Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

31. december 2012

Kolesarska statistika 2012

Po današnji silvestrski turi v jasnem toplem in sončnem vremenu je čas za statistično analizo letošnje sezone, ki kaže naslednje (po mojem Polarju CS400, brez teka in fitnesa): 
  • prevoženih 21.585 km,
  • neto čas vožnje 906:34:41,
  • povprečje 27,7 km/h, 
  • porabljenih 563.301 kcal,
  • 192.364 višinskih metrov.
Vožnje glede na dolžino v km: 
  • 150-199: 21
  • 200-299: 16
  • 300-399: 5
  • 400-499: 2
  • 500-599: 1
  • 600-699: 4
  • 700-999: /
  • 1000 in več: 2
S sezono 2012 sem zelo zadovoljen, še enkrat sem se udeležil DOS in ga premagal (tokrat v kategoriji mešanih dvojic), slovenski 1000 km brevet (kar ni doslej še ni uspelo), 2 tuja težka 600 km breveta, vrhunec sezone pa je bila italijanska 1001 milja.Torej, super sezona. Čista uživancija.

25. december 2012

Cilji v letu 2013

Le še par dni nas loči do novega leta. To je čas, da se definirajo cilji za novo sezono, ki pa ni povezana le s kolesarjenjem, čeprav bo temu podrejena večinoma cela sezona. 

Najprej cilja, ki so se tičeta organizacijskih in družabnih zadev:
ŠD BIK.SI. V letu 2013 bomo organizirali tri brevete:
  • 27.4. bo 300 km po Dolenjski, Suhi krajini in Beli krajini s štartom v Novem mestu, 
  • 29.6. bo Nočnih 200 s štartom v Ajdovščini,
  • 4.7. pa bo četrta izvedba Slovenskih 1000+ (1013 km). 
Poleg tega imamo še nekaj tradicionalnih društvenih aktivnosti in kakšna nova, najbolj pomembne pa so: 
  • 15.3. bo druga Nočna diagonala (Hodoš - Sečovlje), s štartom ob 21.00 z nekdanjega mejnega prehoda v Hodošu, 
  • 13.4. bo tradicionalno dobrodelno kolesarjenje pod sloganom ''Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva'' s štartom v Ajdovščini pri OŠ Šturje (zbrana sredstva bodo namenjena otrokom iz socialno ogroženih družin za njihovo udeležbo na taborih in šoli v naravi),
  • 12.7. bo tradicionalni izlet v Split (običajno je le-ta zadnjo soboto v juliju, kar pa letos zaradi udeležbe na brevetu v Angliji in na Škotskem ne bo mogoče),  
  • 31.8. poskusni duatlon (8,6 km teka, 70 km kolesarjenja, 8,7 km teka),
  • 20.12. drugi nočni pohod na Mali Golak s Predmeje ob polni luni.
V delovanju ŠD Randonneurs Slovenija (kjer sem podpredsednik oz. poslovni sekretar) si želim predvsem, da bi nam uspelo nivo organizacije brevetov dvigniti na še višjo raven, pa tudi sicer dela v tem društvu ne zmanjka. 


Ostali cilji so športni. 

Najpraj seveda DOS. Petič. Ne, nimam še dovolj. Ne še. To postane odvisnost, ki pa je, kot vse ostale, hudimano draga. Dokler bo šlo, bo pač šlo, potem pa ... Najprej sem šel trikrat v solo konkurenci, prvič leta 2009 (od tega sem enkrat odstopil zaradi podhlajenosti in bolezni), v letu 2012 pa v mešanih dvojicah s Tanjo Kavčič. Kaj pa v 2013? Ja, spet greva s Tanjo. Konkurenca bo huda in neizprosna, a to je še večji izziv. DOS je ekstremna kolesarska preizkušnja, ki v vsaki izvedbi ponudi nekaj novega. Nekaj, kar ne pričakuješ. Tudi vremenske spremembe niso izvzete. Po svoje si kar želim tudi ekstremnih razmer. Tako ali tako precej treniram v burji, dež pa me tudi ne moti več. Prijava sledi v kratkem. Ekipa je že skoraj znana, vsaj eden bo zraven že petič. Je pa pri tem treba povedati, da DOS ni glavni cilj sezone. DOS bo le del priprav na vrhunce v juliju in avgustu, ko me v mesecu in pol čakajo trije breveti dolžine 1.000, 1.400 in 1.200 km.

Slovenskih 1000+, katerega štart bo 4.7. v Ajdovščini. To bo začetek peklenskega meseca, čeprav bo morda ta brevet od vseh v letu 2013, ki se jih bom udeležil, še najtežji po konfiguraciji.

28. julija do 2. avgusta nas čaka udeležba na 1.400 km dolgem brevetu London - Edinburg - London. Organizirajo ga vsake štiri leta. Pred tremi leti sem že plačal štartnino, imel plačano letalo, pa nisem šel. Pač službene težave. Ampak pri tej izvedbi pa ne bom manjkal. Seveda, če ne bo težav z zdravjem. Ta brevet je zelo zahteven. Pa ne zaradi konfiguracije trase. Predvsem zaradi vremenskih razmer. Doslej še pri nobeni izvedbi menda ni bilo topleje od 15 stopinj čez dan, vsakič pa je deževalo vseh 1.400 km. To pa je ekstrem. A dežja smo vajeni s preteklih ekstremnih preizkušenj.

Časa za regeneracijo ne bo ravno na pretek, saj nas od 19. do 23. avgusta čaka 1.200 km dolg brevet Madrid - Gijon - Madrid, ki bo pravo nasprotje angleškemu. V Španiji pričakujem veliko vročino, ki bo ta brevet naredila ekstremnega. 

Enako kot letos si želim spet prevoziti vse slovenske brevete oz. kolikor jih bo le možno, saj na enega konec julija, ko bom v Angliji, ne bom mogel. V letu 2013 bo v Sloveniji rekordnih 15 brevetov, od tega bodo trije na isti dan. 1.6. bodo štarti iz Ljubljane na 200, 300 in 400 km. 

Tako, to je to, kar se tiče kolesarjenja. Upam, da mi bo zdravje služilo. 

Po koncu kolesarske sezone (to je zadnji brevet, ki bo konec septembra), pa si želim uresničiti še tekaški cilj. To pomeni preteči klasični 42 kilometrski maraton. 

Tu naj bo dovolj s cilji, čez leto pa pride inventura.

Realizacija ciljev v kolesarski sezoni 2012

Lanskih prevoženih 21.443 se je za letos zdela znanstvena fantastika, od katere pa niti nisem več tako daleč oddaljen, saj jih imam par dni predm koncem leta le 340 manj. 

Sicer pa je bilo leto 2012 zame precej uspešno. Poleg aktivnosti v ŠD BIK.SI in Randonneurs Slovenija, ki jih ni bilo malo, mi je uspelo uresničiti vse načrtovane cilje, poleg tega pa še nekaj drugih, ki jih sploh nisem dal med posebne cilje.

Začelo se z  DOSom, ki sem ga prvič vozil v kategoriji mešanih dvojic. S Tanjo Kavčič sva žal bila edina v tej konkurenci, tako da je bilo treba le prevoziti teh malo manj kot 1.200 km. Marsikdo bo rekel ''mala malca''. Na prvi pogled že morda, a daleč od tega. DOS je dirka, na kateri nikoli ne veš, katere težave te doletijo, predvsem pa, v kolikšni meri. Običajno so to take težave, ki jih še nikoli prej nisi imel, pa tudi kasneje ne. Kdo ve, zakaj tako? Poleg tega je Tanja šele dobra dva tedna pred dirko prišla iz bolnice, kjer so ji odstranili ledvični kamen in zaradi tega en mesec ni bila na kolesu. Vsak, ki se pripravlja za tak ekstrem ve, kaj pomeni pomanjkanje treninga v najbolj pomembnem obdobju. A sva uspela. Ne glede na to, da sem imel na Vršič krčev za izvoz, precej nepotrebnih skupnih postankov in skupno turistično vožnjo v zadnji etapi sva dosegla čas 2 dni 1 ura in 2 minuti.
Potem je konec junija sledil Tour Blanc Rondo, 600 km gorski brevet s štartom v Italiji (Biella). Pot je potekala še po Franciji in Švici, cilj pa je bil spet v Bielli. 7 prelazov, 10.000 višincev v manj kot 39 urah. Seveda sem vozil skupaj s Tanjo in Edijem Vovkom. Ostali trije Slovenci so prišli v cilj dobro uro prej.

5. julija smo prevozili Slovenskih 1000+, najdaljši slovenski brevet (1013 km in 10.000 višincev), ki je letos prvič potekal v julijskem terminu in po novi, še bolj atraktivni, trasi. Čeprav je bil ta brevet na sporedu že tretjič, vedno v organizaciji našega športnega društva, mi ga je šele prvič uspelo prevoziti. Seveda sta bila v moji skupini spet Tanja in Edi, na poti pa nas je spremljala neznosna vročina, kar pa se je kasneje pokazalo za zelo dober trening za 1001 miljo.

21. julija smo se udeležili 600 km dolgega breveta na Hrvaškem. Iz Svete Nedelje pri Zagrebu smo preko Karlovca, Delnic in Rijeke, vozili do Pule. In po isti poti nazaj. Ares Bursić, (organizator tega breveta, odličen prijatelj in stari znanec slovesnkih brevetov in DOSa) se je zelo izkazal. Ne le, da smo imeli tri tople obroke, pripravil nam je še dež, nalive, veter (seveda nasprotni), močno burjo na Grobniku, ko smo se vračali, da se skoraj ni dalo premakniti, pa tudi nekaj sonca, toplote in sopare. Ares, car si, le kako ti je vse to uspelo? Štartalo nas je 6 udeležencev, od tega smo bili trije Slovenci. Ugibate, kdo je bil še tam poleg mene? Ni treba dosti ugibat. Tanja in Edi. Vsi trije smo uspešno prišli v cilj, eden od Hrvatov pa je odstopil.

