Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

18. november 2014

Bolj star, bolj nor: Sezona 2014 3. del (v cilj breveta 2200 km)


1. del

2. del

... še zadnje nadaljevanje ... tokrat do cilja ...

Po kontrolni točki v kraju Morcone je 1500 km že za nama. Utrujenost se pozna in tempo po hribovskih kilometrih ni ravno briljanten. A se premikava in z vsakim obratom sva bližje cilju. Težave s slabim glasom so bile vedno manjše, ne pa odpravljene.

FotografijaZvečer prideva do naslednje kontrolne točke. Spet nek lokal in spet naju natakarica in vsi gostje nejeverno gledajo, ko prosiva za žig in jim poveva, kakšno turo peljeva. Potem pa so se hoteli kar pogovarjati in spraševati. To in ono, vse možno jih je zanimalo, a nama se je mudilo naprej. Le še srečno pot so nama zaželeli in že sva šla.

Pot naju je vodila v klanec. Ja, spet v klanec. Ni in ni ga bilo konca, vmes sva še malo zašla in pozno ponoči prišla na vrh. Vsaj 20 km ga je bilo. Potem pa spust. Ledeno mrzel, megla, mokra cesta. V dolini sva vozila ponoči, civilizacije tam ni bilo, goščavje na obeh straneh ceste in luči tam nekje daleč spet na nekem hribu.

Napad divjih živali

Vozim spredaj, Boris je bil kakih 20 metrov za mano. Kar naenkrat slišim vpitje: ''Kaj je to? Kaj je to?''. In že Boris prinori mimo mene. ''Si videl?'', me ves razburjen sprašuje. ''Kaj, če sem videl?'' nisem vedel, za kaj se gre. ''Ena žival je tekla po grmovju, potem pa na cesto in za mano'' pravi.

Menda so potem na randonneurskem forumu na to temo razpravljali, da nama ostaja preveč moči in izvajava še intervalni trening.

Še eno od mnogih spanj na kolesu

Po nekaj malega ravnine je seveda spet sledil klanec. Kdove koliko časa je trajalo, preden sva prišla do vrha. Takoj po tem sva se morala ustaviti, da je Boris zadremal za par minut.

Ko je prišel k sebi, sva se zapodila v spust. Tako zelo je letelo, da sva nekje zgrešila pravo smer in oddirjala nekam narobe, kar sva ugotovila šele po nekaj kilometrih. Ja, greva pač nazaj do prave smeri. Ko jo najdeva, pravi Boris, da se mora ustaviti, ker je zelo zaspan. Jaz se zaradi mojega kašlja pač tam ne morem, zaspanost tudi še ni tako huda, zato nadaljujem sam. Lepo počasi bom šel naprej, da me bo dohitel, ali pa ga bom nekje počakal.

FotografijaBoris da le noge s kolesa, nasloni se na balanco in zaspi. Jaz pa naprej.

Kam?

Po približno 15 minutah me Boris pokliče. Pravi, da je med spanjem padel s kolesa. Sprašuje, v katero smer sem šel. Ker kamorkoli se obrne, mu puščica navigacije kaže tisto smer kot pravo. ''Pojma nimam, še sam ne vem, kje sem'', mu pravim. Pa res nisem vedel, tam, kjer sem bil, ni bilo nobene civilizacije. En velik nočni nič.

Halucinacije

Vozim sam, temna noč, cesta je prazna in za spremembo še kar solidna. Loteva se me zaspanost in občutek, da je kontrolna točka vedno dlje. Začel sem se spraševati, kaj sploh delam tam, ko pa je prava trasa čisto nekje drugje. Potem pa preblisk. Seveda, nekdo me je prosil, če mu grem nekam nekaj iskat in mu prinesem. Seveda sem šel. Ampak, kam moram iti, kaj moram prinesti in s kom sem se to menil, kam mu prinesem?

Nič več mi ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja. Toliko sem še bil pri zavesti, da sem se ustavil, stopil s kolesa, se usedel in bil tam. Ne vem, če sem kaj zadremal. Ne spomnim se. Vem le, da sem enkrat kasneje slišal neke znane glasove, a mi ni bilo jasno, čigavi so. Končno le prepoznam Borisa. Za silo se zbudim in greva naprej.

Nedaleč naprej sva se že smejala najinim dogodivščinam.

