 |
| trasa |
Trans Am Bike Race je s svojimi 6870
km druga najdaljša dirka v kategoriji brez spremstva in pomoči drugih. Daljša
je le dirka okoli sveta.
V ponedeljek, 27.6. zvečer me le še
kakih 200 km loči od cilja. Najhitrejši so ga že dosegli. A to me ne zanima. Še
preden sem šel na pot proti ZDA sem imel le en cilj. Priti živ in na kolesu
pred spomenik v Yorktownu. Nič drugega. In tega sem se striktno držal celo
pot.
Znočilo se je. Namen imam voziti
celo noč. Šest ur časovne razlike s Slovenijo pomeni, da bom v cilju enkrat
zjutraj. Takrat, ko bo večina tistih, ki me že skoraj en mesec tako vneto
spremljajo, še v službi. Nisem zaspan, a si vseeno pripravim mp3 z glasbo.
Tokrat imam slušalki v obeh ušesih. Jakost dam na ves glas in vozim kot v
transu. Tudi v tem zaključnem delu je en sam gor dol. Resda ne več tako
izrazito, kot prej, a vendar. Prometa skorajda ni. Že krepko več kot 1000 km
vozim s počeno špico na prednjem kolesu.
 |
| spomenik v Yorktownu |
Naenkrat se ulije. Na polno. Ustavim
se pri prvi hiši, vedrim in se pogovarjam z lastnikom. Takoj, ko malo poneha,
grem naprej. Toplo je. Dež me greje. Načrt voziti celo noč se je prelevil v
plan B. To pomeni, da grem le do bližnjega večjega mesta, najdem prenočišče
in počakam jutro. Cilj je preblizu. Tveganje nočne vožnje s počeno špico in
opletajočim prednjim kolesom je preveliko. V mesto Ashton pridem čez kakšne pol
ure, oskrbim se v trgovini, najdem motel in grem spat.
Torek, 28.6.2016, je drugačen dan
od ostalih. Zbudim se šele ob pol šestih zjutraj. Prejšnje dni sem večinoma
vstajal že ob treh. Vročino prejšnjega meseca sta zamenjala dež in mraz. Precej se je
ohladilo. Le še 170 km me loči do cilja. Ponoči me je prehitel Anglež.
Soimenjak Andrew. Uspelo mu je, kar je poskušal zadnjih nekaj dni. A mi je
vseeno. Lahko sem zadnji. Da le pridem v cilj.
 |
| pogled proti morju |
Večino časa vozim po kolesarski
stezi. Dežuje. Najprej rahlo, nato se spet na polno ulije. Taki intervali se
dolgo izmenjujejo. Kljub hladnemu vremenu me ne zebe. Nočem se niti ustaviti,
da bi oblekel dežno obleko. Po glavi mi rojijo najrazličnejše misli. Vem, da me
preko organizatorjeve spletne strani in mojega gps sledilca na kolesu spremlja
veliko prijateljev, znancev, sorodnikov, sodelavcev, ..., kolesarjev,
športnikov, njihovih sorodnikov in znancev, ... Vem, da sta mama in oče stalno
za računalnikom pri mojem bratu in njegovi družini, čeprav se na sodobne
informacijske pridobitve nič kaj dosti ne spoznata. Občutek je neverjeten. Pa
le malo sem se šel peljat preko ZDA.
 |
| profil |
Z vsakim vrtljajem sem bližje
cilju. Zdaj me ne more nič več ustaviti. Če je treba, grem peš do konca. Če je
treba, lahko kolo z vso prtljago nesem tudi na rami. Ves čas sem bil prepričan,
da mi bo uspelo. Tudi takrat, ko sem imel hude zdravstvene težave. Pa ko so
vsakih nekaj dni pokale špice na prednjem kolesu. Vsake toliko časa za trenutek
zaprem oči in podoživljam, kar se je dogajalo dobre tri tedne. Spomnim se tudi
vseh tistih bodrilnih sporočil na mobi in fb, klicev, mailov, ... Vsake toliko,
kjer lovim GSM signal, se oglasi mobi. Spet novo sporočilo. Bolj ko se bližam
cilju, več jih je. Taka spodbuda dela čudeže. Krize naenkrat minejo. Hvala vam
vsem! Neverjetni ste!
