Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

23. maj 2015

Giro Ciclistico delle Republiche Marinare 2015


Pa je prišel ta čas. Čas za 2200 km brevet Obmorskih republik. Start jutri (v nedeljo, 24.5.2015), ob 10.00 v Benetkah. Tokrat boste lahko spremljali, kako z Borisom napredujeva. Hvala, Blackbox! Na 041 687 069 bom stalno dosegljiv.

Dostopate lahko na naslovu:

Za obe velja enako uporabniško ime in geslo:
Uporabniško ime:       Many             
Geslo:                       2200






21. maj 2015

TCR trening 2. del




 


moje otovorjeno kolo

Na bosanski in črnogorski strani mejnega prehoda me pozno zvečer čudno gledajo in povsod preverjajo mojo osebno izkaznico. V zadnjih nekaj dneh so mi jo tolikokrat preverili, da sem zdaj siguren, da ni ponarejena.

Črna gora me je lani, ko smo bili tam na pripravah, takoj prevzela. Zelo lepa pokrajina, večinoma zelo spodobne ceste, veliko kvalitetnih klancev, imajo evro, nizke cene, ... Lepo je bilo. 

pogled na ''gornjo'' stran iz predora
Vstop v Črno goro je bil pričakovano hribovit. Čakalo me je še 35 km klanca. Vedno bolj je pihalo in vedno bolj deževalo. Trda tema, obupno slaba cesta in spet vožnja po krajih brez civilizacije. Celo večnost je trajalo, da sem prišel do glavne ceste, ki je boljše kvalitete. Bližal sem se krajem, ki sem jih poznal z lanskih priprav. Vedno bolj dežuje in vedno bolj piha. Iz vseh možnih smeri. Nekaj časa v hrbet, naslednji trenutek že v prsa. Pa bočno v vseh kombinacijah ... V enem redkih (kratkih) hitrih spustov me premetava, kot bi bil na rodeu. Postaja tudi vedno bolj hladno. ura je okoli pol dveh zjutraj in na poti sem drugo noč. Dež ne popušča in vedno bolj lije. Ko se začnem spuščati v dolino proti morju, ne vidim več niti dva metra pred sabo, čeprav imam zelo močno luč na čeladi. Upam, da ne padem, ker bi me lahko kdo povozil, čeprav skorajda ni drugih vozil. Upam tudi, da ne povozim kakega večjega kamna, ki ga je voda nanesla na cesto, in nimam defekta. 
na levi Franjo Tušek, na desni pa en neprespan

Počasi in previdno in premočeno se pomikam naprej in spuščam proti morju. Ura je dve zjutraj in res ne vidim skoraj nič pred sabo. Vem, da so malo naprej predori. Ne vem točno, koliko časa bom še rabil do njih, a enkrat bom že tam. V bistvu se nisem kaj dosti ukvarjal s tem, da sem premočen. Bolj sem iskal rešitev, kako do predora in kako potem naprej. Zdi se mi, da je pretekla cela večnost, preden sem prišel do prvega. Moker tudi skozi kosti. Predor je dolg kakih 300 metrov, nima razsvetljave, ima pa na vsaki strani pločnik. Civilizacije spet nikjer v bližini. Še dobro, da imam nekaj suhih oblačil v torbi. Apidura je odlična torba in vredna svojega denarja. Kljub dolgi vožnji v takem nalivu, je bilo notri suho.

nekje proti Lovčenu
Preoblečem se, obujem neoprenske nogavice in sandale, ki sem jih tudi imel s sabo. Zunaj še vedno lije, močno piha in mrzlo je. Poskušam posušit še kaj toplejšega, kar je bilo popolnoma mokro. Vsake toliko mimo pridrvi kak šleper, ki ne vozi manj kot 100 km/h. Zaspati se ne da, ker je premrzlo. Baterija mobija je prazna. 

Potem se spomnim na polnilec, ki ne dela. Poiščem ga v eni od torb, ga vžgem in ... Delaaaaaa! Hitro priklopim mobi, da si ne premisli. Še vedno je noč, redka vozila drvijo mimo z veliko hitrostjo. Že kar nekaj časa sem v predoru. Ven se ne da, ker še vedno lije. Hrane in pijače imam dovolj. Izkušnje glede tega so neprecenljive in niti v enem trenutku nisem ostal lačen in žejen.

