Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

08. november 2013

Potopisno predavanje

Prekolesariti 1000 in več kilometrov ... Nič ni nemogoče
 
V ponedeljek, 18.11., bova s Tanjo predstavila letošnje, lanske in predlanske randonneurske ekstreme. Pariz-Brest-Pariz 2011, Slovenskih 1000+ 2012 in 2013, 1001 milja 2012, London-Edinburgh-London 2013 in Madrid-Gijon-Madrid 2013, ... Predvsem pa, kaj so breveti in kaj je tako izjemnega, ko se brez spremljevalne ekipe in precej otovorjen odpraviš na 1000 in več km dolgo pot.
 
Vabljeni ob 20. uri v Ajdovščino v Hišo mladih!

19. oktober 2013

23

Prevoženih brevetov letos, na njih pa 8.460 km. Kot kaže, bo tudi letos na koncu leta števec pokazal več kot 20.000 km. No, zdaj je kolesarske sezone konec in čas je za pregled dogajanja v tem letu.

Vse te brevete sem prevozil s Tanjo. Pred parimi dnevi me je po telefonu poklical Aleksej in mi med drugim rekel, da imam srečo, da je Tanja enako ''ubrisana'' kot jaz, saj mi sicer nobena druga ne bi uspela slediti. Če on tako pravi, ... Saj ni mislil nič slabega.

Začela sva že 1. januarja, ko sva prevozila permanentni brevet ''Tržaška stotica'' (100 km), kasneje pa sva še dvakrat prevozila permanentnega ''Lahkotno po Krasu'' (150 km). Klasični breveti so se začeli marca. Deževna in hladna ''Primorska pomlad'' je minila v znamenju zgubljanja in podaljšanja za skoraj 30 km. Za tem so se breveti kar vrstili (bila sva tudi na Hrvaškem in v Italiji) in le redko je še bil kak vikend prost. Pred DOSom je bil tudi ''Fleche Slovenija 2013'' s ciljem na Gradu na Goričkem in prevoženimi 529 km v 24 urah.  Po DOSu so se začeli vrstiti daljši breveti. 400, 600, Slovenskih 1000+, vnes pa še ''Alpe'' in ''Krpanov trojček''. Vrhunec sezone sta bila breveta v Angliji (London-Edinburgh-London, 1.420 km) in Španiji (Madrid-Gijon-Madrid, 1.240 km), ki smo ju izkoristili še za turistične oglede in lep izkoristek dopusta. Septembra sva bila spet v Italiji in na Hrvaškem, odpeljala sva zadnja dva naša (''Goričko'' in ''Zaključnega''), prav za konec pa sva bila oktobra še v Srbiji na njihovi zaključni 200tki (''Srem 200''). Ja, ravno na tem sva se spet zgubljala in podaljšala. Tokrat le za 11 km.

In to je to. Sezona je minila zelo hitro. Kot bi trenil. Naslednja bo predvidoma še bolj pestra in zanimiva, priprave nanjo pa se začenjajo kmalu. Takoj po ljubljanskem maratonu.

30. avgust 2013

Po levi

LEL 2013 je že davno mimo, čeprav ni od tega niti en mesec. Spomini pa so živi. Enkratno doživetje, ki ga priporočam vsem, ki jih veseli randonneurski način kolesarjenja.
 
Cel projekt je trajal dalj časa. Kolesarski del priprav je trajal tako rekoč celo leto, problematične so bile le tiste logistične. Misliti je bilo treba na celo vrsto stvari, saj smo šli na drug konec Evrope in če bi kaj ostalo doma, bi bili brez tega.
 
Servis kolesa, da je tam delovalo kot ura (no, kolikor časa je to že bilo; nekaj že, potem pa se je menjalnik odločil, da bo delal malo po svoje), hrana, pijača, obleka, obutev, luči, baterije (tudi rezervne), ... Pa en poln kufer cunj (ker je Anglija pač znana po bolj muhastem vremenu), pa vojaški ruzak s kolesarsko opremo, vojaška transportna vreča za vso obutev, ... Ne konca in ne kraja.

Tanja Kavčič, Edi Vovk, Simon Krašna, Slavko Bučar, Dejan Jug in moja malenkost smo se na dolgo do Londona odpravili v četrtek, 25.7., v zgodnjih popoldanskih urah s kombijem, ki ga večkrat najamemo pri Marku Rovtarju iz Skrilj pri Ajdovščini. Boštjan Pečar nas je počakal kar v Londonu, saj tam živi. S prostornim in ekonomičnim vozilom smo bili naslednje jutro že v Calaisu v Franciji in čakali trajekt.

Po uri in pol vožnje s trajektom je nastopil prvi večji adrenalinski vrhunec. Prihod v Anglijo in vožnja po levi. Ne vem, kdo je bil bolj napet. Jaz, kot voznik, ali ostali, ki so bili v vozilu. Pa ni bilo hudega. Voziš po levi, prehitevaš po desni, v krožišče greš po levi, enako iz avtoceste, tam obstaja levo pravilo, ker je volan na levi, si bolj oddaljen od sredine vozišča, ... Še dobro, da je dekle v Tanjinem avtomobilskem GPSu poznalo angleška prometna pravila in nas usmerjalo.

Ko smo prispeli do naših gostiteljev, kjer smo bivali skoraj 10 dni (Klara in Tomaž sta Slovenca, ki živita v Londonu in oddajata del hiše, kjer živita), smo kombi parkirali in ga do odhoda domov skoraj nismo uporabljali.

Pred in po brevetu smo kar precej hodili po Londonu in še dobro, da so Angleži pametni in nam neukim ostalim na vsako križišče napišejo ''LOOK LEFT'' ali ''LOOK RIGHT'', saj tam res nikoli ne veš, s katere strani bo pridrvel avto ali avtobus.

Po Londonu smo bili tudi s kolesi, kar je bila druga večja adrenalinska preizkušnja. Po mestu se med ostalim prometom vozi precej kolesarjev. Ko jih gledaš, si misliš, da ni to nobena posebna umetnost. Ko pa se sam poskušaš prebijati med dirkajočimi vozili, se čudiš, ko po pol ure še nisi kje na urgenci.


po levi
A smo preživeli in v nedeljo, 28.7., je napočil čas za štart. Pred tem smo imeli še kup ceremonij. Ker smo se ob prijavi odločili, da bomo pred štartom prevozili še prolog po ulicah Londona, smo imeli do tam okoli 15 km, vmes pa dva Dejanova defekta. Potem še 30 km prologa in še preden smo ob 8.00 zjutraj (nekje na sredini med vsemi udeleženci) štartali, smo že bili ogreti po prevoženih 45 km.


Organizator nas je na progo spuščal vsakih 15 minut po 50 udeležencev. Začelo se je s hitrim tempom nekega Brazilca, po manjših tehničnih težavah na Tanjinem kolesu, pa smo Slovenci ostali sami in končno začeli voziti v našem tempu. Uživaškem, seveda. Ne prehitrem in ne prepočasnem. Našega Brazilca smo kmalu dohiteli in prehiteli, ko je omagal že po nekaj urah vožnje.


zelo grob asfalt
Prvih kakih 300 km smo imeli veter v hrbet, no, ponekod tudi nekaj bočnega. Vsake toliko se je kdo od naših spozabil in iz križišča štartal po desni, a smo se med sabo lepo popravljali, da je tu pač drugače in gremo le po levi. 

Tanja nekega večera nekje na Škotskem pred Edinburghom
Dohitevali smo skupine kolesarjev, ki so štartali pred nami. Na prvih kontrolnih točkah je bilo precej gneče, kasneje pa čedalje manj, saj je glavnina vozila za nami. Oskrba na teh kontrolnih točkah je bila izjemna. Večinoma več vrst tople hrane, hladnih jedi, sadja, slaščic, ..., večinoma na vseh se je dalo spati v posebnem prostoru na napihljivih blazinah in pokriti z dekami, omogočeno je bilo tuširanje (deke, brisače in milo so priskrbeli organizatorji). Na teh kontrolnih točkah so bili izjemno prijazni prostovoljci iz celega sveta.

