Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

26. oktober 2010

1:47:26 na ljubljanskem tekaškem maratonu na 21 km

Moj 21 kilometrski maraton je mimo. Prvi take vrste po kakih 27 letih. V srednješolskih letih sem jih pretekel za malico. Tudi 42 kilometrski mi takrat niso predstavljali težav. Zdaj je to malo drugače. Ali bolje - popolnoma drugače. Slab mesec pred mojimi 44 leti in dober mesec in pol pred maratonom sem se odločil, da grem na 21 km. V tem času se je bilo potrebno vsaj solidno pripraviti, kar pomeniti opraviti kar nekaj tekov, dolžine med eno in dvema urama. Hiter preskok s kolesa v tekaško obutev, vmes pa sem odpeljal še en 225 km dolg brevet,  ni bil vnaprej načrtovan, zato sem pač opravil toliko treningov, kot sem jih le mogel, pri tem nisem pa imel nobenega strokovnega vodstva. Vse sem delal le po lastnem instinktu. Pred štartom nisem imel nobenega občutka glede sposobnosti. 

Načrtoval sem tek okoli 1:45. Tudi z 1:47:26 sem zadovoljen. Po celosobotni udeležbi na izletu, kjer sem bil skoraj stalno na nogah, jedel le pršut in svinjino, spat pa sem šel šele okoli pol dveh zjutraj, je rezultat celo nad pričakovanji.  

Štartal sem dokaj počasi. Kot sem načrtoval. Gneča tekačev ni bila tako velika in neznosna, kot so me nekateri pred tekom strašili. Do 5. kilometra sem imel povprečje nekje okoli 5:30/km, noge so bile težke, sklepi (predvsem gležnji) boleči, želodec pa težak in napihnjen. Po prvi okrepčevalni postaji, po 5. km, ko sem spil nekaj Enervita in pojedel dve mandarini, pa je šlo vedno lažje, sklepi so se popolnoma ogreli, bolečine pa so izginile in nekaj časa sem imel povprečje med 4:30 in 4:40/km, kasneje pa konstantno 5 minut na pretečen kilometer. Ob progi je bilo ogromno gledalcev, ki so navijali in ploskali, ''pleh muska'' je nažigala svoje ritme, tekači pa smo bili z vsakim korakom bližje cilju. Precej otrok je imelo v rokah transparente, na katerih je večinoma pisalo ''Dejmo oči'', ''Dejmo mami'', videl pa sem tudi napis, ki je vzpodbujal 82 letno babico: ''Bravo superbabi''.
Še posebej veliko gledalcev je bilo pri Ruskem carju, to je bilo po že pretečenih okoli 16. kilometrih po ljubljanskih ulicah, ko so mi ob pogledu na njih šle vse kocine pokonci. Še bolj veličastna kulisa gledalcev nas je pričakala nekaj kilometrov kasneje. Od Bavarskega dvora pa do cilja. Spet navijanje, trobljenje, vzklikanje, ... Kdo ne bi mogel dati še zadnjih atomov moči v takem neverjetnem vzdušju? Tik pred ciljem, bilo je v zadnjih 100 metrih, me nekdo pokliče. Bil je Brane. Vedel je, da sem med udeleženci maratona, pa me je prišel vzpodbujat. Super prijatelj, na katerega se lahko vedno zanesem. Že načrtuje naš ponovni skupni DOS naslednje leto. Vrnil sem mu pozdrav in odtekel do konca. Po koncu sva se z Branetom na hitro pogovorila, po tem pa sem utrujen odšel do avta, se preoblekel in odpeljal domov.
Boleče stegenske mišice so še najmanjša posledica. Bolj je kmalu po koncu teka bolela desna rama (pojma nimam, zakaj se je razbolela), desni gleženj, ki je še sedaj otečen, pa je še kar naprej boleč. Vendar pa gre vse skupaj na bolje. Še par dni počitka, potem pa začetek priprav na novo kolesarsko sezono. Takoj po krompirjevih počitnicah. Morda pa tudi kak dan prej.

Kot sem že napisal sem z mojim tekom zadovoljen, vedno pa je tako, da bi se lahko kaj izboljšalo. Ampak to naj ostane za naslednjič. Vreme je bilo oblačno, temperatura zraka pa okoli 10 stopinj Celzija, nekje pri 10. kilometru pa nas je obiskalo še sonce. Trasa maratona je bila lepa, ravninska, organizacija pa zelo dobra. Le nekateri so se na cilju pritoževali, ker ni bil zagotovljen topli obrok za udeležence maratona. Vsekakor pa, če mi bo zdravje služilo, pridem naslednje leto spet. Takrat z drugačnimi cilji in pričakovanji.

19. oktober 2010

Priprave na kolesarsko sezono 2011 in načrti za 2011

Še več kot pol leta je do štarta Dirke okoli Slovenije 2011 (DOS), katerega štart bo 12.5.2011 z nekoliko spremenjeno traso, pravili in povišano štartnino. To bo eden od dveh glavnih ciljev v letu 2011. Drugi cilj je udeležba na najbolj znanem brevetu na svetu, Pariz-Brest-Pariz, 1225 km, ki bo v drugi polovici avgusta. Vendar bo pred tem potrebno za Francijo prevoziti kvalifikacije, kar pomeni še brevete v dolžinah 200, 300, 400 in 600 km.

