Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

14. avgust 2011

PBP prihajamo - le še en teden do štarta

Le še en teden nas loči do štarta na največjem in najbolj znanem brevetu na svetu, francoskem Pariz - Brest - Pariz (1.230 km), na katerem nas bo nastopilo okoli 5.500 kolesarjev iz vsega sveta, od tega 26 iz Slovenije. Med slovenskimi udeleženci bo tudi ena ženska, in sicer Tanja, ki bo, potem, ko je kot prva Slovenka prejela naziv Super randonneurka, tudi prva Slovenka na tej ultramaratonski kolesarski preizkušnji. Med nami bosta tudi dva ležeča kolesarja.

Iz Slovenije odpotujem v petek, 19.8.2011, v popoldanskih urah, v Parizu pa naj bi bil naslednji dan dopoldne. Prepričan sem, da bom imel do ponedeljkovega štarta (22.8. ob petih zjutraj), dovolj časa za regeneracijo po dolgotrajni poti. 

Ko sem se prijavljal na to preizkušnjo, sem si izbral 84 ur za prihod v cilj. Za ta časovni okvir je predviden štart v ponedeljek zjutraj. Možen je bil tudi časovni okvir 80 in 90 ur. Če bi zbral katerega koli od teh, bi štartal že v nedeljo popoldne ali zvečer, kar bi pomenilo eno noč vožnje več. Enako kot jaz se je odločila večina slovenskih predstavnikov. 

84 ur poteče v četrtek, 25.8.2011, ob petih popoldne, sam pa upam, da bom cilj dosegel najkasneje v 72 urah. Da ne bo pomote. To je brevet in ne dirka. Torej tja ne grem dirkat, ampak uživat. Dirkal sem na DOSu, za letos bo dovolj. Zdaj je čas za uživanje na tej prireditvi, ki je vsake štiri leta in je stara že krepko več kot 100 let. 

Pripravljenost je solidna, do dosovske mi sicer manjka kak teden fitnesa in par tednov težkih treningov, a tudi zdajšnja forma je zadovoljiva in je čisto dovolj, da glede tega ne bi smel imeti težav s to razdaljo. Ne glede na to, da ne bom imel nobenega spremstva in da bom na kolesu tovoril vsaj kakih 10 kg oblačil, rezervnih delov za kolo, hrane, ... Psihološka pripravljenost je zelo dobra, saj so vse misli usmerjene le na to preizkušnjo, ki pa bo, če pridem do cilja, moj osebni rekord prevoženi razdalji. 

Kaj gre torej lahko narobe? Nesreča nikoli ne počiva in pride takrat, ko najmanj pričakuješ. Ker bo, predvsem na štartu, velika gneča, je takrat zelo velika nevarnost padca. Letos sem že enkrat padel, na prvem 300 km brevetu, zato upam, da sem ta bonus že izpolnil. Seveda lahko pride do padca kjerkoli in kadarkoli. Tega se na da predvideti. Pri padcu je možna hujša poškodba, lahko pride do uničenja osnovnega sredstva - kolesa, ali pa obojega. Pred štirimi leti je bil cel čas breveta dež. Ob dežju je potrebna še veliko večja previdnost, saj nikakor ni prijetno, da gre po nepotrebnem v nič toliko ogromnih priprav. Bolezen in večje tehnične težave s kolesom so prav tako lahko razlog za odstop. Na tako dolgih preizkušnjah niso nič nenavadnega niti težave z bolečimi in pekočimi podplati in odrgnjeno ritjo. Ampak vse se da, če se hoče. Vse je v glavi. Ko pride bolečina, jo je pač treba odmisliti in voziti dalje.

Priprave so bile zelo dobre. Po prihodu s ture v Split, sem bil pet dni na Goričkem, kjer sem v super družbi nažigal po tamkajšnjih klancih. Kratkih, a neverjetno strmih. Tudi Lendavske gorice so take. Tam mi je števec kazal tudi 28% naklon. Ta klanec je bil tudi edini, katerega sem zvozil s prestavnim razmerjem 34-25. Ostale, tudi tiste s 17-19°% naklonom, sem zvozil na 34-19. Prevozili smo tudi klance okoli Ljutomerja, šli do valovitega Lenarta. Tudi vožnja v močan nasprotni veter je prišla vsak dan na vrsto. Torej priprave so bile dobre, upam, da tudi učinkovite.