Lahko bi se sicer v tistem nalivu spustil v dolino, ampak do tam je kar precej km spusta, po katerem bi moral voziti zelo počasi in previdno, pa še suha oblačila bi zmočil. Rezervo rezerve nisem več imel. Torej ostajam v predoru. Na TCR bo seveda drugače in brez kalkuliranja.

izjemno lepi razgledi
Franjo je Štajerec, ki s svojo Ido živi v Baru. Že prej sva bila dogovorjena, da se slišiva, ko pridem v Črno goro. V Baru mi je uredil prenočišče. Pokličem ga, a številka ne obstaja. Ahjej! Očitno sem jo narobe prepisal, ko mi jo je poslal na FB. Potem mu pišem na FB. Takoj se oglasi in z Ido me že gresta iskat.

Sicer je trajalo kar precej časa preden smo se uskladili, kje sem. A po osmih urah v predoru, smo kolo razstavili, ga dali v avto in se odpeljali v Bar. Deževati je nehalo. V Baru, ki je pravo turistično obmorsko mesto, je prav pasala velika porcija giric, ki je bila le 2,5 €. Ja, Črna gora je res poceni. Potem pa v sobo. Spat? Ah, kje pa. Zunaj je zdaj sonce. Pa ja menda ne bom spal ob sončnem popoldnevu. Nekako sem posušil vse mokre cunje, kasneje pa ... neverjetno ... za eno uro sem zadremal ...

ni bilo za hiteti ... izjemna pokrajina
Zjutraj se zbudim v lep, topel in sončen dan. Prvotni plan, da si čez dan ogledam mesto in grem zvečer od tu na vlak do Beograda, se v trenutku spremeni. Na hitro se pripravim, zbašem stvari po torbah in grem. S kolesom do Podgorice, tam bom šel zvečer na vlak. Po nekaj km pridem v Sutomore. Tam smo bili lani nastanjeni v času priprav. Pot, ki jo zdaj vozim, smo velikokrat prevozili. Do Budve je veliko prometa, potem proti Kotorju še več.

Zavijem desno v klanec. Proti Lovčenu. Ko se začnejo prve serpentine, sem večinoma sam na cesti. Le sem in tja kaki turisti. In poročni obred nekje pod cesto. Ko se peljem mimo, nevesta niti ne trene z očesom. Ženin me pogleda. Kdo ve, kaj si misli. Morda se me bo čez nekaj let spomnil.

vrh Lovčena
24 km vzpona do Njegušev je eden izmed najlepših vzponov, ki sem jih kdaj vozil. Razgledi so izredno lepi. Potem moja trasa zavije desno in takoj naletim na zapornico. Prijazen možakar razloži, da je vstopnina v nacionalni park Lovčen 2 € na osebo. Malo se pogovarjava, zanima ga, od kje sem, potem še več podrobnosti. Povem mu, da bom tudi na TCR v začetku avgusta šel po isti poti. Čudi se moji poti, verjetno si misli o ''ludem Slovencu'', a nič ne reče. Mudi se mi naprej, spusti me brez plačila in pove, da mi tudi na TCR ne bo treba plačati. Pozdraviva se kot stara prijatelja.

Po tej smeri še nisem šel do vrha. 6 km ozke in kar strme ceste. Še posebej, ko si kvalitetno obtežen s torbami. Pod vrhom se pri odcepu za Cetinje na hitro odločim. Ne grem do vrha! To si prihranim za avgust. Naj bo takrat prvič, saj tudi na lanskih pripravah nisem mogel tja gor. Takrat zaradi snega.

na poti proti Podgorici (v ozadju Skadarsko jezero in Albanija)
Spust v Cetinje je bil hiter, še kratek postanek na Petrolovi črpalki, da si napolnim bidone. V Podgorici sem bil pozno popoldne.

Potem pa vlak. Po svoje škoda, ker sem šel na nočnega. Do Beograda je izredno slikovita proga z 254 predori in veliko viadukti. Progi se reče tudi ''Titov vlak''. Morda enkrat drugič ... kdo ve ...

na vlaku
V Beogradu me zgodaj zjutraj čaka nekaj ur čakanja do povezave do Zagreba. Ob sedmih zjutraj mi paše porcija čevapčičev. Zvečer sem v Dobovi. Le še 45 km turističnega kolesarjenja do Novega mesta in praznična avantura je bila končana.