Glavni cilj sezone je bil spet brevet. Niti najmanj enostaven. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa je bil 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1.600 km je bilo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km gre trasa po ravnini (brez nasprotnega vetra seveda ne gre), zadnjih 150 km tudi ni bilo kaj prida vzpona, vmes pa okoli 15.000 višinskih metrov v 1.000 kilometrih po Apeninih. Prvi klanec je bil dolg okoli 50 km, večina drugih pa ni bila krajših od 10 km. Kar zahtevno. Pravi izziv. Pred leti sta ta breevt že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. Od 330 prijavljenih, se nas je na štartu pojavilo okoli 290 udeležencev, od tega 10 Slovencev. V cilj nas je prišlo nekaj čez 190, od tega 9 Slovencev. Žal je zaradi zdravstvenih težav odstopil Nevijo Santin. Štirje (poleg mene še Tanja in Edi, v drugi polovici se nam je pridružil še Simon Krašna), smo cilj dosegli v malo manj kot petih dneh (119 ur in 43 minut). Morda se zdi veliko, a vedeti je treba, da brevet ni dirka, da moraš imeti vse kar potrebuješ s sabo, spremljala pa nas je tudi neznosna vročina. Čez dan ni bilo pod 40 stopinj, največ 46, najmanj pa 16 drugo jutro na 1.100 nadmorskih metrih. Še ponoči je bilo med 26 in 27 stopinjami. Sicer pa je bila to neverjetna izkušnja. Super, enkratno in po tem se zdi lanski Pariz - Brest - Pariz le en lažji sprehod. Tanja je bila v cilju deležna še posebno toplega sprejema, saj je bila ena redkih žensk, ki se je podala na to pot in je prišla v cilj.

Zadnji cilj sezone je bil morda najbolj zahteven. Dosežen naziv Super slovenski randonneur za prevožene vse slovenske brevete, ki jih je bilo 11 (od tega 10 v konkurenci za ta naziv) pač ni mačji kašelj. Poleg mene so ta naziv za leto 2012 dobili še Tanja Kavčič, Edi Vovk in Matej Lavriša. Razen Edija smo vsi trije člani ŠD BIK.SI. Skupaj s Tanjo in Edijem pa smo dosegli tudi naziv NAJ SLO randonneur za največ prevoženih kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini.

18. december 2012

28.12.2012 - Nočni pohod na Mali Golak ob polni luni

Pozdravljeni!

Športno društvo BIK.SI se dne 28.12.2012 se s prijatelji odpravlja na Nočni pohod na Mali Golak. Odhod iz izhodišča bo ob 20.00. Pot je nezahtevna, če bo snežena, bo to nočni pohod po snegu. Družbo nam bo delala polna luna.

Izhodišče bo prvi odcep s ceste Predmeja - Lokve, lahko pa tudi križišče na Predmeji, odvisno od vremensk
ih pogojev. Priporočljiva oprema so dobra obutev, topla oblačila (v nahrbtniku tudi kaj za se preobleči), pohodne palice, morda tudi termos s čajem, obvezna oprema pa naglavna svetilka z rezervnimi baterijami in dobra volja.

Seveda lahko z vami pridejo tudi družinski člani in drugi prijatelji, ne bomo pa se branili, če bo kdo hotel s sabo prinesti še kako dobroto.

V primeru ekstremno slabih vremeskih razmer pohod odpade.

Zimska nočna kolesarska tura - prestavljena

Žal je v Kopru danes dopoldne deževalo, ceste so tam mokre in spolzke, ko se bo ozračje ohladilo, bodo še ledene in nevarne. Zato je današnja tura prestavljena na kasnejši termin. 



Redki od nas so pozimi že kolesarili ponoči. Jaz še nisem, vsi skupaj pa imamo zdaj priložnost, da izkusimo tudi to.

V petek, 21.12.2012, ko bo najdaljša noč v letu, bomo odpeljali nočno turo iz Nove Gorice, preko Sesljana, Trsta, Milj in Lazareta do Kopra in predvidoma preko Proseka nazaj v Novo Gorico, dolžine okoli 170 km. Neuraden brevet, naklasične dolžine. Šta
rt bo ob 18.00 na železniški postaji v Novi Gorici, točna trasa pa bo objavljena v naslednjih dneh.

Seveda je za zimsko nočno turo potrebnih nekaj predpogojev: temperatura mora biti višja od 3 stopinj, ceste pa suhe, sicer je vse skupaj preveč nevarno.

Organizatorja ni, štartnine ni. Dobimo se ob predvideni uri in gremo, vsak je dobrodošel.

Obvezna oprema: prednja in zadnja luč, rezervne baterije in odsevni jopič.

Torej, vreme bo, upajmo, da ugodno za vožnjo v uživaškem tempu, primernem za ta letni čas in za vsakogar.

01. november 2012

31. avgust 2012

Brevet ''Goričko 2012''

V soboto, 8.9.2012, nas čaka prvi brevet po Goričkem, ki bo speljan tudi po Avstriji in Madžarskem. Čaka nas lepa in lahkotno razgibana trasa, več informacij pa dobite na straneh Javnega zavoda Krajinski park Goričko, ki je organizator tega breveta in na straneh Športnega društva Randonneurs Slovenija. Naročeno je lepo vreme, zato ste vsi vabljeni v ta prelep del Slovenije. 

28. avgust 2012

Tanjin pogled na letošnjo 1001 miljo


Brevet 1001 Miglia, ki se vsaki dve leti odvija v  Italiji, je letos potekal tretjič zapored. Prvič je bil uradno organiziran leta 2008 (poskusno že leta 2006), takrat sta se ga udeležila tudi dva slovenska predstavnika: Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh, ki sta brevet v 122 urah tudi uspešno zaključila. Brevet je potrebno odpeljati v največ 135 urah.

Letos je 1001 Miglia potekala v dolžini 1625 km s 16724 višinskimi metri,  čez sedem italijanskih pokrajin: Lombardijo, Emilio Romagno, Toscano, Umbrio, Lazio, Ligurio in Piemonte. Sprva ravninski del poti (400km) se nato vzpne v Apenine, kjer so v približno 1100 km skoncentrirani skoraj vsi višinski metri, saj je zadnjih 120 km breveta tudi povsem ravninskih. Brevet poteka čez 19 kontrolnih točk, kjer se je letos organizator močno potrudil in so bile skoraj vse dobro založene z vsem, kar smo randonneurji na poti potrebovali. 

Slovenska udeležba je bila letos bolj močna kot pred štirimi leti, saj se je breveta udeležilo kar 10 kolesarjev, a žal ne vsi, ki so se na brevet tudi prijavili. In ker nas je brevet 9 slovenskih udeležencev uspešno prevozilo, nas to verjetno uvršča v sam vrh med 27 prijavljenimi državami. Odstopov je bilo namreč kar veliko. V Nervianu nas je v četrtek, 16. avgusta startalo 288 randonneurjev, od 330, ki smo vplačali startnino, na cilj pa nas je prispelo le 193. Temu so prav gotovo botrovale tudi izjemne razmere na sami progi, saj smo vozili pretežno na soncu, v veliki vročini. Toliko, da se je organizator odločil podaljšati časovni limit breveta za 16 ur.

Ko sem se prijavila na 1001 Miglio, niti pomisliti nisem upala na to vožnjo. Pojma nisem imela, kako naj se vsega tega lotim. A smo letos veliko kolesarili, prevozili tudi nekaj zelo težkih brevetov, poleg naše 1000 ke še 600 km v Italiji, pa na Hrvaškem… Na poti v Split smo trenirali vožnjo po vročini, enako je bilo na poti v Bratislavo in nazaj …. Skrbi so mi povzročala tudi boleča stopala, ki so na treningih najbolj bolela prav v vožnji v vročini. Težave z bolečimi mišicami hrbta pa sem na srečo že prej uspela odpraviti, a kdo ve… Potem se mi je tik pred odhodom strgal še sedež na kolesu in je bilo potrebno nabaviti novega, a najbolj me je skrbelo, da se mi bo med potjo spalo in da skupina zaradi mene ne bo mogla napredovati tako hitro, kot smo si zamislili.

In potem se je začelo. Odhod iz Nove Gorice v četrtek, 16. avgusta zjutraj, prihod v Nerviano, formalnosti pred startom, nestrpno pričakovanje…. In že smo, vsi Slovenci skupaj na stadionu v Nervianu  bili pripravljeni na start.

Moja skupina so bili še Andrej in Edi ter Branko, naš voznik in spremljevalec na poti.

Prva noč je na moje veliko presenečenje minila povsem brez težav zaradi spanja, zadremala sem edino proti jutru za deset minut. In to je bilo dovolj za vožnjo brez zaspanosti še cel naslednji dan. Vozili smo ravnino, šele v peti etapi smo zavili v hribe. Po resnici, klanci so delovali prav blagodejno, tudi malo hladneje je bilo. Za spoznanje.

Na peti kontrolni točki v Dicomanu, kamor smo prišli zvečer, bi morali iti za 3 ure počivat, se pravi zaspat. Tako smo načrtovali in tudi skoraj 24 urna vožnja je že naredila svoje. A tu sem naredila napako. Ostali kolesarji namreč niso nič počivali, kar naprej so šli. In tako smo šli tudi mi. Zdelo se mi je prav, da gremo, Andrej in Edi nista čutila nobene zaspanosti. A se mi je prezgodnji odhod maščeval:  prvi dve uri vožnje v etapi, ki je bila najtežja glede na višinske metre (2014 v 72 km) sta minili dobro, potem pa se je začelo. Spalo se mi je. Nič ni pomagalo, prav nič. Pa dva tako lepa prelaza smo vozili, jaz pa 6 na uro tja gor. Ah. Ustavljali smo se, neštetokrat in okrog treh zjutraj končno prispeli v mestece Eremo Della Verna, kjer smo do kontrolne točke v frančiškanskem samostanu morali še 3 km v hrib. Tu sem končno lahko prišla do svojih treh ur spanja.