Slovenski randonneurski rekord

Fotografija
Naslednjo kontrolno točko sva iskala zelo dolgo. Tam, kjer bi morala biti, je ni bilo. Šele po kakšni uri iskanja, sva jo našla. Slaščičarna, ki pa je bila sredi noči zaprta. Pravila tega breveta so bila, da če je kakšna kontrolna točka zaprta, moraš dobiti neko drugo dokazilo, da si bil tam, elektronske slike iz fotoaparata ali telefona niso bile dovoljene. Ni nama preostalo drugega, kot da pobrskava po smeteh in najdeva račune drugih gostov.

Potem pa sva se razkomotila, se pred lokalom ulegla na nekaj skupaj zloženih stolov in zaspala. Ne vem, kaj me je zbudilo, niti koliko časa sem spal. Sigurno pa ne dolgo. Treslo me je od mraza in loteval se me je kašelj. Pa ko sem se ohladil, so me bolela kolena. Kaj bolela, pekla so. Na hitro je bilo treba vstati in nadaljevati še v temi. Lokal je bil seveda še vedno zaprt, tako da se ni bilo moč oskrbeti s pijačo in hrano, niti se vsaj malo umiti na stranišču.

FotografijaAmpak zdaj sva že na ravnini. Čez nekaj ur prideva do enega trgovskega centra. Še malo sva počakala, da so ga odprli in si nabavila nekaj hrane. Končno ... Nadaljevala sva ob morju. Saj je lepo, ko ga vidiš in čutiš nekje blizu, ampak promet je bil obupno gost, zato je bilo nadaljevanje v sodelovanju z nasprotnim vetrom kar malo oteženo.

V enem izmed smsov mi Tanja sporoči, da sva z Borisom že presegla slovenski randonneurski rekord, ki je do sedaj znašal 1625 km iz italijanske 1001 milje, ta dosežek pa nam je doslej uspel 11 slovenskim randonneurjem. V redu, super, hvala za informacijo, ampak do cilja je kar še nekaj kilometrov.

Spanje na tleh

V petek pozno zvečer naju preseneti klanec. Strmina, ki je bila zaradi utrujenosti in neprespanosti še hujša. Na srečo je bila kratka in na vrhu z nekaj težavami najdeva kontrolno točko. Lokal je bil ravno še odprt, da sva lahko na hitro pojedla rogljič ali dva, potrdili so nama kartončke in povedali, da tam pred nama ni bilo še nikogar od randonneurjev.

Takoj za tem so lokal zaprli, midva pa sva se odločala, ali naj nadaljujeva, ali naj greva spat. Pa sva se odločila, da greva naprej. Le še baterije zamenjam na Garminu. Še preden sem jih zamenjal, je Boris že spal. Malo počakam, ne daje znakov življenja, zato si pripravim nekaj stolov, se uležem in zaspim še jaz. Takrat bi verjetno res dolgo spal, če me ne bi spet prebudila kašelj in mraz.

Nadaljevala sva v spust in kmalu ugotovila, da sva zašla. Štirje Italijani so naju takrat prehiteli, a so kasneje enega ''izgubili'', ker je omagal.

Rimini, ko je bil cilj tako rekoč že na dosegu roke, naju je v sobotnem jutru pričakal z neurjem. Ni imelo smisla nadaljevati v takem vremenu. Našla sva nek nadstrešek, da sva bila vsaj na suhem. Ker neurje ni in ni prenehalo, sva se ulegla na tla in zaspala. Ja, na tla, na beton. Do takrat si nisem niti predstavljal, da je lahko betonska podlaga kot dormeo, če si kvalitetno zmatran in neprespan. Sploh ne čutiš, da te kaj tišči, ne čutiš niti tistih drobnih, običajno zoprnih, kamenčkov pod sabo.

Ko se je vreme vsaj za silo ustalilo, sva nadaljevala. Dan je bil lep, sončen, vetroven in zelo topel. In z vsakim vrtljajem je bil cilj bližje. 

Cilj!!!