Bolj kot smo se približevali Edinburghu, bolj so bile ceste razdrapane. Grob asfalt, ki nas je zaviral in stalno tresel se je spoprijateljil z nasprotnim vetrom in skupaj sta bila enkraten par. Ta kombinacija se je razširila še na deževno vreme. Približno enaki intervali dežja (ko je tako temno, da si misliš, da še vsaj en eteden ne bo nehalo padat), so se izmenjevali s sončnimi obdobji, bila pa so tudi intervalna obdobja, ko sta bila le normalen dež in naliv.

moja otovorjena malenkost - tudi nekje (kdovekje) na Škotskem
Temperature so bile od krepko pod 10 v jutru, ko smo šli iz Edinburgha, podnevi večinoma okoli 22-25, ponoči pa tudi ne premrzlo.


Tanja, Edi in jaz (skupina Čista uživancija) smo bili celo pot skupaj, ostali naši so bili z nami večinoma spredaj, le Slavko je od vsega začetka vozil sam in za nami.

cestno jezero kakih 20 km pred Edinburghom
Vsekakor, imeli smo se lepo in ker nismo dirkali, smo si imeli čas tudi ogledati si pokrajino, po kateri smo vozili. Anglija je lepa, a Škotska še lepša in nobenemu od nas treh ni bilo žal, da smo bili v Edinburghu celo noč. Če bi šli takrat vozit v noč, bi bili mokri od dežja, neprespani, predvsem pa prikrajšani za pogled na enkratno pokrajino.
 

Edi, Tanja in jaz po prihodu v cilj

Organizator je traso speljal po stranskih poteh in večinoma neprometnih cestah. En del je po konfiguraciji spominjal tudi na naše Goričko. Po dobrih treh dneh in pol je skupina Čista uživancija prišla v cilj. Saj bi še malo prej, a je bilo tako luštno, da sem kakih 20 km pred ciljem moral imeti defekt.

V cilju pa ... Občutki? Predvsem veliko zadovoljstvo, da smo uspeli premagati traso, ki ni bila ne lahka in ne težka, težki pa so bili pogoji. Sonce, vročina, dež, veter, mraz. Zato pa je vse skupaj še več vredno, saj so bili s tem izpolnjeni vsi pogoji za čisto uživancijo.
 
Še zanimivost: ko smo se po prihodu v cilj, uradnem slikanju in ostalih procedurah, le odpravili v jedilnico (ura je bila že krepko čez polnoč), sta nas presenetili prostovoljki. Ena od njiju je ogovorila Tanjo, da so se videle že prejšnjo kontrolno točko, da je neverjetna in da jo naravnost občuduje. Ja, First Lady si pač zasluži posebno obravnavo. Le sedli smo se za mizo, ona pa nam je nosila hrano. Neverjetno in doslej še nedoživeto.
 
Druga je bila Azijka. Prvič sem jo videl. Ta pa je ogovorila mene. Da je žena A-Iuan Tzenga iz Tajvana, s katerim smo lani skupaj vozili del poti na 1001 milji v Italiji. Tudi letos je bil na tem brevetu. Bežno smo se srečali in na hitro prijateljsko pozdravili kmalu za Edinburghom. Kasneje se nismo več videli, saj je vozil več ur za nami. Ona pa je vedela vse o meni in Tanji. Tudi to, da sem njenemu možu tisto noč nekje in kdovekje v Italiji toliko časa govoril, da le ni zaspal, čeprav je bil tik pred tem, da zaspi na kolesu. Zdaj že samo z brevetov poznamo kup ljudi iz celega sveta. In oni nas. Neprecenljivo.  

medalja - zadnja stran

medalja - prednja stran




14. avgust 2013

Madrid - Gijon - Madrid

Madrid - Gijon - Madrid je 1220 km dolg brevet v Španiji, s štartom v kraju Algete, ki je kakih 20 km severovzhodno od Madrida. Skupaj s Tanjo Kavčič, Simonom Krašno, Edijem Vovkom in Dejanom Jugom se ga bom udeležil prvič. Menda nas v Madridu čaka okoli 40 stopinj, na sami trasi pa nekaj, a ne dosti, manj. Razgibana trasa nas bo vodila proti severozahodu Španije, do Atlantika, vračali pa se bomo po isti poti.
 
Po najnovejših obvestilih organizatorja, bomo tudi, enako kot v Angliji, štartali v skupinah po 50 udeležencev vsakih 15 minut, prvi štart pa bo 19.8. ob 21.00. Spremljevalnega kombija ne bomo imeli.
 
Proti Madridu se bomo odpravili jutri, 15.8., okoli poldneva iz Nove Gorice.
 
 


07. avgust 2013

First Lady

London - Edinburgh - London. 28.7.-2.8.2013. 1419 km. 1020 udeležencev iz 33 držav, od tega okoli 60 žensk. Med udeleženci 7 Slovencev, z nami pa seveda tudi Tanja Kavčič iz Solkana, ki zadnja leta ne manjka na nobenem večjem brevetu v Evropi.
 
Drugi dan vožnje, tam nekje po 400. km in ko smo se že bližali Edinburghu na polovici poti, so nas na kdovekateri kontrolni točki presenetili prostovoljci in prostovoljke iz različnih delov sveta, ki so bili tam. Tanjo so pričakali s ploskanjem in navdušenjem ter jo poimenovali ''First Lady''. Najprej nam ni bilo nič jasno, kaj kmalu pa smo spoznali, da se je Tanja prva od žensk pojavila na tisti kontrolni točki.
 
First Lady
 
Do takrat se s tem sploh nismo ukvarjali. Predvsem v prvem, zelo hitrem delu, smo videli še nekaj predstavnic nežnejšega spola, ki pa so kmalu nekje poniknile. Zdaj pa imamo First Lady. Seveda smo bili na to ponosni vsi v naši skupini, Tanja pa še najbolj. Pa je pred tremi leti šele presedlala iz treka na cestno kolo, pred dvema letoma in pol šele izvedela za brevete in pred dobrima dvema letoma prevozila svoj prvi brevet. Koprskih 200. Od takrat ima že ogromno izkušenj iz najrazličnejših tras in vremenskih pogojev, tudi z DOSa.
 
Ko smo po dobrih 36 urah vožnje prispeli v Edinburgh, je bil tam že večer in zelo malo kolesarjev. Najedli smo se, stuširali, še pred tem pa smo sprejeli odločitev, da tam ostanemo in prenočimo do jutra. Na naslednjih dveh kontrolnih točkah namreč ni bilo možno spati, razen na tleh, vremenska napoved pa je za nočne ure napovedovala močnejši dež. Torej, gremo spat.
 
Ko smo se zjutraj okoli 4. ure zbudili, je okoli nas mrgolelo kolesarjev in kolesark. Pojedli smo, se pripravili za nadaljevanje in okoli 5. ure nadaljevali. Naslednje etape naj bi bile težke. Precej razgibane po Škotskem. Kmalu smo prehiteli Nemko s svojo skupino, ki je štartala precej za nami. Tudi v Edinburgh je prišla za nami, a je očitno pred nami nadaljevala. Najprej so še poskušali slediti našemu tempu, a ni šlo dolgo. Mislim, da jih do cilja nismo videli več. Kljub temu smo bili prepričani, da Tanja ni več First Lady. A smo se motili. Kmalu smo zvedeli, da je še vedno. Spet ploskanje in navdušenje. ''Congratulations'', ''You are First Lady'' in še in še je bilo vzklikov na kontrolnih točkah.
 
V Bramptonu, kjer nas je čakala prtljaga, smo imeli daljši postanek. Kar naenkrat pa se je od nekje pojavil možakar s kamero in drugi z mikrofonom. Iskala sta Tanjo. Našla sta jo in z njo naredila daljši intervju. Kot se seveda spodobi za First Lady.
 
Do cilja se nismo več dosti menili o nazivu First Lady. A, čeprav gre za brevet, ki nima tekmovalnega značaja, je vedno prisotno rivalstvo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.
 
Na predzadnji kontrolni točki, dobrih 40 km pred ciljem, je bilo navdušenje tamkajšnjih prostovoljcev še posebej pristno. Tanjo so gledali z občudovanjem in jo stregli kot kraljico. Vsem nam je bilo kar malo žal, da smo morali kmalu nadaljevati.
 
Tudi v cilju, po malo manj kot 88 urah vožnje, je bila Tanja deležna pohval organizatorjev in udeležencev, ki so bili takrat tam. Super! Enkrato!
 
First Lady, ponosni smo nate!