Naslednje jutro smo prerojeni nadaljevali, hladno je bilo in sploh enkratno. Čudovita pokrajina, čudovita vožnja. Čisti užitek, kot bi rekel Andrej. A je bil res. In ko smo se že kak kilometer spuščali po nekem klancu navzdol, Edi zavpije: »Nismo na tracku!!!« Ustavili smo se, se spogledali in brez besed sporazumeli, da bo treba nazaj v klanec, na ta pravi track, saj ne kaže izgubljati se v neznani deželi. In smo šli. Lepo nazaj navzgor. Pa srečamo skupino kolesarjev, ki drvi mimo nas navzdol. Tudi oni so očitno zgrešili. Pa pride še ena skupina mimo nas. A mi se nismo dali, prav do odcepa smo šli, kjer naj bi zgrešili, pa zavili pravilno na desno, vozili dosti gori doli, prišli na glavno cesto in po kratki vožnji po njej smo se znašli kakšnih 100 m od kraja, kjer smo prej obrnili in šli nazaj po klancu navzgor. Če bi takrat pogledali potno knjigo….

Na osmi kontrolni točki v Chiusi Montallese smo skoraj ves popoldan počivali. Neznosno je žgalo, niti pomisliti ni bilo na vožnjo v takem. Nismo bili edini, ki smo se tako odločili.

Po popoldansko večerni vožnji smo zvečer prišli v mestece Todi, od koder smo odpeljali še eno etapo. Pravzaprav odšprintali smo jo, saj je bila cesta gladka kot olje, klanec ravno pravšnji, večerne temperature pa idealne. In je letelo, kot bi pravkar začeli. Žal se je proti koncu etape pri meni spet začela pojavljati zaspanost, vse me je bolelo, a sem se samo enkrat ustavila. In smo ob enih zjutraj prispeli v Bolseno, najjužnejši del našega kolesarskega potovanja. Bolsena leži ob jezeru in je v tem času prav živahno mesto, primerljivo z našimi obmorskimi. Tu smo spet prespali, še prej pa pojedli Brankove slastne palačinke.

Naslednje jutro, nedeljsko, je bilo spet lepo. Idealne temperature. Srečevali in prehitevali smo kolesarje, oblečene kot medvede, ki so topih pogledov mehanično vrteli pedala. Očitno je bilo, da so kolesarili vso noč. Mi pa v kratkih majčkah in hlačah veselo naprej. Nočni spanec nam je dal izredne svežine in moči. Ki smo je ta dan še kako potrebovali.

Na kontrolni točki v Pomontu so nas postregli, kot še nikoli na tem brevetu. Izjemno in izredno. Kar pokali smo, tako smo se najedli vseh dobrot. A so organizatorji že vedeli, zakaj. Naslednja etapa, enajsta po vrsti, je bila…. Divja. Neznosna vročina. Klanci. Tudi strupeni spusti kdaj, z glavo dobesedno navzdol. Z malo ali nič možnosti za svežo vodo. Na nekem odseku sva z Edijem čakala Andreja, ki se je prej ustavil in ko je prišel do naju, je pripomnil, da se mu je zdelo, kot da kdaj vozi skozi peč v Salonitu Anhovo. Toplotni pasovi s temperaturo nad 50 stopinj.

A smo tudi to zmogli in premagali. Navadili smo se in nas ni več prizadelo. Le, ko smo prišli nazaj v civilizacijo, smo se ustavili v prvem bifeju in izpraznili skoraj vso zalogo hladne vode, kolikor je niso že kolesarji pred nami.

V kraju Castelnuovo Beradenga smo zvečer počivali in se nato spet napačno odločili, da nadaljujemo pot. Morali bi iti takoj naprej ali pa se najprej naspati.

Etapa, ki smo jo vozili to noč, četrto po vrsti, je bila malo grozljiva. Ali pa dosti. Vozili smo tri kilometre tudi po makadamu, pa po nekih čudnih cestah. Nasploh je bila pokrajina tu doli čudna. Zelo zelo prizadeta od suše. Z nekim prav čudnim vonjem. Simon Krašna, ki se je pridružil naši skupini, je izvedel, da v teh predelih že leto dni ni deževalo…. Da polja zalivajo s podtalnico in da tudi te že zmanjkuje….. Zdelo se mi je, kot da je narava že umrla in zdaj vse samo še razpada….

S Sieno smo se spoznali točno opolnoči. Na njenem glavnem trgu smo doživeli del festivala Palio, a smo mu pobegnili, iskajoč kontrolno točko v stranskih ulicah. Če me je bilo v začetku breveta strah vožnje po samotnih gozdovih in gorah ponoči, sem si po neizmernem trušču opolnoči v Sieni naravnost želela v objem miru v gozdovih in gorah. Pa čeprav ponoči… Če le tu doli ne bi bilo vse tako čudno….

Šele zjutraj smo prispeli na kontrolno točko v kraju Montaione in po kratkem počitku pot nadaljevali. V kraju Castelnuovo di Garfagnana smo spet dobro jedli v neki restavraciji, kjer si za 7,5 evra dobil prav vse. In mi smo si to prav vse zelo privoščili, potem pa še urico popoldanskega spanja v telovadnici. Zato pa je bil 25 km klanec, ki smo ga igraje zvozili potem, čisti užitek. Tudi zaradi hladu in občutno čistejšega zraka v Apeninih, brez pridiha zatohlosti, ki nas je spremljala v Toscani.

Sledila je tudi končno pravilna večerna odločitev. V kraju Aulla smo na kontrolni točki zvečer počivali le pol ure. Pravzaprav nismo počivali, pripravljali smo se na pot do Deive Marine ob Ligurskem morju. Etapa s 74 kilometri in 1913 višinskimi metri, ki smo jo na začetku odšprintali, nato pa v enakomernem ritmu zvozili še vse klance. Ki jih ni bilo malo in tudi ponoči je bilo zelo toplo. Neštetokrat sem se vprašala, kako mora biti toplo šele čez dan….

V Deivi Marini smo spet prespali in zjutraj nadaljevali. Bil je torek, po planu bi morali biti že na cilju, a naš plan ni upošteval res neznosnih temperatur, ko se moraš pogosteje ustavljati zaradi vode, ko tudi voda z ledom, ki smo ga sicer redko dobili, v bidonu po pol ure postane krop….

Potem je šlo hitro. Na predzadnji kontrolni točki smo se sicer ustavili več, kot je bilo potrebno, predzadnjo etapo opravili v šprintu dveh ur, potem pa se vlekli in vlekli v ravnini 122 km zadnje etape. Pokrajina je bila mirna, skoraj neslišna, ljudi malo, le sonce je žgalo in žgalo. Ves čas sem imela občutek, da je nedelja popoldan in ne torek…

Ko se je proti večeru malo shladilo, smo se tudi mi prebudili in začeli so se zadnji kilometri. Vozili smo kar po označbah na tleh, nekaj puščic je bilo narisanih, ki so nam kazale pot. Kmalu smo zavili v znana križišča, kjer smo pred petimi dnevi začeli našo avanturo in preplavljal nas je občutek sreče, ker je vse kazalo, da bomo uspešno končali tudi ta brevet.

Na cilju so nam priredili veličasten sprejem. Tam je bilo več kot 100 ljudi, vsi so navdušeno ploskali. Res lepo, izjemno. Nagrada za trud, ki smo ga vložili v vožnjo in v to, da smo prišli naokrog. Tako so navzoči na cilju sprejeli prav vsakega randonneurja, tudi mi smo se, dokler smo bili tam, pridružili tem sprejemom in delili svojo srečo s tistimi, ki so prihajali.

Po prihodu na cilj sploh nisem imela utrujenih nog. Lahko bi še in še vozila. To je bilo zaradi ta pravega tempa, ki smo ga imeli. Če bi bile temperature znosnejše, bi imeli še boljši čas. A brevet ni tekmovanje. Zmagovalec je vsak, ki pride v cilj, zato čestitke prav vsem udeležencem. Med potjo so me pekli podplati, kar sem uspešno reševala s hladilnim gelom. Pa odrgnine zaradi sedeža so bile. Pa neprijetno mi je bilo voziti ponoči po samotnih cestah, čeprav v skupini. A sem vse premagala. Svoj strah in bolečine. Zadnji dan nisem potrebovala nič več, niti gelov niti krem. Lahko bi rekla, da sem premagala samo sebe in resnično sem bogatejša za enkratno kolesarsko izkušnjo.

Naj se na koncu zahvalim Andreju, ki me vedno vzpodbuja, pa Ediju enako in za njegov nezmotljivi GPS, pa Simonu Krašni za njegovo fajn družbo v skupini in nenazadnje, našemu spremljevalcu Branku Rutarju. Upam, da mu ni žal, ker nas je spremljal in da se nam bo čez dve leti pridružil kot kolesar na tem brevetu.
In še, hvala, hvala Matjažu in Kristjanu, odličnima serviserjema iz trgovine Djak. Na poti so tudi naši kolesarji imeli vse sorte težav, pa imajo boljša kolesa kot jaz. Moje kolo je delovalo odlično. Hvala, fanta, res.

Ah, nazaj v Italijo bi šla. In odpeljala še enkrat.



26. avgust 2012

1001 milja 2012

Naj začnem na koncu. Za nami je edinstvena, enkratna in noro super preizkušnja, ki smo jo s Tanjo, Edijem in Simonom Krašno zmogli v malo manj kot petih dneh. Dobesedno čista uživancija. Ekstremni užitek v ekstremnih pogojih. Uspelo nam je nekaj, kar je za večino človeštva znanstvena fantastika, kar velika večina ne bi vozila niti z avtom. To je res najdaljši brevet v Evropi, ni pa najtežji, težak je zaradi dolžine in letošnjih ekstremnih pogojev.

Organizator se je večinoma zelo potrudil, kontrolne točke so bile dobro založene, na večini njh je bilo možno tudi spanje. Pred, med in po brevetu pa se je dogajalo toliko stvari, da jih je nemogoče vse spravit v besede. No, nekatere bom le poskušal.

