusta, precej klanca in ponovitev intervala. Nismo jih pričakovali toliko. Noro. Izredno lepa pokrajina in nora uživancija. Genova na 460. km je na dosegu roke, tam smo bili v ponedeljek dopoldne. 

kratek počitek med čakanjem na Edija
Kratek postanek in že nadaljujemo. Na desni morje, nad nami žareče sonce, pred nami pa 2-3 km dolg kar strm klanec, kateremu sledi ravno toliko dolg spust. Pa še enkrat. In še enkrat in še in še. Nehal sem šteti. Na enem od teh vrhov se Edi in Doug odločita, da sta lačna in bosta šla nekam nekaj pojest. Midva z Borisom sva večja asketa in še ne rabiva toplega obroka. 

Kmalu se začne daljši klanec. Tega smo pred dvama letoma vozili v nasprotni smeri na brevetu 1001 milja. Približno 20 km ga je bilo, pa nekaj spusta, pa spet klanci, ki so naju čakali do kontrole na 543. km. Tam z Borisom dolgo čakava Edija. Več kot eno uro je trajalo. Doug je ostal tudi za Edijem. Kašelj me je še kar spremljal. Ni me pustil samega.

Pisa

Do Pise na 634. km smo imeli bolj ravninsko etapo, a že prevoženi klanci so povzročili nekaj utrujnosti, ki ni dopuščala večjih hitrosti. Tam nekje do 30 km/h je šlo. Pred Piso smo se ustavili v nekem obmorskem mestu. Sestradani. Saj smo iskali kako trgovino, pa je ni bilo. No, zdaj bomo pa eno pašto pojedli. In smo jo dočakali. Kdovekdaj kuhana, pogreta v mikrovalovki, količina pa taka, da je bilo le dno krožnika prekrito. Le za zrajcat. Pa še postrežbo so nam računali. In že smo nadaljevali. Še vedno lačni. 

Po Pisi smo šli v drugo noč. Načrt, da tudi to noč prevozimo brez spanja, je bil kmalu deležen modifikacije. Boris je začel opletat po cesti in nadaljevanje ni bilo več varno. Na srečo je bilo v bližini večje parkirišče pred neko trgovino, tam pa razstavna brunarica. Boris se je že ulegel v travo in komaj smo ga prepričali, naj gre na verando brunarice v zavetje pred vetrom in mrazom. Ja, noči so bile kar hladne. Še posebej, ko se preznojen ohladiš. 

Z Edijem sva prevozila že zelo veliko nočnih tur. Običajno je bila takrat zraven tudi Tanja in ko se je njej spalo, smo se ustavili in Edi ve, da mora biti takrat tišina. In navada je železna srajca, zato me je tudi tokrat prav potiho vprašal, če gre lahko tudi on na verando. ''Ja, seveda, le pojdi!'' In že je tudi on spal. Pa sta tja prikolovratila še dva Italijana in Italijana ne bi bila Italijana, če se ne bi na glas pogovarjala. Kar na ostro in nahitro sem jima rekel naj bosta tiho, ker spimo. Eden je takoj nadaljeval naprej, drugi pa je res utihnil in šel spat. Meni pa se ni spalo, morda sem zadremal za kakih 15 minut. Z mojim kašljem sva postala neločljiv par. Vsaj malo smo bili v zavetju. 

Tretji dan smo se spet vozili po razgibanem terenu. Ko je bilo sončno, je bilo vroče, ko pa se je pooblačilo, ni bilo več nobene prave vročine. Še vedno smo se Slovenci držali skupaj. No, imeli smo tudi nekaj dežja. Pravzaprav so bili to nalivi, ko je bilo potrebno tudi vedriti. Vse to je bilo začinjeno še z obupno slabimi cestami. A se nismo dali in nadaljevali. 

Okoli Rima

Tretjo noč smo vozili okoli Rima. Nismo ga videli, smo pa čutili, da je tam nekje blizu. In čutili smo neko neverjetno pozitivno energijo. Kar preleteli smo tiste ceste, res je šlo hitro. Potem ostaneta Boris in Edi zadaj. Počakam in nadaljujemo skupaj. Pa spet zaostaneta. Spet počakam. Tretjič ju ni bilo od nikoder. Pokličem Edija, ki pravi, da je moral it Boris spat. ''OK, dobimo se na naslednji kontroli, tam počakam.'' In že sem šel naprej. Sredi tretje noči, jaz pa nič zaspan! Prvo noč nisem nič spal, drugo 15 minut! Vozim. Kolo lepo teče, čeprav ima menjalnik ene svoje želje, kako bi deloval. Zanimiv in po svoje čuden občutek. Sam sredi noči nekje nižje od Rima, a zaupam navigaciji. Redki avtomobili, ljudje še bolj redki. Vsi me gledajo kot eno čudo. Do kontrole sem imel še približno 40 km. Po enem večjem mestu nadaljujem prav ob morju. Slišim ga na desni, čutim, da je tu zraven, jaz pa vozim v trdi temi. In ... Neverjetno, a resnično ... Tudi meni se je začelo spat. Ampak do kontolne točke sem še prišel brez težav.

Polovica

Kontrolna točka v kraju Ardea - Lido dei Pini na 1065. km je bila v nočnem baru Samoa. Poleg natakarice, so bili notri še trije gostje. Ne vem, kdo je bolj butasto gledal. Oni mene, ali jaz njih. Saj si jih lahko predstavljam. Zdolgočaseni, nič se ne dogaja, sredi noči, pravzaprav že proti jutru, pa uleti v lokal en tip, ki je oblečen kot kolesar, zmatran, vidno neprespan in dopoveduje, da  nima kaj počet, pa se malo vozi po Italiji. Če to ni šok...

Na srečo sem pred leti delal na carini na italijanski meji in večkrat obiskoval začetni tečaj iz italijanščine. Da sem jim lahko dopovedal, da rabim žig. Seveda sem ga dobil, še zelo uslužni so postali in povedali, da tam pred mano ni bilo še nikogar podobnega. Jaz pa sem rabil le malo vode in hrane. Na hitro sem se umil, pojedel en rogljič in šel spat. Okrasno grmovje poleg vhodnih vrat je skrivalo en manjši zid, na katerega sem se spravil, naslonil na steno in že me ni bilo več.

Spanje ni trajalo dolgo. Kar naenkrat sem čutil, da je nekdo v bližini. Odprem oči in vsi tisti tipi in natakarica iz lokala so bili tam in me gledali še bolj butasto kot prej. Sprašujejo, če je vse v redu. Ja, super je bilo dokler sem spal in če bodo šli stran, bo spet v najlepšem redu.

Čaz približno uro sem se zbudil. Premražen. Kar treslo me je. In spet z močnim napadom kašlja. Ta
se je pojavil vedno, ko sem se ohladil. Vročine na srečo še nisem dobil. Še dobro, da sta takrat prišla Edi in Boris in smo kmalu nadaljevali. Ampak ta kontrolna točka je bila na 1065. km, kar je pomenilo, da smo skoraj na polovici breveta. Čista in nora uživancija.

Ko sem kasneje med vožnjo ''mojima'' rekel, da je vse skupaj brez veze, ker bo na tak način vsega še prehitro konec, sta me še onadva butasto gledala ...


Se nadaljuje ...

V nadaljevanju: halucinacije, mali zeleni možiclji, napadalne živali ponoči, spanje na kolesu in na tleh, padci, dogajanje v Sloveniji in na randonneurskem forumu, navijanje in prva randonneurska pesniška zbirka na svetu ter cilj.