24. julij 2013

London - Edinburgh - London 2013

London - Edinburgh - London s štartom v nedeljo, 28.7.2013, je še eden v vrsti tujih brevetov, ki se ga bom udeležil. Že pred štirimi leti sem bil prijavljen, imel plačano štartnino in letalsko karto, pa prenočišče, ..., vendar nisem šel, ker v službi nisem pravočasno dobil dopusta. Tokrat je drugače in še s 5 slovenskimi randonneurji (med njimi seveda tudi Tanja) se jutri s kombijem odpravljamo na pot proti Londonu. Tam nas bo vse skupaj okoli 1100 randonneurjev iz 33 držav, od tega 7 Slovencev, saj nas bo Boštjan počakal kar v Londonu, saj tam živi.
 
Kot rečeno, bomo potovali s prostornim kombijem, ki nam ga bo posodil Marko Rovtar s.p. iz Skrilj pri Ajdovščini. Ta kombi smo že večkrat preizkusili, med drugim že dvakrat na DOSu, pa lani na 1001 milji v Italiji, na lanski nočni diagonali, ... in se odlično obnese.
 
Nastanjeni bomo v Slovenski hiši v Londonu, kjer bomo imeli tudi možnost kuhanja, s tem pa bo odpadel velik del stroškov.
 
Sam brevet je dolg 1418 km, naša skupina pa štarta ob 8.00 zjutraj. Pred tem bomo vozili še prolog, ki se začne ob 6.00 izpred Buckinghamske palače in je dolg 30 km. Do tam bomo od naše nastanitve prišli s kolesi, kar je nadaljnjih 15 km, enako pa po prihodu v cilj. Vse skupaj bo torej dolgo skoraj 1500 km. Sama trasa ni zahtevna, čeprav je menda en sam gor dol, vse skupaj pa znajo lepo popestriti dež, nizke nočne temperature in močan nasprotni veter. Če se bo to uresničilo, bodo izpolnjeni vsi pogoji za čisto uživancijo. Ne glede na vremenske razmere se bomo poskušali v grupi ''Čista uživancija'' (kot nas je poimenoval naš randonneurski prijatelj Matej) držati načrta, da prevozimo okoli 400 km v 24 urah, kar pomeni, da bi bili v cilju enkrat v sredo, 31.7., zvečer.  
 
Še štartne številke, kjer nas boste lahko spremljali v razdelku ''Rider tracking'':
  •  Dejan Jug - K52
  • Andrej Zaman - K53
  • Tanja Kavčič - K54
  • Edi Vovk - K55
  • Slavko Bučar - K56
  • Simon Krašna - K57
  • Boštjan Pečar - L21
V Slovenijo se vračamo v nedeljo, 4.8., v nočnih urah.

Sezona brevetov je torej dosegla vrhunec, saj 10 dni po povratku iz Anglije že potujemo v Španijo na 1230 km dolg brevet Madrid - Gijon - Madrid. O tem pa enkrat prihodnjič.

22. julij 2013

Slovenskih 1000+

Letošnje leto se nam dogaja toliko reči, da nikakor ni časa kaj pametnega napisat. Sezona brevetov je na vrhuncu. Za nami je že Slovenskih 1000+, najdaljši slovenski brevet s 1013 km in 10109 višinskimi metri, v naslednjem mesecu pa nas čakata še dva dolga tuja breveta (Anglija in Španija).
 
14 udeležencev iz treh držav (Slovenija, Hrvaška in Avstrija), od tega tudi ena ženska, se nas je na pot pognalo 4.7.2013 v Ajdovščini. Enako kot lani smo udeležencem omogočili prevoz prtljage na tri kontrolne točke (Soriška planina, Kruplivnik in Novo mesto), na Kruplivniku pa se je bilo možno v apartmajih Džaboka&Gruška, stuširati, naspati in pojesti dobrote, ki so nam jih pripravili prijazni domačini.
 
Žal se je že na 111. km zgodil padec, posledično pa je en udeleženec zaradi tega tudi odstopil. Poleg tega so odstopili še trije udeleženci, eden zaradi želodčnih težav, dva pa zaradi izčrpanosti. Čestitke vsem, ki ste prišli v cilj, še posebej edini ženski udeleženki Tanji Kavčič iz Solkana, ostalim pa želim več sreče prihodnje leto, ko bomo prenovili traso in dodali še nekatere ugodnosti za udeležence.

27. maj 2013

Tanja: Do cilja (3. del)



In sem peljala naprej, v Radomerje, tam pa spet menjava, avtodom in vožnja v njem do Ptujske Gore. Ko sem začela pripravo na novo vožnjo, se je naredil že nov dan, Branko je skuhal kavo za ekipo in vzdušje je bilo ta pravo. Vreme pa ne, že je deževalo, sivina čez in čez. A sem bila lahko upravičeno hvaležna usodi, ki me do tistega trenutka na DOSu še ni premočila, pa se je dež kar nekajkrat napovedoval. 

Ko smo z ekipo pripravljeni čakali Andreja, se nam je ob njegovem prihodu na Ptujsko Goro ponudil veličasten prizor. Je prihajal po klancu navzgor, meni se je zdelo, da hitro, kot da ga je ena sama moč, za njim naš veliki kombi in Na juriš na ves glas. Toliko klancev je že prevozil na letošnjem DOSu, pa je deloval, da iz etape v etapo še pridobiva in ne izgublja. Potem je izginil v enem od ovinkov in naslednji trenutek je že bil ob nas. Bravo, Andrej.

In že sem vozila proti Šentjurju. Etapo sem poznala že od lanskega DOSa, prav fajn je bila. Začelo je spet deževati, pa me ni motilo, pravzaprav je bilo super. Vsaj prvih nekaj kilometrov v dežju. V Šmarjah pri Jelšah, ko sem se ponovno podpisala na kontrolni točki, sem bila prav dobre volje, fantje tam pa ne. Kako bi le, stati v dežju in čakati na nas, ki smo se vsake toliko pripeljali in se podpisali, drugih zanimivosti pa ni bilo.

Mi smo šli naprej, deževalo je vse bolj in bolj, noge so postajale težke, kolo nikakor več okretno in začelo me je zebsti. Sem se probala prepričati, da je fajn, pa ni bilo. Predvsem zaradi mraza. A že sem bila v Šentjurju in etapo je, še vedno v dežju, ponovno prevzel Andrej. 

V avtodomu pa takoj v suha oblačila, Dejan je prinesel čaj in že smo šli dalje. Sem zadremala na svojem pogradu, pa se zbudila, vmes med vožnjo tako nekajkrat, avtodom pa je vozil, vozil in vozil po naših razdrapanih cestah. Enkrat mi je na tej vožnji uspelo, da sem z glavo butnila v steno, očitno smo zapeljali v res veliko jamo, ki se ji ni bilo mogoče ogniti. So se pa fantje pri vožnjah res potrudili in jih omilili, kolikor so le mogli. 

Tokrat se mi je zdelo, da vozimo res dolgo in ko smo prišli v Brestanico, v kraj ponovne menjave, mi je bilo rečeno, da imam samo 10 minut časa do Andrejevega prihoda. Kaaaaj? Potem je šlo bliskovito, a vseeno sem bila ob večino svojega rituala pred novo etapo. Rituala, v katerem mi je Igor pripravil kolesarska oblačila, pa noge sem zmasirala s konjskim mazilom, da ne bi bolele, pa pojedla sem, Dejan mi je nogavice in čevlje obul, ob koncu voženj pa sezuval, da se mi ja ne bi bilo potrebno sklanjati. Branko je skrbel za kuharijo in fotografijo, Brane pa je bil šef. In je skrbel zame med vožnjami. Super fantje, super in uigrana ekipa. Pred vsako vožnjo sem si nato privoščila še razvedrilo in sem brala, ponovno in ponovno, Igorjeve stvaritve, ki jih je o nas pisal na Andrejev blog. Najbolj mi je bila všeč tista, kako Andrej vleče kombi v klanec, ker da mu je zmanjkalo goriva. Kombiju, ne Andreju. Pa, DOjS, kar po dosovsko pomeni Dobro Jutro Slovenija. In še in še. 