Priprave
Od sredine junija do druge polovice julija smo s Tanjo in Edijem prevozili tri 600 km brevete in enega 1000 km. Začelo se je s slovensko 600tko, ki je bila v znamenju hudih padcev in nesreč, a na srečo ne tragičnih. Že vikend kasneje smo bili na gorskem 600 km brevetu z okoli 10000 višinskimi metri, ki je bil speljan iz Italije, preko Francije in Švice spet v Biello v Italiji, pot pa nas je vodila preko 7 prelazov (najvišji je bil Petit Saint Bernard z 2188 metri), okoli Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... To je bil enkraten brevet, ki si zasluži poseben prostor na tem blogu, ko bo čas za to. Sledila je naša 1000ka z 10000 višinskimi metri in hudo vročino, predzadnji vikend v juliju pa smo se udeležili še 600 km breveta na Hrvaškem od Svete Nedelje pri Zagrebu preko Delnic do Pule in nazaj, kjer smo imeli dež, mraz, nalive, sonce, vročino, spoznavali smo Pulo, ko smo iskali kontrolno točko, ... Po nekaj dneh počitka je zadnji četrtek v juliju sledil 300 km brevet iz Ljubljane preko Bovca na Vršič in nazaj po gorenjski strani, dva dneva za tem (zadnjo soboto v juliju) pa smo se odpravili še na tradicionalni izlet v Split, kamor smo spet vozili po veliki vročini. Po povratku iz Splita smo se naslednji dan odpravili še na nekajdnevne priprave na Goričko, od koder smo imeli eno turo tudi v Bratislavo (seveda preko Avstrije, kjer je pot bolj razgibana). 

Dnevi pred štartom
Dnevi pred štartom so hitro minevali in kar naenkrat je bil čas za odhod. Že pred časom smo se dogovorili, da bomo ta brevet odpeljali skupaj Tanja, Edi in jaz. O tem brevetu sta nam Nevijo in Sebastjan, ki sta ga prevozila pred štirimi leti, dala kar precej koristnih informacij. Še najbolj koristne so bile tiste, ki so zadevale težave z oskrbo z vodo na nekaterih manj naseljenih območjih. Zato smo se odločili, da bomo imeli s sabo tudi spremljevalno vozilo, ki smo ga dobili pri Marku Rovtarju iz Skrilj pri Ajdovščini, za voznika pa se je kar sam ponudil Branko Rutar iz Šempasa. Super in hvala obema. Odločitev, da bomo imeli spremno vozilo, se je kasneje izkazala za zelo dobro.

Pričakovanja
Odpravili smo se na najdaljši brevet v Evropi, ki je bil letos od 16. - 22.8. S Tanjo in Edijem smo bili dobro fizično in psihično pripravljeni, edina želja pa je bila končati brevet v dovoljenih 135 urah. Nič drugega in nobenega podiranja rekordov.

Nekateri ta brevet imenujejo tudi najtežji. Težko rečem, če je res najtežji. Morda je bil letos res najtežji, ker je bilo tako obupno vroče. Rus Nikolaj, ki sem ga spoznal, mi je rekel, da je bilo pred dvema letoma le med 26 in 27 stopinjami preko dneva.

Pot
Na pot proti Milanu oz. Nervianu smo štartali 16.8.2012 zjutraj, ko smo na novogoriški železniški postaji pobrali še Edija, ki je do tam prišel z vlakom. Pot je potekala brez posebnosti in ob pol dveh popoldne smo že bili v Nervianu, kjer je bil zvečer tudi štart. Seveda smo med vožnjo poskušali spati, a kaj, ko je adrenalin delal po svoje in nam ni pustil, da bi se popolnoma sprostili.



 Ure pred štartom
V Nervianu je bilo čutiti mrzlico pred štartom te preizkušnje, čeprav še zdaleč ne v taki meri, kot lani v Franciji. Uradni fotografi so nas poslikali od spredaj in zadaj, navezali smo kontakt z organizatorjem in prevzeli vso dokumentacijo. Po opravljenih formalnostih smo v senci pripravili vse potrebno za štart, poskušali še malo zaspati, a ni in ni šlo in že je bila tu ura za odhod na stadion, od koder smo krenili na našo odisejado. 

Štart
288 kolesarjev iz celega sveta, od tega 10 Slovencev, med nami seveda tudi Tanja, naša edina randonneurka, ki si upa spoprijeti s tako ekstremnimi preizkušnjami, se nas je podalo na pot med 21. in 22. uro zvečer v četrtek, 16.8.2012. Vsi Slovenci smo štartali v zadni skupini ob 21.58, do cilja pa nas je čakalo 19 kontrolnoh točk, 1625 kilometrov in 16724 višinskih metrov.


Prvih 400 km ravnina
Prve kilometre smo vozili v večji skupini in v zelo sproščenem tempu, nekje na sredini prve etape pa se Slavku že uspelo zgubiti se, tako da sta ga Matej L in Nevijo, ki so vozili skupaj, na prvi kontrolni točki kar dolgo čakala.

Ker je bila skupina kar velika, je bilo potrebno zelo paziti, da se nismo zapletli v kak padec. Topla noč se je kmalu prevesila v jutro in zelo vroč dan, ki je z nasprotnim vetrom upočasnil nadaljevanje in niti pomisliti ni bilo na kako visoko povprečje, Slovenci smo se razdelili na več manjših skupin, S Tanjo in Edijem pa smo seveda nadaljevali skupaj v za nas primernem tempu. Žal je Nevijo zaradi težav s previsokim srčnim utripom kmalu odstopil in je bil odpeljan v bolnico.

Apenini
Po kakih 400 km so se v peti etapi začeli prvi klanci. Za začetek nas je čakal najdaljši. Kakih 50 km je bil dolg. Sicer nobenega konkretnega naklona, ampak nikoli konca. Melješ in melješ, ovinek za ovinkom in ko ga imaš že poln kufer in si misliš, da ga bo zdaj zdaj konec, pogledaš na števec, pa ti višinomer pove, da smo šele nekje na polovici klanca. Ampak: kdo se bo prej naveličal, klanec ali mi? Klanec, seveda, drugače sploh ne gre in tudi mi smo prišli do vrha, kjer smo srečali še nekaj kolesarjev, s katerimi smo se potem srečevali celo pot do konca. 

Sledil je spust do kontrolne točke, nekaj počitka in nadaljevanje do naslednje kontrolne točke, do koder je bilo dobrih 70 km in dva okoli 17 kilometerska vzpona, ki sicer spet nista bila težka, a sta kljub temu nabrala preko 2000 višinskih metrov. A ta etapa je potekala ponoči, Tanjo je lomil spanec, pogosto smo se ustavljali in za to etapo porabili več kot sedem ur. Sledil je zaslužen spanec po 560 prevoženih kilometrih. Še malo pa bomo na tretjini. Super, kar hitro nam gre. Nekako po planu, ki smo si ga zadali že pred štartom.

Sledile so etape, ki so bile zelo razgibane, čez dan nas je žgalo sonce, temperatura se je vsak dan dvignila krepko čez 40 stopinj, a le en dan smo popoldne počivali. Treba je bilo napredovati. Nekateri kraji izredno lepi, ceste večinoma tudi, zelo slabe le okoli Perugie. Suša je tudi v Italiji terjala svoj davek. Tam. kjer niso namakali, so uničena cela polja sončnic in koruze.

Najtežji del poti
Najtežji del poti je bil v nedeljo, 19.8., ko smo prevozili 1000. kilometer Večinoma smo stalno vozili gor in dol po nenaseljenih ali manj naseljenih območjih, vročina neznosna, spet preko 40 stopinj, v bidonih krop, nikjer pa nobene možnosti, da bi se oskrbeli z mrzlo vodo. Trgovin ni bilo, bencinske črpalke so bile zaprte (pa saj tam tako ali tako dobiš le gorivo in olja), tiste redke hiše niso dajale znakov življenja, pri nekaterih pa so bevskale štirinožne zverine, tako da ni bilo za siliti tja. Sence ni bilo, saj je pokrajina poraščena le z nizkim drevjem in grmičevjem. V neki vasi smo le naleteli na odprt bife in prijazna mladenka za šankom nam je v skrbi, da se ne bi prehladili v bidone natočila toplo vodo, kar smo ugotovili šele, ko smo odšli od tam. Le kdo ve, na kaj je mislila?

Tanja, Edi, Simon Krašna, ki se je tudi pridružil naši skupinici in jaz pa smo nadaljevali. Vrtljaj za vrtljajem, meter za metrom, kilometer za kilometrom, klanec za klancom. Ko toliko časa voziš po taki neznosni vročini, jo ne čutiš več. Le voziš dalje. Vsi smo že utrujeni, a nadaljujemo. Nič nas ne more ustaviti. Niti vročina, niti krop v bidonih. Vsak prevožen meter smo bližje cilju.

Noči
Vse noči so bile tople. Idealne za vožnjo. Tam okoli 25 stopinj. Če bi se le dalo, bi ponoči vozili, popoldneve pa počivali. A tako ne gre. Organizem ne pusti. Noč ima svojo moč in organizem zahteva spanje. Šele tretjo noč smo ugotovili idealno razmerje. Zvečer smo se lotili še ene etape, ki smo jo končali med polnočjo in drugo uro zjutraj, potem pa smo šli spat. Potem do naslednje noči ni bilo večjih težav s spanjem.

Krize
Krize so bile, take ali drugačne, manjše in večje, fizične in psihične. Brez tega ne gre. Spet bom ponovil: kdor pravi, da nima krize, laže. Še najbolj sebi. A vse krize smo prebrodili. In nadaljevali, vedno bližje cilja smo bili.

Blizu cilja
Bližine cilja smo se pravzaprav začeli zavedati v kraju Aulla, kamor smo prispeli v ponedeljek zvečer. Le še 350 kilometrov nas je ločilo do cilja. Zanimivo, po prevoženih 1274 kilometrih, kar je bil za vse že osebni rekord, sploh nismo čutili utrujenih nog. Nadaljevali smo še eno etapo (16. od 19) do letoviškega kraja Deiva Marina, ki je bil naš edini stik z Ligurskim morjem. Ja, skoraj cel severni del Italije smo že prevozili. Do te kontrolne točke nas je čakalo 74 kilometrov z okoli 2000 višinskimi metri. Najprej ravnina, kjer je letelo kot strela, potem pa klanec. Prvi bolj strm. Kvaliteten klanec, končno, kar pogrešal sem kaj takega, nekaj kilometrov ga je bilo, potem malo spusta, pa spet skoraj 10 kilometrov klanca. Spust po strmi in nevarni cesti nas je pripeljal skoraj do morja, a do kontrolne točke se je bilo treba v okoli 8 kilometrih spet vzpet na okoli 400 metrov višine. Lahkotni klanci, ki pa so se kar vlekli. Po svoje škoda, ker smo jih vozili ponoči in nismo bili deležni razgleda, po svoje pa dobro, ker jih je bilo lažje prevozili v nočnih temperaturah. A do Deive Marine nas je čakalo še kar nekaj klancev in spustov. 