Epilog in zaključki:

Bila je lepa tura. 890 km. Prvič sem se sam odpravil tako daleč, prvič sem vozil sam podnevi in ponoči po državah nekdanje Jugoslavije. Po krajih, ki ji še nisem poznal. Zanimivi so bili predvsem nočni predeli, ko blizu ni bilo nobene civilizacije. A cela pot je potekala v sproščenem vzdušju in niti enkrat se nisem počutil nelagodno. Enkratno in čista uživancija.

Ogled trase je bil več kot koristen in skoraj sigurno bom šel na TCR po malenkost lažji trasi. Na TCR bo ta del težak. Teren je zelo razgiban. Bosna in kasneje Črna gora bosta naredila red. 

Prvotni načrt, da 950 km do Lovčena opravim v 48 urah je bil uresničljiv. V tistem neurju nisem hotel tvegati več, kot je bilo nujno potrebno in tudi vmes sem se veliko pogovarjal z domačini. Predvsem ob postankih na bencinskih črpalkah, pekarnah in ostalih postankih. Na TCR ne bo šlo tako hitro. Lovčen bo na okoli 3000. km. Tam me bo le še en DOS čakal do cilja. Po kilometrih in verjetno tudi po višincih.

TCR bo že čez dva meseca. Vedno hitreje se bliža, ampak do takrat bo treba še nekaj prevozit. Najprej bo to nedeljo (24.5.) v Benetkah start 2200 km breveta. 

15. maj 2015

TCR trening (1. del)


V sklopu treningov sem konec aprila, dan po prevoženem 300 km brevetu s 4.300 višinskimi metri po Dolenjski in Beli krajini, ob petih zjutraj startal na ogled dela TCR trase. Novo mesto - Vukovar - Brčko - Kladanj - Sokolac - Goražde - Foča - Nacionalni park Sutjeska - Bileča - Kotor - Lovčen. 950 km.

Do Vukovarja (hotel Lev, kjer bo na TCR kontrolna točka) je bila pot ravninska in dolgočasna, za malo manj kot 400 km sem porabil 15 ur in 20 minut. Ravno stemnilo se je. Potem pa naprej. Navigacija kaže pot, civilizacije ni več, bližam se meji z BIH. Kar dolgo časa vozim skozi gozd. Tudi prometa ni. Po nekaj urah pridem preko meje. Ura je polnoč in bosanskima policistkama ni nič jasno. Povesta, da je naprej lepa cesta. Sem v Brčkem, ki v noči kaže, da gre za lepo mesto. Žal nisem imel kaj prida od njega, malo naprej sem imel še hitro malico, zamenjam baterije v navigaciji in grem dalje. To je pokrajina kamionarjev in bencinskih črpalk, nekatere so odprte celo noč. Veliko je tudi pekarnic, a so sredi noči vse zaprte. Kasneje se ustavim pri eni zaprti črpalki. Usedem se na tla, naslonim na steno in zadremam. Čez par minut me zbudi mraz in že grem naprej.
Ravnino nadomeščajo klanci. Sprva plaho in nedolžno, kasneje vedno daljši in bolj strmi. Končno! Tiste ravnine sem imel že dovolj. Pred krajem Kladanj postanejo tudi vse višji. V ranem ponedeljkovem jutru se na vrhu kdovekaterega klanca ustavim ob eni avtobusni postaji. Prislonim kolo, uležem se na klop in s čelado na glavi zaspim. A spanje ponovno ni trajalo dolgo. Nekaj ni bilo v redu. Odprem oči in zagledam skupino šolarjev, ki so tam čakali avtobus. Brez besed so strmeli vame. Ampak na drugi strani je bila še ena skupina šolarjev, ki jim prav tako ni bilo nič jasno. Ni bilo druge izbire, kot da se dvignem in nadaljujem. Po nekaj km sem prišel v Kladanj. Vidim pekarno, lakota dela svoje in se ustavim. Zdaj mi paše burek. A, kaj ko ga ni več, prvo rundo je pobralo nekaj vojakov, ki imajo tam očitno svojo jutranjo bazo. No, nekaj hrane iz svoje zaloge še imam.

