Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

01. avgust 2019

Od Dunaja do Barcelone - letom primerno

 


Kaj, kdo, zakaj

Kolo pripravljeno
Od Dunaja do Barcelone s kolesom, 2.150 km, 21.000 višinskih metrov, kolo, nobene pomoči od nikogar, solo vožnja ... torej bikepacking. Kar imaš s sabo pač imaš, oskrbiš se lahko tam, kjer vsi ostali, za vse torej poskrbis sam. Nagrad ni! Med štartom in ciljem so trije vrhovi, ki so kontrolne točke, to sta prelaza Stelvio in Finestre v Italiji ter vrh ceste na Arcalis Ordino v Andori. Zato se tekmovanje imenuje Three Peaks Bike Race.
86 je moja štartna številka, pikapolonici sta za srečo

Vso ostalo traso si pripraviš sam, izjema je le še zadnjih 88 km, ki je bila obvezna in za vse enaka. Za sledenje udeležencev je bilo poskrbljeno preko organizatorjeve spletne strani. 

Alberto Vaghi, dolgoletni prijatelj iz Italije (pred štartom)
Med preko 100 udeleženci sem bil edini Slovenec, na štartu sem se videl le nekaj prijateljev, s katerimi sem se poznal s prejšnjih preizkušenj. Po odstopu v ZDA na Trans Am in velikem razočaranju, sem rabil en odklop. Nekaj, da se znorim. 

Na videz enostavna in kratka trasa te lahko hitro zavede in pri pripravi trase moraš biti pazljiv na vsako podrobnost.

Moji cilji pred štartom?

Nič posebnega in nič zahtevnega. Le čimprej priti v Barcelono na svojem kolesu in pri tem uživati, vendar brez ujetništva časa in rezultata. Le to in nič drugega.

Štart in prvi del

Z avtobusom sem na Dunaj prispel le dve uri pred štartom, a najprej je bilo potrebno najti 10 km  oddaljeni lokal Velobis, kjer sem kasneje opravil tehnični pregled kolesa in opreme.

Dež v nedeljo
Štart dirke je bil v soboto, 20.7., ob 16.00. Kot vedno so se eni zapodili naprej v tempu, ki je primeren za največ 100 km dolgo traso. Kot da bo z nočjo že cilj. Modeli. V takem trenutku je najtežje voziti svoj tempo, da ne greš prehitro. Nekako mi je uspelo, saj nekaj izkušenj že imam. Prvih 200 km mi je minilo v točno 8 urah, kar je bilo hitreje od načrtovanega. Potem pa prisilni počitek na eni od bencinskih črpalk zaradi neurja, ki se je razbesnelo ravno tam. Na srečo vedrim le kake pol ure, potem nadaljujem.

Ves čas sem vozil sam, do Innsbrucka sem večkrat srečal Italijana Alberta, s katerim se poznava že kakih 5 let. Ves čas dirke nisem niti enkrat pogledal na aplikacijo, ki kaže, kje so ostali tekmovalci. Ni me zanimalo in se s tem nisem ukvarjal. Hotel sem le svojo tekmo. Sam s sabo. 


Prelaz Stelvio, 2.757 mnv
Nekje na poti
Ponoči sem nekje izgubil sončna očala. Očitno so mi padla iz žepa razpete majice. Brez njih bom težko vozil v soncu. Na srečo se jutranji postanek v Salzburgu obrestuje in mlada prodajalka je iz predala potegnila ena zelena očala, ki sem jih potem uporabljal do konca. Nadaljevanje nedelje je bilo deževno.
Tretji dan nas je pričakala velika vročina, bilo je kakih 38 stopinj. V senci seveda, a na razgretem asfaltu ni bilo sence. Le nasprotni veter. Zaradi tega sem se na Stelvio podal sredi noči in ga prevozil v hladu. 

Težave št. 1
 
Nekje na poti
Nekje na poti
Del ventilčka v adapterju pumpe (drugič)
Zadnjih 8 km vzpona na prelaz Finestre
Po treh dneh vožnje pa prve težave. Predrta prednja zračnica običajno ne predstavlja resnega probema. Tokrat je bilo drugače. Po menjavi zračnice sem s težavo spravil gumo na svoje mesto, ko pa sem jo napumpal, mi je del ventilčka ostal v nastavku na pumpi. Takrat sem rekel nekaj grdega. Ni za javnost. Torej ponovi vajo. Zunaj seveda vročina in na srečo sem bil v edini senci daleč naokoli. Ko drugič zamenjam zračnico in ravno začnem s postopkom montaže gume na svoje mesto, pride do mene ena starejša gospa in mi nič kaj prijazno pove, da sem na privatnem zemljišču, da je tam hotel, da vznemirjam njihove goste in tralala. Ni mi preostalo drugega, kot da se prestavim malo stran. Na sonce. Pregovarjanje z njo ne bi prineslo želenega učinka. Le dodatno izgubo časa.