Zdaj, pred vožnjo do Novega mesta pa sem bila ob vse to, uspela sem se le obleči, nekaj malega pojesti in že je bilo treba na kolo. Deževalo ni več, čevlje pa sem imela premočene, da bi jih lahko ožela, a sem se, kljub naglici, uspela spomniti na neoprenske nogavice, katere sva z Andrejem nabavila tik pred startom. Sama sem šla ponje dve uri pred odhodom v Postojno. Izkazalo se je, da je bila to zelo dobra odločitev, noga v njih je bila topla in do cilja jih na vožnjah nisem več sezula.

Do Novega mesta so me čakale ravnine. Najprej do Brežic. Andrej je ob menjavi nekaj pripomnil o miniaturnem kontra vetru, ki pa je kmalu postal, da so se zastave, kjer so ob poti bile, kar prečno postavile. Ah, spet ne bo šlo. Fantje so mi dali za jesti, saj v kombiju nisem uspela dovolj in že sem pripeljala pred železniški prehod. Na prometnem znaku pa… rdeča utripajoča luč, zapornice pa še nespuščene. Bi, ne bi, bi, ne bi…. Ne bi. In nisem šla čez. Se ustavim, se ozrem nazaj v kombi, Dejan za volanom mi je nakazoval, naj se ustavim, no, saj že stojim. Potem se ozrem k Branetu in …. Za kombijem uzrem sodniški avto, v njem pa mrkega sodnika obraz. Ajej, mi je bil v hipu znan scenarij posledic nespoštovanja prometnih predpisov. Koliko minut kazni bi pripeljala v tistih nekaj metrih čez tire?

Čakali smo celo večnost (10 minut verjetno) in končno smo lahko šli varno čez. Kaj bi o nadaljnji vožnji…. Lani je tu letelo, letos pa ne in ne, vleklo se je in vlekla sem se jaz. Pa sem vzela en gel, pa enega izgubila pri podaji iz kombija, potem še drugi gel, potem mi je Brane sporočil, da se je naše povprečje hitrosti znižalo, da je samo še 25 in nekaj, ah, torej tudi cilj ne bo dosežen, pa tudi to ni pomagalo. Sicer pa se je Brane hecal, ker me je hotel spodbuditi. In sem se pred Novim mestom nekako le uspela prebuditi in od nekje dobiti še nekaj moči za klančke, vsaj ritem ni popuščal, no, tolikokrat sem jih že prevozila na brevetih, da skoraj poznam vsak ovinek. Žal sem potem pripeljala na eno gradbišče, cesto popravljajo in spet je šlo počasi. In sem končno prišla v Novo mesto, kjer so že čakali Andrej, njegovi starši, brat Matjaž, nečak Rok in prijatelji. Andrej je takoj odbrzel na Vahto, mi z ekipo pa na novomeško kosilo. Super ste vse pripravili, njam, hvala. In za vse spodbude tudi. 

Potem pa spet v avtodom, tokrat smo hitreje prišli na mesto menjave. V Deskovi vasi. Fantje so me razveselili z novico, da je še kar nekaj časa do Andrejevega prihoda, zato sem lahko počivala. Potem so začeli govoriti o nekakšnem kronometru. Da se bo zadnja vožnja, ki naj bi jo imela z Andrejem skupaj, kot lani, spremenila. Da bom sama odpeljala 16 km nekakšnega kronometra. Nisem vedela zakaj, niti kje bo to, čeprav so mi povedali. 

Od Deskove vasi do Ribnice naj bi bila moja zadnja vožnja. Tako kot lani. A letos bo drugače. Najprej je mimo nas pripeljal kolesar, član moške dvojice št. 511. Takoj za njim pa Andrej. In sem startala. Najprej v klančke po vaseh, ko pa smo bili izven le teh, mi je Brane povedal, da je kolesar le kilometer pred nami. Uau, izziv, gremo za njim. In sem šla. Čeprav je šlo v klanec. Potem je bil pred mano le še 500 metrov. In končno sem ga ugledala. Spomnim se, kako sem prvič v življenju na vzponu na domačo Sv. Goro prehitela enega kolesarja. Prehitela, ja, potem pa me je pobrala psiha, ker nisem znala obdržati prednosti. Skoraj me je zadušilo v tisti strmini. A od takrat je preteklo veliko Soče in nabrala sem si kar nekaj izkušenj in zdaj me ni zadušilo, ko sem se približevala temu kolesarju. Uprla sem pogled v tla, pozabila na vse, obstajala je samo vožnja. Potem se je še grobi asfalt zgladil in klanec je postal zato lažji in on je bil le še kakšnih 30 metrov pred mano. Uau, zdaj pa bom,…. A nisem. Seveda je tudi on potegnil in ko sva šla v dolino, nisem imela nobene šanse več. Pa čeprav sem na tem DOSu že zdavnaj zelo presegla svojo varno hitrost v spustih.

Ko sem skoraj pripeljala na ravnice do Kočevja, so mi iz kombija sporočili, da je prišlo do spremembe, da bo Andrej menjal že v Kočevju in ne šele v Ribnici. Nisem se še otresla slabega občutka zaradi vožnje do Novega mesta, zato sem postala žalostna, ker da tudi sedaj tako slabo vozim, da me bodo kar zamenjali z Andrejem. In sem potegnila na vso moč, saj bo moje vožnje prav kmalu konec. Tik pred Kočevjem pa…. Nič ne bo, boš kar peljala do Ribnice, je rekel Brane. Ah. V kakšnem drugem primeru bi se malo zjezila, saj mi je najprej pomembno, da v glavi vem, kaj me čaka, da lahko potem to uresničujem. Tokrat pa sem vse to vzela kot del dosovskega dogajanja in vozila dalje, kot je bilo načrtovano. Na gori doli poti do Ribnice pa se je dogajalo. Tokrat s kolesarjem iz moške dvojice št. 520. Nisem uspela prehiteti, a smo bili stalno nekje blizu.

V Ribnici pa menjava, moja ekipa je ostala v kombiju pri Andreju, njegova pa v avtodomu. Tako, da sem bila sedaj pri njih. Nič mi ni bilo jasno. Pa mi je Ares, naš dobri hrvaški prijatelj in letos nepogrešljivi član ekipe Tanteama razložil, ponovno o mojem kronometru, ki naj bi se začel na Bločicah. In smo šli do tja. Šele kasneje mi je bilo jasno, da je ekipa skovala načrt, kako bi Tanteam prehitel obe moški dvojici, tako 511 kot 520. Ni nam uspelo, a je bilo vseeno zanimivo.

No, potem sem odvozila še tisti 16 km kronometer od Bločic do Planine, zadnji vzpon nad Planino po izboru ekipe prepustila Andreju, na vrhu sva se pa nekaj kilometrov do cilja ponovno dobila na skupni vožnji. Kar razganjalo me je in nisem vedela, kaj bi raje, se pogovarjala ali vozila na vso moč. Potem je mimo pripeljal avto, v katerem je bil sam direktor dirke, Andrej Berginc, kot bi prišel nama nasproti. Ponovno občutek naj pomembnosti. In sva pripeljala v Postojno.


Epilog: Dosegla sva cilj. Izboljšati najboljše povprečje v hitrosti mešanih dvojic. Na najtežji dosovski progi do sedaj. Za kar gre zahvala enkratni ekipi, vsem domačim in prijateljem, ki ste naju tako ali drugače spremljali in nama pomagali. In seveda najinim treningom. In, roko na srce (upam, da Andrej tega ne bo zbrisal pred objavo, ker je zelo res), Andrejevim neverjetnim vožnjam v klance. En velik HVALA vsem in vsemu.

Imava pa še rezerve. Ena je žal neuresničljiva, to so najina boljša kolesa, ki pa so draga. Druga pa je zelo uresničljiva. To je maser, ki ga letos nisva imela. Da te pripravi za naslednjo etapo. Naslednje leto ga morava imeti v ekipi, brez njega gre vsekakor težje. In moja vožnja. Še veliko rezerve, kljub hotenjem letos.

In to je to. Do naslednjega DOSa.

24. maj 2013

20.000 bralcev

Prva objava na tem blogu je bila dana v javnost 24. septembra 2009. Nanašala se je na moj prvi DOS. Od takrat je bilo objavljenih 143 objav (vključno s to), ki so se večinoma nanašale na kolesarstvo, nekaj malega pa jih je bilo tudi s področja šolstva.
Z današnjim dnem je število bralcev preseglo številko 20.000. Super, še bo treba kaj napisati.