Tik pred ciljem sva vozila po predmestju Benetk. Še dobro, da sva imela navigacijo, sicer bi bila verjetno še zdaj tam. Levo, naravnost, desno v enosmerno, potem sem in tja po mnogih ulicah in uličicah ... spet enosmerna, podvoz, podhod, ... ni da ni. Enkrat sva zapeljala kar čez travnik ...
moje otovorjeno kolo na cilju

V soboto, 1. junija ob 19.00 uri, po 151 urah vožnje (to je v 6 dneh in 9 urah) sva z Borisom dosegla cilj. Vidno utrujena in vidno zadovoljna. V vsem tem času sem spal 8 ur. Od tega niti sekunde v postelji. Večinoma vse na stolih pred zaprtimi lokali, včasih naslonjen na mizo, nekaj spanja je bilo tudi na tleh. Po prihodu v cilj sem čutil zadovoljstvo, da mi je uspelo nekaj, o čemer si še pred nekaj leti niti v sanjah nisem predstavljal. Od 53 udeležencev, kolikor nas je startalo, nas je cilj doseglo 47. Žal je Edi odstopil. Pred nama so bili le trije Italijani.
Borisovo otovorjeno kolo

V cilju naju je pričakala Tanja s kupom dobrot. Kot, da bi vedela, da nam po prihodu v cilj ne pripada noben obrok. Receptorka, ki je prevzela dokumentacijo, pa tudi ni vedela za nič. Ampak ... saj nisem tega vozil za kakšno nagrado in hrano na cilju ... Ne, vozil in prevozil sem, ker sem si to želel, ker sem hotel premakniti svoje meje ... In nastala je čista nora uživancija.
 
Boris, odlična družba si bil ... pravi prijatelj v pravem pomenu besede ... Menda je nekaj omenjal, da bo naslednje leto prišel na start kar s kolesom od doma ... Legenda!

Medtem v Sloveniji ...

Ob vseh pripravah na ta brevet, se je bilo treba domisliti še, kako bo potekala komunikacija s Slovenijo. Za to je poskrbela Tanja, ki je forumu ŠD Randonneurs Slovenija, podrobno in duhovito zapisovala, kako napredujemo z mnogo zanimivostmi vred. Na priljuden in domač način, ki je nazorno prikazoval, s kakšnimi težavami se srečujemo.

Dosegla je, da je bil ta brevet za Slovence zgodovinski. Pa ne zaradi prevožene razdalje, ampak zaradi vsega navijanja iz domovine. Preko smsov in kratkih telefonskih pogovorov je na forum posredovala precej podrobnosti naše vožnje. Dogajanje na forumu se je na ta način sprevrglo v pravo navijaško vzdušje, kateremu so sledile še priredbe znanih in neznanih pesmi. Žal tega med brevetom nismo imeli možnosti prebrati. Niti predstavljali si nismo, kaj vse se je tisti čas dogajalo v Sloveniji. Ampak, ko sem to doma prebiral ... Takrat so mi šle vse dlake pokonci. Še zdaj mi gredo, ko se spomnim na to ... toliko pozitivne energije ... neverjetno in nepozabno ... 

Lepe misli ... priredbe znanih pesmi ... vse to na forumu ŠD Randonneurs Slovenija ...

Začelo se je s tem zapisom:
Če poznamo cilj, obstaja vzdržljivost,
vzdržljivost vodi k mirnosti
mirnost vodi k notranjemu miru
notranji mir omogoča resno in preudarno razmišljanje,
preudarno razmišljanje vodi k uspehu

Bravo Andrej, Boris, Edi
(avtor Fuji990, 28.5.2014)

pa nadaljevanje:

Oj,
ta nova cesarjeva oblačila,
bodo pripeljala naše junake,
do cilja.
Dajmo stisnimo pesti,
pravzaprav samo toliko,
da nas boli.
Preprečimo s tem skrbi
in bolečine na zadnjici.
to so naši
(avtor Fuji990, 29.5.2014)

IgiP je 30.5.2014 zapisal: ''Če bi Pero vozu bicikl, bi tako zapel '':

Brevet sem odpelu, zun se dani,
veter je utihnu, dežja več ni.

Marija, pomagaj mi.

Števc sem ugasnu, kolesarji so odšli,
kilometrov je zmanjkal, klancev več ni.
Marija, pomagaj mi.


Prit dol na zemljo, ti posodim moj dres,
boš vidla kako je, ko se kolesari zares.
Marija, pomagej mi, Marija pomagej mi.

Janus je istega dne dodal dve:

"Rahla" priredba: Edijeva bitka, ne boj, kolesarsko sklanjanje

Slovenska trojka, boj kolesarski
že dolgo bije za brevetsko vero,
Še Marko Baloh se jim več v bran ne stavi;
končano njihovo je in marsiktero
gumijasto dušo, znoj po Italiji
prelit napolnil bi jezéro.

