Res je. Dobesedno uživanje. No, kakor za koga, a zame vsekakor.
Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.
Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.
Po DOSu sredi maja se je zdel avgustovski PBP kar precej oddaljen. A čas je hitro mineval in kar naenkrat je bil čas za odhod.
Sobota, 20.8.
Tanja |
Andrej |
Nedelja, 21.8.
Slovenci na PBP |
Tanja |
Andrej |
Edi |
Tanja, Nevijo in Andrej |
Ponedeljek, 22.8.
Panika! Budilka na mobitelu ob treh zjutraj ni zvonila. Pravzaprav sta zatajili dve budilki. Na srečo je bilo zbujanje še dovolj zgodaj za pripravo zajtrka, še zadnji pregled opreme, pumpanje gum, montiranje potovalnih torb, ki so povzročile, da sta bili najini kolesi zelo otovorjeni (moje je po občutku tehtalo kakih 20 kg), ... In že sva bila s Tanjo, skupaj s še drugimi slovenskimi udeleženci, v štartni proceduri.
Malo pred štartom |
Le kaj nepredvidenega me lahko ustavi |
Jaz spredaj, potem Tanja, foto Edi slika |
Zame je bila glavna naloga na tem brevetu, da pomagam Tanji, da s čim manj težavami pride do cilja. To je bila moja misija. Edina naša ženska predstavnica je bila fizično zelo dobro pripravljena. V njen prihod do cilja sploh nikoli nismo dvomili. Le pametno je bilo treba razporediti moči.
Vedno temneje sredi dneva |
Na skriti kontrolni točki, nekje okoli 400. km, smo se odločili, da bomo šli spat. Organizatorji so imeli pripravljene jogije, plačaš 4€, naročiš, kdaj naj te zbudijo in greš spat. Ob treh zjutraj so nas zbudili. Zunaj grmi, treska, dež se zliva. Še eno uro bomo spali in počakali, da gre morda najhuje mimo. Časa, da pridemo do naslednje kontrolne točke, imamo še dovolj. Ob štirih je bilo treba vstati. Na srečo je bilo dežja vse manj. Poseben užitek, če se temu sploh lahko reče užitek, je bilo oblačenje mokrih in mrzlih oblačil. Majica, hlače, nogavice. Ko sem dal gor še čevlje, sem slišal ''pljosk'', saj, ko sem s sezul, nisem zlil vode iz njih. In smo šli naprej. Zunaj na srečo ni bilo premrzlo. Kakih 12 stopinj.
Ko se je začelo daniti pa defekt. Prazna moja prednja guma. Hitra menjava zračnice in že smo nadaljevali. Po dveh kilometrih spet. Spet prazna prednja guma. Očitno je je nekaj ostalo na notranji strani gume. Menjam gumo in zračnico in pumpam. Edi pomaga. Ko je dovolj napumpano, Edi potegne pumpo in odtrga ventilček. Jebela. Še enkrat. Takrat so pripeljali mimo naši kolesarji, ki so prenočili v hotelu. Tanja in Edi gresta z Dejanom naprej, Simon mi pomaga napumpati. Tretjič. Že gremo naprej, le še nekaj kilometrov nas je ločilo do naslednje kontrolne točke. Skupina gre naprej, mi trije pa počasneje od njih, svoj tempo. Dejan nadaljuje z nami, ker ima probleme z mišico. Izvemo, da je Zdenko že odstopil. Menda zaradi težav s srcem. Pravilna odločitev, zdravje je na prvem mestu.
Gor in dol, pa nobene strmine |
Kakih 200 km pred Brestom smo imeli veter v prsa. Vsaj tak občutek smo imeli, ki pa je bilo čitno pravi, saj nam je potem, ko smo se vračali, veter v hrbet pomagal premagovati kilometre. Zdaj smo se že vozili v smeri proti Parizu. Nič več se mu nismo oddaljevali, le še bližali. Psihološko je to zelo dober občutek. Precej lažje gre naprej. Spet smo bili sami trije. Dejan je šel naprej.
Ob poti je bilo precej gledalcev. Mladih in starih. V mestih, vaseh in sredi niča. Sredi gozda, ponoči, ko ni bilo nikjer niti blizu kakšno naselje, so bili ljudje, ki so ploskali in nas vzpodbujali. Enkratno. Vsakomur smo odzdravili. Vsaj pomahali.
Preko 800 km je že za nami |
929. km |
Čedalje bližje smo bili cilju. Na eni izmed zadnjih kontrolnih točk je bilo ogromno ljudi. Krajevni praznik. Le uradni govorec govori in govori. Ne neha. Po francosko, seveda. Mi ga nismo nič razumeli. Tam očitno ne poznajo glasbe. Navežemo stik z domačini. Na mojem dresu vidijo napis ''Slovenija''. Da, iz Slovenije smo. ''Veste, kje je Slovenija? Ste že kdaj bili pri nas?'' jih sprašujem. ''Vemo, kje je, tam pa nismo bili še nikoli.'' Povem jim, da je to najlepša država na svetu, da naj le pridejo, ne bo jim žal.