Tanja: 2. del

Na klancu na Kozaršče se je mimo pripeljal avto, v katerem je voznik mahal in navijal. Sem pomahala nazaj in se osredotočala na klanec. Na vrhu pa… uau, klubski kolega Kristjan, član lanske ekipe Tanteama, s fotoaparatom v roki. Zelo, zelo sem se ga razveselila. Navijal je, bodril, njegov obraz je bil en sam smeh… Hvala, Kristjan.
 
Potem pa ravnine do Kobarida. Oblačno, mokra cesta, nasprotni veter. Ja, začelo se je, čeprav dežja nisem še pričakovala. Ta veter mi ni bil niti najmanj všeč, ker enostavno nisem mogla voziti hitreje. Jezilo me je, a ni šlo. Komaj sem čakala klance nad Kobaridom, tam ni bilo tako monotono, niti vetrovno. Nenadoma se je začela oglašati mišica nad levim kolenom. Včasih me ob začetku treninga tam boli, potem pa mine. Zdaj pa ni. Kljuvala je ta bolečina, a se je dalo voziti. Pri Žagi me dohitita dva kolesarja, prvi, nisem ga poznala, pripomni, »dejmo, dejmo…« in se odpelje mimo, drugi pa je bil Silvo Pšeničnik. Uau, Silvo, vesela sem bila, ko sem ga zagledala. Odličen kolesar in borec. Kar pognalo me je za njima. Zdaj vem, kaj mi je bilo, da sem tako vlekla. Sama sem bila, nikjer nikogar. Na Žagi se vsi trije podpišemo na kontrolni točki. Onadva sta se ustavila, jaz pa sem odpeljala takoj naprej in se trudila, trudila, do Soče, da me ne bi ujela. Tam pa, naša scena s Cola, samo ekipi sta se zamenjali. Zdaj pa Andrejevi niso bili pripravljeni. Pa kaj. Malo mi je šlo na smeh, ko sem videla Matejev presenečeni obraz, ko je stal na vratih avtodoma…. Veselo sem odpeljala naprej, nič me ni motilo. Bodo že prišli za mano. In so res, je brzel avtodom po ozki trentarski cesti… Malo pred Trento uspeva zamenjati, Andrej je bil te »napake« pri menjavi precej manj vesel in že se je začel vzpon na zanj zloglasni Vršič. Dajmo, naj ti letos »u nulo« uspe…
 
Pograd v avtodomu je bil tako fajn, da sem skoraj vsako vožnjo do naslednje etape zaspala. Kljub temu, da sem bila v zadnjem delu in je treslo, rukalo, saj so naše ceste, da so še tlačani v srednjem veku po boljših vozili… Tako sem spala tudi ovinke na Vršič in se zbudila na vrhu, med zidovi snega ob cesti. A to je to….?
 
In že smo se spustili navzdol, do mesta ponovne menjave, tik pred Kranjsko Goro. Pojedli pašto in se  spet pripravili na mojo vožnjo. Hitro je tole šlo, pravzaprav nisem uspela v času, ko nisem vozila, dobro in sproščeno zadihati, že je bilo treba spet na pot. Andreju je šlo na Vršič odlično, v ta klanec je strnil vse svoje ure napornih treningov v minuli zimi. Da se mu maščuje za vse težave, ki jih je tu imel na preteklih DOSih.
 
V etapi, ki je bila pred mano, od Kranjske Gore do Golnika, sem imela lani hud nasprotni veter. Skoraj ni šlo čez 20km/h. Letos pa v hrbet. To!!! Kakšno olajšanje po tistem matranju na ravninah do Kobarida…. In je do Jesenic letelo. A se je pojavil problem. Bolečina nad levim kolenom. V avtodomu čez Vršič sem nanjo pozabila, ker me takrat ni bolelo. Zdaj pa se je spet pojavila, hujša kot kdajkoli prej. Na trenutke mi je bilo, kot da so me nad koleno ustrelili. Voltaren pa v avtodomu, ki je že šel mimo mene… Kaj zdaj? Bolelo je, počasneje je šlo, sanje o hitri vožnji so se sesule, ekipi nisem upala povedati, da mi je hudo, saj mi itak ne bi mogli pomagati, sram me je bilo, ker grem tako počasi…. Pripeljala sem na Slovenski Javornik, tam veseli fantje na kontrolni točki, ploskanje ob prihodu, čestitke, tudi direktor dirke, Andrej Berginc je bil tam, on je poosebljena energija, DOS v živo, da ti vedeti, da si najpomembnejši in vsak od nas, kolesarjev na DOSu je nagrajen s popolnoma enakim občutkom te naj pomembnosti. Dobro, dobro gre, sem rekla, v meni pa je vpilo, a imate Voltaren, a imate Voltaren, boliiii… A sem šla dalje. Vedela sem, da nimajo tega čudežnega mazila in če bi samo nakazala, da je z mano kaj narobe, bi me sesulo. Tako pa sem z bolečinami zagrizla v klance okrog Begunj, Tržiča in končno sem morala povedati tudi fantom v ekipi, zakaj moja vožnja ni moja vožnja ampak »kr neki«….
 
Tako smo zgrizli do Golnika, fantje so me spodbujali in Brane, vodja ekipe mi je ob menjavi rekel, da sem zmagala. Jaz pa v avtodom, na svoj pograd in bila sem tako zmatrana in razbolela, da nisem vedela, kaj bi. A, akcija. Vzela sem tisti Voltaren iz škatle z zdravili in ga trla, trla v mesto bolečine… Nato sem si s konjskim mazilom dolgo masirala utrujene noge. Zdaj me je bolelo vse. Kako naprej? Zavedala sem se, da imam krizo in da bo treba iz nje vstati in voziti dalje. A kako? Napisala sem sms Danijeli, da mi je hudo, da koleno boli…. Da vse boli… Je spodbujala in njen odgovor me je vsaj malo pomiril. Potem sem se zjokala domov in končno zaspala. Na Črnivcu sem se zbudila pomirjena, a vseeno me je skrbelo glede nadaljnje vožnje. Andreju pa je šlo tako dobro….. Čutila sem cmok v grlu in se pripravljala na svojo novo etapo. Do Šoštanja. Na Črnivcu pa, Simon Krašna, prišel nas je pozdravit. Simon, ko bi vedel, koliko dobrega si naredil s svojim prihodom…. Njegova izjava, da zgleda ekipa bolj utrujena kot midva z Andrejem, je bila pa sploh neverjetna. Simon, pravkar prestajam dosovsko krizo, pa še »dobro« izgledam?
 
Bolečina je popustila, dalo se je voziti. A ne tako, kot znam in sem si zamislila. Nisem hotela utrujati nog, nisem vedela, kaj bo, dolga pot je bila še pred nami. A treba je bilo vztrajati in se boriti dalje. Zato smo tukaj.
 
Na menjavi pred vzponom na Sleme sta nas pričakala Andrejeva prijatelja, Sandi Forštner in njegova Gordana, ki nam vsako leto pripravita super palačinke. Letos so bile še posebno dobre… Kratek pozdrav in pogovor z njima, zahvala in že je Andrej brzel na Sleme, mi pa z avtodomom proti Dravogradu, na pašto pri mojih sorodnikih. Olga in teta Tončka sta se letos že v tretje trudili za nas, hvala, hvala za vse. Postregli so nas kot v hotelu in že smo šli dalje.
 
Bolečina nad kolenom je ostala, a ne tako huda kot na etapi do Golnika. Zato sem uspela misliti na cilj, da mi bo etapa od Dravograda do Kamnice všeč. Lani se mi je tu zelo spalo, komaj sem jo zvozila, zato sem si rekla, da bom letos na vožnji prav tu zelo uživala. In sem res, mokra cesta je postala suha, dežja ni bilo od nikoder, ekipa se je hecala in me spodbujala, klančki na tej poti so bili prav fajn, no, potem pa je prišla zaspanost. Ura je bila ta prava, proti enajsti zvečer. In sem morala pospraviti svoj ponos, se ustaviti, za minuto mahati z rokami in telovaditi, potem pa dalje. Zaspanost je minila, me je pa zato nekaj km prej, kot je bilo načrtovano, pričakal Andrej z menjavo. Fantje me poznajo in so že vedeli, koliko je ura…. A so se tokrat zmotili. Saj pot sem predala Andreju, spalo se mi pa tistih nekaj km, ki sem jih še imela prevoziti, zagotovo ne bi. Sem se tako odločila.
 