Nadaljujem v smeri Sarajeva v kvaliteten in kar dolg klanec. Potem spust in pred Olovim zavijem levo. Spet v klanec. Ozka, lepa in neprometna cesta spet pelje nekam v višave. Na vrhu se asfalt spremeni v makadam, ki ga malo kasneje nadomesti slabši makadam, v gozdu pa blato. Za kakih 12 km kombinacije blata in slabega makadama sem porabil uro in pol. Na srečo je tehnika zdržala. Nobena špica ni počila (Fulcrum 7), in Continentalke so zdržale.

Da ne bi šlo vse tako kot je treba, je poskrbel dodatni polnilec za mobi. Ki pa ni delal. Hotel sem ga že vreči v smeti, pa je ostal pri meni, da bo vsaj v to korist, da bo za dodatno težo. Ker se je baterija mobija hitro praznila, sem jo moral polniti ob vsakem postanku na kaki bencinski črpalki ali pekarni. Par minut in že je bila vsaj za silo polna.

Po dolgem času sem prišel do civilizacije in v Sokolcu sem le prišel na svoje. V pekarni sem pojedel dva štrudla, burek vzel s sabo, vmes pa za silo napolnil mobi.

Goražde je lepo mesto, malo naprej je Foča, od kjer je moj dober prijatelj iz vojaških dni, Vladimir Kuzminac. Od takrat, leta 1986, nisem več imel kontakta z njim. Tudi zdaj ga nisem iskal. Foča je že v Republiki Srpski, na kar te nazorno opozorijo table ob cesti. 

Spet sem se ustavil na bencinski črpalki in se oskrbel z nekaj hrane. ''Pa odakle ti?'' zanima črpalkarja. ''Iz Slovenije'', mu odgovorim, dodam, da sem startal prejšnji dan zjutraj, on pa nekaj o ''ludem Slovencu''. Drug drugemu se smejeva, potem pa le nadaljujem. Pravijo, da je Bileča kakih 100 km od tu. Tudi prav. Nakako je treba nabrati teh 950 km do Lovčena. 

Kmalu po Foči se začne cesta vzpenjati. Ovinkasta, strma in ozka. Ne vem, koliko km je bilo do vrha. Prav malo že ne. Na prelazu sem se oblekel in spustil v dolino. V Nacionalni park Sutjeska. To so kraji, kjer so v 2. svetovni vojni potekali srditi boji med partizani in okupatorji. V nekoč cvetoči dolini so zdaj stavbe večinoma v razpadajočem stanju. Škoda. 

Naprej nisem poznal poti, nekako sem pričakoval, da se bom kmalu začel spuščati v dolino. Kakšna zmota! Cesta se še malo dviguje, pa malo spusti, spet precej dvigne, ko se odpre pogled daleč naprej. Vse naokoli hribi. Kaj hribi, gore in tam nekje daleč naprej obris ceste. Vsega skupaj je bilo preko 40 km klanca. Na vrhu dvo kilometrski predor in za njim spust. Pričakovanje o dolgem spustu se je razblinilo po nekaj km. Spet malo klanca, še manj spusta in spet klanec. 

Gacko. Kraj nekje na pol poti med Fočo in Bilečo. Na črpalki za vsak slučaj kupim nekaj baterij in nadaljujem v drugo noč. Do Bileče me čaka 47 km niča. Pot brez civilizacije v bližini. Nekje daleč vidim nekaj hiš, vozim pa v območju gozdov in nizkega grmičevja. Do Bileče ni bilo niti kakšnega večjega prometa. Morda 10 vozil v obe strani. A ni problema. Uživam v vožnji in niti v enem trenutku se ne počutim nelagodno. 

Bileča. Pred mnogimi leti je tam vojaški rok služil moj oče. Spet se ustavim na bencinski črpalki in napolnim bidone s pijačo. Spet črpalkar: ''Pa odakle ti?'', jaz pa spet: ''Iz Slovenije.'' ''Pa odakle iz Slovenije?'' ga je zanimalo naprej. ''Iz Novega mesta'', on pa mi pove, da je v Cerkljah ob Krki služil vojaški rok. Ko mu povem, da je oče bil v vojski ravno v Bileči, sva že prijatelja in debata je trajala vsaj 15 minut, vmes spet za silo napolnim mobi. A trening je trening, plan je plan. Treba je bilo naprej. Ravno deževati je začelo. A nič posebnega. 