Trpijo po cestah v dežju, soncu pokončani
šum srčnega utripa njih vodi,
sama Črtica z majhnim esemesi hrani.
Bojuje se najmanjši med junaki
za vero brevetašov, lepo vreme.
Za črte za bogove na GPS napravi.
On za njimi, ki že vozjo gor ob morju,
beži tja k morju, v abruško ravnino,
...
in ''One for Many''

Bo prekolesaril dolince,
in veliko gora,
bo naredil en giro,
k ga včasih ni blo.

Dolinca ni gora,
gora ne strah,
ni vsakdo že Many,
k se voz na koles!

 Tudi Latobik je tega dne dodal: ''Še ena kratka, za naše " fajtarje "''

Hribček vas greje
dolinca hladi,
le trma in vztrajnost
k cilju drži.

Drž se pijače
jedače močno,
pedala obračaj
v s dan krepko.

Za konec je IgiP 31.5.2014 sestavil še himno: ''No pa imamo še himno ... Agropopovci našim trem junakom'':

SAMO NAS TRI

Vozili smo po zemlji vaši,
prekolesarli mnoge smo poti.
Vztrajni, hitri a pošteni,
to smo mi o u o.

Na stotine kilometrov si sledimo,
se s kolesi bijemo.
Boris in Edi, ne pustimo,
da zaidemo o u o.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako v klance težko gre.

Utrujen, lačen se sprašujem,
če bi raje v hotel zavil.
Če si lačen in smrdljiv, bodi srečen
da si živ o u o.

Dajmo fantje pohitimo,
še malo stisnimo z zobmi.
Dokažimo, kako hitri,
smo mi o u o.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako ponoči zebe te.

.. Samo nas tri, samo nas tri,
.. Samo nas tri, samo nas tri,
.. Samo nas tri, nas dobro ve,
.. Kako dolgih 2200km je.

. Samo nas tri nas še vrti,
. na tej tuji zemljici.
. Samo nas tri nas dobro ve,
. kako brevete vozi se.

Tega sicer ne moremo preveriti, a verjetno gre za prvo randonneursko pesniško zbirko na svetu. Zato naj bo ovekovečena.


Nič ni nemogoče ... naslednje leto spet ...

Bila je želja ... bila je volja ... bila je ustrezna fizična pripravljenost ... in prevožen je tudi 2200 km dolg brevet ... torej ... nič ni nemogoče ...

Hvala vsem, ki ste me/nas med potjo spodbujali, pisali bodrilne smse, klicali po telefonu, ... Žal vsem nisem mogel odgovoriti, a sem vse prebral. Vaše misli, spodbude in besede so mi dale še tisto dodatno energijo, da je bilo lažje.

Hvala Tanji za poročanje v obe smeri, hvala vsem vam, ki ste na randonneurskem forumu brali, sodelovali z zapisi, nam vlivali pozitivno energijo, ko smo jo najbolj rabili in ko ni šlo vse po načrtih, sestavljali ste pesniške priredbe, ... In ta občutek, da nekdo misli nate, da te spodbuja, da ti želi, da uspeš ... to je tisto, za kar je vredno živeti. Imeti prijatelje, ki jim je mar drug za drugega. To je to. 
Naslednje leto spet ...

Upam, da sem vam v besedi in sliki predstavil čisto in noro uživancijo na tem brevetu ... vsega se tako ali tako ne da napisat in opisat ... ostanejo pa spomini ... lepi ... enkratni ... doslej moja najdaljša in najtežja preizkušnja nikakor ne bo zadnja ...

Za konec le še ena moja misel, ki je na posvetilu priznanja za odpeljanih Slovenskih 1000+:

Težko je bilo,
a kljub krizam je bilo vredno vztrajati,
da lahko rečem:
ČISTI UŽITEK!

Novoletna Tržaška stotica 2015

V teh težkih, nemirnih, deževnih časih, ko je sonca malo na nebu in med nami, je prav, da sami osvetlimo svoj trenutek. Vsak na svoj način, a vsi z enakim učinkom.

Udejstvovanje v športu je zdravilo za dušo, prijatelji so pika na i.

