Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

10. december 2015

Genova v 24 urah


Moj plan dela za leto 2015 (beri: udeležba na športnih prireditvah) je obsegal le tiste daljše preizkušnje. 200, 300 in 400 km breveti zaradi lažje preglednosti sploh niso bili navedeni. Ampak, kdor me le malo pozna, ve, da se plan spreminja. Seveda na način, da vanj še kaj dodam. In res sem. Najprej brevet Genova - Ventimglia - Genova, ki mi je bil všeč takoj, ko sem na FB izvedel zanj. Razen Tanje in Simona ni nihče drug pokazal zanimanja za udeležbo, zato smo se odločili, da gremo s Tanjinim karavanom. Tri kolesa in vso prtljago bomo že nekako spravili vanj.

Genova me je kot mesto vedno privlačila, a sem se ga doslej dotikal bolj od strani. Že kar nekajkrat sem se vozil mimo po avtocesti, lani pa smo skozi jugovzhodni del vozili na 2200 km dolgem brevetu (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi - Benetke). No, tudi tokrat nisem bil prav v mestu. Start tokratnega breveta je bil namreč v zahodnem delu Genove, ki se mu reče Voltri. A gremo po vrsti. 

Sobota, 17.1.2015


Deževen dan me ne ustavi, da ne bi opravil treninga za majski 50 km trail po Vipavskem. Tri in pol ure popoldanskega teka z nahrbtnikom po Predmeji in Čavnu, ki sta ga je popestrila dež in toča, je bilo ravno pravšnje ogrevanje za vse, kar se je dogajalo v nadaljevanju vikenda. Doma pod tuš, večerja, pakiranje kolesa in opreme v avto ter poskus zaspati za kako uro, ki ostane zgolj pri poskusu. Po petih minutah se sprijaznim, da s spanjem ne bo nič. Ok, pa nič, gremo v akcijo in ob 22.50 sem že v Solkanu. Zborno mesto je pri Tanji doma. Tri kolesa spraviti v karavana sploh ni tako lahek zalogaj, ampak nam je le uspelo, ostala prtljaga je šla večinoma v ''trugo'' na strehi in že smo bili pripravljeni za odhod.

Solkan - Ventimiglia - Solkan = 24 ur in 20 minut

Iz Solkana smo krenili ob pol polnoči. Nekaj več prometa okoli Benetk, gosta megla do Brescie, sicer pa prazne ceste. Vsi trije smo se izmenjavali kot vozniki in proti jutru mi je za kakih 15 minut le uspelo malo zadremat (seveda takrat, ko nisem vozil!). Garmin nam je pomagal, da se v Genovi po 540 km nismo zgubljali in ob 4.40 zjutraj smo že parkirali v neposredni bližini starta.

Genova nas je pričakala z 11 stopinjami in rahlim vetričem. S Fulviem, organizatorjem breveta, sva se pozdravila kot stara znanca. On namreč organizira tudi že vsem nam dobro znani 2200 km brevet. Ampak tega si je zamislil po svoje. Gre namreč za ''odprti'' brevet na trasi, ki gre le ''tja in po isti poti nazaj''. Kartonček je bilo treba potrditi le trikrat. Na startu, tam, kjer se obrneš in na cilju. Možnih je bilo več točk obračanja in vsak si je lahko na katerikoli predvideni točki obrnil. Seveda smo vsi trije Slovenci prevozili najdaljšo 300 km razdaljo. 

Po vseh procedurah smo startali ob 5.40. Zunaj še trda tema, v zraku pa vonj po morju in neka neverjetno pozitivna energija. Najprej smo Slovenci vozili skupaj, kmalu potem vsak zase. Ker se v 2015 vse vrti okoli udeležbe na TCR, se tudi tega breveta lotim v solo vožnji in konkretno otovorjen. Trasa je bila rahlo razgibana, lepa, kraji tudi lepi. Savona, Finale Ligure, Alassio, Imperia, San Remo in na polovici še Ventimiglia po okoli 150 km in skoraj na francoski meji. Zanimiv je ta občutek, ko si v tako kratkem času skoraj v Franciji. S kolesom, seveda.

V Ventimiglii je sledil kratek postanek, potrjevanje kartončka, hitra malica, nakup magneta za spomin in po isti poti proti cilju v Genovi, kamor smo s spremstvom nasprotnega vetra prispeli v dobrih dvanajstih urah. Ciljne formalnosti so bile kot startne že v trdi temi. Potem le še malo druženja z nekaterimi ostalimi udeleženci, spet nekaj debate s Fulviem in odhod domov. V Solkan smo prispeli malo pred polnočjo, po dobrih 24 urah. Naslednje jutro sem bil že v službi v Ljubljani.