Naslednjo etapo sem začela sredi noči, ob treh zjutraj. Andrej je v tem času prevozil skoraj vse goričke klance in tudi nekaj prekmurskih ravnic. Mi pa se z ekipo nismo ustavili v Šulincih blizu Gornjih Petrovcev, kot bi se morali, ampak v enih drugih Šulincih tam blizu (Andrej se je zato jezil), zato sem za zajtrk najprej odvozila en 10% klanec. O, zlato Goričko, kako sem te čakala. In, super, da smo zgrešili ta prave Šulince, ker mi je tisti klanec tako dobro del…. Spomini na treninge tukaj in priprave na Francijo pa 1001 Miljo lani so enkratni. Noga je bila kot bi uplahnila med nočnim počitkom, vsaj v začetku te etape me ni nič bolelo, potem pa spet, a ne hudo.
 
Malo naprej od Gornjih Petrovcev je ob treh zjutraj ob cesti čakal osamljen navijač, naš dobri prijatelj in slovenski vojak Murek. Je vztrajal, bilo je hladno in megleno in…. Še zdaj mi je hudo. Nisem se ustavila in mu segla v roko, samo pozdravila sem ga, pomahala, saj sem ga bila zelo vesela, a sem vozila naprej. Še enkrat smo se srečali, na križišču, kjer je naša pot šla desno, njegova pa levo in ponovno sva se pozdravila. Murek, oprosti in hvala za vse tvoje spodbude in pripravljenost pomagati.
 
Začela sem voziti v dolg spust, ne vem, od kje se je vzel in nič nisem videla naokrog, ker je bila trda tema. So mi pa fantje v kombiju končno uštimali partizanske pesmi, ki si jih prepevam na brevetih ponoči, ko se mi spi, včasih naredim cel koncert za fante v skupini. Cel arzenal jih znam in me čisto prebudijo.
 
V jutranjih urah smo prispeli v Moravske Toplice, kjer je bila kontrolna točka in počutila sem se veselo, do neba, tudi zato, ker sem bila lani ravno tukaj, na tem mestu na svoji prelomnici. Bom zmogla nadaljevati? Letos pa super, kar samo od sebe je šlo.
 
Ne, ni še konec. Najboljše še sledi ...

22. maj 2013

Tanja Kavčič: DOS 2013 je za nami (1. del)



Tokrat sem se priprav nanj lotila temeljito. Če je lani odločitev o moji udeležbi padla šele v februarju, je bilo v tej sezoni vseskozi znano, da bova z Andrejem ponovno vozila v dvojicah. In sem pozimi pridno nabirala kilometre na kolesu, moč na fitnes klopi z utežmi, jeseni sem celo nekaj malega tekla. Od 1. januarja do starta DOSa mi je uspelo prevoziti 5930 km in nekaj več kot 7300 od 1. novembra lani. Tri tedne prej sem s fanti odvozila 533 neuradnih km v 24 urah na tekmovanju Fleche Slovenija, dolenjski brevet v veliko boljšem času kot pred enim letom in čutila sem se pripravljena. Rekla sem si, da bom letošnji DOS odšprintala. Vse etape, kolikor se le da, nič se ne bom šparala. DOS velja za eno najtežjih tovrstnih dirk na svetu, predvsem zaradi konfiguracije terena in ekstremnih vremenskih razmer. Z Andrejem sva progo razdelila podobno kot lani, on je prevzel najtežje klance, meni so ostali manjši klanci in ravninski predeli, glede števila kilometrov pa sva bila enakovredna. Ni kaj, za cilj sva si zadala izboljšati najboljše povprečje v hitrosti mešanih dvojic, Andrej pa je v klancih neprimerno močnejši in hitrejši od mene.

Ekipa je bila ta prava, randonneurska. Žal se je tik pred startom na brevetu v Italiji poškodoval Simon Krašna, ki ga tako ni bilo z nami, a nas je spremljal in bodril na daljavo, nekaj malega pa tudi v živo ob progi. Hvala, Simon.

V četrtek, 9. maja zvečer se je začelo. Kolesarji smo se, glede na vrstni red starta, najprej zbrali v garaži pod odrom. Tam je eno posebno vzdušje, počutiš se kot gladiator, ki čaka, da bo šel v areno zgoraj in začel bitko. Saj smo ene vrste gladiatorji. Bijemo svoje kolesarske boje na tej dirki, tekmujemo z drugimi, a najbolj vsak sam s sabo. Sami smo si največji nasprotniki.

Letos sva z Andrejem imela konkurenco. Pridno Vesno in Filipa. Tako zavzeto sta trenirala in o tem obveščala vse nas v Sloveniji, da sem se včasih morala potruditi pri osredotočanju nase, da se nisem zjokala, ker mi zaradi preštevilnih obveznosti niti zdaleč ni uspevalo to, kar je na treningih njima.

Obvezen intervju tik pred odhodom, malo smo se na odru pošalili, oslepljeni z bleščečo lučjo in že sva z Andrejem zapeljala na rampo, dosovskim kilometrom nasproti.

Najprej se je poslovil motorist, nato Andrej in ostala sem sama. To sem čakala. Za mano kombi s skrbno ekipo in moja vzornica Tina Maze na zvočnikih, s svojo skladbo My Way Is My Decision. Vzornica glede garanja, ne zaradi rezultatov. Vem, da jih je dosegla, ker je pridna punca. Kar je seveda samo en od pogojev, da lahko kaj takega dosežeš, kot je v letošnji zimi ona. Šele kasneje sem izvedela, da nas je, kolesarje, prišla pozdravit na start. 

Dve vzornici imam. Tudi Danijelo Svetik, vrhunsko slovensko kolesarko, ki je doma spremljala našo vožnjo na spletu in navijala. Sem čutila. Hvala, Danijela.

Številni navijači ob progi so posebna energija. Kar samo te nese dalje, počutiš se, kot bi letel in ne kolesaril. Nenadoma se je poleg mene zaiskrilo, mimo je šinila v vožnjo osredotočena kronometrska kolesarska čelada in bilo je tako pozitivno, da sem imela moč pognati še bolj. Ne vem, ali je bil Marko Baloh ali njegov kolega Iztok Melanšek, pa saj niti ni pomembno. Pomembna je izredno pozitivna energija, ki jo je ta kolesar oddajal.

V dveh urah sem prikolesarila na Kozino, kjer je že čakal Andrej. In se takoj pognal v morski bazen, poln strmih klancev. Sama pa sem lahko šla za približno tri ure počivat. Fajn se mi je zdelo, ker me ni nič bolelo, spomin na lani je še svež, ko sem bila že po prvi etapi zmatrana.

Saj ne vem, ali sem v treh urah počitka uspela kaj zadremati. Ko sem se začela spet pripravljati na vožnjo, sem dobila krče v črevesju, da nisem vedela, ali bom sploh lahko sedla na kolo, kaj šele vozila. Po dvakratnem obisku WCja v avtodomu je bilo nekoliko lažje, dobro pa nikakor ne. Andreja sem pričakala z bolečinami v trebuhu, hotelo mi je slabiti, bolj od skrbi, kaj pa zdaj, kot zares, seveda mu nisem nič povedala in sem šla na svojo drugo etapo do Rožne doline. Kolo pa je zdravilno. Ker je položaj telesa sključen, je to blagodejno vplivalo na moj trebuh, svež nočni zrak je odnesel slabost in sva šla. Moje kolo in jaz, podprta z glasbo v ozadju. Mimo je pripeljala snemalna ekipa in nas med vožnjo posnela in že so odbrzeli z avtom v noč. To etapo so zaznamovale tudi rdeče luči na semaforjih, kot bi se na daljavo zmenili, da nas bodo prav vsi ustavili. Sicer pa, po resnici…minutka počitka niti ni bila tako odveč….

