Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

05. september 2011

Pariz - Brest - Pariz 2011 ali 79 ur in 24 minut uživanja na kolesu

Res je. Dobesedno uživanje. No, kakor za koga, a zame vsekakor.

Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.

Po DOSu sredi maja se je zdel avgustovski PBP kar precej oddaljen. A čas je hitro mineval in kar naenkrat je bil čas za odhod. 

Sobota, 20.8. 

Tanja
Andrej
Po nekaj čez 1300 km prihod z avtom v St. Quentin En Yvellines, zahodno predmestje Pariza, morda kakih 30 km od Eifllovega stolpa. Miren del, poslovna četrt, s Tanjo in Nevijem (vsi trije smo člani ŠD BIK.SI) smo bili nastanjeni kakih 500 metrov od štarta. Blizu nas sta bila še Aleksej in Jure z boljšima polovicama. Še isti dan sva s Tanjo opravila tehnični pregled, čeprav sva ga po urniku imela šele v nedeljo. Popoldne sva z našimi cikloturistikusi s kolesi obiskala center Pariza.

Nedelja, 21.8.

Slovenci na PBP
Nedelja je zelo hitro minevala. Ob dveh popoldne smo imeli slovenski predstavniki skupinsko slikanje, ob štirih pa je že bil prvi štart. Od Slovencev je prvi štartal Jure, ki se je odločil, da bo njegov maksimalni čas za prihod v cilj 80 ur. Naslednja sta uro za tem štartala ležeča kolesarja Aleksej in Janko, še uro za tem pa bi morali na pot cikloturistikusi na 90 ur, ki pa so v hudi vročini štartali šele okoli osmih zvečer, saj so organizatorji udeležence spuščali v skupinah po 500 vsakih 15 minut. Mi, ki smo se odločili, da bomo imeli na razpolago 84 ur, smo imeli štart naslednje jutro.

Tanja
Andrej


Edi
Tanja, Nevijo in Andrej










Ponedeljek, 22.8.

Panika! Budilka na mobitelu ob treh zjutraj ni zvonila. Pravzaprav sta zatajili dve budilki. Na srečo je bilo zbujanje še dovolj zgodaj za pripravo zajtrka, še zadnji pregled opreme, pumpanje gum, montiranje potovalnih torb, ki so povzročile, da sta bili najini kolesi zelo otovorjeni (moje je po občutku tehtalo kakih 20 kg), ... In že sva bila s Tanjo, skupaj s še drugimi slovenskimi udeleženci, v štartni proceduri. 

Malo pred štartom
Le kaj nepredvidenega me lahko ustavi
Bili smo v tretji, zadnji skupini 500 udeležencev, ki smo štartali na tem brevetu. V zraku je bilo čutiti neko posebno napetost. Velika večina nas še nikoli ni vozila tako dolgo turo. Bo šlo? Da vsaj ne bi bilo padca,  hujših tehničnih težav, bolezni, poškodb, ... Ja, take misli so nam rojile po glavi. Morda je bil kdo tudi negotov, ali je dovolj dobro pripravljen za to preizkušnjo. 

Jaz spredaj, potem Tanja, foto Edi slika
Ko so nam pred štartom žigosali kartončke, se je ulilo. Ne sicer nepričakovano, saj je tam vsako noč padal dež, pa vseeno. Štartali smo torej mokri, nekje ob 5.25 zjutraj. Začelo se je. Bila je še trda noč. Napetost je popustila, noge so se sprostile. Večinoma ravninski prvi del je bil za ogrevanje. Kmalu so se oblikovale skupine, večina naših je bila že spredaj. S Tanjo in Edijem smo tvorili našo mini skupino. Tako smo se dogovorili že pred odhodom v Francijo. Kar hitro smo ostali sami. Jaz spredaj, potem Tanja, Edi na koncu. Tako smo vozili kakih 1000 km. Hitrejši so bili spredaj, počasnejši zadaj. Mi smo vozili svoj tempo, okoli 30 km/h je bilo povprečno po ravnini. Brez dirkanja, brez zaganjanja in nepotrebnega trošenja moči. Dolga pot nas je čakala do konca, na koncu bo pomemben vsak atom moči. 

Zame je bila glavna naloga na tem brevetu, da pomagam Tanji, da s čim manj težavami pride do cilja. To je bila moja misija. Edina naša ženska predstavnica je bila fizično zelo dobro pripravljena. V njen prihod do cilja sploh nikoli nismo dvomili. Le pametno je bilo treba razporediti moči. 