To je to, nič posebnega, ampak brevet je bil pa res lep. Za čisto uživancijo!

18. julij 2015

Transcontinental Race 2015 nekaj dni pred startom

Pozdravljeni!

V soboto, 25.7. opolnoči (24./25.7), me čaka start preko 4200 km dolge kolesarske dirke  Transcontinental Race z več kot 37000 višinskimi metri. Start bo v kraju Geraardsbergen v Belgiji (kakih 50 km zahodno od Bruslja), cilj pa v turškem Istanbulu. Pot me bo vodila skozi 12 držav. 
Gre za eno najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, trasa do Istanbula pa bo imela štiri kontrolne točke: prelaza Mont Ventoux v Franciji in Assietta v Italiji, Vukovar na Hrvaškem in Lovčen v Črni gori. Vso ostalo pot si vsak udeleženec postavi sam, obvezna je solo vožnja, prepovedana je tudi vsaka pomoč tretje osebe. V skladu s pravili se moramo med dirko torej z vsem oskrbeti sami in v odpiralnem času lokalov, trgovin, ..., ki so pod enakimi pogoji dostopni vsem udeležencem. Pri morebitnih navijačih se ne bom smel ustavljati, prav tako od njih ne bom smel sprejemati nobenih reči. Prav tako poleg tekmovalca ni dovoljena vožnja pred, ob ali za drugih kolesarjev. 

Dirka je na sporedu tretjič, vsakič je daljša in težja in na njej še ni bilo Slovenca, letos bova dva. Poleg mene še Boris Pupič iz Črnomlja. Na štartu nas bo po zdajšnjih podatkih 163 iz vsega sveta, med Assietto in Vukovarjem bomo vsi vozili skozi Slovenijo, kjer bomo po približno 1900 prevoženih km.

Vsak udeleženec bo imel svoje gps sledenje in našo vožnjo bo možno spremljati preko uradne spletne strani organizatorja, z Borisom pa bova imela še dodatno gps sledenje sistema blackblox. Dostop do le-tega bo možen na:

Za obe pa velja enako uporabniško ime in geslo:
Uporabniško ime:       Many             
Geslo:                       2200

Na mojem blogu med dirko verjetno ne bo objav, bom pa kaj več o tem napisal po koncu dirke.

Več zapisov o Borisovi in moji vožnji lahko pričkujete na forumu na spletni strani ŠD Randonneurs Slovenija (tisti, ki uporabljate Internet Explorer, morate vključiti ''združljivostni način'') in na moji FB strani.

Med dirko bom stalno dosegljiv na 041 687 069.

V Belgijo potujem v noči na četrtek. 

23. maj 2015

Giro Ciclistico delle Republiche Marinare 2015


Pa je prišel ta čas. Čas za 2200 km brevet Obmorskih republik. Start jutri (v nedeljo, 24.5.2015), ob 10.00 v Benetkah. Tokrat boste lahko spremljali, kako z Borisom napredujeva. Hvala, Blackbox! Na 041 687 069 bom stalno dosegljiv.

Dostopate lahko na naslovu:

Za obe velja enako uporabniško ime in geslo:
Uporabniško ime:       Many             
Geslo:                       2200






21. maj 2015

TCR trening 2. del




 


moje otovorjeno kolo

Na bosanski in črnogorski strani mejnega prehoda me pozno zvečer čudno gledajo in povsod preverjajo mojo osebno izkaznico. V zadnjih nekaj dneh so mi jo tolikokrat preverili, da sem zdaj siguren, da ni ponarejena.

Črna gora me je lani, ko smo bili tam na pripravah, takoj prevzela. Zelo lepa pokrajina, večinoma zelo spodobne ceste, veliko kvalitetnih klancev, imajo evro, nizke cene, ... Lepo je bilo. 

pogled na ''gornjo'' stran iz predora
Vstop v Črno goro je bil pričakovano hribovit. Čakalo me je še 35 km klanca. Vedno bolj je pihalo in vedno bolj deževalo. Trda tema, obupno slaba cesta in spet vožnja po krajih brez civilizacije. Celo večnost je trajalo, da sem prišel do glavne ceste, ki je boljše kvalitete. Bližal sem se krajem, ki sem jih poznal z lanskih priprav. Vedno bolj dežuje in vedno bolj piha. Iz vseh možnih smeri. Nekaj časa v hrbet, naslednji trenutek že v prsa. Pa bočno v vseh kombinacijah ... V enem redkih (kratkih) hitrih spustov me premetava, kot bi bil na rodeu. Postaja tudi vedno bolj hladno. ura je okoli pol dveh zjutraj in na poti sem drugo noč. Dež ne popušča in vedno bolj lije. Ko se začnem spuščati v dolino proti morju, ne vidim več niti dva metra pred sabo, čeprav imam zelo močno luč na čeladi. Upam, da ne padem, ker bi me lahko kdo povozil, čeprav skorajda ni drugih vozil. Upam tudi, da ne povozim kakega večjega kamna, ki ga je voda nanesla na cesto, in nimam defekta. 
na levi Franjo Tušek, na desni pa en neprespan