V Rožno dolino smo prispeli že ob 4.15 zjutraj, svoj del je ponovno prevzel Andrej in odpeljal Predmeji nasproti. Mi pa z avtodomom na Col, kjer je imela tudi moja ekipa nekaj malega časa za počitek. No, zjutraj smo zgleda zaspali, saj je bil Andrej že na Sinjem vrhu, jaz pa še nepripravljena na vožnjo v avtodomu in ko je že čez kakšnih 10 minut prišel, je menjava splavala po vodi. Zaslišala sem njegov glas, da bo menjava v Bači pri Modreju, kar je pomenilo, da ene svoje etape sploh ne bom odvozila. Ah. A smo se bliskovito »uštimali« in malo za Črnim vrhom sem prevzela svoj del. Do Travnika. Tam pa spet Andrej. V klance nad Cerknim, ki so jih letos na novo dodali. Andreju je šlo odlično. Niti sledu o utrujenosti, vozil je kot stroj in mlel strmine, kot da so pšenica v mlinu in ne najtežji deli proge DOSa.

Z ekipo smo v Bači pri Modreju čakali njegov spust in tokrat nas je pripravljene zeblo ob cesti kakih 45 minut, preden je prišel. Nismo hoteli tvegati in ponoviti napake s Cola. Poleg nas je bil parkiran italijanski kombi, ekipa je na eni mizi masirala kolesarja, vseskozi je ležal, bil je videti zelo utrujen…. Pa smo bili šele na Primorskem. Še bolj me je začudilo, ko sem videla, da gre za dvojico, saj se je malo pred Andrejem pripeljal njegov veliko mlajši kolesarski partner in mu prepustil etapo. Rekla sem si, da ga bom na poti proti Soči v Trenti skušala ujeti, pa mi ni uspelo. Kljub težavam, ki jih je imel, je zelo dobro vozil.


Se nadaljuje ...

21. maj 2013

1229,2 km čiste uživancije

Naj začnem na koncu. TANteamu je uspelo tisto, kar smo si zadali za cilj na letošnjem DOSu. Zmagala sva v konkurenci mešanih dvojic in postavila najboljši povprečni čas v tej kategoriji. Ampak od vsega najbolj pomembno je, da sva celo pot dobesedno uživala. Torej čista uživancija. A gremo po vrsti. 

Po več kot pol leta teka, fitnesa, hoje v hribe, pohodništva in skrbno načrtovanih težkih kolesarskih treningov, sva se s Tanjo v četrtek, 9. maja 2013, točno ob 20.54 uri pognala s štartne rampe na Dirki okoli Slovenije.

Tisti dan je bila Tanja do 13.15 še v službi, kjer poučuje znanja željno osnovnošolsko mladino. Jaz sem imel dopust, a daleč od tega, da bi počival. Opraviti je bilo treba še nekaj nakupov in seveda bedeti nad tem, ali smo opravili tehnični pregled, ali ne. Seveda pri tem ni bilo težav, popodne sem pojedel dvojno porcijo pašte, uspelo mi je tudi zadremati za kako uro, potem pa je naju s Tanjo v Postojno odpeljal moj starejši sin Vasja.


Tam je že bila zbrana ekipa, ki je usposobila vso tehniko in vse potrebno za dirko. Dirko, ki naj bi bila nekaj posebnega. In je tudi bila.



Kake pol ure pred štartom sva bila v garaži, kjer se zbirajo tekmovalci pred štartom. Še nekaj slikanja, izjav, izmenjanja dobrih želja s konkurenco in ostalimi prijatelji in že sva bila na štartni rampi.

Že štart je napovedal, da ne bo heca. Tanja je potegnila, da sem jo komaj dohiteval, kmalu se nam je pridružil kombi in od vsega upanja in pričakovanja sva pristala v realnosti. V temi noči, ki se je naredila in popolni osredotočenosti na vožnjo. Pred Rakitnikom rečem Tanji, naj vozi, kot sva se dogovorila, da vsi vemo, česa je sposobna. A naj ne pretirava. Vsaj v začetnem delu dirke ne. Srečno, Tanja, drži se, veš kakšen cilj sva si zadala. Držim pesti, da bi ti šlo dobro. Potem gre naprej, jaz pa v avtodom in na Kozino, kjer je bila menjava. Vsi vemo, da bo Tanja na tem DOSu dobesedno trgala asfalt. Težkih treningov in ogromno strmih klancev je bilo v času priprav na letošnjo sezono na pretek, čeprav nam vreme ni bilo naklonjeno.

Vmes smo stalno gledali na spletno aplikacijo organizatorja, kjer je bilo možno spremljati napredovanje tekmovalcev. Tanji gre super, hitra je, prehitra. Njena ekipa pravi, da ni prehitra in da vozi zelo lahkotno. Kar naenkrat je v Kozini.

Menjava. Tanjin del ekipe skoči iz kombija, moj del vanj in že vozimo. Zdaj gre tudi pri meni zares. Tudi pri meni je koncentracija na vrhuncu, ampak ne morem biti ravodušen do tega, kar sem videl ob menjavi. Tanjin pogled, ki je nakazoval veliko željo in voljo, da pokaže vse, kar zmore in kar je natrenirala. Da na tej dirki ne bo varčevanja z močmi, da bo šlo na polno.

Kmalu smo na obalnih hupserjih, ki so bili hitro mimo in na katerih je ponekod vedno precej navijačev. Kubed, Babiči in Pomjan so sinonim za strmino. A ko je ob cesti skupina navijačev, ki navijajo za vsakogar, ki pripelje mimo, niti ne čutiš, da voziš v klanec, ki ima skoraj 20%. Pod 12 km/h ni šlo na nobenem od teh klancev, potem še Seča, Valeta, Belveder, Markovec, Črni Kal in že smo na Kozini, kjer je bila ponovna menjava. In spet tisti ubijalski Tanjin pogled. Komaj smo prišli do Rožne Doline, je že bila tam. Zelo hitro.

Menjave sva si določila glede na konfiguracijo. Mene je seveda čakala Predmeja na domačem terenu. Na Colu se do mene zapelje nek avto. Nič mi ni jasno. Odpre se desna šipa, v avtu pa vidim Vasja. Sin je delal ponoči, celo noč nas je spremljal, zdaj pa nas je prišel pozdravit. Enkratno. To mi je dalo novih moči in malo zatem me je čakal še nov del od Cerknega, preko Bukovega in Grahovega do Bače pri Modreju. Vse gre po načrtu, tempo soliden, težav pa nobenih.

A čaka nas Vršič, kjer sem imel zadnji dve leti velike probleme. Menjava med Sočo in Trento je minila v znamenju moje negotovosti in vprašanja, kaj če se bodo spet pojavili krči. Lani je bilo tako grozno, da je bilo za odstopit. Letos pa ... Nobenih težav, tempo kar dober, prehiteval sem nekatere druge tekmovalce in nasploh užival. Toliko moči je bilo, da smo kontaktirali tudi z ekipo Silva Pšeničnika, ki je imel krče. Na vrhu smo imeli 10. čas, med vsemi dvojicami pa smo bili 6. Super. In že smo bili v Kranjski Gori, kjer je bila nova menjava.

Mene je čakala še Šenturska Gora, potem Črnivec, kjer nas je pričakal Simon Krašna in proti petkovemu večeru še Sleme. V 24 urah smo že bili v Dravogradu, krepko čez polovico trase. Še prej, v Šoštanju, sta nas obiskala Sandi (moj prijatelj iz vojaških dni) in njegova boljša polovica Gordana. Kot vsako leto sta nam prinesla slastne palačinke. Njam. Tudi v Dravogradu nam Olga in Tanjana teta Tončka vsako leto pripravita pašto, štrudelj in ostale dobrote, da je kar težko iti od tam. Hvala, Olga in Tončka, zlati sta. A je treba na pot, ker bo Tanja kmalu v Kamnici.  

Kar se hrane tiče, je treba še posebej omeniti slastno potico, ki jo je spekla Tanjina mama. Enkratna in zelo sočna potica, ki je kar ne moreš nehati jesti. Njam, njam, njam.