Vedno temneje sredi dneva
In smo vozili. Dohitevali smo skupine kolesarjev. Ker so vozili prepočasi, smo šli naprej svoj tempo. Običajno nam niso sledili. Tako je šlo kakih 130 km. Vreme oblačno, temperatura idealna. Potem pa tema sredi dneva in dež. Nadaljevali smo premočeni, saj kakih posebnih oblačil za zaščito pred dežjem nismo imeli. Potem je malo prenehalo deževati. Ravno smo se posušili, ko nas je nekaj kilometrov pred eno izmed kontrolnih točk dobil hud naliv. No, pa smo bili spet mokri. Tudi zvečer in ponoči se je  nadaljevalo enako.  Dež, začinjen s hudimi nalivi. Francozi ne poznajo pokritih avtobusnih postaj, kot jih imamo pri nas, pravzaprav smo na nekaterih področjih svetlobna leta pred njimi, tako da smo v eni vasi na srečo lahko vedrili v neki dvorani. Kako uro smo bili tam. Nadaljevali smo, ko je malo ponehalo. 

Na skriti kontrolni točki, nekje okoli 400. km, smo se odločili, da bomo šli spat. Organizatorji so imeli pripravljene jogije, plačaš 4€, naročiš, kdaj naj te zbudijo in greš spat. Ob treh zjutraj so nas zbudili. Zunaj grmi, treska, dež se zliva. Še eno uro bomo spali in počakali, da gre morda najhuje mimo. Časa, da pridemo do naslednje kontrolne točke, imamo še dovolj. Ob štirih je bilo treba vstati. Na srečo je bilo dežja vse manj. Poseben užitek, če se temu sploh lahko reče užitek, je bilo oblačenje mokrih in mrzlih oblačil. Majica, hlače, nogavice. Ko sem dal gor še čevlje, sem slišal ''pljosk'', saj, ko sem s sezul, nisem zlil vode iz njih. In smo šli naprej. Zunaj na srečo ni bilo premrzlo. Kakih 12 stopinj. 

Ko se je začelo daniti pa defekt. Prazna moja prednja guma. Hitra menjava zračnice in že smo nadaljevali. Po dveh kilometrih spet. Spet prazna prednja guma. Očitno je je nekaj ostalo na notranji strani gume. Menjam gumo in zračnico in pumpam. Edi pomaga. Ko je dovolj napumpano, Edi potegne pumpo in odtrga ventilček. Jebela. Še enkrat. Takrat so pripeljali mimo naši kolesarji, ki so prenočili v hotelu. Tanja in Edi gresta z Dejanom naprej, Simon mi pomaga napumpati. Tretjič. Že gremo naprej, le še nekaj kilometrov nas je ločilo do naslednje kontrolne točke. Skupina gre naprej, mi trije pa počasneje od njih, svoj tempo. Dejan nadaljuje z nami, ker ima probleme z mišico. Izvemo, da je Zdenko že odstopil. Menda zaradi težav s srcem. Pravilna odločitev, zdravje je na prvem mestu. 

Gor in dol, pa nobene strmine
Proga je ves čas razgibana. Gor, dol, gor, dol, brez ravnine. Da dobiš morsko bolezen. Le redkokateri vzpon je bil težji od 10%. Nič posebnega. Le gor in dol. Najvišja točka je bila menda na 347 metrih nad morjem. Že zelo blizu Bresta. Klima tam gor pa taka, kot pri nas na Vršiču. Leden dež, močan veter, mraz. Le še malo nas je ločilo do Bresta, ki je bil na polovici. 

Kakih 200 km  pred Brestom smo imeli veter v prsa. Vsaj tak občutek smo imeli, ki pa je bilo čitno pravi, saj nam je potem, ko smo se vračali, veter v hrbet pomagal premagovati kilometre. Zdaj smo se že vozili v smeri proti Parizu. Nič več se mu nismo oddaljevali, le še bližali. Psihološko je to zelo dober občutek. Precej lažje gre naprej. Spet smo bili sami trije. Dejan je šel naprej.

Ob poti je bilo precej gledalcev. Mladih in starih. V mestih, vaseh in sredi niča. Sredi gozda,  ponoči, ko ni bilo nikjer niti blizu kakšno naselje, so bili ljudje, ki so ploskali in nas vzpodbujali. Enkratno. Vsakomur smo odzdravili. Vsaj pomahali. 

Preko 800 km je že za nami
929. km
Še vedno smo se držali dogovorjenega. Ustavljali smo se le na kontrolnih točkah, vmes pa smo praviloma vozili brez ustavljanja. Na kontrolnih točkah nismo hiteli. Ravno toliko, da smo lahko brez težav prišli v pravem času do naslednje kontrolne točke. Pojedli smo kaj toplega ali le kak sendvič in napolnili bidone. Ponekod smo tudi zaspali. Na stolu, naslonjeni na mizo, včasih na tleh. Kjerkoli. Na kratko. In spet naprej. Premagovat kilometre. 