Počasi in previdno in premočeno se pomikam naprej in spuščam proti morju. Ura je dve zjutraj in res ne vidim skoraj nič pred sabo. Vem, da so malo naprej predori. Ne vem točno, koliko časa bom še rabil do njih, a enkrat bom že tam. V bistvu se nisem kaj dosti ukvarjal s tem, da sem premočen. Bolj sem iskal rešitev, kako do predora in kako potem naprej. Zdi se mi, da je pretekla cela večnost, preden sem prišel do prvega. Moker tudi skozi kosti. Predor je dolg kakih 300 metrov, nima razsvetljave, ima pa na vsaki strani pločnik. Civilizacije spet nikjer v bližini. Še dobro, da imam nekaj suhih oblačil v torbi. Apidura je odlična torba in vredna svojega denarja. Kljub dolgi vožnji v takem nalivu, je bilo notri suho.

nekje proti Lovčenu
Preoblečem se, obujem neoprenske nogavice in sandale, ki sem jih tudi imel s sabo. Zunaj še vedno lije, močno piha in mrzlo je. Poskušam posušit še kaj toplejšega, kar je bilo popolnoma mokro. Vsake toliko mimo pridrvi kak šleper, ki ne vozi manj kot 100 km/h. Zaspati se ne da, ker je premrzlo. Baterija mobija je prazna. 

Potem se spomnim na polnilec, ki ne dela. Poiščem ga v eni od torb, ga vžgem in ... Delaaaaaa! Hitro priklopim mobi, da si ne premisli. Še vedno je noč, redka vozila drvijo mimo z veliko hitrostjo. Že kar nekaj časa sem v predoru. Ven se ne da, ker še vedno lije. Hrane in pijače imam dovolj. Izkušnje glede tega so neprecenljive in niti v enem trenutku nisem ostal lačen in žejen.

Lahko bi se sicer v tistem nalivu spustil v dolino, ampak do tam je kar precej km spusta, po katerem bi moral voziti zelo počasi in previdno, pa še suha oblačila bi zmočil. Rezervo rezerve nisem več imel. Torej ostajam v predoru. Na TCR bo seveda drugače in brez kalkuliranja.

izjemno lepi razgledi
Franjo je Štajerec, ki s svojo Ido živi v Baru. Že prej sva bila dogovorjena, da se slišiva, ko pridem v Črno goro. V Baru mi je uredil prenočišče. Pokličem ga, a številka ne obstaja. Ahjej! Očitno sem jo narobe prepisal, ko mi jo je poslal na FB. Potem mu pišem na FB. Takoj se oglasi in z Ido me že gresta iskat.

Sicer je trajalo kar precej časa preden smo se uskladili, kje sem. A po osmih urah v predoru, smo kolo razstavili, ga dali v avto in se odpeljali v Bar. Deževati je nehalo. V Baru, ki je pravo turistično obmorsko mesto, je prav pasala velika porcija giric, ki je bila le 2,5 €. Ja, Črna gora je res poceni. Potem pa v sobo. Spat? Ah, kje pa. Zunaj je zdaj sonce. Pa ja menda ne bom spal ob sončnem popoldnevu. Nekako sem posušil vse mokre cunje, kasneje pa ... neverjetno ... za eno uro sem zadremal ...

ni bilo za hiteti ... izjemna pokrajina
Zjutraj se zbudim v lep, topel in sončen dan. Prvotni plan, da si čez dan ogledam mesto in grem zvečer od tu na vlak do Beograda, se v trenutku spremeni. Na hitro se pripravim, zbašem stvari po torbah in grem. S kolesom do Podgorice, tam bom šel zvečer na vlak. Po nekaj km pridem v Sutomore. Tam smo bili lani nastanjeni v času priprav. Pot, ki jo zdaj vozim, smo velikokrat prevozili. Do Budve je veliko prometa, potem proti Kotorju še več.