Zaspani in prijetno utrujeni na 1022. km |
Celo pot že srečujemo mladino ob cesti, ki nam ponuja razno pecivo in pijačo. Ustaviš se, nekaj poješ, lahko tudi spiješ, mladim radovednežem, ki vsakemu ploskajo in ga vzpodbujajo, poveš od kje si in kako ti gre, daš kak evro in že brziš naprej.
Simon, Edi in Matej |
Nekaj časa vozimo skupaj. Kar spodoben tempo smo imeli. Hiter. Le še kakih 200 km je bilo do cilja. Morda še manj. S Tanjo se ustaviva nekje sredi niča. Zaspanost je prehuda, nadaljevanje bi bilo lahko zelo nevarno. Zaščitno folijo na tla in že spiva. Čez 15 minut nadaljujeva. Edi, Matej in Simon so šli naprej. Spet se bomo srečali na naslednji kontrolni točki. Tam Tanjo spet premaga spanec. Ni čudno, sredi tretje noči smo, po skoraj 70 urah vožnje. Tudi jaz sem zaspan. Zaspiva med mizami na tleh. Kot še mnogo drugih. Matej in Simon morata medtem naprej. Edi naju počaka. Kdo ve, koliko časa je trajal spanec. Morda uro, morda malo več ali malo manj. Ni važno. Blizu cilja smo. Dovolj časa še imamo. Nikamor se ne mudi. Vstanemo, se umijemo in nadaljujemo.
Četrti dan vožnje. Zgodnje jutro. Lep dan nas čaka. Očitno topel. Tanja je kot nova. Kot, da bi pravkar štartala. Po več kot 1100 prevoženih kilometrih. Z Edijem jo komaj še dohajava. Posluša glasbo na MP3 in vozi v ritmu. To poznam. Z letošnjega DOSa. Voziš v transu. S Tanjo je bilo enako.
Po zadnji kontrolni točki pred ciljem, so nam ob izhodu iz tega mesta na vse krožiščih policisti ustavili promet, da se nam ni bilo treba ustavljat. Ne vem, meni so se ob tem naježile vse dlake, na oči so stopile solze. Vse prebivalstvo, vključno s policisti, je dihalo z nami. Vsi so nam izkazali spoštovanje za že prevoženo pot.
Zadnja etapa je bila po svoje čudna. Zelo hitro je šlo vse skupaj. Le še dobrih 60 km nas je še čakalo. In se je začelo. Najprej smo se sami trije menjavali v ospredju. Vsak po en kilometer. Potem se nam je pridružil Američan iz Seattla. Čedalje hitreje smo šli. Tudi med 38 in 45 km/h. Le ko je prišel v ospredje Američan, se je hitrost umirila na znosnih in kulturnih 32-33 km/h. Po 1200 prevoženih kilometrih! Saj vem, kaj si mislite. Morda res nismo normalni, a bolj ko se je bližal cilj, večji užitek je bil kolesariti in hitreje je šlo.
Cilj
Sveta trojica v cilju |
Yes, uspelo je, misija izpolnjena |
V Aleksejevi družbi |
Od Slovencev sta odstopila le Zdenko in Slavko. Od skoraj 5000 udeležencev jih okoli 1000 ni videlo cilja.
Kot rečeno, se je Tanja izredno dobro držala. Več kot odlično. Očitno je imela še precej rezerve, ki jih bo z nabranimi izkušnjami izkoristila na naslednjih ekstremnih preizkušnjah. Tanja, iskrene čestitke za ta dosežek. Čelado dol, sama pa se verjetno ne zavedaš, kaj si dosegla. S tem si se za vedno zapisala kot prva ženska v zgodovini Slovenije, ki ji je uspel tak podvig. Zdaj si vzor vsem ženskam, ki jih veseli tak način kolesarjenja.
Petek, 26.8.
Na veleposlaništvu v Parizu |
Sproščujoče po Parizu |
Po obisku veleposlaništva, smo si še ogledali del Pariza. Izvedeli smo še, da so Slavka odpustili iz bolnice in da gre lahko domov. Slavko, želim ti čimprejšnje okrevanje.
Nedelja, 28.8.
Slavnostni govor |
najbolj znanega breveta na svetu. 1230 km. Marsikomu le del te razdalje
Himna na orglice |
Na koncu naj se še zahvalim vsem vam, ki ste naju s Tanjo spremljali na spletnih straneh organizatorja ali pa le v mislih na tej enkratni preizkušnji, na kateri sem užival prav vsak trenutek. Hvala. Iskrena hvala.