Seveda boste lahko vsi spremljali mojo vožnjo na PBP na njihovi spletni strani, moja številka pa je 8450.

03. avgust 2011

Poletje 2011

Letošnji julij se je začel z veliko vročino, v kateri ni bilo možno kaj prida kolesariti, zato sem imel v tem času večinoma le večerne in nočne ture, ki so bile pravi užitek. Še zlasti vožnja ponoči nudi neverjetne občutke. Prometa je manj. Z močno prednjo lučjo, zadnjo lučjo, odsevnim jopičem in odsevnimi trakovi na nogah, sem bil zelo viden in vsi vozniki so me že od daleč videli in se me izogibali, tako da v nočnih vožnjah še nikoli nisem doživel kake neprijetne izkušnje z avtomobilisti. Pa tudi bolj hladno je, temerature so zelo prijetne za kolesarjenje.
Ko je huda vročina minila, so se tudi treningi spet odvijali preko dneva, včasih pa so se zavlekli krepko v noč.

To poletje zelo hitro mineva. Pet dni kolesarjenja na Goričkem v super družbi, s katerega sem se vrnil v ponedeljek, 25.7. je ekspresno minilo. Tisti klanci niso dolgi, so pa strupeno strmi, tudi krepko preko 20%, teren pa je le redko raven. Torej idealno za prirave za francoski PBP, ki se hitro bliža. Tam menda tudi ni ravnine, pa tudi ne zelo dolgih klancev. Le 1230 km gor in dol, da dobiš morsko bolezen.

Po dnevu v službi, sem bil v sredo že na 305 km dolgem brevetu, ki je potekal iz Ljubljane do Tolmina, Bovca, preko Vršiča na Gorenjsko do Kamnika in spet v Ljubljano. Nabralo se je za kakih 3000 višincev. Super tura s kar spodobnim tempom in zaključkom v gostilni Viški hram na Dolgem mostu v Ljubljani. 

Po dveh dnevih v službi je nastopila sobota. Tisti, ki smo bili na Goričkem, smo se dogovorili za nor projekt, h kateremu smo privabili še Edija z Lesc, sicer stalnega udeleženca brevetov v Sloveniji in letošnjega PBP.  Majhna skupina ene kolesarke in treh kolesarjev se je zjutraj, večinoma vsak iz svoje smeri napotila od doma napotila v Split. Midva s Tanjo s Severne Primorske, Nevijo iz Kopra, Edi pa z Lesc. Ko smo se srečali, je imel Edi prevoženih že okoli 100 km več kot ostali trije. Otovorjeni z manjšimi prednjimi in zadnjimi torbami (le Edi je imel nahrbtnik), v katerih smo imeli le najnujnejše stvari, kopalke in miniaturne brisače, smo kar hitro premagovali kilometre. Na poti je bilo veliko zanimivih dogodivščin, foto Edi je naredil ogromno lepih fotografij, vse skupaj pa je bila idealna priprava za Francijo, saj smo vozili tudi ponoči. Zadnja tretjina poti je bila bolj počasna, saj smo se zaradi zaspanosti in utrujenosti malo več ustavljali. Prijetno utrujeni, smo v Split, s Tanjo in Nevijem smo imeli vsak prevoženih le malo manj kot 500 km, Edi pa malo malnj kot 600 km, prispeli v nedeljo v dopoldanskih urah, poiskali mestno plažo, se kopali v morju in zaspali v bližnjem parku. Žal ni bilo časa za ogled tega lepega mesta, saj smo imeli ob pol osmih zvečer že trajekt proti Reki, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Sledilo je le še dobrih 100 km kolesarjenja do doma, skupaj pa je na tej avanturi naneslo skoraj 600 km. To je bil tudi zadnji test pred odhodom v Francijo, pokazal pa je zelo dobro pripravljenost vseh štirih. Še posebej sta lahko s svojo pripravljenostjo zadovoljna Tanja, ki je imela to poletje precej zdravstvenih težav in skoraj mesec dni ni sestavila konkretne ture ter Nevijo, ki je s svojimi skoraj 60 leti izredno hiter in vzdržljiv.

Sledi le še nekaj dni strmih klancev ponovno na Goričkem, še kaka daljša tura, potem pa le še počitek, saj se odhod v Francijo nezadržno bliža.