Zavijem desno v klanec. Proti Lovčenu. Ko se začnejo prve serpentine, sem večinoma sam na cesti. Le sem in tja kaki turisti. In poročni obred nekje pod cesto. Ko se peljem mimo, nevesta niti ne trene z očesom. Ženin me pogleda. Kdo ve, kaj si misli. Morda se me bo čez nekaj let spomnil.

vrh Lovčena
24 km vzpona do Njegušev je eden izmed najlepših vzponov, ki sem jih kdaj vozil. Razgledi so izredno lepi. Potem moja trasa zavije desno in takoj naletim na zapornico. Prijazen možakar razloži, da je vstopnina v nacionalni park Lovčen 2 € na osebo. Malo se pogovarjava, zanima ga, od kje sem, potem še več podrobnosti. Povem mu, da bom tudi na TCR v začetku avgusta šel po isti poti. Čudi se moji poti, verjetno si misli o ''ludem Slovencu'', a nič ne reče. Mudi se mi naprej, spusti me brez plačila in pove, da mi tudi na TCR ne bo treba plačati. Pozdraviva se kot stara prijatelja.

Po tej smeri še nisem šel do vrha. 6 km ozke in kar strme ceste. Še posebej, ko si kvalitetno obtežen s torbami. Pod vrhom se pri odcepu za Cetinje na hitro odločim. Ne grem do vrha! To si prihranim za avgust. Naj bo takrat prvič, saj tudi na lanskih pripravah nisem mogel tja gor. Takrat zaradi snega.

na poti proti Podgorici (v ozadju Skadarsko jezero in Albanija)
Spust v Cetinje je bil hiter, še kratek postanek na Petrolovi črpalki, da si napolnim bidone. V Podgorici sem bil pozno popoldne.

Potem pa vlak. Po svoje škoda, ker sem šel na nočnega. Do Beograda je izredno slikovita proga z 254 predori in veliko viadukti. Progi se reče tudi ''Titov vlak''. Morda enkrat drugič ... kdo ve ...

na vlaku
V Beogradu me zgodaj zjutraj čaka nekaj ur čakanja do povezave do Zagreba. Ob sedmih zjutraj mi paše porcija čevapčičev. Zvečer sem v Dobovi. Le še 45 km turističnega kolesarjenja do Novega mesta in praznična avantura je bila končana.

Epilog in zaključki:

Bila je lepa tura. 890 km. Prvič sem se sam odpravil tako daleč, prvič sem vozil sam podnevi in ponoči po državah nekdanje Jugoslavije. Po krajih, ki ji še nisem poznal. Zanimivi so bili predvsem nočni predeli, ko blizu ni bilo nobene civilizacije. A cela pot je potekala v sproščenem vzdušju in niti enkrat se nisem počutil nelagodno. Enkratno in čista uživancija.

Ogled trase je bil več kot koristen in skoraj sigurno bom šel na TCR po malenkost lažji trasi. Na TCR bo ta del težak. Teren je zelo razgiban. Bosna in kasneje Črna gora bosta naredila red. 

Prvotni načrt, da 950 km do Lovčena opravim v 48 urah je bil uresničljiv. V tistem neurju nisem hotel tvegati več, kot je bilo nujno potrebno in tudi vmes sem se veliko pogovarjal z domačini. Predvsem ob postankih na bencinskih črpalkah, pekarnah in ostalih postankih. Na TCR ne bo šlo tako hitro. Lovčen bo na okoli 3000. km. Tam me bo le še en DOS čakal do cilja. Po kilometrih in verjetno tudi po višincih.

TCR bo že čez dva meseca. Vedno hitreje se bliža, ampak do takrat bo treba še nekaj prevozit. Najprej bo to nedeljo (24.5.) v Benetkah start 2200 km breveta. 

15. maj 2015

TCR trening (1. del)


V sklopu treningov sem konec aprila, dan po prevoženem 300 km brevetu s 4.300 višinskimi metri po Dolenjski in Beli krajini, ob petih zjutraj startal na ogled dela TCR trase. Novo mesto - Vukovar - Brčko - Kladanj - Sokolac - Goražde - Foča - Nacionalni park Sutjeska - Bileča - Kotor - Lovčen. 950 km.