Torek, 21.8.
Iz Deive Marine nas je do cilja čakalo le še 280 kilometrov do cilja in le še ena težja etapa. Po nekajurnem počitku smo nadaljevali. Zadnja razgibana etapa je hitro minila, čakali sta nas le še dve večinoma ravninski etapi. Lažje je voziti po valovitem terenu, zadnjo etapo smo se nekaj časa vlekli le nekaj čez 20 km/h. Potem pa pogledam na telefon in vidim Branetov sms (Brane je stalni član ekipe na Dosu, letos je bil tudi vodja) in me prestreli. Na našem randonneurskem forumu bere o nas. Za to je zaslužen Darko Gradišar (Fuji990), ki nas je vsak dan klical po telefonu in objavljal novice. Gremo. Akcija. Dovolj spanja in turizma. Spet je bil tempo krepko preko 30 km/h. Tudi Tanja, Edi in Simon se prebudijo. Dirka. Na trenutke je letelo tudi skoraj 40 km/h. Dohitimo dva Italijana. Nekaj časa vozimo skupaj, potem ne moreta več in zaostaneta. 

Kdovekje smo prečkali kdovekatero reko preko pontonskega mosta, na katerem nam je pretreslo vse kosti. Ko pridemo čez, me Tanja vpraša, kaj je tako treslo. Kako, kaj nas je treslo? Čez most smo šli. Aja, nič ne vem, vem le, da je treslo. Spala je. Na kolesu. Do cilja pa le še kakih 50 kilometrov. 

Cilj
V torek, 21.8., ob 21.40 smo pripeljali v cilj. Po uradnih 1625 kilometrih. Pričakalo nas je precej ljudi, med njimi tudi naš voznik Branko, ki si zasluži vse pohvale za opravljeno delo. Pa Nevijo, ki so ga med tem že spustili iz bolnice, je bil tam. S šampanjcem je poškropil Tanjo. Zaslužila je. Neverjetno je tole odpeljala. Vsa čast in spoštovanje. Prejeli smo dolg aplavz, medalje in priznanje za prevoženo pot, Tanja, kot ena redkih žensk, pa še vrtnico.

Na brevetih je zmagovalec vsak, ki pride v cilj, zato ena za vse zmagovalce.

Tanja, Edi, Simon Krašna, jaz, Boris Pupič
Razen Nevija, ki ga je izdalo zdravje, smo vsi preostali slovenski udeleženci uspeli priti v cilj, kar pomeni 90% uspešnost. Žal še ni statističnih podatkov, a imam občutek, da smo po samem vrhu uspešnosti držav. 

Tanja je pokazala izredno dobro vožnjo in izredno psihično in fizično pripravljenost. Že drugo leto zapored (enako kot lani pred francoskim PBP) so se pokazale priprave pred tem kot zelo koristne. Kljub nekaterim krizam in težavam s spanjem, ni bilo niti v sanjah pričakovati, da ne bi zmogla tega breveta. Tako ali tako smo vsi vedeli, da je sposobna tole odpeljat. Bravo, Tanja, neverjetna si! Simply the best. Kdo ve, kdaj se bo še katera ženska v Sloveniji opogumila za kaj takega, sicer jih pa tudi v svetu ni dosti.

Edi je vzdržljiv možakar, ki mu nič ne pride do živega, med vožnjom pa še poslika na tisoče fotografij. Njegove doma narejene aparature so nezmotljive in tudi če je pot označena, je pravo merilo njegov track. Bravo, Edi!

Simon Krašna se je naši skupinici pridružil nekje na polovici delu tega breveta, po hudih težavah s prediranjem zračnic. Kasneje je imel težave še z zvitim nosilcem menjalnika, a se ni dal. Tudi on je pokazal zelo suvereno vožnjo. Bravo, Simon!

Če sem popolnoma iskren, sem pričakoval težji brevet. Predvsem težje klance. A je bilo tudi to v redu, ekstremna uživancija v ekstremnih razmerah. Neponovljivo v super družbi.

Boris Pupič si zasluži, da je omenjen. Možakar mojih let, ki sem ga spoznal šele pred dobrim mesecem, ko se je udeležil naše 1000ke. Preprost. Prej ni vozil brevetov, letošnji dosovec. Po tem sva se večkrat slišala, prijavil se je na 1001 miljo in jo prevozil. A kako? Po toliko težavah, kot jih je imel on, bi marsikdo že zdavnaj odstopil. A Boris je po zlomljenem menjalniku v kraju Aulla, kjer je sredi niča nemogoče dobiti mehanika za kolo, vztrajal, po dolgem moledovanju le preprosil nekoga, da mu je popravil pokvarjen del in nadaljeval. V cilj je prišel zadnji, a je uspel. Še večjo težo njegovi vožnji daje dejstvo, da so bile v času, ko je po popravilu kolesa nadaljeval, vse kontrolne točke že zaprte in se je tako še težje oskrbel s hrano in pijačo. Boris, zame si največji car, kar jih je bilo na tem brevetu.

Za konec
Če na koncu potegnem črto in naredim primerjavo z lanskim francoskim PBP, lahko rečem, da je PBP otroški vrtec proti 1001 milji, ki je srednja šola. Za faks pa bom morda lahko povedal čez nekaj let, ko bom prevozil še kak težak brevet po svetu.

Še nekaj je potrebno omeniti. Ko sem vozil ta brevet, si niti v sanjah nisem mogel zamisliti, da se je na našem randonneurskem forumu razvnela taka debata na naš račun. Ko sem vse to po povratku domov bral, so mi šle vse dlake pokonci in solze na oči. Hvala vsem, ki ste mislili na nas, hvala vsem, ki ste pisali na forum, hvala vsem za tiste vzpodbudne smse in klice, po katerih se je dalo slutiti, da nismo sami, skratka hvala vsem, ki ste bili tako ali drugače z nami.

Sponzorji
Seveda se je na tem mestu potrebno zahvaliti tudi vsem sponzorjem, ki so nam materialno pomagali pri izvedbi projekta 1001 milja:

Mlinotest d.d.

Peloz d.o.o.

Pekarna Brumat d.o.o.

Telekom d.d.








DOS 2012 tokrat malo drugače


Identičen tekst je objavljen v glasilu Občine Šempeter - Vrtojba (poletje 2012).



1188,7 km naenkrat s kolesom okoli Slovenije,
preživeti in zraven še uživati


Ekstremno kolesarstvo. Kaj sploh je to? Odgovor je preprost. To je kolesarjenje, ki je običajnim rekreativcem in Zemljanom nekaj nepojmljivega. Nekaj, kar si niti v sanjah ne morejo zamisliti. To je vožnja s kolesom tudi po tem, ko oni že odpeljejo svojo običajno nekajurno turo. To je vožnja podnevi in ponoči. Danes v vročini, jutri morda v mrazu, vetru in orkanski burji. V nemogočih razmerah, ko marsikdo še peš ali z avtom ne gre ven. Ampak, ko enkrat v kolesarju dozori misel, da bi prevozil kako daljšo, tudi ekstremno dolgo, razdaljo, ga običajno nič več ne more ustaviti. Vztrajnost in jeklena volja postane močnejša od naporov, včasih morda tudi popolnoma nehumanih. To postane način življenja, bistvo pa je premagovanje svojih meja. Seveda pa je pri tem treba uživati in si želeti vedno novih izzivov.

V Sloveniji je ekstremno kolesarstvo v razmahu in je med kolesarji čedalje bolj priljubljeno. Med ženskami manj in le redke so, ki si upajo ukvarjati se s to zvrstjo kolesarstva. Ena izmed njih je Tanja Kavčič iz Solkana. Kljub temu, da pred letom in pol sploh še ni nič vedela o ekstremnem kolesarstvu, lahko rečemo, da ima danes že kar precej izkušenj. V tem času je v letu 2011 prevozila vse slovenske brevete (netekmovalno kolesarjenje na ekstremne razdalje), postala je prva Slovenka, ki je v enem letu prevozila 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, kar ji je prineslo naziv prve slovenske ''Super randonneurke'', avgusta lani pa se je, spet kot prva Slovenka, udeležila najbolj znanega breveta na svetu v Franciji, od Pariza do Bresta in nazaj, v dolžini 1230 km ter ga tudi brez večjih težav prevozila.

Za letošnjo sezono so bili cilji še višji. Eden izmed njih je bil nastop na ekstremni Dirki okoli Slovenije v dolžini 1188,7 km.

Tanja je bila na tej letošnji dirki edina ženska. Že to je vsega spoštovanja in občudovanja vredno, saj jih je bilo prejšnja leta več. Bolj kot se je bližal start, več je bilo napetosti, več je bilo adrenalina. Ker je bila edina ženska, je pred samim startom požela največji aplavz in ovacije. Zasluženo. Ni se ustrašila vremenske tradicije, saj dirka poteka okoli ledenih mož in Zofke. Pripravljena je bila tudi na ekstremno slabe vremenske razmere. Navsezadnje ima s takimi razmerami že izkušnje iz Francije v preteklem letu, ko jo je osemnajst ur pral dež, a ni odnehala.

Foto: Milan Simčič
10. maja ob 21.24 uri se je Tanja v kategoriji mešanih dvojic, skupaj z Andrejem Zamanom, pognala proti oddaljenemu cilju, do katerega ju je čakalo nešteto klancev. Tudi zelo dolgih in zelo strmih. Le kdo bi jih štel in dobesedno okoli Slovenije. Morda je to dirko še najbolj ponazorila Caroline Van den Bulk, Kanadčanka, ki je v ženski kategoriji zmagala pred nekaj leti: ''Very beautiful race, but never ending hills''. Karolina je imela prav. Izredno lepa dirka, ampak nikoli konec klancev. Čim se eden konča, že se začne drugi. In spet in spet. Do cilja.

