Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

31. december 2011

Srečno v 2012

V letu, ki prihaja vam vsem želim veliko srečnih, zdravih in nasmejanih dni.

Kolesarska statistika leta 2011

Po današnji silvestrski turi v jasnem in sončnem vremenu je čas za analizo latošnje sezone. Statistika kaže naslednje (po mojem Polarju CS400, brez teka in fitnesa): 
  • prevoženih 21.443 km,
  • neto čas vožnje 828:59:04,
  • povprečna hitrost 27,5 km/h,
  • porabljenih 604.515 kcal,
  • 186.042 višinskih metrov.
Vožnje glede na dolžino v km: 
  • 150-199: 24
  • 200-299: 12
  • 300-399: 3
  • 400-499: 4
  • 500-599: /
  • 600-699: 1
  • 700-999: /
  • 1000 in več: 2
S sezono 2011 sem zelo zadovoljen, prevozil sem DOS in PBP, število prevoženih kilometrov pa bo težko ponovljivo, saj je bilo letošnje leto zelo ugodno za kolesarjenje.

30. december 2011

Prva tura v letu 2012

Datum: nedelja, 1.1.2012

Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. tam nekje
Predvidena trasa: Kras, Brda
Udeleženci: vsak, ki bo imel občutek, da po najdaljši noči življenje teče dalje
Vreme: bo
Veter: zagotovljen nasprotni
Tempo: dnevu primeren

25. december 2011

21.000

Leto 2011 je res zelo ugodno za kolesarjenje. Katerega koli kolesarja srečam, mi pove, da je letos postavil svoj osebni rekord v prevoženih kilometrih. No, to je uspelo tudi meni. Sicer sem osebni rekord postavil že avgusta, ravno danes pa sem prevozil letošnji 21 tisoči kilometer. Težko predstavljivo, da se jih je toliko nabralo in precej več, kot marsikateri sodelavec ali sodelavka v službi z avtom. Ta kilometraža pa bo tudi zelo težko ponovljiva.

Še ena prednovoletna tura na Primorskem

Datum: četrtek, 29.12.2011
Ura štarta: 10.00
Kraj štarta in cilja: italijanska stran nekdanjega mejnega prehoda Rožna Dolina
Predvidena dolžina: 100 km + oz. kdo ve
Predvidena trasa: valovito po Brdih in Krasu, ravno po Italiji
Udeleženci: kdor si lahko vzame prost dan v prednovoletni norišnici
Vreme: bo
Tempo: letnemu času primeren

24. december 2011

Doslej najboljši zapis na forumu Randonneurs Slovenija

Po mojem mnenju je doslej najboljši zapis na našem forumu ta, ki ga je napisal(a) Črtica in se nanaša na ustanovitev ŠD Randonneurs Slovenija. Z dovoljenjem avtorja(ice) ga citiram v celoti.


