Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

17. julij 2011

Vasja 20 let

Danes praznuje svoj 20. rojstni dan moj starejši sin Vasja. Želim ti vse najboljše, da bi bil srečen in zadovoljen in da bi se ti tvoja življenjska pot uresničevala po tvojih željah in zamislih, v sreči, zdravju in vsem dobrem. 

01. julij 2011

Slovenskih 1000+ uspešno izpeljanih

17 prijavljenih, 15 nas je štartalo, 7 jih je prispelo do cilja. To je epilog najdaljšega slovenskega breveta. Na štartu, v četrtek, 23.6.2011, ob šestih zjutraj, kjer je vso štartno proceduro izvrstno izpeljala Tanja, nas je pričakal lep in sončen dan, ki pa je kmalu postal soparen in prevroč. Ampak nihče ne bi nasprotoval, če bi tako ostalo, saj nas je vzpon na Vršič pričakal z močnim nalivom. Na srečo je bila z nami, oz. za nami, Alenka, Simonova sestra, ki ga je spremljala na tem brevetu, pa smo ji tudi ostali udeleženci dali svoje stvari, da nam jih je prevažala. Povem vam, da je bil to pravi luksus. Namesto težkih potovalnih torb, ki mokre od dežja postanejo še težje, nam je ona vozila vse kar se je kdo zamislil. Žal avgusta v Franciji ne bo tako. 

Alenka nas je pričakala na Vršiču, kjer smo se lahko preoblekli in se previdno spustili v Kranjsko Goro. Tam smo vedrili kake tri ure, medtem pa je kar nekaj udeležencev obupalo in je končalo svojo deževno avanturo. Žal tam nismo bili vsi. Ivan je na vzponu zelo zaostal, na telefon se ni javljal, zato sva ga šla z Alenko iskat. Dobila sva ga, ko se je ves premočen in premražen spuščal z Vršiča. Tam je tudi on končal brevet, ampak zadovoljen, ker se je lahko pogrel ovit v deko. 

Ampak Ivan ni bil edini, ki se nam je izgubil. Tudi triatlonec Damjan je nekje zaostal in tudi na telefon se ni javljal. 

V Kranjski Gori nam je medtem Matejeva Sabina pripravila izvrstne palačinke, ki so nam skrajšale vedrenje. Po kakih treh urah nas je osem nadaljevalo pot, dogovorjeni, da se držimo skupaj. Močan veter je posušil ceste in vožnja bi bila pravi užitek, če se ne bi neprestano ustavljali. No, ne glede na to, smo imeli že kar standarden postanek v Begunjah, kjer sta Edijeva starša pripravila pecivo in čaj. Naslednji daljši postanek smo imeli na Petrolovi črpalki v Šenčurju, kamor nam je Dušan prinesel sendviče, pijačo, banane, ... Vsega se niti ne spomnim več. Prava pojedina, po kateri smo zaspali na stolih poleg bifeja. V zgodnjih jutranjih urah smo nadaljevali pot. A le do Kamnika, kjer nas je Darko čakal z juho. Njam, dobra je bila. Res, hvala vsem. Edijevim staršem, Dušanu in Darku. Po tem nas je čakal vzpon na Črnivec, ki je hitro minil, kakor tudi pot naprej do Mislinje, čeprav je bilo od Velenja dalje zelo veliko prometa. V Mislinji pa spet dež. Sprva malo in že smo nadaljevali proti Slovenj Gradcu do naslednje kontrolne točke. A do tam nas je dobil močan naliv, nebo je bilo črno in v Slovenj Gradcu sem se odločil, da ne nadaljujem breveta, kljub temu, da nas je na kontrolni točki pričakal Silvo s slastnimi sendviči in rogljiči. Ko sem se že dogovarjal za prevoz domov, me je poklical izgubljeni triatlonec Damjan, ki je rekel, da je tisti trenutek zaradi težav s kolesom odstopil v Mislinji, do Ljubljane pa da ga bo peljala žena. No, pa sem tako tudi jaz dobil prevoz proti domu. 

Ostala sedmerica je nadaljevala pot. Po dežju. Kaj dežju, po hudem nalivu vse do Maribora in potem  po trasi naprej. O svojih doživljajih bodo kaj več napisali sami. Sigurno jih ni bilo malo. Vsak brevet piše svoje zgodbe in o vsakem bi se dalo napisat knjigo.

Po 60 urah sta v cilj prispela Sendi Anželj in Matej Komplet, ki nista bila videti kaj prida utrujena, ostali pa so bili ta čas še kar precej oddaljeni od cilja. Malo čez pol polnoči v noči iz sobote na nedeljo sem šel  s kolesom nasproti preostalim petim junakom. V spremstvu Ivana, ki je skoraj zmrznil na spustu z Vršiča in Darka, ki nam je v Kamniku pripravil slastno juho (oba sta bila na kolesih), ter Alenke in njenega očeta v avtu, iz katerega je odmevala glasba, so se počasi, a vztrajno približevali cilju. Srečali smo se nekje med Postojno in Planino. Bili so vidno utrujeni, neprespani, a trdno odločeni, da jih nič več ne more ustaviti. Ta občutek poznam z letošnjega DOSa.

Matej Lavriša, Slavko Bučar, Simon Gregorčič, Edi Vovk in Simon Krašna so cilj dosegli ob štirih zjutraj. 70 ur so porabili za ta brevet. Fantje, tudi Sendi in Matej Komplet, vse čestitke, zame ste pravi heroji in verjetno se bo marsikdo od vas enkrat v prihodnosti preizkusil tudi na DOSu. Razen Mateja Kompleta, ki je prevozil letošnji DOS, so ostali na cilju vstopili v Klub 1000, v katerem je zelo malo Slovencev. Vsa čast, fantje.

Na koncu naj se zahvalim Tanji, naši letošnji super randonneurki, ki se zaradi službenih obveznosti žal ni mogla udeležiti tega breveta, zato pa je priskočila na pomoč na štartu. Zahvala velja tudi Alenki, ki je nesebično pomagala in vozila opremo vsem udeležencem breveta, čeprav je bila prvenstveno tam zaradi brata Simona. Zahvala gre še Alenkinemu očetu, ki je preostalim ''preživelim'' pomagal od Gorišnice do cilja, kakor tudi vsem prijaznim uslužbencem na bencinskih črpalkah, Stanki, ki nam je na Gradu pripravila kup banan in uslužbencu Šport hotela v Postojni, kjer smo imeli kontrolne točke.

Željo udeležencev, da ta brevet postane tradicionalen, bomo v ŠD BIK.SI upoštevali, bomo pa malo spremenili traso in s tem naredili brevet še bolj atraktiven.

Sam nisem nič razočaran, ker nisem končal tega breveta. To je v bistvu prvi brevet, ki ga nisem končal. V življenju sem že trikrat prevozil preko 1000 km, nazadnje letos na DOSu, zato niti nisem čutil kakega posebnega izziva. Glavni krivec za odstop je bil vsekakor dež in slaba napoved tistega petka, a svet se vrti naprej in naj bo prevoženih Slovenskih 1000+ izziv za naslednja leta.