Dirka okoli Slovenije je nekaj posebnega. Boj s kilometri, asfaltom, …, boj s samim sabo. Dirka, v kateri igra psihološka pripravljenost večjo vlogo od fizične. Dirka, kjer voziš sam, brez pomoči zavetrja drugih kolesarjev in dirka, na kateri nikoli ne veš, na kakšne težave naletiš. Tudi na take, katerih nisi imel še nikoli. To je dirka, ki je pravzaprav skoraj 1200 km dolg kronometer. Solo vožnja. Spoznavanje samega sebe in premagovanje lastnih meja. Vse je v glavi. Če glava zmore, zmore tudi telo. Kljub neverjetnim in nepojmljivim naporom. Za tabo vozi tvoja ekipa v kombiju, ki skrbi zate. Pravočasna in stalna prehrana in pijača, počitek, masaža, spodbujanje, … Dela jim ne zmanjka.

To je dirka, ki se je začela v toplem četrtkovem večeru. Tako vreme se je nadaljevalo do petkovega jutra. Petek je bil zelo vroč, na Vršiču je bilo preko 28 stopinj, enako tudi sobotno dopoldne. Popoldne je že začelo deževati, noč na nedeljo je bila zelo deževna, mrzla in vetrovna, v nedeljo zjutraj pa so mnogi vozili v snegu, ki je zapadel v Novi vasi le nekaj deset kilometrov pred ciljem. Res ekstremne vremenske razmere.

To je dirka, kjer je potrebno prebroditi vse krize. Kdor pravi, da na taki dirki nima krize, laže. Najbolj samemu sebi. Vsak jo ima. Tudi najboljši, zmagovalci, ki so v soju žarometov in televizijskih kamer. Dejansko pa je zmagovalec vsak, ki na tej dirki pride v cilj.

Foto: Tine Vekar
Tanja ni bila izjema. Tudi ona je imela krize. Večje in manjše, ampak vse je uspela prebroditi. Pokazala je zelo dobro in suvereno vožnjo. Vrhunsko. Vsi, ki jo poznajo, so bili prepričani v njen uspeh. Svoje kolesarske kvalitete in vztrajnost je v preteklosti že dokazala, zdaj je bila potrebna le še samopotrditev. Z Andrejem sta dosegla cilj v dveh dneh, eni uri in dveh minutah. Zelo soliden rezultat, ki je pomenil tudi zmago v kategoriji mešanih dvojic, rezerve pa še ogromne. V cilju sta bila v dobrih dveh dneh, v soboto pozno zvečer in tik pred neurjem, ki je čakalo ostale tekmovalce, ki so bili takrat še na progi in so vozili vse do nedeljskega poznega popoldneva. Ja, ne glede na dosežen rezultat in uvrstitev, je vsak, ki pride v cilj te dirke, zmagovalec.

Na nedeljski slavnostni razglasitvi rezultatov je Tanja ponosno in zasluženo, ter ob velikem in pristnim aplavzu velikega števila prisotnih, dvignila svoj pokal in se s tem dosežkom za vedno vpisala med zmagovalce te dirke, ki je ena izmed najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu.

Ob bok Tanjinemu dosežku je nujno potrebno opozoriti še na nekaj, ker je zelo pomembno. Marsikdo ne ve, da so ji šele okoli dva tedna pred startom te preizkušnje odstranili ledvični kamen, kar je pomenilo, da je bila en mesec pred tem brez kolesa in treninga. Če k temu dodamo še naravo njenega poklica, obilico dela v popoldanskih urah, petje v pevskem zboru, …, zaradi česar tudi same priprave na to preizkušnjo niso bile popolne, lahko rečemo le: Neverjetno in nepojmljivo!

Seveda pa s to dirko ni konec sezone in prav kmalu jo čakajo še nekatere ekstremne preizkušnje, ki bodo dosegle vrhunec sredi avgusta, ko se bo udeležila najdaljšega in najtežjega breveta v Evropi, 1630 km dolge preizkušnje z 22000 višinskimi metri v Italiji, imenovane 1001 milja.

Kaj pa uživanje na kolesu na taki razdalji? O tem mora povedati vsak sam. Prihod v cilj pomeni neverjetno zadovoljstvo in samopotrditev psihološke trdnosti udeležencev, ki je na tako dolgi preizkušnji najbolj pomembna; da so zmogli prevoziti razdaljo, katero so jim v dneh pred startom znanci in domači, v skrbi za njihovo zdravje, odsvetovali, zraven pa so dobivali še namige, naj raje kot prevozijo 1200 km na kolesu, obiščejo kakega strokovnjaka s področja medicine. Užitek in zadovoljstvo pa je tudi spoznavanje drugih udeležencev in sklepanje novih prijateljstev. Prav tako je že med samo vožnjo neverjeten občutek, da si udeleženec nečesa, o čemer večina meni, da je nemogoče. Pa vendar je mogoče. To je dokazala tudi Tanja! Čestitamo in srečno naprej v strmo vzpenjajoči se karieri!


30. maj 2012

Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva

POMAGAJMO OTROKOM DO ŠE LEPŠEGA OTROŠTVA


                                                              ŠD BIK.SI in OŠ Šturje vabita

na 3. DOBRODELNI KOLESARSKI TRENING, ki bo v soboto, 9.6. 2012, med 8.00 in 20.00 uro.

Start je izpred OŠ Šturje v Ajdovščini.


Vsak udeleženec dobrodelno daruje 10€, ki so namenjeni šolskemu skladu OŠ Šturje za otroke iz socialno ogroženih družin.

Na voljo bo 5 različnih tras za različno pripravljene kolesarje, kakor tudi za mlade družina na kolesih in tekače (Trasa 1 (kolesarjenje - osnovna), Trasa 2 (kolesarjenje - podaljšana), Trasa 3 (tek in mlade družine - krajša), Trasa 4 (tek in mlade družine - daljša), Trasa 5 (treking in gorska kolesa)).

Trasa 1: OŠ Šturje – izvir Hublja – Lokavec - Cesta – Dobravlje - Potoče – Gojače – Črniče – Selo – Dobravlje (desno) – Male Žablje – ajdovska obvoznica – OŠ Šturje (okoli 33 km)

Trasa 2: OŠ Šturje – izvir Hublja - Lokavec – Cesta – Dobravlje – Potoče – Gojače – Črniče – Selo – Batuje – Potoče – Dobravlje – Male Žablje - ajdovska obvoznica – OŠ Šturje (okoli 40,5 km) OŠ Šturje – Mercator center –pod avtocesto - ob reki Hubelj - ob reki Vipavi – deponija – ob avtocesti – pod avtocesto – Mercator center – OŠ Šturje

Trasa 3: (okoli 5,4 km) OŠ Šturje – Mercator center –pod avtocesto - ob reki Hubelj - ob reki Vipavi –  pod avtocesto – Mercator center – OŠ Šturje

Trasa 4: (okoli 8,1 km) OŠ Šturje – Mercator center –pod avtocesto - ob reki Hubelj - ob reki Vipavi – proti Budanjam ob avtocesti – pod avtocesto – Mercator center – OŠ Šturje

Trasa 5: OŠ Šturje – upravna enota – Mercator center – pod avtocesto – kamniti most pod Dolenjami, Planina – Tevče – Vrtovče – Velike Žablje – ob Vipavi – Uhanje – Ustje – Plače – Kukovže – ob avtocesti na pot Ajdovščina Planina – obvoznica mimo Mercator centra, krožno križišče na Ribniku – OŠ Šturje (okoli 22,5 km)

Proge ne bodo zaprte, saj gre za trening in je zato potrebno upoštevati cestno prometne predpise. Čelada je obvezna, trening pa bo potekal v skupinah po največ 6 kolesarjev, ki bodo vozili v gosji vrsti. Trening v primeru slabega vremena odpade.

Vsak sodelujoči bo prispeval 10 € in prepeljal neomejeno število krogov, treningu pa se lahko priključi že zjutraj ali kadarkoli tekom dneva. Zbrana sredstva bodo nakazana šolskemu skladu OŠ Šturje iz Ajdovščine in bodo namenjena socialno šibkejšim in ogroženim družinam, da se bodo lahko njihovi otroci s čim manj obremenjevanja družinskega proračuna udeleževali šole v naravi. Gre za kolesarjenje, a je poudarek predvsem na druženju in dobrodelnosti, ne pa na tekmovalnosti. Uporaba čelade in upoštevanje cestno prometnih predpisov bo obvezno. Tega treninga se lahko udeleži kdorkoli, vsak pa lahko po lastni želji prevozi katerikoli krog ali kombinacijo vseh v smislu, da se jo udeleži čim več zainteresiranih kolesarjev. Mladoletni otroci se lahko tega treninga udeležijo le v spremstvu staršev. Dobrodelna sredstva bodo lahko prispevali tudi drugi prisotni, ki ne bodo kolesarili.

Informacije: 041 687 069 (Andrej)
ŠD BIK.SI
OŠ Šturje

13. maj 2012

TANteam v cilju DOSa

TANteam je letošnjo utramaratonsko preizkušnjo DOS zaključil v času 2 dni 1 ura in 2 minuti, kar pomeni 1. mesto v kategoriji mešanih dvojic in 15. mesto v skupnem seštevku. 
 
Hvala vsem, ki ste naju s Tanjo vzpodbujali, predvsem pa ekipi, ki je bila z nama. Več pa v prihodnjih dneh, ko strneva vtise.

09. maj 2012

TANteam na letošnjem DOSu začne ob 21.24


Tako je. Znana je ura štarta na letošnjem DOSu. S Tanjo štartava ob 21.24 in upava na čimvečjo podporo navijačev. Spremljevalna ekipa se bo javljala z objavami na teh straneh, forumih, fb, ..., lahko pa tudi pokličete na 041 687 069, kjer boste iz prve roke izvedeli vse, kar vas zanima o napredovanju TANteama.

07. maj 2012

Predavanje na temo ''Narava brez meja - s kolesom po poteh nekdanje železne zavese''

V okviru razstave "ZELENA VEZ EVROPE", katere otvoritev bo v sredo, 9. maja 2012 na Gradu Grad na Goričkem, bom imel na dan otvoritve ob 11.00 uri potopisno predavanje z naslovom ''Narava brez meja - s kolesom po poteh nekdanje železne zavese''.