Pa spomnim se vseh tistih
neskončnih ravnih odsekov, ko sploh ne vidiš konca ceste. Pa klanci. Stalno in
non stop. Na koncu se je nabralo 57000 višinskih metrov. Pa vsa tista območja
niča, kjer ni bilo nobene možnosti za oskrbo. Pa vročina, nasprotni veter, ...
Halucinacije. Ja, tudi to je bilo. Klanec, dolg 160 km, kjer ni civilizacije.
Spomnim se Oliverja iz Slovenskih Konjic, ki to traso hodi. Ni, da ni. Toliko se je dogajalo, da bo še nekaj časa trajalo, da strnem vse v
trajen spomin.
Niti zavedam se ne, da sem že mimo
Richmonda, zadnjega večjega mesta na moji dirki vseh dirk. Malo naprej se spet
približam morju. Ne vidim ga, ga pa čutim. Morje ima svoj vonj in njegova
bližina mi da še več energije. Ta vonj sem nazadnje občutil po 200 kilometrih
dirke, zdaj pa jih je za mano že več kot 6800. Še zdaj si ne predstavljam te
razdalje. 
Vedno manj dežuje in ko kakih 25 km
pred ciljem zagledam tablo ''Yorktown 23 km'' že neha padati. Očitno se je še
dež prej naveličal. Po sistemu, kdo prej popusti. Dež ali jaz? Jaz nisem.
Občutek, da imam le še drobiž kilometrov do konca te nepozabne avanture, je
neverjeten. Po nekaj celine sem tik pred Yorktownom spet ob morju. Nepozabno.
In spet ta vonj. Ne vem, če sem ga že kdaj tako občutil. Zdaj vozim počasneje.
Uživam. Dobesedno. Smeje se mi in spet podoživljam dele te preizkušnje. Morda
bi se od sreče rada prikazala tudi kakšna solza. Vsake toliko stisnem pesti in
si rečem: Yesssss! Zavpil bi. Tulil od veselja. Potem dobim sms, da mi
gps sledilec ne dela. Ustavim se, zamenjam baterije. Ne mudi se mi. Nadaljujem.
Navigacija kaže le še 5 km do cilja. Naslednji sms pravi, da je zdaj s sledilcem vse
v redu. Dela. Super. Tudi v teh zadnjih kilometrih me spremlja veliko ljudi. V
to sem prepričan. V Sloveniji je zdaj že večer, tu, na vzhodni obali ZDA šele
zgodaj popoldne. 
Cesta je mokra. Vozim previdno. Še
bolj kot prej, da se ja kaj ne zgodi v zadnjih metrih. Pripeljem v Yorktown.
Najdem cesto, ki vodi v še zadnji klanec. Zavijem levo. Še par metrov ... in
...
28.6.2016, 14.25 (20.25 v Sloveniji)
Cilj!!!!!
24 dni 3 ure 25 minut
Spomenik nad morjem je cilj. Tam ni
nikogar, ki bi me počakal. Nobenega od organizatorjev. Le gps sledilec je
zaznal, da sem v cilju. V meni vre. Tega navdušenja se ne da opisat.
Jessssssssss! Uspelo je!!!!! To je to!!!!!! Uradnih 6870 km, neuradno vsaj 50
km več zaradi zgubljanja, preko 4 časovnih pasov in 10 zveznih držav. 
Vonj po morju je neverjeten. Mobi se
spet začne oglašati. In še enkrat hvala vsem, ki ste kakorkoli sodelovali v tej
avanturi. Tudi, če ste me spremljali le v mislih.
p.s.
Pri spomeniku so bili neki turisti.
Enemu sem dal mobi, da naredi par fotk za spomin.
Vse kar se
je dogajalo od tu naprej, je zgodba za kdaj drugič.