Do Vukovarja (hotel Lev, kjer bo na TCR kontrolna točka) je bila pot ravninska in dolgočasna, za malo manj kot 400 km sem porabil 15 ur in 20 minut. Ravno stemnilo se je. Potem pa naprej. Navigacija kaže pot, civilizacije ni več, bližam se meji z BIH. Kar dolgo časa vozim skozi gozd. Tudi prometa ni. Po nekaj urah pridem preko meje. Ura je polnoč in bosanskima policistkama ni nič jasno. Povesta, da je naprej lepa cesta. Sem v Brčkem, ki v noči kaže, da gre za lepo mesto. Žal nisem imel kaj prida od njega, malo naprej sem imel še hitro malico, zamenjam baterije v navigaciji in grem dalje. To je pokrajina kamionarjev in bencinskih črpalk, nekatere so odprte celo noč. Veliko je tudi pekarnic, a so sredi noči vse zaprte. Kasneje se ustavim pri eni zaprti črpalki. Usedem se na tla, naslonim na steno in zadremam. Čez par minut me zbudi mraz in že grem naprej.
Ravnino nadomeščajo klanci. Sprva plaho in nedolžno, kasneje vedno daljši in bolj strmi. Končno! Tiste ravnine sem imel že dovolj. Pred krajem Kladanj postanejo tudi vse višji. V ranem ponedeljkovem jutru se na vrhu kdovekaterega klanca ustavim ob eni avtobusni postaji. Prislonim kolo, uležem se na klop in s čelado na glavi zaspim. A spanje ponovno ni trajalo dolgo. Nekaj ni bilo v redu. Odprem oči in zagledam skupino šolarjev, ki so tam čakali avtobus. Brez besed so strmeli vame. Ampak na drugi strani je bila še ena skupina šolarjev, ki jim prav tako ni bilo nič jasno. Ni bilo druge izbire, kot da se dvignem in nadaljujem. Po nekaj km sem prišel v Kladanj. Vidim pekarno, lakota dela svoje in se ustavim. Zdaj mi paše burek. A, kaj ko ga ni več, prvo rundo je pobralo nekaj vojakov, ki imajo tam očitno svojo jutranjo bazo. No, nekaj hrane iz svoje zaloge še imam.

Nadaljujem v smeri Sarajeva v kvaliteten in kar dolg klanec. Potem spust in pred Olovim zavijem levo. Spet v klanec. Ozka, lepa in neprometna cesta spet pelje nekam v višave. Na vrhu se asfalt spremeni v makadam, ki ga malo kasneje nadomesti slabši makadam, v gozdu pa blato. Za kakih 12 km kombinacije blata in slabega makadama sem porabil uro in pol. Na srečo je tehnika zdržala. Nobena špica ni počila (Fulcrum 7), in Continentalke so zdržale.

Da ne bi šlo vse tako kot je treba, je poskrbel dodatni polnilec za mobi. Ki pa ni delal. Hotel sem ga že vreči v smeti, pa je ostal pri meni, da bo vsaj v to korist, da bo za dodatno težo. Ker se je baterija mobija hitro praznila, sem jo moral polniti ob vsakem postanku na kaki bencinski črpalki ali pekarni. Par minut in že je bila vsaj za silo polna.

Po dolgem času sem prišel do civilizacije in v Sokolcu sem le prišel na svoje. V pekarni sem pojedel dva štrudla, burek vzel s sabo, vmes pa za silo napolnil mobi.

Goražde je lepo mesto, malo naprej je Foča, od kjer je moj dober prijatelj iz vojaških dni, Vladimir Kuzminac. Od takrat, leta 1986, nisem več imel kontakta z njim. Tudi zdaj ga nisem iskal. Foča je že v Republiki Srpski, na kar te nazorno opozorijo table ob cesti. 

Spet sem se ustavil na bencinski črpalki in se oskrbel z nekaj hrane. ''Pa odakle ti?'' zanima črpalkarja. ''Iz Slovenije'', mu odgovorim, dodam, da sem startal prejšnji dan zjutraj, on pa nekaj o ''ludem Slovencu''. Drug drugemu se smejeva, potem pa le nadaljujem. Pravijo, da je Bileča kakih 100 km od tu. Tudi prav. Nakako je treba nabrati teh 950 km do Lovčena. 

Kmalu po Foči se začne cesta vzpenjati. Ovinkasta, strma in ozka. Ne vem, koliko km je bilo do vrha. Prav malo že ne. Na prelazu sem se oblekel in spustil v dolino. V Nacionalni park Sutjeska. To so kraji, kjer so v 2. svetovni vojni potekali srditi boji med partizani in okupatorji. V nekoč cvetoči dolini so zdaj stavbe večinoma v razpadajočem stanju. Škoda. 

Naprej nisem poznal poti, nekako sem pričakoval, da se bom kmalu začel spuščati v dolino. Kakšna zmota! Cesta se še malo dviguje, pa malo spusti, spet precej dvigne, ko se odpre pogled daleč naprej. Vse naokoli hribi. Kaj hribi, gore in tam nekje daleč naprej obris ceste. Vsega skupaj je bilo preko 40 km klanca. Na vrhu dvo kilometrski predor in za njim spust. Pričakovanje o dolgem spustu se je razblinilo po nekaj km. Spet malo klanca, še manj spusta in spet klanec. 