Predstavil bom svoje vtise s športno, zgodovinske in naravovarstvene prireditve ''Naturathlon 2009'', ki se je odvijala v počastitev 20. obletnice padca železne zavese. Te prireditve, ki je potekala pod okriljem in pokroviteljstvom nemške vlade, se nas je udeležilo 24 športnikov iz Slovenije, Madžarske, Slovaške, Češke, Avstrije in Nemčije. Prekolesariti je bilo potrebno 1600 km dolgo pot od Grada na Goričkem, preko ostalih naštetih držav, do končnega cilja v Strasurgu v Franciji, vmes pa smo se srečevali z znamenitimi osebnostmi iz sveta športa in imeli celo vrsto zanimivih aktivnosti v naravi.
Razstava zemljevidov, letakov, brošur in knjig, ki predstavljajo naravo varovanih in ogroženih območij v 24 državah ob nekdanjji železni zavesi, je del aktivnosti v okviru projekta ''Green Net. S projektom želimo zapolniti vrzeli med ohranjenimi območji narave in kulturne krajine.

Vanesa 15 let

Danes je dopolnila 15 let moja hči. Vse najboljše, Vanesa! Da bi le bila srečna, zadovoljna in uspešna.

01. maj 2012

Brevet po Dolenjski in Beli krajini čista uživancija

Pravzaprav je bil to brevet po Dolenjski, Suhi krajini in Beli krajini. Letos prvič in prav gotovo ne zadnjič. V organizaciji našega ŠD BIK.SI nam je še vreme služilo. Pravzaprav je bilo na trenutke kar prevroče, saj mi je na števcu kazalo najvišjo temperaturo 33 stopinj. 

V soboto, 28.4.2012, se nas je ob šestih zjutraj na parkirišču restavracije Prepih, nekaj kilometrov južno iz Novega mesta, v smeri proti Metliki, zbralo 27 randonneurjev, od tega ena ženska, vsi pa smo bili iz Slovenije. Lepo število udeležencev za ne ravno lahkoten brevet. Po nekaj obveznih napotkih udeležencem, med drugim tudi, naj ne pretiravajo z razkazovanjem moči, ker se jim lahko na koncu maščuje, je prva skupina že štartala. Kmalu za njo še naslednja in tako dalje. Sam sem počakal do sedmih in morebitne zamudnike. Ni jih bilo in točno ob sedmih sem še sam krenil na pot. Vozil sem s starejšim aluminijastim Wilierjem, s katerim sem bil tudi v Franciji na znamenitem PBP.

Do prve kontrolne točke je kar dobro letelo, čeprav nisem vozil do skrajnosti. Povprečje 30 km/h se je do Trebnjega še dvignilo, potem pa so se že začeli prvi klančki. Najprej Dečja vas, pa Rdeči kal, mimo Dobrniča na Železno in že sem bil spet na stari magistralki. To je bil pravzaprav daljši obvoz okoli Trebnjega, ki pa mi je izredno všeč in sem ga že večkrat vozil na Aleksejevih dobrodelnih kolesarjenjih, vendar takrat vedno v nasprotni smeri. Vmes sem prehitel Dušana, ki je vmes enkrat že zgrešil traso in si jo malo podaljšal. 

Sledil je lep in položen klanec na Medvedjek, na katerem so obeležja v spomin na slovensko osamosvojitveno vojno, takoj po Velikem Gabru pa sem dohitel tudi štiri kolesarje KK Djak iz Nove Gorice. Skupaj smo oddelali še vzpon iz Zagorice, potem pa sem nadaljeval v hitrejšem tempu. Spet smo se srečali na naslednji kontrolni točki v Baru Levček nedaleč od Žužemberka, od koder se je ravno odpravljala večja skupina s Tanjo, Matejem, Edijem, obema Simonoma, ... ''Le peljite naprej, vas bom že dohitel'' sem jim rekel, napolnil bidon s pijačo in že sem nadaljeval. 

Žužemberk. Levo na glavno cesto in takoj desno v spust. Vidim Tanjino skupino, kako se zgublja v predmestju velemesta Žužemberk. Menda se GPS ne sklada s potno knjigo in so si namesto položne poti iz potne knjige raje izbrali zelo strmo a krajšo pot. Tudi prav, jaz bom šel po položnejši. Povprečje je še vedno blizu 30 km/h. Takrat za sabo slišim pok, ki pa je bil malo drugačen kot takrat, ko povoziš kak kamenček, ki ga potem odbije v kako železno ograjo. Nekaj metrov naprej, ko sem vozil čez most čez Krko sem začutil zelo nestabilno kolo. Ustavim in ... Štala! Špica na zadnjem obroču je počila. Raztegnem zavoro, a obroč še vedno drsa. Zelo je zvit, ob ponovnem pregledu opazim, da je špica izruvana iz obroča. Z mano sta Simon in Damjan, Ustavili so se tudi Djakovci, ki pa so kmalu šli naprej. Kaj prida se ni dalo storiti. Opravim par telefonskih klicev in dobim namig, da bi mi lahko zadnji obroč posodil Slavko. Ja, ravno tisti Slavko, ki bi moral biti z nami, saj običajno ne manjka na nobenem slovenskem brevetu. Ta dan pa je zbolel in ostal doma. ''Takoj pridem'' in že je bil pri meni. Vmes je tudi Damjan nadaljeval pot. 

Cel postanek je trajal okoli eno uro, ampak spet sem lahko vozil. Slavko, hvala, res hvala. Kmalu prehitim Damjana, malo zatem spet Dušana, ki se ne more načuditi, kako sem bil spet za njim. Pa, seveda, spet je klanec. Suha krajina je enkratna za kolesarjenje. Ni ravnine. Le gor in dol. No, še vsakega klanca je bilo konec in že sem bil na ravnini. Kakih 30 km jo je bilo, potem pa spet klanec proti Novi vasi, kjer je že bila naslednja kontrolna točka. Tja spet pridem ravno v času, ko se Tanjina skupina odpravlja naprej. Kmalu grem tudi sam naprej, tokrat nadaljujeva skupaj s Simonom Krašno. Najprej v klanec, potem pa spust proti Loškemu potoku. Tam dohitiva skupino s Tanjo, Matejem, Edijem, Simonom Gregorčičem, ... Bolj ali manj nadaljujemo skupaj in že se spuščamo proti mejnemu prehodu Podplanina. Že pred štartom sem opozarjal na ta zelo strm in ovinkast spust, kljub temu pa je eden od udeležencev grozljivo padel. Neverjetno, kako sta oba s kolesom preživela le z malo odrgnin. Velika sreča! 

Sledil je spust ob Čabranki na hrvaškem delu trase. Deset kilometrov ga je bilo, potem pa spet v Slovenijo in že smo v Osilnici, kjer je naslednja kontrolna točka. V hotelu Kovač smo se okrepčali s pašto in solato. Nekaterim se že pozna utrujenost, saj je za nami že skoraj 200 prevoženih kilometrov. 

Nadaljevanje je potekalo ob Kolpi. Večinoma ravnina, vmes le sem in tja kak krajši klanček, ravno prav za treniranje intervalov. Skoraj celo ravnino sem bil spredaj. Večkrat sem se ozrl nazaj, če je sploh kdo zadaj, saj ni bilo nikogar slišati. Pa so bili, le tiho so bili kot na pogrebu. Nobene debate in heca. 

No, potem smo končno le dočakali malo bolj razgiban teren. Najprej tri kilometrski vzpon do Predgrada, pa potem še malo klančka do Starega trga. Vmes smo se ustavili še v eni gostilni ob cesti z namenom le napolniti bidone, a se je postanek kmalu kar razvlekel. Tudi nadaljevanje je bilo pestro. Štiri kilometrski vzpon na Tančo goro se je sicer iz začetnih 14% postavil malo bolj položno in že smo se hitro spuščali proti Dobličam in Kanižarici. Od tam do Vinice ni ravnine, a se tempo večinoma vseeno ni spustil pod 30 km/h. 

Na zadnjo kontrolno točko pred ciljem, ki je bila v Ziljah v Okrepčevalnici BIN, kjer je kolesarjem prijazna točka, smo prispeli ravno pred temo. Lastnica nam je pripravila sendviče, ki so zelo teknili po celodnevnem prehranjevanju z raznim čokoladami, geli in podobnim.

Nadaljujemo v večji skupini, ki pa se na razgibanem terenu kmalu zabije na več manjših, do cilja je le še okoli 60, večinoma nezahtevnih, kilometrov. Za Semičem nas čaka le še zaključni klanček na Jugorje in kasneje na Vahto in končno ... Spust do cilja pri Motelu Prepih, ki se nam je prikazal po 328 prevoženih kilometrih in dobrih 4300 višinskih metrih. 

Prijetno utrujeni in večinoma navdušeni nad traso smo pojedli še telečjo obaro, ki so nam jo pripravili v restavraciji. Tudi palačinke presenečenja so bile enkratne, menda tudi tiramisu in ostale sladke dobrote. 

Malo pred uradnim koncem sta z malo razlike v cilj prispela še Damjan in Dušan. Žal tega breveta nista končala dva udeleženca, nekateri pa so se prvič spopadli s tako dolgo razdaljo. Kakorkoli že, iz srca čestitam vsem, ki ste uspeli, dvema, ki pa jima ni uspelo, pa želim, da jima naslednjič to uspe.

Med udeleženci nas je bilo tudi nekaj takih, ki gremo čez nekaj dni na DOS. To je bila prava priložnost za testiranje forme. Nekateri so v zastrašujoče dobri formi in so po mojem mnenju v najožjem krogu favoritov za stopničke v solo konkurenci. Moja forma sicer ni taka kot lani, a še vedno dovolj dobra, da ob normalnem poteku dirke, ne bi smelo biti težav s prihodom v cilj. Dobrih 300 kilometrov solo vožnje je bil zelo dober trening. 

Tanja je zgodba zase. Po skoraj enomesečni kolesarski pavzi zaradi ledvičnega kamna, ki so ji ga odstranili šele pred nekaj dnevi, je vozila neverjetno dobro in je brez večjih težav prišla v cilj. Čestitke, Tanja, spet si bila edina ženska, ki se je opogumila in nastopila brevetu!

