Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

10. december 2015

Genova v 24 urah


Moj plan dela za leto 2015 (beri: udeležba na športnih prireditvah) je obsegal le tiste daljše preizkušnje. 200, 300 in 400 km breveti zaradi lažje preglednosti sploh niso bili navedeni. Ampak, kdor me le malo pozna, ve, da se plan spreminja. Seveda na način, da vanj še kaj dodam. In res sem. Najprej brevet Genova - Ventimglia - Genova, ki mi je bil všeč takoj, ko sem na FB izvedel zanj. Razen Tanje in Simona ni nihče drug pokazal zanimanja za udeležbo, zato smo se odločili, da gremo s Tanjinim karavanom. Tri kolesa in vso prtljago bomo že nekako spravili vanj.

Genova me je kot mesto vedno privlačila, a sem se ga doslej dotikal bolj od strani. Že kar nekajkrat sem se vozil mimo po avtocesti, lani pa smo skozi jugovzhodni del vozili na 2200 km dolgem brevetu (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi - Benetke). No, tudi tokrat nisem bil prav v mestu. Start tokratnega breveta je bil namreč v zahodnem delu Genove, ki se mu reče Voltri. A gremo po vrsti. 

Sobota, 17.1.2015


Deževen dan me ne ustavi, da ne bi opravil treninga za majski 50 km trail po Vipavskem. Tri in pol ure popoldanskega teka z nahrbtnikom po Predmeji in Čavnu, ki sta ga je popestrila dež in toča, je bilo ravno pravšnje ogrevanje za vse, kar se je dogajalo v nadaljevanju vikenda. Doma pod tuš, večerja, pakiranje kolesa in opreme v avto ter poskus zaspati za kako uro, ki ostane zgolj pri poskusu. Po petih minutah se sprijaznim, da s spanjem ne bo nič. Ok, pa nič, gremo v akcijo in ob 22.50 sem že v Solkanu. Zborno mesto je pri Tanji doma. Tri kolesa spraviti v karavana sploh ni tako lahek zalogaj, ampak nam je le uspelo, ostala prtljaga je šla večinoma v ''trugo'' na strehi in že smo bili pripravljeni za odhod.

Solkan - Ventimiglia - Solkan = 24 ur in 20 minut

Iz Solkana smo krenili ob pol polnoči. Nekaj več prometa okoli Benetk, gosta megla do Brescie, sicer pa prazne ceste. Vsi trije smo se izmenjavali kot vozniki in proti jutru mi je za kakih 15 minut le uspelo malo zadremat (seveda takrat, ko nisem vozil!). Garmin nam je pomagal, da se v Genovi po 540 km nismo zgubljali in ob 4.40 zjutraj smo že parkirali v neposredni bližini starta.

Genova nas je pričakala z 11 stopinjami in rahlim vetričem. S Fulviem, organizatorjem breveta, sva se pozdravila kot stara znanca. On namreč organizira tudi že vsem nam dobro znani 2200 km brevet. Ampak tega si je zamislil po svoje. Gre namreč za ''odprti'' brevet na trasi, ki gre le ''tja in po isti poti nazaj''. Kartonček je bilo treba potrditi le trikrat. Na startu, tam, kjer se obrneš in na cilju. Možnih je bilo več točk obračanja in vsak si je lahko na katerikoli predvideni točki obrnil. Seveda smo vsi trije Slovenci prevozili najdaljšo 300 km razdaljo. 

Po vseh procedurah smo startali ob 5.40. Zunaj še trda tema, v zraku pa vonj po morju in neka neverjetno pozitivna energija. Najprej smo Slovenci vozili skupaj, kmalu potem vsak zase. Ker se v 2015 vse vrti okoli udeležbe na TCR, se tudi tega breveta lotim v solo vožnji in konkretno otovorjen. Trasa je bila rahlo razgibana, lepa, kraji tudi lepi. Savona, Finale Ligure, Alassio, Imperia, San Remo in na polovici še Ventimiglia po okoli 150 km in skoraj na francoski meji. Zanimiv je ta občutek, ko si v tako kratkem času skoraj v Franciji. S kolesom, seveda.

V Ventimiglii je sledil kratek postanek, potrjevanje kartončka, hitra malica, nakup magneta za spomin in po isti poti proti cilju v Genovi, kamor smo s spremstvom nasprotnega vetra prispeli v dobrih dvanajstih urah. Ciljne formalnosti so bile kot startne že v trdi temi. Potem le še malo druženja z nekaterimi ostalimi udeleženci, spet nekaj debate s Fulviem in odhod domov. V Solkan smo prispeli malo pred polnočjo, po dobrih 24 urah. Naslednje jutro sem bil že v službi v Ljubljani.

To je to, nič posebnega, ampak brevet je bil pa res lep. Za čisto uživancijo!

01. december 2015

Žena iz Turčije

Po prihodu v cilj na TCR sem še nekaj dni ostal v Istanbulu. Zadnji dan mojega bivanja tam, zgodaj popoldne, sem kdovekje med ogledom mesta gledal na karto in ugotavljal, na kateri tramvaj moram iti. K meni pristopi nek možakar, kasneje se je izkazalo, da je domačin, in me ogovori: ''Are you lost?''. ''No'', mu odgovorim. Nadaljuje z ''Not yet?'', jaz pa nazaj v smeh in ''Yes, not yet.''
 
Potem mi hoče na vsak način pokazat svojo trgovino. Pravi, da bom tam sigurno kaj dobil zelo poceni za svojo ženo. Da ima tepihov vseh vrst in velikosti. Nič ne bom kupil! Kam naj dam? Na kolo? Vidim, da ne razume, da nisem običajni turist. Pa tudi žene nimam. ''Kako nimaš žene, si ločen?'' ''Ja'', mu odgovorim, on pa zelo vztrajno melje dalje in ne neha: ''Uredim ti, da boš imel ženo Turkinjo!'' ''Japajade, niti teoretično!'' Zelo grdo me pogleda in ''Kaj Turkinje niso dobre?''. ''Ne vem, nimam pojma, ampak ne bom niti poskusil. Trenutno ne rabim nobene žene.''
 
Vidi, da iz te moke ne bo kruha in še enkrat poskuša s tepihi. Ne bo šlo, približuje se moj tramvaj. Končno sem se ga rešil.
 
V Slovenijo sem se vrnil sam. Brez žene. In brez tepiha.