''Vsi, ki so nam pri srcu dolga potovanja s kolesom in pri tem preprosto uživamo, ne glede na izjemno dolge razdalje in višinske metre, ki jih premagujemo, smo sedaj dokončno, uradno in potrjeno dobili svoj pristan. Svoje športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA, iz katerega in preko katerega se bomo lahko vedno znova in znova podajali na svoja dolga kolesarska potovanja in se vanj tudi vračali.
Ustanovna skupščina društva je potekala v soboto, 24. septembra 2011 v Ljubljani, v prostorih bifeja Žoga je nora, ob zaključku še zadnjega, 200 km breveta v letu 2011. Vsi tam prisotni kolesarji smo soglasno sprejeli sklep o ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA, potrdili Statut in izvolili organe  društva. Predsednik je tako postal naš najvidnejši ultrakolesar® Marko BALOH, na katerega kolesarske dosežke doma in na tujem smo upravičeno lahko vsi ponosni. Člani upravnega odbora društva so še Andrej ZAMAN, Zdenko HOVNIK, Matej LAVRIŠA in Tanja KAVČIČ, blagajničarka pa je Sabina JUHART.
Društvo je bilo v registru društev Upravne enote Ljubljana uradno registrirano 13. decembra 2011.
Čas od ustanovne skupščine pa do uradne registracije društva ni bil čas počitka. Bil je čas trdega dela upravnega odbora, postavljali so se temelji organizacije in predstavljivosti  društva, določeni in v svetovnem koledarju potrjeni so bili datumi brevetov pri nas v letu 2012 (kar 11 jih bo, največ doslej), v pripravi je Pravilnik o finančnem in materialnem poslovanju društva, največ časa pa so člani upravnega odbora ob pomoči Vasje KAVČIČA namenili pripravi organizacije Flechea, randonneurskega ekipnega tekmovanja, ki sicer poteka v duhu in po pravilih vožnje breveta, a je vendarle tekmovanje in bo v naslednjem letu prvič organizirano tudi pri nas.
Na potrebo po ustanovitvi športnega društva RANDONNEURS SLOVENIJA je iz leta v leto opozarjalo vse več dejstev: vedno več nas je ultra kolesarjev, vsako leto organiziramo vse več brevetov in se jih tudi udeležujemo v vedno večjem številu, kolesarjenja po Franciji (Pariz – Brest – Pariz) se je pred 4 leti udeležilo 7 Slovencev, letos pa že 26, vabijo številne tovrstne prireditve na tujem in še bi lahko naštevali.
Naše društvo je bilo uradno potrjeno v času veselega decembra. V času pričakovanj, dobrih želja in vsesplošne pozitivne energije med ljudmi. Naj mu bo to popotnica v delovanju, ki naj bo enako dobro, uspešno in predvsem srčno, kot čas, v katerem je bilo športno društvo RANDONNEURS SLOVENIJA uradno registrirano.''
----------------------------------------------------
ultrakolesar®: kolesar/kolesarka, ki premaguje daljše razdalje kot so predvidene v tekmovalnih etapah cestnega kolesarstva

22. december 2011

Konec leta in načrti za 2012

Leto 2011 se izteka, čas je torej za načrte v letu 2012. Precej jih je in so kar ambiciozni. S predpostavko, da ne bo poškodb, bolezni in podobne višje sile, so realno uresničljivi. S tem pa nikakor ne mislim na uvrstitve na tekmovanjih. Kolesarski cilji za 2012 so tokrat za spremembo razporejeni na več prireditev in so bolj ali manj enakovredni. 

Ena od teh je seveda DOS, ki pa v 2012 prvič v zadnjih letih ne bo glavni cilj sezone, kar pa ne pomeni, da ga bom šel odpeljat turistično. Daleč od tega, tudi tu imam kar ambiciozen cilj, ki pa bo uresničljiv, če se bo poklopilo več dejavnikov, med drugim tudi vreme. Po drugi strani pa je tudi DOS v ekstremno slabem vremenu še poseben izziv, saj mi leta 2010 v nemogočih vremenskih razmerah ni uspelo priti do cilja.Ampak o tem več kdaj drugič

Doseganje naslednjega cilja, ki bo morda še bolj zahteven kot DOS, je doseči naziv Super slovenski randonneur, ki ga dobi tisti član ŠD Randonneurs Slovenija, ki uspešno prevozi vse slovenske brevete v koledarskem letu. S tem sta povezana še dva naziva in sicer Randonneur 5000, ki ga dobi tisti, ki v štiri letnem obdobju na brevetih prevozi 5000 km, za kar mi manjka le še uspešno dokončanje Flechea in 1000 km dolgega breveta, in NAJ SLO randonneur, ki ga dobi tisti član društva, ki v koledarskem letu prevozi največ kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini. 

Še dva cilja sta. Še dva breveta ekstremna. 