Zato vse prijatelje randonneurstva vabim, da na prvi dan novega leta 2015 skupaj odpeljemo 100 km brevet Novoletna Tržaška stotica 2015. Gre za traso permanentnega breveta Tržaška stotica, ki ga dobro poznate, a kljub temu ga je vredno znova in znova voziti. Morje in Kras človeka vedno navdata s pozitivno energijo.

Start breveta bo v četrtek, 1.1.2015 ob 10. uri na železniški postaji v Novi Gorici. Parkirišč za avtomobile je več kot dovolj. Če nas bo več, se bomo med vožnjo razdelili v malo hitrejšo in malo počasnejšo skupino, pač glede na trenutno pripravljenost posameznikov.
A - brevet ni dirka in ta brevet zagotovo ne bo dirka. Vozili bomo skupaj, ker glavni namen je spodbuda in druženje in ne razkazovanje kolesarskih mišic.

Startnina znaša 3 evre, za ta denar boste na cilju dobili novoletno potico (sponzor mama), kavo s smetano in čaj - po želji.

Naročite lahko tudi unikatno medaljo z napisom NOVOLETNA TRŽAŠKA STOTICA 2015, za ceno 5 evrov.

In še - prav je, da svojo srečo, da smo, da smo zdravi, da se lahko družimo, kolesarimo... podelimo tudi drugam, s tistimi, ki nimajo. Osnovnih pogojev, da bi bili srečni. Zato od vseh udeležencev pričakujemo dobrodelni prispevek v višini 5 evrov. Družini, ki bo naše dobrodelnosti deležna, bomo omogočili trenutek ali dva olajšanja. Ni veliko, nekaj pa je. Ne bomo pa je izpostavljali niti v medijih niti kako drugače.

Ves denar: za startnino 3 evre, za medaljo, kdor bo, 5 evrov in za dobrodelni namen 5 evrov bomo v gotovini pobrali na startu. Tokrat gre pri načinu plačila zaradi nizkih zneskov za izjemo od običajnega plačevanja.

Veselim se vaših prijav, da bi nas le bilo čim več. Do takrat pa - vse dobro. Se vidimo.

Tanja

p.s. Aja, pa da ne pozabimo: prijave se zbirajo na naši randonneurski strani.
 
 


03. november 2014

Bolj star, bolj nor: Sezona 2014 2. del (še vedno brevet 2200 km)


1. del

... nadaljevanje ...

Sreda, 28.5.2014

FotografijaKmalu po kontrolni točki na 1065. km je Edi spet ostal zadaj. Ravnina ob morju, nasprotni veter. Vročina je neizprosna, z Borisom voziva skupaj. Družno ugotoviva, da imava še manj kot 1100 km do konca. Res bo prehitro konec te uživancije.

O drugih udeležencih nimamo nobenih informacij. Na precej kontrolnih točk smo prišli prvi. Le s štirimi Italijani se stalno prehitevamo. A oni gredo ponoči spat, potem odšprintajo etapo, dolgo počivajo na kontroli in tako naprej. Meni bolj ustreza moj način vožnje. Malo ustavljanja, malo spanja in stalna vožnja. Saj sem prišel vozit, v tem uživam. Počival in spal bom doma.

Zgodaj popoldne pokličem Edija. Pravi, da je nedaleč zadaj. In ga počakava. Uro in pol je trajalo, preden je prišel. Boris je ta čas izkoristil za spanje, jaz pa ... Ja, spet nisem bil zaspan ... 

Ko pride Edi, nadaljujemo. Kmalu se začne klanec in nas dohitijo naši štirje Italijani. Kot ekspresni vlak odbrzijo dalje. Niti poskušali nismo iti za njimi. 

FotografijaNa celem brevetu je bila zelo otežena oskrba s hrano in pijačo. Precej smo vozili po območjih, kjer ni trgovin in možnosti oskrbe. Na okoli 1170. km smo prišli v nek kraj, kjer smo se ustavili v trgovini. Najedli smo se in naredili nekaj zaloge. Z Borisom kreneva naprej, Edi ostane tam. Do naslednje kontrole na 1183. km je dolg in hiter spust. Tam ga čakava kakih 20 minut. Še vedno ga ni. In greva naprej. Od takrat dalje se nismo več videli. Kasneje je povedal, da je bil tam tako zaspan, da je moral iti spat. Midva pa naprej. Brez spanja. Proti Caserti. 