Žal se je tudi drugi poskus pumpanja končal enako, torej z odlomljenim ventilčkom. Grde besede od prej so dobile nadaljevanje, le da je bilo še bolj intenzivno.

Še 500 m do vrha prelaza Finestre
Vrh prelaza Finestre
Imel sem le še eno zračnico. No, to mi je uspelo namontirati, po okoli dveh urah sem le lahko nadaljeval, čeprav je bila med vožnjo skoraj prazna. Izguba dveh ur zaradi te okvare se je zelo poznala in namesto, da bi v nočni vožnji prevozil Torino in zgodaj zjutraj nadaljeval z vzponom na prelaz Finestre, sem moral biti ob devetih zjutraj šele v kraju Susa pred vzponom, saj takrat šele odprejo kolesarsko trgovino, kjer sem dobil rezervne zračnice. Brez njih bi bil vzpon v 19 km klanec, ki je zadnjih 8 km makadamski, samomor. 

Vročina, vzponi in težave št. 2

Vrh prelaza Finestre, 2.178 mnv
Čista uživancija
A Finestre ni bil edini vzpon tisti dan. Po spustu v dolino se je bilo treba vzpeti še do Sestrieresa in po ponovnem spustu v dolino še v Mongenevre v Franciji. No, potem pa je le sledil dolg spust in po kakih 40 km v kraju Embrun vidim opozorila, da bo tam čez dva dneva potekal Tour de France in da bodo takrat tam nekatere ceste zaprte. Ok, na srečo bom takrat že daleč stran. 


Zadovoljstvo na vrhu prelaza Finestre
Še pred vzponom na prelaz Finestre sem čutil, da tokrat ne bo šlo brez težav na zadnji plati. Mast za vime in kasneje v lekarni v Franciji kupljen Bepanten sta sicer težave z razžrto in do živega ranjeno zadnjo platjo le omilila, normalno sedenje na kolesu pa je bila prava umetnost. Odrgnine so namreč povzročale kvalitetne bolečine. Česa podobnega se mi ni zgodilo že kakih šest let.



Težave št. 3

Luksus prenočevanja na klopi, večkrat je bilo tudi na tleh
Dveurni nočni počitek v parku v kraju Gap je bil bolj simboličen, saj je bil tam nepopisen hrup stotin kamionov, ki so bili povezani s Tourom. Ker je bilo resno spanje zunaj na klopi v parku nemogoče, sem se okoli dveh zjutraj odpravil naprej.

Blokada ceste
Tour de France nepričakovano v živo
Dopoldne pa novo presenečenje. Zaradi Toura že tri ure pred prihodom tekmovalcev zaprta in blokirana cesta, kjer sem imel speljano traso. Niti peš me niso spustili preko mosta čez reko Rhono, ki je bil edini tam daleč naokoli. In čeprav na širokem pločniku ne bi nikogar oviral. Policaj se ni dal motiti in mi je dal vedeti, naj mu ne težim, ker ne bo uspeha. 

Naprej nisem mogel, nazaj tudi ne. Ostalo mi je le čakanje na soncu in v vročini, saj v bližini ni bilo trgovin in lokalov. Tudi s počitkom ni bilo nič, saj je bila vročina previsoka in direndaj gledalcev prevelik. 

Po treh urah se končno pripeljejo kolesarji, v minuti so vsi mimo in lahko nadaljujem. A škoda je bila narejena. Koncept, da ta dan pridem čim bližje Andori, je padel v vodo. Sem pa za vse to sam kriv, ker nisem bil pozoren, kje in kdaj točno bodo trase Toura blizu mojih. Lahko bi mi neslo, da pogledam, kje so njihove etape. Jebi ga, emšo ...

Arcalis Ordino
Drugi del vzpona na Arcalis Ordino
Osvojen tudi Arcalis Ordino v Andori, 2.220 mnv
Po 60 km dolgem klancu in še enem predrtju prednje zracnice tik pred špansko mejo, sem v Andoro prispel pozno zvečer. Bila je že noč. Prepozno za vzpon na preko 30 km dolg Arcalis Ordino. Po enournem spanju na tleh za bencinsko črpalko, sem se vzpona lotil še v nočnih urah, a se je kmalu zdanilo. Čeprav sem bil že večkrat v Andori, sem ta vzpon vozil prvič. Noro lepo in škoda bi ga bilo celega prevoziti ponoči. 
Montserrat

Po osvojitvi vrha v ranih jutranjih urah me je do cilja ločilo le še okoli 270 km, od tega zadnjih 88 po obvezni smeri, ki jo je določil organizator in z okoli 2.000 visinskimi metri. Želel nam je namreč pokazati vse čare gorovja v ozadju Barcelone. Montserrat je res veličastno hribovje, trasa je vodila okoli tega hribovja, do cilja pa je tudi kasneje vodil en sam gor in dol.

Barcelona ... cilj!!!!!

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj
Barcelona je velemesto in leta 192 je gostila tudi Olimpijske igre. Letos sem že drugič tu, konec aprila sem bil tu na 1.400 km dolgem kolesarskem izletu.

Približevanje cilju je seveda povzročalo posebne občutke. Še zadnji vzpon na hrib Tibidabo je bil že v trdi temi, do cilja pri Arc de Trioumh (Slavoloku zmage) pa me je ločilo le še kakih 10 km, to je zadnji spust in nešteto semaforjev na kolesarski stezi. To so res neverjetni in izjemni občutki. Tega se ne da opisat, to je treba doživeti.

Po 2.150 km in 21.000 višinskih sem s popolnoma razžrto zadnjo platjo, ko že dolgo ni bilo več možno normalno sedeti na sedežu, v cilj prispel kmalu po polnoči v noči na soboto.

Za celo pot sem rabil 6 dni, 8 ur in 31 minut, dnevno povprečje je bilo okoli 340 km, to pa je zadostovalo za skupno 7. mesto. Solidno, a brez presežkov. Pač letom primerno ...

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj
Zadovoljen?

Seveda. Pred štartom zadan cilj prihoda v Barcelono na svojem kolesu, je v popolnosti izpolnjen. Bi pa se brez tistega čakanja na Tour lahko razpletlo še boljše, predvsem pa hitreje. 
  
Čista uživancija

Bolj kot se oddaljuje konec te preizkušnje, bolj je v meni intenziven občutek še ene čiste uživancije. Trasa je bila res izjemno lepa in ravno prav zahtevna, veliko jo je bilo speljane po kolesarskih stezah, ... S spanjem nisem ravno pretiraval, večinoma sem ponoči spal do ene ure in pol, vedno na tleh ali na kaki klopi po parkih, avtobusnih postajah, .., prehranjevanje je bilo bazirano na sendvičih, ...

Naslednji odklop?

Kmalu ...



14. maj 2019

Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 
Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela
Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.




... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...

29. januar 2019

400 krogov po 250 metrov za 100 km tek v dvorani





Na 13. dvoranskem tekaškem mitingu Hallenmarathon v Senftenbergu na severu Nemčije sva pretekli vikend v teku na 100 km nastopila tudi dva Slovenca, poleg mene še Toni Perušič iz Črnomlja. V močni konkurenci je bilo za to razdaljo potrebno kar 400 (!!!!!) krat preteči 250 m dolg krog. Oba sva v svojih starostnih kategorijah zasedla 2. mesti (Andrej 50+), Toni (55+) in oba sva v teh starostnih kategorijah postavila nova dvoranska državna rekorda.
Tonija že dolgo spremljam preko FB, saj so njegovi dosežki fascinantni. Doslej je že več kot 20 krat postavil ali popravil državne rekorde v vzdržljivostnem teku in je med najboljšimi svetovnimi ultra tekači na svetu v svoji starostni kategoriji. Ne tako dolgo nazaj sva se slišala po telefonu, beseda je dala besedo, ideja za nov odklop (vsaj zame) je padla. Povedal mi je namreč za vikend tekov na severu Nemčije, v Senftenbergu, ki se nahaja še 50 km naprej od Dresdna. Zadnji petek v januarju 100 km, dva dneva kasneje še 50 km. V dvorani! V 250 m dolgem krogu! Za 100tko jih je potrebno 400, za 50tko le 200. Jessssss! To je to, akcijaaaaa! To bo vrhunski psihološki trening.
zunanjost dvorane
S Tonijem se prvič v življenju vidiva, ko me v sredo zvečer pobere malo pred Mariborom. Takoj sva se ''poštekala''. Drugače tudi ne more biti. On Belokranjec, ki živi in dela v Ljubljani. Jaz Dolenjec, ki delam v Ljubljani, skoraj 30 let živim na Primorskem, …
Četrtek, 24.1.2019, Senftenberg
Športna dvorana navzven izgleda bolj kot kakšna proizvodna hala. A znotraj je prava tartanska krožna atletska steza (ki jo na nekaterih mestih najeda čas). Med obema krivinama sta dve rokometni igrišči. Gre za enega izmed vadbenih centrov nekdanje Vzhodne Nemčije iz leta 1954! Kompleks se dopolnjuje še s spalnim delom v sobah.
krivina - tudi s transparentom 100 ob Mrzli reki
Petek, 25.1.2019, ura 11.00
Štart teka na 100 km. Po grobi oceni manj kot 30 udeležencev se nas zapodi proti prvi krivini. Obe imata ravno le prvo stezo. Ostale so precej dvignjene. A ni problema, lepo se razporedimo, nekateri seveda začnejo kot da gre za tek na 5 km. Na koncu vsakega kroga tečemo preko tepiha, s katerim nam merijo čas in štejejo kroge. Nekaj metrov kasneje, tik pred krivino, sta dva semaforja. Prvi je manjši in kaže tvojo štartno številko, pretečeno število krogov in razdaljo do cilja. Drugi je večji, bolj je analitičen, pokaže tudi ime, priimek, klub, kraj. Pokaže tudi vse možne razvrstitve. Skupno, po spolu, v kategoriji, čas posameznega kroga, skupen čas, ... Med večinoma nemškimi tekači nas je nekaj tudi iz tujine. Midva s Tonijem sva sigurno od najdlje.
Krogi minevajo hitro, vsakič posebej se zamotim s tem, da se poiščem na velikem semaforju, kjer piše tudi ''Andrej Zaman ... 100 ob Mrzli reki ... Ajdovščina''. Čeprav že nekaj let ne živim več v občini Ajdovščina, sem na to območje zelo navezan. Tu so moji prijatelji, tu je naše Športno društvo Tekači Vipavske doline. Tu je naših 100 ob Mrzli reki. Ne predstavljam si, da bi na semaforju pisalo ''Prvačina''.
dan pred štartom
Tempo se mi zdi odličen in ravno tako se počutim. Čeprav vem, da grem prehitro. Namesto po načrtu okoli 6 minut na km, tečem okoli 5:30 ali še hitreje. Prehitro!!! 13 ur je na razpolago. Več kot dovolj. Čista uživancija.
Od naše Mrzle reke nisem opravil niti enega tekaškega treninga, ki bi se mu lahko reklo trening. Prav tako v vsem tem času nisem opravil niti enega daljšega teka. Le nekaj trailov, med drugim tudi 100 milj Teka z burjo v začetku januarja. Sem pa v tem času veliko posvečal treningom za moč. Marko (LAP) enkrat tedensko v Ajdovščini in Franci (Čist na izi s Francijem) v Slovenski Bistrici (običajno 2 krat tedensko že ob petih zjutraj). Vrhunski treningi! Že slišim komentarje, kakšna norost je odpraviti se na 100 km tek brez tekaškega treninga. In seveda na 50 km dva dneva kasneje. Res je. Vse to sprejmem. Ne priporočam posnemanja te norosti!
nekaj minut pred štartom
Prvih 10 km mi gre res odlično. 56 minut. Noroooo! Gasaaaa! Akcijaaaa! S Tonijem, ki je ima težave s kolkom, se ves čas spodbujava. Vedno večkrat ga prehitim za krog. V tem času se sploh ne ustavljam. Le tečem. Krog za krogom. Na okrepčevalnici, ki nam je na razpolago na drugi strani kroga, se prvič ustavim po približno 15 km. V dvorani je pod 20 stopinjami, razmere so odlične. Nekaj tekačev je zelo počasnih, eni skoraj ves čas hodijo. V krivinah jih lahko prehitim le če skočim na drugo stezo in potem nazaj na tla na prvo.
Ne spomnim se več, koliko je bil vmesni čas na maratonski razdalji (mislim, da nekje med 3:45 in 3:50), a tempo držim za pod 9 ur in pol. Vem, da ne bom zdržal. Čeprav ... norma za moške za magični Spartathlon je pod 10 ur. Ahhhh ... jebi ga ... kolikor časa bo šlo, bo pač šlo ... Potem pa bo že kako …
nekaj minut pred štartom
Sčasoma tempo malenkost pade, večkrat se ustavim na okrepčevalnici, iz svoje torbe začnem iskati gele, ... Za prvih 50 km in 200 krogov porabim okoli 4 ure in 56 minut. Nekaj takega. Po podatkih, ki jih imam, je to nov absolutni državni dvoranski rekord. Ki pa seveda ne velja, saj gre le za vmesni čas. A še vedno sem v igri za Spartahlon ... Na semaforju piše, da sem 1. (!!!!!!) v moji starostni kategoriji. Slišim napovedovalca, kako se dere v mikrofon in skuša vsaj približno pravilno izgovoriti moje ime. To mi da krila. Kot Red Bull, ki ga vse bolj pogosto pijem.
dvorana dan pred štartom
Do 60. km še nekako gre, potem me začne pobirati. Začenjajo se težave. Le še manj kot en maraton je do konca. Noge niso več tako odzivne, prehitevanje v krivinah je vedno težje in bolj zapleteno. Do 50. km sem se ustavljal na vsakih 10 km. Kasneje je ta interval na 5 km. Ves čas vrtijo res dobro glasbo, tako da svoje ne potrebujem. Krogi minevajo. V svoji kategoriji padem na drugo mesto. Kasneje sem izvedel, da me je prehitel en Nemec, ki je že dvakrat pretekel sloviti Spartathlon v Grčiji. 

V začetku sem rabil okoli 1:20 za krog. Ali še hitreje. Zdaj, po 75. km in 300 krogih je to le še oddaljen spomin in mokre sanje. Dobesedno. Vsega prešvicanega mi začne drsati kožo. Nastanejo vidne in boleče odrgnine. Še sam sebi grem šel na živce, ko se premikam v tempu počasnega posnetka. Enkrat se kar zgrozim, ko vidim čas kroga. 1:45!!! Ne verjamem. Narobe sem pogledal. Narobe sem preračunal. Jebi ga, naslednji krog imam enak tempo. Poskušam malo hitreje, pa ne gre. Noge so težke kot svinec. Tečem kot robot. Nobene dinamike, nobenega lahkotnega koraka. Med vsakim postankom poskušam preteči 10 krogov. To je 2,5 km. Polovička kroga naše Mrzle reke. Čas si krajšam s tem, da si predstavljam, v katerem delu kroga Mrzle reke sem. Nekako se premikam. Vedno bližje sem cilju, čeprav se mi zdi še daleč A vem, da me ne more nič ustaviti. Včasih si pomagam s tem, da se ob postanku zmasiram s Perskindolom. 

Po 50 in 80 km pošljem nekaj sporočil. Vedno takoj dobim odgovor. Bodrilna sporočila in klici iz Slovenije mi dajo novih moči. Ja, to je tista motivacija, ki jo rabim. Jesssssss … akcija … naj bo to nova čista uživancija …
Psihološki trening poteka po načrtu in pričakovanju. S psiho nikoli nisem imel težav. V glavi se mi ne vrti od krogov, ki me sploh ne motijo. Težave so le z nogami.
osvetljena štartno ciljna krivina
Po 80. km pa krči. Najprej le malo sramežljivo. Ustavim se, raztegnem in grem naprej. Po nekaj krogih spet. 11 km pred ciljem grem na masažo, ki je ob našem krogu in v sklopu teka. Mlajši možakar si vzame čas. Ne mudi se mu. Meni tudi ne več. Pod desetimi urami ne bom v cilju, pod enajstimi tudi ne. A mi je vseeno za dosežen čas.
Po masaži nadaljujem. Kot nov sem. Čeprav se premikam kot polž, sem vsak korak bližje cilju. Nič več me ne more ustaviti, da prvič na uradni tekaški 100tki pridem do cilja. Moj FB projekt ''Moja prva (tekaška) stotka'' decembra 2016, ki je bila zametek 100 ob Mrzli reki, seveda ne šteje. Maja 2017 sem v Italiji na Passatore komaj preživel in le Bernardi se lahko zahvalim, da ni bilo kaj hujšega. Prva Mrzla reka januarja 2018 mi tudi ni bila usojena, zaradi poškodbe mišice sem končal po 78 km. Ampak danes, ta petek … nič me ne bo ustavilo.
Še vedno delam intervale po 10 krogov. Potem nekaj spijem, vsake toliko vzamem ProAction gel. Jedel spet nisem skoraj nič. Že cel dan ne!
Sanje
9 krogov pred ciljem, ko na semaforju piše, da imam do konca le še 2,25 km, se mi pri teku pridruži neko mlado dekle. Prej sem jo videl, ko je finisherjem podeljevala medalje. Zdaj teče ob meni in mi nekaj govori. Šele po pol kroga ugotovim, da me sprašuje, katero glasbo naj mi zavrtijo v zadnjih krogih. Ok, torej se res bližam cilju???? Ja, naslednji za prihod v cilj sem jaz! Uh, neverjeten občutek. Ampak, kako naj ji razložim, da bi poslušal Balaševića? To namero opustim, ker bi ji verjetno še zdaj razlagal.
Na koncu kroga sem spet sam. Premišljujem. Misli odplavajo nekam po svoje. Nešteto jih je. Spet, kot pri mojih kolesarskih odklopih, pred ciljem podoživljam ves tek. Neverjetno … še par minut in uspelo mi bo …
osvetljena druga krivina
Zadnje tri kroge mi zavrtijo moje sanje (Dreams) od Cranberries. Ta ritem … ta glas … ta energija … vse kocine mi gredo pokonci (kasneje sem o tem slišal, da bi to sicer lahko zelo dolgo trajalo – glede na to, koliko jih imam). Tečem v transu, razganja me. Vidim ostali svet, dvorano, a nič ne registriram. Še enkrat prehitim Tonija. Ve, da se bližam cilju. Ve, kakšni občutki me prevevajo. Stisne obe pesti, nekaj reče in mi čestita.   

Kravji zvonec je znak, da grem v zadnji krog. V štiristoti krog. V zadnjih 250 metrov. Navijačev ni, prisotni so le tekači in organizatorji. Vsi ploskajo in navijajo. Teh občutkov se ne da opisat. To je treba doživeti. 
 
Na polovici zadnjega kroga, pred zadnjo krivino, se ustavim. Iz svoje torbe vzamem slovensko zastavo in telefon. Naj vsi vedo, da sem iz Slovenije. Telefon zato, da imam takoj svoje slike.
Sanje še vedno odmevajo po dvorani, ko slišim napovedovalca, ki kriči, da ima Andrej iz Slovenije le še 30 metrov do cilja. Še vedno sem v transu.
Še par korakov in …
ponosno dvignjena slovenska zastava
CILJ!!!!!!!
Jessssssss … 
toooooo … 
uspelo je … 
norooooooo …
Dekle, ki je prej teklo z mano, mi okoli vrata obesi medaljo in mi čestita. Sledi obvezno slikanje. Uradni fotografinji dam moj telefon. Naj me slika. Potem me poslika še z njenim fotoaparatom. Z vseh zornih kotov. Obvezno seveda s slovensko zastavo. 
Občutek po prihodu v cilj?
Seveda neizmerno zadovoljstvo, da je padel še en mejnik v mojem športnem svetu in to na način, ki si ga skoraj nihče ne more niti predstavljati. Mejnik, ki se mi je že dvakrat izognil. Zdaj je za mano. Na vrsti so naslednji. Prepričan pa sem, da sem bom v to dvorano še vrnil … 50 km v dvorani še nisem pretekel …
Utrujenost bo minila, poškodba se bo pozdravila, morda bo ostala kakšna sled obdrsane kože … a občutek cilja bo vedno le moj …
Čista uživancija?
Seveda in brez kančka dvoma.
Državni rekord
Dosežen čas je obupno slab, a vse kar šteje, je, da sem prišel v cilj. Zame je to zmaga! Tek na 100 km nikoli ni bil enostaven.
Ker se Slovenci ravno ne najraje udeležujemo ultra tekov in psiholoških treningov v dvoranah, je moj rezultat zadostoval za nov državni rekord na 100 km v dvorani v moji starostni kategoriji. Pa naj bo temu tako! Čudno se počutim, saj še nikoli nisem bil državni rekorder v atletiki.
Drugo mesto v svoji starostni kategoriji (50+) je le še jagoda na torti.

p.s. 1
V nedeljo, torej čez dan in pol je bil na sporedu še tek na 50 km, ki sem ga zaradi poškodbe mišice na levi nogi predčasno končal po 17. km. Tveganje za kakšno hujšo poškodbo je bilo preveliko, saj me v tem letu čaka še veliko odklopov. Tekaških, trailovskih in kolesarskih z vrhuncem sezone na Trans Am ZDA. Zaradi odstopa nisem čutil nobenega razočaranja. Cilj sem že izpolnil. 
p.s 2
Kmalu sledi nov odklop … sledite na FB in mojem blogu …