Najprej lažji. Tour Blanc Rondo bo od 22. do 24. junija 2012, torej en teden po naših 600 km, poteka iz Italije, preko Francije in Švice, pa spet na izhodišče v Bieli v Italiji, dolg bo 600 km, imel bo okoli 10.000 višinskih metrov, trasa pa je speljana okoli najvišjih vrhov Alp, in sicer Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... Potrebno bo premagati celo vrsto gorskih prelazov, med njimi Col du Petit St. Bernard (2188), Cormet de Roseland (1968), Col des Saises (1957), Col des Montets (1461), Forclaz (1526) in Simplonpass (2005). 

Drugi bo v celoti potekal v Italiji. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa bo 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1600 km bo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km se trasa spušča, zadnjih 150 km menda ni kaj prida vzpona, vmes pa okoli 20000 višinskih metrov v 1000 kilometrih. Kar zahtevno. Pred leti sta to traso že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. V letu 2012 bo lahko nastopilo 350 udeležencev, trenutno pa nas je že prijavljenih 227, od tega 8 Slovencev, kar nas trenutno uvršča v sam vrh po številu prijavljenih. Prepričan sem, da se bo še kdo od naših randonneurjev opogumil in šel zraven. Kdo ve, morda pa bomo spet imeli zraven tudi žensko predstavnico.

Torej, cilji so, po svojih najboljših močeh se bom trudil, da jih bom uresničil, realizacijo pa bom analiziral po koncu sezone.

Breveti po svetu v letu 2012

Še dva linka za tiste, ki vas zanimajo lokacije in dolžine brevetov v tujini v letu 2012. Kar lepo število jih bo, na nekaterih bodo (bomo) tudi slovenski udeleženci.


Breveti v Sloveniji v letu 2012

Kot sem že v predjšnjem prispevku napisal, bomo imeli v Sloveniji v letu 2012 kar 11 brevetov. Štirje od tega bodo novi. Razlog za nove brevete je poleg tega, da je zanimanje zanje zelo v porastu, še ta, da jih želimo voziti tudi po predelih Slovenije, kjer doslej še nismo. Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti.

Na tem mestu bom najprej opisal nove brevete.

Prvi izmed teh bo tudi prvi v letu 2012. 10.3. bo v Novi Gorici štart 200 km dolgega, večinoma ravninskega, breveta, ki nas bo vodil na Kras, pa do Gradeža in Palmanove v Italiji in spet v Novo Gorico. Organizator tega breveta je KK Djak iz Nove Gorice, ki se prvič pojavlja kot organizator, sicer pa je to kolesarski klub, katerega člani so najbolj številčno zastopani na brevetih.

Druga novost je ekipni brevet z nazivom Fleche Slovenia v organizaciji ŠD Randonneurs Slovenija, kjer je potrebno v 24 urah prevoziti čim več kilometrov, vsako ekipo pa zastopa 3-5 članov. Ta brevet bo 23. oz. 24. marca.

Naslednja novost bo 28.4. in sicer 300 km dolg Brevet po Dolenjski in Beli krajini, ki pa bo dokaj zahteven in skoraj brez ravnine. Organizator je ŠD BIK.SI.

Zadnja novost pa bo 8.9. na Gradu na Goričkem, kjer bo 200 km dolg brevet, ki nas bo vodil po Goričkem, Avstriji in Madžarski. Organizator pa je Javni zavod Krajinski park Goričko.


Poleg tega pa smo v Športnem društvu Randonneurs Slovenija uvedli kar nekaj novosti, o katerih pa več kdaj drugič.

Športno društvo Randonneurs Slovenija

Po zgledu velike večine držav, v katerih so organizirani breveti, smo tudi v Sloveniji ustanovili športno društvo, ki bo skrbelo za razvoj te zvrsti kolesarstva, ki je vedno bolj popularno. Iz sramežljivih začetkov pred nekaj leti, ko je bilo v Sloveniji le malo brevetov letno, jih bomo imeli v letu 2012 kar 11. Štirje od teh bodo povsem novi, 1000ka pa bo potekala po skoraj povsem novi trasi.