Caserta

Ko sva se z Borisom bližala Caserti sva se enkrat spuščala v krajši spust. Jaz spredaj, on za mano, pred nama dva avtomobila. Prvi od njih se je ustavil, ker je moral zaviti levo, avto za njim je tudi ustavil, jaz sem imel dovolj varnostne razdalje za varno počasno ustavljanje. Potem pa poči. Boris se zaleti v mene. Obstanem brez padca, Boris pa se prevrača v kanal ob cesti, njegovo kolo prav tako. Položim moje kolo na tla in grem proti njemu. Boris se ta čas že pobira. Slišim ga, kako preklinja, skupaj pa sva najprej pogledala, če je njegovo kolo vozno. Malo sva naravnala krmilo in že je bilo kot novo. Šele potem je prišel na vrsto on. Na srečo tudi z njim ni bilo nič narobe in očitno jo pri vsem tem najbolj skupil moj menjalnik, v katerega je priletel. Od takrat dalje se je odločil, da bo delal popolnoma po svoje. Ne glede na ukaze prestavne ročice.  

Srbi pravijo: ''Što južnije, to tužnije''. To velja tudi za Italijo. Caserta je kakih 20 km oddaljena od Neaplja. Ceste obupne, promet tudi. Tam ne veljajo pisana prometna pravila. Prednost ima tisti, ki ima večji, hitrejši avto in je v križiščih bolj iznajdljiv. Če ti slučajno da kdo prednost, je to zato, ker se boji, da mu podrsaš avto. So pa tam zelo napredni. Trobljenja ne manjka. Očitno ima vsak avto serijsko vgrajen senzor, ki vključi trobljo, ko zazna kolesarja pred sabo. Najnovejši so tisti senzorji, ki vključijo trobljo takoj za tvojo ritjo, zadnji modeli imajo avtomatsko dvakratno trobljenje. Če ti morda kdo ne potrobi, mora verjetno na poseben tečaj, da se tega odvadi in naslednjič potrobi vsaj dvakrat.

Pozno popoldne sva prišla v Pompeje. Kot bi vozila v labirintu, vse ulice in ceste so bile enake. Levo, naravnost, desno, desno, naravnost, desno, levo, ... Pa sem in tja kake ulice ni bilo več, katera od cest je bila neprevozna, ... Imela sva občutek, kot bi vozila v krogu. Cela večnost je trajala preden sva prišla iz tega kaosa. Kasneje sem pogledal traso, ki pa je bila ravna. Torej sva vozila naravnost ... Vsaj pol ure je trajalo, da sva se prebila iz enega obupno prometnega križišča in našla pravo pot.

Amalfi

FotografijaFotografijaPotem se je začel klanec. Vozila sva ga ponoči, v začetku malo zašla, potem pa nadaljevala po pravi poti. 22 km ga je bilo. Tu sem imel prve večje krize. Postal sem zaspan in dvakrat sem se moral za nekaj minut ustaviti. Na vrhu je bilo precej hladno, pihalo je. Oblekla sva se in se spustila v dolino. A ta dolina je imela vmes še kup strmih vzponov. V trdi temi je bilo videti strmo pokrajino ob morju in obrise lepe pokrajine, ampak podnevi bi bil razgled nedvomno lepši. Naslednje leto je treba tja priti nekaj ur prej! 

FotografijaOkoli polnoči končno prideva na kontrolno točko v kraju Ageorla na 1.359. km. To je najbolj južna točka našega breveta, zdaj bo šlo le še proti severu. Spet nek barček, ki je bil na srečo še odprt. Dovolijo mi naponiti baterijo telefona, ki je bila popolnoma prazna in zaspati na klopi naslonjen na mizo. A me kmalu zbudijo, ker zapirajo. ''Preselim'' se čez cesto na eno klopco. Boris je bil že prej tam nekje. Ob morju sva, kar precej piha, mrzlo je. Občutek mraza je zaradi utrujenosti in neprespanosti še toliko večji. To začuti tudi moj spremljevalec kašelj in me začenja opominjat, da je tudi on z mano. Ne preneha, dokler se spet ne ogrejem.