Gacko. Kraj nekje na pol poti med Fočo in Bilečo. Na črpalki za vsak slučaj kupim nekaj baterij in nadaljujem v drugo noč. Do Bileče me čaka 47 km niča. Pot brez civilizacije v bližini. Nekje daleč vidim nekaj hiš, vozim pa v območju gozdov in nizkega grmičevja. Do Bileče ni bilo niti kakšnega večjega prometa. Morda 10 vozil v obe strani. A ni problema. Uživam v vožnji in niti v enem trenutku se ne počutim nelagodno. 

Bileča. Pred mnogimi leti je tam vojaški rok služil moj oče. Spet se ustavim na bencinski črpalki in napolnim bidone s pijačo. Spet črpalkar: ''Pa odakle ti?'', jaz pa spet: ''Iz Slovenije.'' ''Pa odakle iz Slovenije?'' ga je zanimalo naprej. ''Iz Novega mesta'', on pa mi pove, da je v Cerkljah ob Krki služil vojaški rok. Ko mu povem, da je oče bil v vojski ravno v Bileči, sva že prijatelja in debata je trajala vsaj 15 minut, vmes spet za silo napolnim mobi. A trening je trening, plan je plan. Treba je bilo naprej. Ravno deževati je začelo. A nič posebnega. 

Kakih 500 m naprej, ko se zavije levo proti Črni gori, so imeli policaji racijo. Ustavljali so vse, kar se je gibalo. Dva policaja in kriminalist z avtomatsko puško. En policaj nekaj maha. Ustavim se in ga vprašam, če me ustavlja ali pozdravlja. Pravi, da me je ustavil. Tudi prav. Kolo prislonim ob kandelaber in mu dam osebno. Gleda osebno, gleda mene, pa spet osebno, vpraša me, kako mi je ime, kriminalista pa zanima, kaj imam v zadnji torbi. Očitno sta bila zadovoljna z odgovori, da sta me spustila naprej. Mene pa je čakalo 5 km klanca do meje. 

SE NADALJUJE

12. maj 2015

Bliža se ...

Ja, bliža se ... še manj kot dva meseca in pol do glavnega cilja sezone, v bistvu življenjskega projekta. 25.7.2015 opolnoči bo start 4.200 km solo vožnje z okoli 45.000 višinskimi metri ... otovorjen z dobrimi 20 kilami dodatne prtljage na kolesu, brez pomoči drugih ...
Geraardsbergen (Flandrija, Belgija) - Istanbul (Turčija) z vmesnimi kontrolnimi točkami na Mt. Ventouxu (Francija), Assietti (Italija), Vukovarju (Hrvaška) in Lovčenu (Črna gora), od kjer bo še kakih 1.200 km do cilja ... Transcontinental race 2015 (TCR).

Moja startna številka je 137.

To bo dirka s samim sabo. Uvrstitev me ne zanima, konkurence ne poznam. Želje pa so. Prva je ne imeti zdravstvenih in tehničnih težav. No, vsaj ne prevelikih. Druga je priti v cilj v predpisanem času 14 dni, da dobim naziv ''Finisher''. Tretja? Zlata ribica ponuja izpolnitev treh želja ... A tam ne bo zlatih ribic, imam pa tretjo željo. Uživati! Nič več in nič manj. Dirka bo na sporedu tretjič in doslej na njej še ni bilo nobenega Slovenca. Letos bova dva.
Letos so vsi breveti, teki in treningi podrejeni temu projektu. Nekaj brevetov in tekov je že bilo, nekaj jih še čaka. Dve preizkušnji sta še posebej zanimivi.

50 km trail po Vipavski dolini (pravzaprav po hribih in dolinah) je bil pretekli vikend prva letošnja težja tekaška preizkušnja. Do cilja je bilo treba premagati 2.757 višinskih metrov in se v drugi polovici povzpeti iz Podnanosa do vrha Nanosa in potem spet po gor dol poteh do cilja nad Vipavo. Odlična zadeva in odlična organizacija. Pravzaprav te trail tek zastrupi in ta sigurno ne bo moj zadnji letošnji.

Dva tedna po trailu (24.5.) me čaka 2.200 km dolg brevet Giro Ciclistico delle Repubbliche Marinare z 20.000 višinskimi metri. Prevoziti je treba traso Benetke -  Genova -  Pisa - Amalfi (pod Neapljem) in preko Apeninov spet v Benetke. Ta brevet sem vozil že lani, ga končal v 151 urah (6 dni in 9 ur, od tega je bilo celih 8 ur spanja) in doživel res neverjetno izkušnjo. Letos bo trasa skoraj enaka in bo kar dober test pripravljenosti. Na startu bo precej odličnih ultra kolesarjev, verjetno kar precej konkurentov na TCR, nekaj tudi takih, ki so tam že dosegli vrhunske uvrstitve. Lani nam je organizator ponudil prevoz prtljage na 750. in 1500. km. Letos tega ne bo. Torej popolna samooskrba. V bistvu mi to še bolj ustreza, ker bo še boljša priprava na razmere na TCR.