Kakih 500 m naprej, ko se zavije levo proti Črni gori, so imeli policaji racijo. Ustavljali so vse, kar se je gibalo. Dva policaja in kriminalist z avtomatsko puško. En policaj nekaj maha. Ustavim se in ga vprašam, če me ustavlja ali pozdravlja. Pravi, da me je ustavil. Tudi prav. Kolo prislonim ob kandelaber in mu dam osebno. Gleda osebno, gleda mene, pa spet osebno, vpraša me, kako mi je ime, kriminalista pa zanima, kaj imam v zadnji torbi. Očitno sta bila zadovoljna z odgovori, da sta me spustila naprej. Mene pa je čakalo 5 km klanca do meje. 

SE NADALJUJE

12. maj 2015

Bliža se ...

Ja, bliža se ... še manj kot dva meseca in pol do glavnega cilja sezone, v bistvu življenjskega projekta. 25.7.2015 opolnoči bo start 4.200 km solo vožnje z okoli 45.000 višinskimi metri ... otovorjen z dobrimi 20 kilami dodatne prtljage na kolesu, brez pomoči drugih ...
Geraardsbergen (Flandrija, Belgija) - Istanbul (Turčija) z vmesnimi kontrolnimi točkami na Mt. Ventouxu (Francija), Assietti (Italija), Vukovarju (Hrvaška) in Lovčenu (Črna gora), od kjer bo še kakih 1.200 km do cilja ... Transcontinental race 2015 (TCR).

Moja startna številka je 137.

To bo dirka s samim sabo. Uvrstitev me ne zanima, konkurence ne poznam. Želje pa so. Prva je ne imeti zdravstvenih in tehničnih težav. No, vsaj ne prevelikih. Druga je priti v cilj v predpisanem času 14 dni, da dobim naziv ''Finisher''. Tretja? Zlata ribica ponuja izpolnitev treh želja ... A tam ne bo zlatih ribic, imam pa tretjo željo. Uživati! Nič več in nič manj. Dirka bo na sporedu tretjič in doslej na njej še ni bilo nobenega Slovenca. Letos bova dva.
Letos so vsi breveti, teki in treningi podrejeni temu projektu. Nekaj brevetov in tekov je že bilo, nekaj jih še čaka. Dve preizkušnji sta še posebej zanimivi.

50 km trail po Vipavski dolini (pravzaprav po hribih in dolinah) je bil pretekli vikend prva letošnja težja tekaška preizkušnja. Do cilja je bilo treba premagati 2.757 višinskih metrov in se v drugi polovici povzpeti iz Podnanosa do vrha Nanosa in potem spet po gor dol poteh do cilja nad Vipavo. Odlična zadeva in odlična organizacija. Pravzaprav te trail tek zastrupi in ta sigurno ne bo moj zadnji letošnji.

Dva tedna po trailu (24.5.) me čaka 2.200 km dolg brevet Giro Ciclistico delle Repubbliche Marinare z 20.000 višinskimi metri. Prevoziti je treba traso Benetke -  Genova -  Pisa - Amalfi (pod Neapljem) in preko Apeninov spet v Benetke. Ta brevet sem vozil že lani, ga končal v 151 urah (6 dni in 9 ur, od tega je bilo celih 8 ur spanja) in doživel res neverjetno izkušnjo. Letos bo trasa skoraj enaka in bo kar dober test pripravljenosti. Na startu bo precej odličnih ultra kolesarjev, verjetno kar precej konkurentov na TCR, nekaj tudi takih, ki so tam že dosegli vrhunske uvrstitve. Lani nam je organizator ponudil prevoz prtljage na 750. in 1500. km. Letos tega ne bo. Torej popolna samooskrba. V bistvu mi to še bolj ustreza, ker bo še boljša priprava na razmere na TCR.

Torej, priprave na najtežje kolesarske preizkušnje so v polnem teku. V sklopu treningov sem konec aprila, dan po prevoženem 300 km brevetu s 4.300 višinskimi metri po Dolenjski in Beli krajini, ob petih zjutraj startal na ogled dela TCR trase. Novo mesto - Vukovar - Brčko - Kladanj - Sokolac - Goražde - Foča - Nacionalni park Sutjeska - Bileča - Kotor - Lovčen. 950 km. Več o tem pa v enem od naslednjih prispevkov.