Čedalje bližje smo bili cilju. Na eni izmed zadnjih kontrolnih točk je bilo ogromno ljudi. Krajevni praznik. Le uradni govorec govori in govori. Ne neha. Po francosko, seveda. Mi ga nismo nič razumeli. Tam očitno ne poznajo glasbe. Navežemo stik z domačini. Na mojem dresu vidijo napis ''Slovenija''. Da, iz Slovenije smo. ''Veste, kje je Slovenija? Ste že kdaj bili pri nas?'' jih sprašujem. ''Vemo, kje je, tam pa nismo bili še nikoli.'' Povem jim, da je to najlepša država na svetu, da naj le pridejo, ne bo jim žal. 

Zaspani in prijetno utrujeni na 1022. km
Še par besed in gremo naprej. Zaželijo nam srečno vožnjo. Tanji še posebej. Vsi jo občudujejo. Tudi midva z Edijem. Zelo. Kakih 1000 km je že za nami. Odlično se drži. Razen občasnih težav s spancem,  ki so na tako dolgi turi nekaj običajnega, sploh ne občuti bolečih nog. Enkratno. Precej več kot dva dneva in pol smo že na poti. Vsi imamo občasno težave s spancem. 

Celo pot že srečujemo mladino ob cesti, ki  nam ponuja razno pecivo in pijačo. Ustaviš se, nekaj poješ, lahko tudi spiješ, mladim radovednežem, ki vsakemu ploskajo in ga vzpodbujajo, poveš od kje si in kako ti gre, daš kak evro in že brziš naprej. 

Simon, Edi in Matej
Krepka tema tretje noči je že bila, ko pri hiši na levi vidim ljudi. Najprej pomislim na mladino z raznimi dobrotami. ''Gremo naprej?'' vprašam Tanjo, ki je vozila za menoj. Slišim ''ja'' in pritisnem na pedala, ko zaslišim ''Slovenci!''. Seveda takoj ustavimo. Tam sta bila Matej in Simon, ki sta štartala že v nedeljo zvečer. Ne vem, če sta se ravno močno razveselila našega prihoda. ''Živijo! Kako ste? Kako napredujete?'' jih ogovorim, onadva pa bolj mrka kot vesela. Pojma še nimam, kaj se dogaja. Saj smo vendar prijatelji. Matej je bil že dve leti v moji ekipi na DOSu. Pove, da je Slavko v hiši. Da je hudo z njim. Da čakajo rešilca. Da ne more več. Grem notri. Slavko je bled in obnemogel, več kot očitno je, da je nekaj hudo narobe z njim. Pozdravim ga, kaj bolj pametnega od ''Vse bo še v redu, boš videl.'', mi ne pade na pamet. Rešilec je že na poti. Kmalu pride. S sireno. In že ga odpeljejo. Mi pa moramo naprej. Mateja in Simona že pošteno skrbi, če bosta uspela priti v pravem času do naslednje kontrolne točke in do cilja. Onadva sta štartala prej in imata drugačno časovnico, kot mi trije.

Nekaj časa vozimo skupaj. Kar spodoben tempo smo imeli. Hiter. Le še kakih 200 km je bilo do cilja. Morda še manj. S Tanjo se ustaviva nekje sredi niča. Zaspanost je prehuda, nadaljevanje bi bilo lahko zelo nevarno. Zaščitno folijo na tla in že spiva. Čez 15 minut nadaljujeva. Edi, Matej in Simon so šli naprej. Spet se bomo srečali na naslednji kontrolni točki. Tam Tanjo spet premaga spanec. Ni čudno, sredi tretje noči smo, po skoraj 70 urah vožnje. Tudi jaz sem zaspan. Zaspiva med mizami na tleh. Kot še mnogo drugih. Matej in Simon morata medtem naprej. Edi naju počaka. Kdo ve, koliko časa je trajal spanec. Morda uro, morda malo več ali malo manj. Ni važno. Blizu cilja smo. Dovolj časa še imamo. Nikamor se ne mudi. Vstanemo, se umijemo in nadaljujemo. 

Četrti dan vožnje. Zgodnje jutro. Lep dan nas čaka. Očitno topel. Tanja je kot nova. Kot, da bi pravkar štartala. Po več kot 1100 prevoženih kilometrih. Z Edijem jo komaj še dohajava. Posluša glasbo na MP3 in vozi v ritmu. To poznam. Z letošnjega DOSa. Voziš v transu. S Tanjo je bilo enako.