Torej, priprave na najtežje kolesarske preizkušnje so v polnem teku. V sklopu treningov sem konec aprila, dan po prevoženem 300 km brevetu s 4.300 višinskimi metri po Dolenjski in Beli krajini, ob petih zjutraj startal na ogled dela TCR trase. Novo mesto - Vukovar - Brčko - Kladanj - Sokolac - Goražde - Foča - Nacionalni park Sutjeska - Bileča - Kotor - Lovčen. 950 km. Več o tem pa v enem od naslednjih prispevkov.

17. marec 2015

2. dobrodelni brevet: Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva

Prvi klasični slovenski brevet v 2015 je bil preteklo soboto (7.3.2015) v Ajdovščini in ponovno je bil dobrodelni: Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva, s katerim zbiramo finančna sredstva za šolski sklad OŠ Šturje in pomagamo otrokom iz socialno ogroženih družin, da lahko tudi oni grejo v šolo v naravi kot njihovi vrstniki.

Kolesarje, skoraj 100 jih je bilo iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Italije in Avstrije, je že zjutraj pozdravilo jasno in lepo jutro z napovedjo prekrasnega sončnega dneva, v katerem ni manjkalo prešernega randonneurskega razpoloženja. Lepo je bilo videti in doživeti prisrčna snidenja starih in novih randonneurskih prijateljev. Zadovoljstvo udeležencev in le en odstop je tisto, kar nam organizatorjem največ pomeni. 

V športnem društvu BIK.SI se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so pomagali pri organizaciji in izvedbi breveta: Osnovni šoli Šturje s prijaznimi učiteljicami, ravnateljico, pomočnico in starši na startu in cilju, sponzorjem Pivovarni Laško in Sadje in zelenjava Bavcon, Tanjini mami za ponovno izvrstno pito na kontrolni točki v Gradežu, Branku, Davidu in Dejanu, ki so svoj dan namenili oskrbi randonneurjev in potrjevanju kartončkov na kontrolnih točkah ter nenazadnje, nadvse prijaznim kuharicam za izvrstno pašto in postrežbo na cilju.

Ja, bilo je lepo in čeprav brez dežja, snega in drugih vremenskih popestritev ponovno čista uživancija, ki jo je kraška burja le še povečala.

Se vidimo naslednje leto!




3. marec 2015

Od doma na Cres po najdaljši bližnjici - z nekaj obvoza

 
Kolesarske priprave so fejst zadeva. Kolesariš, nekaj poješ, tuš, zelo utrujen zaspiš, utrujen vstaneš in ponoviš interval. Kolikokrat ti je pač dano. Kdor nima jurja evričev za teden Kanarcev, si mora pomagati drugače. Lani smo bili en teden v Črni gori, letos je ta opcija padla v vodo. Plana ''B'' ni bilo, a Tanja, Simon in Lenart so šli na Cres. In sem šel k njim. 

Ker rabim dopust še za druge reči, sem planiral k njim le oba podaljšana vikenda. Žal s prvim ni bilo nič, ker so šli zaradi dežja z dnevom zamika. Zadnji februarski vikend pa sem šel. Pravzaprav sva šla. Pridružil se mi je dosovec Silvo Pšeničnik. 
Zaglav, pogled iz apartmaja
Seveda ne bova šla tja z avtom, ampak s kolesom. Traso sem sestavil tako, da niti približno ni šla po najkraši možni liniji, to se seveda ne spodobi za ultraše, ampak po najdaljši bližnjici. V petek sem že imel dopust, zato sva se odločila za nočno izmeno. 

Po krajšem četrtkovem popoldanskem teku, sem kolo osedlal z manjšo torbo spredaj in veliko zadaj, obe pa sem napolnil z razno potrebno in nepotrebno kramo. Ker bom na italijanski majski 2200tki in julijskem 4200 km dolgem TCRju vozil zelo obtežen, se na te razmere že zdaj aktivno privajam.Tik preden sem startal sem moral zamenjati zadnjo luč, ker je odpovedala poslušnost in z rahlo zamudo sem šel od doma ob 21:40. 

Prvih 15 km mi je družbo delal kvalteten nasprotni vetrič, hitrosti okoli 60 km/h. Bilo je toplo in spet sem se preveč oblekel. Pa ni bilo preveč. Kmalu se je ohladilo in po Krasu je bilo vedno bolj mrzlo. Previdna vožnja zaradi veliko divjadi je povzročila zamudo tudi na Kozini. S Silvom sva bila tam zmenjena opolnoči. 