FotografijaSpanje oz. dremanje se je spremenilo v drgetanje od mraza in okoli štirih zjutraj greva naprej. Še v trdi temi in na tešče naju čaka 12 km klanca. Ko sva prišla do vrha, sva imela veličasten jutranji razgled na Pompeje in Vezuv. Tam nekje sva vozila včeraj, danes greva v drugo smer. Proti cilju. Le še okoli 800 km.
Fotografija

Dolg spust se je vlekel kot čreva. Sestradana sva komaj čakala, da dobiva kako trgovino. A v večjem mestu, kamor sva prišla, je bilo še vse zaprto, ker sva bila prezgodnja. Na srečo le dobiva nekaj odprtega in pobereva skoraj vse kar imajo. Vsaj pol ure sva imela piknik na neki avtobusni postaji. Mimoidoči so naju precej čudno gledali. No, verjetno res nisva izgledala najbolj sveže.

Nadaljujeva proti Avellinu. V klanec proti naslednji kontroli. Spet sem postajal zaspan. Z Borisom bolj malo govoriva. Nobene energije ni za to. V klanec vozim z vklopljenim avtomatskim pilotom in spim na kolesu. Ko mimo pripelje kamion, se zdrznem in zbudim. Spal sem na kolesu in v klanec vozil v ovinke. Tudi Boris je imel težave z neprespanostjo. Nekako sva se le privlekla do Avellina. To je bila ena težjih etap. Zelo hribovita, naslednja, ki naju je čakala je bila zelo podobna.

Majhni zeleni možiclji

Enkrat, kdovekje naprej od Avellina, mi Boris reče, če si mi zdi kaj čudnega, če ga nagovarjajo eni čudni zeleni možiclji. ''Ne, to je nekaj normalnega! Kaj pa pravijo?'', se poskušam pohecat. ''Ne vem, zaenkrat jih ignoriram'', pravi. ''Ti jih le ignoriraj še naprej!'' Pa se gledava in se smejeva drug drugemu. Ja, malo nama gre že na otročje. Tudi nenormalne reči postajajo normalne.

Pomanjkanje hrane

V Avellinu na 1417. km sva se vsaj za silo najedla in nadaljevala. Bil je četrtek in peti dan sva bila na poti, ki je vodila po pokrajini, kjer večinoma ni bilo naselij in možnosti oskrbe s hrano in pijačo. Kot bi vozila po niču. Večkrat se je zgodilo, da sem se ustavil in po vseh torbah preverjal, če se je morda kam skril še kak kos hrane. V želodcu mi je tako krulilo, da mi je pregnalo tudi zaspanost. Mi se sploh ne zavedamo, kakšen luksus imamo z našimi bencinskimi črpalkami, ki so na bogato posejane po celi Sloveniji. Tam se lahko oskrbiš z vsem, kar rabiš. Pa skoraj v vsaki vasi je kakšna, mnoge so odprte non stop. V ''razvitem'' zahodnem svetu jih ni takih. 

FotografijaKo sem se enkrat tako za trenutek ustavil, je šel Boris naprej. Nadaljujem sam. Nobenega problema, saj imam mojo navigacijo. Vsaj baterij imam dovolj. A misli se ne da preusmeriti drugam, kot na hrano. Čez kaki dve uri le naletim na trgovino. Očitno jo je Boris spregledal, saj ga ni bilo tam. Grem notri in si naberem reči za cel mesec. Pred trgovino se usedem na tla in jem. Tudi tu me mimoidoči čudno gledajo. A zdaj sem imel zalogo za cel dan. V vrečki na krmilu. Ja, tisti, ki me je videl tako otovorjenega, si je sigurno mislil, da sem doma dobil odpoved ...

Morcone, 1.490 km

FotografijaŠe pred kontrolno točko v kraju Morcone sem v klanec (kaj pa drugega?) dohitel Borisa in skupaj sva složno nadaljevala. Na tej kontrolni točki so nam organizatorji prvič in edinič ponudili nekaj oskrbe. Spet sem se preoblekel v čist dres, spet sem občutil, kako je, če se dobro umiješ. Pa hrane je bilo v izobilju. Končno. Dve tretjini poti sta za nami, tudi tu sva bila z Borisom prva. Le še 700 km do cilja. Ena podljšana 600tka. Mala malca. Še prehitro bo konec. Naslednja etapa je še precej hribovita, potem še pol naslednje, zatem pa spust do morja in ravnina do cilja. Čista in nora uživancija.


Še se nadaljuje ...

Nadaljevanje: kontakt s Slovenijo, dogajanje in navijaško razpoloženje na forumu ŠD Randonneurs Slovenija, še vedno nas čakajo halucinacije, lov divjih živali za Borisom, spet spanje na kolesu in vožnja do cilja.