Ta brevet nam je ponudil neskončno število klancev, spustov, ravnine, izredno lepe pokrajine in večinoma neprometne ceste. In seveda spoznavanje krajev, kamor običajno le redko zaidemo. Ne morem se odločiti, kateri del pokrajine mi je bil najlepši. Povsod je bilo lepo.

Vsekakor pa ta brevet ni za vsakogar in od udeležencev terja več kot dobro fizično in psihično pripravljenost. Naslednje leto bo spet. Boš zraven?

25. april 2012

Brevet 327,9 km ''Po Dolenjski in Beli krajini''

Bliža se brevet ''Po Dolenjski in Beli krajini'', ki bo to soboto, 28.4.2012, s štartom med 6. in 7. uro na parkirišču Motela Prepih (par km iz Novega mesta v smeri proti Metliki), kjer bo po največ 20 urah tudi cilj.

Trasa bo zelo! razgibana in bo potekala na relaciji Novo mesto - Mokronog - Dečja vas - Dobrnič - Veliki Gaber - Žužemberk - Ponikve - Nova vas - Čabar - Stari trg - Vinica - Semič - Vahta - Novo mesto.

Vreme bo sončno in toplo!

Trasa kar precej km poteka po neprometnih cestah in slikoviti ter manj poseljeni pokrajini. Zelo lep je del od Osilnice dalje ob Kolpi. Pa še prej del po Hrvaškem ob Čabranki, od Nove vasi do meje, belokranjski del od Kanižarice dalje, sploh gre cel brevet po zelo lepih krajih, je pa res, da so na nekaterih delih ceste slabše kakovosti, kot je že Aleksej napisal. Res je precej klancev, ampak noben od njih ni nek ekstrem.

Obvezen napotek udeležencem: do MP Podplanina je kar dolg nevaren in zelo strm spust, ki bi lahko povzročal težave predvsem ob morebitni mokri cesti. V vrhnjem delu tega spusta je na desni strani nezavarovan kanal za meteorne vode, tako da res previdno.

Še en napotek: nikar ne pozabite osebne izkaznice!!!! Če je ne boste imeli, vas naši policaji ne bodo spustili na Hrvaško in se bo potrebno vrniti - v prej omenjeni klanec, dolg nekaj km, naklona tudi 17%, potem pa je še precej kilometrov do civilizacije.

Na KT v Osilnici nam bodo v Hotelu Kovač za ceno 5,5€ pripravili pašto in solato, pa tudi na cilju bo možno pojesti kaj toplega, saj imajo v Motelu Prepih vsako soboto poroke in bo ob urah, ko se bomo vračali v cilj, kuhinja še odprta. To je seveda opcijsko in odvisno od vsakega posameznika posebej, če se odloči za to.

Tisti, ki bomo del tega breveta, bomo uživali, kogar ne bo, mu bo pa lahko žal!

22. april 2012

TANteam 2012

TANteam 

DOS 2012 se nezadržno bliža, še malo pa bo tu 10. maj, ko bo štart. S Tanjo imava letos precej pisano ekipo, ki pa jo sestavljajo sami izkušeni kolesarji, večinoma ekstremisti, kot sva midva. Hvala torej vsem članom ekipe, ki naju bodo spremljali na tej preizkušnji in nama pomagali doseči cilj.

TANteam 2012 torej sestavljajo: 
Tanja, Andrej (avgust 2011 na cilju PBP)
 Branko Cencelj, Ljubljana, vodja ekipe
Brane

Brane. Četrtič je v ekipi, drugič kot vodja ekipe in nepogrešljiv član TANteama. Glavni mehanik. Zanesljiv in vztrajen. Kolesar s srcem in dušo, pa seveda prijatelj v pravem pomenu besede, na katerega se lahko s Tanjo vedno zaneseva. Spoznala sva se pred nekaj leti, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet in takoj postala prijatelja. 

Pričakovanja: Ker se DOS-a udeležujem že četrto leto zapovrstjo, letos sicer v spremenjeni sestavi, mešani dvojici so moja pričakovanja optimistična. V oba udeleženca, ki ju bom spremljal, Tanjo in Andreja, močno verjamem, da bosta kos izzivom, ki sta si jih zastavila. Hkrati pa tudi upam, da bo spremljevalna ekipa odlično opravila svoje delo! Za konec naj izrazim le še največjo željo:naj nam vreme služi!!

Igor Kokoravec, Veliki Dol (namestnik vodje ekipe)
Igor v Dolomitih

Igor. Tudi četrtič v ekipi in tudi nepogrešljiv član ekipe. Tokrat bo namestnik vodje ekipe. Nekdanji sodelavec. On je večinoma glavni krivec, da sem začel kolesariti. Pred leti sva skupaj organizirala kolesarsko pohodniške izlete po Sloveniji in Italiji za sodelavce in prijatelje, ki so vedno lepo uspeli. Čas bi bil, da kaj takega ponoviva.

Pričakovanja: Šport zahteva človeka v celoti, psihični in fizični. Uspešen športnik pa potrebuje več kot le samega sebe. Potrebuje zanesljivo ekipo, ki mu stoji ob strani ter nudi pomoč pri kvalitetnih pripravah in organizaciji. DOS je preizkušnja, ki zajema vse te lastnosti, saj zahteva združitev športnika z dobro uigrano ekipo ter dodelano organizacijo. Ob ponovnem povabilu v spremljevalno ekipo, sem se seveda takoj odzval in to z veseljem, kajti tudi za mene je udeležba na DOS-u velik izziv. V ekipo bom vložil ves svoj trud, voljo in predanost ter upam, da bo moja pomoč na sami dirki kakorkoli pomagala. Verjamem, da bosta Tanja in Andrej na DOS-u dosegla vse cilje, ki sta si jih zastavila, saj to že dokazujeta z vestnim trudom in delom. 

Kristjan Poberaj, Solkan
Kristjan

Kristjan. Randonneur, ki je običajno udeleženec vseh slovenskih brevetov. Tudi najdaljših. Pred nekaj leti sva se spoznala na koprskem brevetu, ko sva oba odpadla od dirkaške skupine. Skupaj sva nadaljevala, se marsikaj pomenila in spletla trdno prijateljstvo, ki se kaže tudi v tem, da je letos v spremljevalni ekipi. Pravi, da ga je kolesarjenje zastruplo pred 15 leti, do sedaj se še ni uspel pozdraviti. Prvič v ekipi.

Pričakovanja: Na DOS grem zaradi tega, da ga doživim iz prve roke ter da pomagam prijateljema. Izkušnja bo odločala o tem ali ga bom v prihodnosti tudi sam odpeljal.
 

Igor Bagon, Miren

Igor
Igor. Prvič v ekipi. Tudi z Igorjem sva se spoznala na kolesu, na enem izmed mnogih brevetov. Enako kot Kristjan, je tudi Igor stalni udeleženec slovenskih brevetov. Po izobrazbi dipl. gospodarski inženir, zaposlen v Hitu dd. kot vzdrževalec igralniške opreme. Amatersko se s kolesarjenjem ukvarja že skoraj 20 let. Sprva kot gorski kolesar, zadnja leta pa je po naključju presedlal na cestno kolo. Navdušil se je nad daljšimi cestnimi preizkušnjami in DOS je zagotovo ena izmed teh. 

Pričakovanja: Glede na to, da je to moja prva preizkušnja v vlogi člana ekipe in udeležba na DOS-u sploh, sem prepričan, da bo to zame nekaj izjemnega in nepozabnega. Vsi udeleženci DOS-a bomo prav gotovo kot velika družina skupaj upali, trpeli, jokali, uživali in se veselil ob enem, kar nam bo prav zagotovo vsem skupaj ostalo globoko zaznamovano v spominu.

Robert Tampuž, Nova Gorica
Robert

Robi. Tudi on je prvič v ekipi. Pred precej leti sva se po službenih poteh precej srečevala, pa nisva vedela kaj dosti drug o drugem. Naključje je hotelo, da sva prišla v kontakt, pred letom in pol pa sva s Tanjo začela voziti sobotne in nedeljske ture s KD Brda, kjer ena izmed gonilnih sil. Izredno izkušen kolesar, v kolesarstvu že 30 let tako, da mu izkušenj ne manjka.

Pričakovanja: Izkušnje bom z veseljem delil tudi na dirki okoli Slovenije ... Vesel sem bil povabila v ekipo, ki bo pomagala Tanji in Andreju do zastavljenega cilja... Zame osebno to pomeni nov izziv in nova izkušnja v življenju. Srečno Tanja in Andrej!


Sergej Jug, Ročinj
Sergej

Sergej. Še en član ekipe, ki bo letos prvič v ekipi. Enako kot Tanja, Kristjan in Igor B član KK Djak iz Nove Gorice. Spoznala sva se na eni izmed mnogih tur, ki sem jih odpeljal s člani tega kluba, ki je najbolj randonneurski klub v Sloveniji. Po poklicu je obratovni elektrikar. Z rekreativnim kolesarstvom se je navdušil pred tremi leti. Ko pa je lani kupil specialko, so ga začele navduševati tudi daljše ture - breveti in podobno. 

Pričakovanja: Od te preizkušnje pričakujem predvsem uspešen prihod v cilj in nova poznanstva ter doživetja. 



Jernej Furlan, Renče
Jernej

Jernej. Prvič v ekipi. Član kolesarskega društva Pulz in član moške dvojice, ki je nameravala letos nastopiti na DOS-u, vendar je zaradi Jernejeve poškodbe od tega nameda odstopila. Po poklicu je zdravstveni tehnik. Spoznali smo se preteklo zimo na nedeljskih rundah. Po klicu in povabilu v ekipo ni dosti časa premišljeval in se tako pridružil ekipi.

Pričakovanja: Kot najmlajši član ekipe pričakujem predvsem nabiranje izkušenj, ki mi bodo pomagale, ko se bom sam odpravil na to dirko, kar mi je letos poškodba preprečila. Verjamem, da bosta izkušena kolesarja kot sta Andrej in Tanja s pomočjo ekipe izpolnila zastavljeni cilj.