Priprave na sezono 2011 se začenjajo že konec letošnjega oktobra. Zadnji dve zimski sezoni sem doslej posvetil le fitnesu in kolesarjenju, le nekaj malega tudi pohodništvu. To zimo bom dal, poleg fitnesa in kolesarjenja, poudarek še teku, smučarskemu teku in aktivnejšemu pohodništvu.

Konec kolesarske sezone in zahvala sponzorjem

Ob koncu kolesarske sezone 2010, se moram še enkrat zahvaliti vsem sponzorjem, ki so mi omogočili udelžbo na letošnjem DOSu. Recesija se močno pozna. Čedalje manj je možnosti za pridobitev finančnih sredstev, no nekaj se jih je vseeno dobilo, je pa še možno dobiti sponzorstvo v obliki blaga in storitev, večinoma brezplačno ali po simbolični ceni.

Naštetei sponzorji so navedeni po naključnem vrsten redu:

  • Nova KBM d.d. http://www.nkbm.si/
  • Avtodomi Roming http://www.avtodomi-roming.si/
  • Banem d.o.o. http://www.banem.si/
  • Fructal d.d. http://www.fructal.si/
  • Incom d.o.o. http://www.incom.si/intro
  • Športno društvo Turbo M http://www.turbom.org/
  • Bisport Nova Gorica kolesarska trgovina http://www.bisport.si/
  • Impreso d.o.o. http://www.impreso.si/
  • Športno društvo BIK.SI http://sdbik-si.blogspot.com/
  • Unifruit d.o.o. http://www.unifruit.si/
  • Ekstundo d.o.o. - E hub
  • Cautela Pros d.o.o.
Še enkrat najlepša hvala vsem in upam, da bomo sodelovali tudi v prihodnjih letih.

Nekaj dni pred tekaškim maratonom v Ljubljani

Le še nekaj dni nas loči do 15. Ljubljanskega maratona. Teki do dveh ur mi ne povzročajo težav, je pa res, da pri nas v zadnjih dneh ni enostavno teči, saj v Ajdovščini piha burja s hitrostjo okoli 100 km/h. Tek v takem vetru ni nek posebeben užitek, še posebej ne takrat, ko te sunek kar premakne. Je pa videti precej tekačev, ko ni tako močnega vetra. Večinoma vsi pravijo, da bodo šli v Ljubljano na maraton. Razen nekaterih, ki pa pravijo, da tja ne marajo, ker je prevelika gneča in se pravzaprav ne da normalno teči. To me spominja na kolesarski marton Franja, kjer je tudi taka gneča, da kar glava boli. Ker je tam tudi veliko padcev, sem se že predlani odločil, da me na Franji ne bo več.

Težko pa je reči, kako je z mojo hitrostjo pri teku. Razdalje, ki jih na treningih pretečem so zgolj okvirne in neizmerjene ter ne morejo predstavljati nekega resnega časovnega merjenja, razen seveda skupnega časa. Še vedno upam na rezultat pod 1:45. Če ga bom dosegel bo super, če pa ne, bo pa tudi prav in ne bo konec sveta.

4. oktober 2010

Breveti v letu 2011 v Sloveniji in na Hrvaškem

21. avgusta 2011 bo v Parizu, Francija, štart najbolj znanega breveta na svetu. Gre za brevet Pariz-Brest-Pariz, 1200 km, ki ga organizirajo vsake štiri leta, in na katerega se lahko uvrstiš le pod pogojem, da v letu, ko se odvija ta brevet, prevoziš homologirane brevete na razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.

Preliminarni načrt datumov in razdalj brevetov v letu 2011:

v Sloveniji:
  • 200 km - 2.4.
  • 300 km - 16.4.
  • 400 km - 30.4.
  • 600 km - 28.-29.5.
  • 1000 km - 23.-26.6.
  • 300 km - 27.7.
  • 200 km - 24.9.

na Hrvaškem:
  • 200 km - 9.4.
  • 300 km - 23.4.
  • 400 km - 7.-8.5.
  • 600 km - 4.-5.6.
Trase in organizatorje bom objavil naknadno, ko bodo datumi potrjeni.

24.10.2010 15. Ljubljanski maraton

Z 225 km dolgim brevetom, ki je bil pred nekaj dnevi, se je zame zaključila kolesarska sezona 2010. Po prvotnem načrtu naj bi imel zdaj vsaj dva tedna počitka, potem pa naj bi se začele priprave na sezono 2011. Pred nekaj tedni pa se je ta načrt spremenil. Odločil sem se namreč, da bom na 15. Ljubljanskem maratonu, tekaškem, ki bo 24.10.2010, nastopil na 21 km dolgi preizkušnji. Moj cilj je rezultat 1:45.