Z rahlo zamudo sva torej šla. Debata in spust, ki je bil vedno bolj hladen in pred Rižano je že kar 
pogled s Cresa proti celini
kvalitetno brilo. Še dobro, da sva bila kmalu v Kopru, od tam pa v klanec čez Šalaro. Ponoči pozimi sploh ni enostavno voziti. Težko imaš ravno pravšnji tempo, da se preveč ne oznojiš. Poudarek je na ''preveč'', ker oznojiš se tudi, če greš gor kot počasni posnetek. 

Spust v dolino Dragonje je popestril srnjak, ki je od nekje skočil pred naju, a se je na srečo vse skupaj končalo brez padca. Kolikor se je potrudil srnjak, da nama je popestril noč, sva jo midva popestrila policistom na meji. Točno ob dveh zjutraj sva presenetila našega policista, ki je vprašal: ''Kam pa vidva ob tej uri?'' ''Ah ... malo se greva peljat,'' sem mu odgovoril, kot da je to nekaj najbolj običajnega. Biti sredi noči in pozimi na kolesu. Par metrov naprej se je enako ponovilo s hraškimi policaji. Policajka pogleda na uro, pogleda naju, še enkrat pogleda na uro in: ''Kud idete vas dvojica u to nedoba?'' Priznam , da sem to zadnjo besedo slišal prvič, a sem nekako razumel, kaj bi rada vprašala. Še enkrat sem ponovil tisto, da se greva malo peljat s kolesom, ona se je s svojima kolegoma v kabini čudila še naprej, midva pa sva že nadaljevala proti Bujam. 
Zaglav, petek okoli devetih zjutraj
Kdor pozna tiste kraje, ve, da je od Buj naprej še vedno nekaj klanca. In da potem pride spust. Podnevi je to lahko dirkališče, midva pa ob tej uri nisva šla dol kaj dosti hitreje od vzpona malo prej. Nevarnost divjadi in bolj, kot sva se bližala dolini reke Mirne, bolj je bilo strupeno mrzlo. Ugibala sva, koliko je stopinj in sva si bila kar nekako enotna. Tam okoli nule.

Na srečo je bil takoj za tem spet vzpon. Tokrat na Vižinado. Še nekaj gor dolčkov in že sva zavila levo proti Karojbi, tam pa desno proti Pazinu. V Pazinu so bile vse avtomobilske šipe kar na debelo zmrznjene. Torej je bilo pod nulo. Prstov na nogah že dolgo ni bilo več čutiti, tisti na rokah pa so tudi kvalitetno zmrzovali. Dobro, da se iz Pazina pot spet dviguje na Gračišče in tam, na okoli 450 metrih nad morjem, je bila prava vročina nasproti tisti v dolini. 

Kdor je kdaj vozil koprski 200 km brevet, pozna vzpon na Gračišče čez Zajce. No, midva sva šla v 
po neprespani noči
nasprotno smer in čeprav sva se bližala morju, je bilo spet vedno bolj mrzlo. V Vozilićih levo v še en vzpon in ob 6:15 sva bila v Brestovi. Četrt ure preden je šel prvi trajekt na Cres. Do tam sem imel prevoženih  dobrih 190 km, Silvo pa nekaj malega manj, saj je startal v Prestranku. Višincev za okoli 2500 metrov, skoraj natanko toliko, kot jih je naračunal program RideWithGPS.

Skoraj prazen trajekt je vozil kakih 20 minut. Potem sledi lep položen klanček, malo položnega spusta, spust do mesta Cres, okoli katerega je pravo gradbišče za širitev ceste, spet klanec, malo gor dolčkanja in po 50 km (skupno mojih 241) in dodatnih 1000 višincih sva bila ob devetih zjutraj pri naši ekipi v Zaglavu. Seveda je sledila debata, kako in kaj se je dogajalo v nočni izmeni, kako se imajo oni tam že cel teden, preoblekla sva se, celo nekaj malega pojedla in sva šla. Še malo se peljat. In ta ''malo'' je nanesel dodatnih 160 km in seveda kup novih višincev v lepem in sončnem vremenu brez oblaka na nebu. Saj po Cresu in Lošinju tako ali tako ni ravnine. 


martinčkanje v Martinščici
To je bilo torej to. Od doma na Cres po najdaljši bližnjici in z malo obvoza.

Po tem se je še marsikaj dogajalo, naslednji dan sva šla domov po res najkrajši bližnjici, razloga pa sta bila vsaj dva: pri Silvu v Prestranku naju je čakalo kosilo (odlično je bilo, še enkrat hvala!) in moj večerni bowling s sinom Sandijem in njegovo izbranko Nino. 

Vikend kot vikend ... v bistvu nič posebnega ... le malo sva se šla peljat ... kot že tolikokrat doslej ...