Po menjavi v Kamnici Tanjo odpeljejo na Gorčko na naslednjo menjavo. Nekaj ur spanja ji bo prav prišlo, mene pa čaka nočna izmena. Saj dokler so bili klanci je še nekako šlo, v Šentilju je bilo spet ogromno gledalcev (kot vsako leto), od Trat do Gornje Radgone pa je bilo mučenje. Trpljenje. Saj ni bilo nič posebnega, le tempo je padal. Ni šlo čez 30 km/h. Le ravnina in ravnina in nič drugega kot ravnina. Dolgčas. Ena vas, pa druga, tretja, vse so se mi zdele enake, čeprav sem tisti del že dostikrat prevozil. Za Radenci pa mi ekipa le pove, da je kak kilometer in pol pred nami Sandi Bayer. Kmalu po Cankovi ga prehitim. No, če smo Sandija prehiteli (na koncu je bil tretji med posamezniki), potem že ne gremo ravno počasi. Končno so prišli tudi klanci in domači teren valovitega Goričkega je bil pravi balzam. Tiste klance in še mnoge tam okoli sem prevozil že neštetokrat. Res čista uživancija.

Tanja pa že čaka na menjavo. Lani je bila na soboto zjutraj vsa uničena, letos pa je bila naspana in naspidirana in že je letela proti naslednji kontrolni točki.

Sobotno jutro nam je prineslo dež. Tanjo je opralo do Šentjurja, mene pa od tam naprej. A ni problema. Nič nas ne more zaustaviti. Dež kmalu poneha in že smo v Novem mestu. Tam je vsakoletna postojanka. Moja mama in oče sta prinesla pašto in štrudelj, prišla sta še brat Matjaž in njegov sin Rok, ter precej prijateljev. Nismo bili dolgo tam, že je prišla Tanja, jaz pa gasa proti Vahti. Proti vrhu je začelo deževati, srečamo Janija Brajkoviča in tik pod vrhom prehitimo še Avstrijca Ladlerja, ki je bil na koncu drugi med posamezniki. Na vrhu le oblečem pelerino, nobene druge zaščite za dež ne rabim. Lije kot iz škafa, jaz pa uživam. Le še malo imamo do cilja. Glava na balanco in šibamo proti Metliki. Tudi čez razgiban teren do Črnomlja je letelo. Tam je bilo na kontrolni točki precej navijačev, med njimi pa Irena (moja sošolka iz novomeške gimnazije) in njen mož Božo. Žal je bilo časa le kratek pozdrav in že smo šli naprej.

Na začetku vzpona iz Kanižarice proti Staremu trgu mi ekipa pove, da je kake 3 km in pol pred nami ena moška dvojica. Očitno v ta dolg klanec ni šlo počasi, ker je imel Dream Team v Starem Trgu le še kakih 100 metrov prednosti.

Potem pa ... Tanja jih je začela loviti in jih v enega od klancev tudi dohitela. Kar nekaj kilometrov kasneje sem začel vzpon proti Bloški polici precej za enim iz te dvojice, na vrhu pa sem bil dosti spredaj. Kasneje smo se izmenjevali. Enkrat eni pred drugimi, malo zatem obrnjeno, pa spet in spet. Naslednji 16 km kronometer je bil Tanjin. Do Unca ji je šlo med 35 in 40 km/h. Zasluženo jo je nekdo na enem od spletnih forumov poimenoval Turbo Tanja!


S Tanjo in TANteamom smo prišli v cilj v soboto ob 19.13. Po 46 urah in 19 minutah. 

Ni bilo lahko, bile so krize, a vredno je bilo vztrajati, da lahko rečemo: ČISTA UŽIVANCIJA! Zadovoljstvo je bilo popolno, saj sva bila konkurenčna tudi med moškimi dvojicami. Na koncu sva zasedla skupno 12. mesto in premagala 8 moških dvojic.

Super ekipa TANteam se je trudila in izkazala po svojih najboljših močeh ter nama zelo pomagala k uspehu. Naj navedem le nekaj zapisov članov ekipe, ki so nastali nekaj dni po končani dirki:

Ares
Dobar dan!
Prije svega čestitke svima na odličnom rezultatu i pobjedi na DOS 2013! Svi ste bili odlični, a vi ste, Tanja i Andrej bili čudesni! ČUDESNI! Kako ste vozili na kraju, nakon 40 sati utrke po ne baš idealnim uvjetima, to je bilo nevjerojatno! Bilo bi mi jako žao da to nisam vidio i iskusio. Ponizili ste više od nekoliko muških teamova. Nadam se da ćete još puno puta ovako voziti. Jako mi je žao što u nedjelju nisam mogao doći na proglašenje i što sam morao onako brzo otići natrag u Zagreb. Nadam se da se ne ljutite. Ako smijem primjetiti, Tanja, vozila si po ravnom bolje od Andreja, tvoj izraz odlučnosti, usredotočenosti i želji za što boljim rezultatom bez obzira na bol u koljenu u zadnjoj etapi (kronometru od 16 km u zadnjoj dionici prije Planine) bit će mi inspiracija kad god mi bude teško ili mi se ne bude dalo izaći na trening. Da ne kažem da sam ponešto posramljen budući da nisam mogao držati trkački tempo Andreja na uzbrdicama oko Starog trga :) BRAVO!

Lijep pozdrav iz Zagreba

Igor
Pozdravljena Tanja /  Andrej
Upam, da sta si malo odpočila. Tako kot Ares, tudi meni bi bilo žal, da ne bi bil priča temu vašemu izjemnemu podvigu.
Jaz sem še zmeraj pod vtisom dirke. Ne morem pozabiti Tanje, ko je od Starega trga v klancu lovila in prehitela Dream team. V tistem klancu smo vsi biciklirali s tabo in spremljali vsak tvoj obrat. Priznam, da je takrat adrenalin v kombiju narasel, zaspanost je kar odšla.  Kljub že tolikim uram vožnje, težavam s kolenom, si vztrajala in jima na pošten način dala vetra…
TANJA… CAR SI2 !
Andrej, o tebi, kaj naj rečem, ……pa stalno smo te čakali… od nikjer tebe… moraš mal več trenirat, da boš hitrejši …  ;-)   Kaj čez Kozjansko si se peljal s kombijem? V Brestanico smo prišli samo 2 minuti pred tabo, pa se nismo nikjer ustavljali .  Incredibile, si JJJ.
Ne vem koliko sta si pogledala vmesne rezultate. V enajsti etapi sta imela 8. skupni čas. To je bila vaša najhitrejša etapa po uvrstitvi …….  VSAKA ČAST!
Kateri bojo vaši naslednji izzivi ne vem, ne dvomim, da jih ne bosta uresničila. Sta neverjetna in lahko vzgled vsem nam in marsikateremu profi kolesarju. V čast mi je bilo sodelovati z vama.
Še enkrat iskrene čestitke za zmago in lep pozdrav iz Izole, Igor


Branko R. 
Tudi z moje strani pohvala tako Tanji kot Andreju. Super sta bila. Dirka, ki sta jo odpeljala je nakaj fantastičnega.
Imeli smo izgleda tudi pomočnike od zgoraj, da se je vse izšlo po načrtu, pa čeprav ni bilo tiste prave"uživancije".
Velika razlika je med lansko 1001 miljo in DOS-om. Presenetila me je uigranost ekipe, kjer so vsi vedeli kaj morajo narediti, pa čeprav smo nekateri prvič bili v taki vlogi in se  komaj poznali.

Dejan
Rezerve so vedno, samo jih je včasih težko najti. Vseeno pa so nekatere povprečne hitrosti kar zastrašujoče. Ko gledam Kozino-Kubed....skoraj 40 na uro! Saj se 10 km samo spuščaš, ampak je tudi nekaj vzponov in očitno jih Andrej v temi ni videl ;)
Naj še za konec dodam, da sem zadovoljen, da ni niti enkrat prišlo "ko kratkega stika" med člani ekipe in tekmovalci, predvsem pa, da ni prišlo do nobenega padca!! 


Epilog
Po DOSu se svet ni ustavil in življenje teče dalje. Letos nas čaka še nekaj težkih, a lepih in uživaških tur in brevetov. Kaj pa DOS 2014? Takrat imamo letošnjemu rezultatu še nekaj za dodat. Če bo le zdravje služilo. 

Na koncu se TANteam zahvaljuje vsem sponzorjem, vsem, ki ste naju na tej preizkušnji spremljali ob progi ali preko računalnika, vsem, ki ste prebedeli dve noči in zaradi nas niste spali, ki ste navijali za nas in seveda vsem tistim, ki ste verjeli v naš uspeh. Mislim, da vas nismo razočarali. Veseli smo bili vsakega sporočila, zapisa na forumih, telefonskega klica, ... TANteam ma vas rad!