Zaključni brevet v Sloveniji v letu 2010

Preteklo soboto, 2.10.2010, je bil še zadnji letošnji brevet v Sloveniji. Pravzaprav bi moral biti že prejšnjo soboto, pa je bil zaradi slabe vremenske napovedi prestavljen za ta vikend. Hladno in oblačno vreme je na štart privabilo okoli 20 udeležencev, samo moških. 225 km dolg brevet z okoli 1950 višinskimi metri nas je iz Ljubljane popeljal do Kamnika, čez Črnivec, skozi Nazarje, Gorenje, Polzelo, Vel. Pirešico, Babno, Levec, Prebold, Trbovlje, Izlake, Moravče, Domžale, Šentjakob do cilja v Črnučah v Ljubljani.

Do vznožja Črnivca smo vozili vsi skupaj, v klanec pa se je skupina razdelila. Na Črnivcu, na 68. kilometru, smo se počakali le toliko, da smo formirali najhitrejšo skupino in kmalu nadaljevali pot proti Gornjemu Gradu. Cesta v dolino je bila večinoma mokra in spolzka, zato sem vozil zelo previdno in počasi. Pač ne maram padcev. Pravzaprav se bojim padca. Tega me ni sram priznati. Toda to je bil razlog, da sem kmalu izgubil stik s skupino. V Gornjem Gradu sem se jim približal na kakih 10 sekund zaostanka, bližje pa nisem mogel.  Žal  se je skupina odpeljala naprej v dirkaškem tempu, ki nikakor ni bil v skladu s pravili breveta. Do Celja, do 2. kontrolne točke, sem nadaljeval sam. Čeprav sem že dvakrat prevozil ta brevet, se določenih delov proge nisem spomnil, tako da sem moral uporabiti potno knjigo. Kljub temu sem nekje zgrešil pot in do 2. KT prišel z druge strani.

Od tam naprej sem vozil v prvi skupini, prevozili smo tudi nekaj razgibane trase in vzpon na Podmejo, kjer smo se spet počakali in družno peljali do konca.

Vozil sem z rezervnim, aluminijastim kolesom, kljub temu pa sem imel končno povprečje 29,7 km/h, kar pa niti ni tako slabo.

24.9.2010 Umrl je Jure Robič

UMRL JE JURE ROBIČ

Turobnega petka, bilo je 24.9.2010, popoldne, okoli pol petih popoldne me pokliče kolesarski kolega Jurij in me vpraša, če je res umrl Jure Robič. Presenečeno mu odvrnem, da o tem ne vem nič, naj pa mi sporoči, če bo kaj več izvedel. Malo zatem mi je Marko Baloh potrdil to vest. Z gorskim kolesom se je smrtno ponesrečil nekje nad Jesenicami, ko se je na gozdni poti zaletel v avto.

Čeprav se nikoli nisva kaj posebej zbližala, me je vest zelo pretresla. Kakor tudi vse moje kolesarske in ultrakolesarske kolege. Najhujša misel je bila, da se lahko nam vsem, ki kolesarimo, zgodi kaj takega.


Jure Robič v elementu
 Še največ kontakta sva imela 27. marca letos, ko smo v Ajdovščini organizirali dobrodelno kolesarjenje. Zjutraj je bil prvi na štartno ciljnem prostoru pred Osnovno šolo Šturje. Pred menoj. Prvi krog sva še vozila skupaj. Potem sem imel nekaj tehničnih težav s kolesom, pa se je odpeljal naprej. Pa ga tako ali tako ne bi mogel dohajati. Popoldne, ko se je odpravil domov, je spotoma peljal v Ljubljano še mojega prijatelja Braneta.

jutranja ekipa
Menda se je rad udeleževal dobrodelnih prireditev. Ne vem. Ampak v Ajdovščino je prišel. Trasa 30 km kroga mu je ustrezala. Zanjo je rekel, da je tehnično zahtevna, valovita, skoraj brez ravnine. Torej, da je idealna za trening. Bo že držalo, če ti to reče možakar, ki je že tolikokrat zmagal na RAAMu, na DOSu, ... Možakar, ki je v enem letu naredil toliko kolesarskih kilometrov, kot jih velika večina običajnih zemljanov ne naredi niti z avtom. Nikoli nisem bil njegov velik navijač. Sem pa vedno spremljal, kako napreduje na dirkah. Tudi na njegovi zadnji dirki v Švici je bilo tako. Preko interneta. Še več. Tam bi bil lahko tudi v njegovi ekipi. Nekaj dni pred odhodom v Švico me je klical David Črmelj, ki je bil tudi v Juretovi ekipi in me povabil, naj grem zraven. Pa nisem šel.

Jure Robič je bil vrhunski športnik, ki je življenje podredil kolesarstvu. Tisti, ki smo ga spremljali večinoma le od daleč, smo ga imeli za čudaka, za nedostopnega ostalim. Kljub temu smo vedno vsaj potiho navijali zanj. Tisti, ki pa so ga bolje poznali, pa pravijo, da je bil prijeten možakar, vedno pripravljen pomagati. Kakorkoli že. Od nas se je poslovil daleč najboljši ultramaratonski kolesar na svetu. Vsa čast mu!!! RIP.

Še nekaj fotografij z Juretom, ki so bile narejene 27. marca v Ajdovščini pred OŠ Šturje: