Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

14. maj 2019

Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 
Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela
Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.




... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...