Po zadnji kontrolni točki pred ciljem, so nam ob izhodu iz tega mesta na vse krožiščih policisti ustavili promet, da se nam ni bilo treba ustavljat. Ne vem, meni so se ob tem naježile vse dlake, na oči so stopile solze. Vse prebivalstvo, vključno s policisti, je dihalo z nami. Vsi so nam izkazali spoštovanje za že prevoženo pot. 

Zadnja etapa je bila po svoje čudna. Zelo hitro je šlo vse skupaj. Le še dobrih 60 km nas je še čakalo. In se je začelo. Najprej smo se sami trije menjavali v ospredju. Vsak po en kilometer. Potem se nam je pridružil Američan iz Seattla. Čedalje hitreje smo šli. Tudi med 38 in 45 km/h. Le ko je prišel v ospredje Američan, se je hitrost umirila na znosnih in kulturnih 32-33 km/h. Po 1200 prevoženih kilometrih! Saj vem, kaj si mislite. Morda res nismo normalni, a bolj ko se je bližal cilj, večji užitek je bil kolesariti in hitreje je šlo.

Cilj

Sveta trojica v cilju
Yes, uspelo je, misija izpolnjena
V Aleksejevi družbi
Cilj smo dosegli po 79 urah in 24 minutah, 1230 km in 9300 višinskih metrih. Zadovoljni, da nam je uspelo in prijetno utrujeni.  V prvih kilometrih tega breveta sem Tanji in Ediju rekel, da nam bo na cilju vsem žal, ker bo že konec, saj bo ravno takrat najbolj lepo. Takrat sta me nejeverno gledala in si mislila svoje. Verjetno kaj od tega, da se norčujem, da nisem normalen ali kaj podobnega. Tik pred ciljem sem ponovil besede z začetka. Tokrat sta mi oba pritdila, da je zdaj res najlepše in bi se dalo tako prevoziti kar še precej kilometrov.

Od Slovencev sta odstopila le Zdenko in Slavko. Od skoraj 5000 udeležencev jih okoli 1000 ni videlo cilja. 

Kot rečeno, se je Tanja izredno dobro držala. Več kot odlično. Očitno je imela še precej rezerve, ki jih bo z nabranimi izkušnjami izkoristila na naslednjih ekstremnih preizkušnjah. Tanja, iskrene čestitke za ta dosežek. Čelado dol, sama pa se verjetno ne zavedaš, kaj si dosegla. S tem si se za vedno zapisala kot prva ženska v zgodovini Slovenije, ki ji je uspel tak podvig. Zdaj si vzor vsem ženskam, ki jih veseli tak način kolesarjenja. 

Petek, 26.8.

Na veleposlaništvu v Parizu
Sproščujoče po Parizu
Sprejem na veleposlaništvu v Parizu je v družbi veleposlanice ge. Veronike Stabej minil v sproščenem vzdušju. Zaposleni na veleposlaništvu so nam čestitali za prevoženo pot, ga. veleposlanica pa je izrecno navedla, da če rabimo kakršno koli pomoč za Slavka, naj takoj sporočimo, da bodo oni poskrbeli, da bo vse skupaj rešeno na zadovoljiv in ustrezen način. 

Po obisku veleposlaništva, smo si še ogledali del Pariza. Izvedeli smo še, da so Slavka odpustili iz bolnice in da gre lahko domov. Slavko, želim ti čimprejšnje okrevanje.

Nedelja, 28.8. 


Slavnostni govor
Ura okoli šestih zvečer. S Tanjo se po kakih osemnajstih urah vožnje pripeljeva k njej domov v Solkan. Tam pa presenečenje, ki morda niti ni bilo presenečenje. Tanji so domači pripravili prisrčen sprejem, kjer ni manjkal niti slavnostni govor, nekdo pa je na orglice zaigral slovensko himno. Poleg domačih  so se zbrali sorodniki, sosedje, prijatelji, ... Veliko ljudi. Starih in mladih. Super. Tanja je to zaslužila. Navsezadnje je prva slovenska super randonneurka in prva Slovenka, ki se je udeležila tega 
najbolj znanega breveta na svetu. 1230 km. Marsikomu le del te razdalje
Himna na orglice
povzroča težave z avtom. Za običajne Zemljane je to nepredstavljiva razdalja in znanstvena fantastika za prevoziti jo s kolesom.Prepričan pa sem, da to ni zadnji sprejem, ki ga je bila deležna.
Slavnostni sprejem
 Zahvala

Na koncu naj se še zahvalim vsem vam, ki ste naju s Tanjo spremljali na spletnih straneh organizatorja ali pa le v mislih na tej enkratni preizkušnji, na kateri sem užival prav vsak trenutek. Hvala. Iskrena hvala.