Športno društvo Randonneurs Slovenija je društvo, ki ga vodijo zagnani člani, kar pa ne pomeni, da drugi tudi niso zagnani. Predsednik društva je Marko Baloh, ki je tudi pobudnik te zvrsti kolesarjenja v Sloveniji. Podpredsednik ali poslovni sekretar sem jaz, informatik je Zdenko Hovnik, preostala člana upravnega odbora pa sta Tanja Kavčič in Matej Lavriša. Vsi imamo štiri letni mandat.

5. september 2011

Pariz - Brest - Pariz 2011 ali 79 ur in 24 minut uživanja na kolesu

Res je. Dobesedno uživanje. No, kakor za koga, a zame vsekakor.

Pred, med in po brevetu se je marsikaj dogajalo. Marsikaj zanimivega. O poti na ta najbolj znan in najštevilčnejše obiskan brevet na svetu v dolžini 1230 km smo se pogovarjali že lani. Ker ga prirejajo le vsake štiri leta, je bil še poseben izziv. Verjetno je bil ravno to razlog, da je bilo letos toliko zanimanja med Slovenci za udeležbo. Mislim, da nas je 35 opravilo s kvalifikacijami in smo letos prevozili 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, v Pariz pa nas je potovalo 26.

Po DOSu sredi maja se je zdel avgustovski PBP kar precej oddaljen. A čas je hitro mineval in kar naenkrat je bil čas za odhod. 

Sobota, 20.8. 

Tanja
Andrej
Po nekaj čez 1300 km prihod z avtom v St. Quentin En Yvellines, zahodno predmestje Pariza, morda kakih 30 km od Eifllovega stolpa. Miren del, poslovna četrt, s Tanjo in Nevijem (vsi trije smo člani ŠD BIK.SI) smo bili nastanjeni kakih 500 metrov od štarta. Blizu nas sta bila še Aleksej in Jure z boljšima polovicama. Še isti dan sva s Tanjo opravila tehnični pregled, čeprav sva ga po urniku imela šele v nedeljo. Popoldne sva z našimi cikloturistikusi s kolesi obiskala center Pariza.

Nedelja, 21.8.

Slovenci na PBP
Nedelja je zelo hitro minevala. Ob dveh popoldne smo imeli slovenski predstavniki skupinsko slikanje, ob štirih pa je že bil prvi štart. Od Slovencev je prvi štartal Jure, ki se je odločil, da bo njegov maksimalni čas za prihod v cilj 80 ur. Naslednja sta uro za tem štartala ležeča kolesarja Aleksej in Janko, še uro za tem pa bi morali na pot cikloturistikusi na 90 ur, ki pa so v hudi vročini štartali šele okoli osmih zvečer, saj so organizatorji udeležence spuščali v skupinah po 500 vsakih 15 minut. Mi, ki smo se odločili, da bomo imeli na razpolago 84 ur, smo imeli štart naslednje jutro.

Tanja
Andrej


Edi
Tanja, Nevijo in Andrej










Ponedeljek, 22.8.

Panika! Budilka na mobitelu ob treh zjutraj ni zvonila. Pravzaprav sta zatajili dve budilki. Na srečo je bilo zbujanje še dovolj zgodaj za pripravo zajtrka, še zadnji pregled opreme, pumpanje gum, montiranje potovalnih torb, ki so povzročile, da sta bili najini kolesi zelo otovorjeni (moje je po občutku tehtalo kakih 20 kg), ... In že sva bila s Tanjo, skupaj s še drugimi slovenskimi udeleženci, v štartni proceduri. 

Malo pred štartom
Le kaj nepredvidenega me lahko ustavi
Bili smo v tretji, zadnji skupini 500 udeležencev, ki smo štartali na tem brevetu. V zraku je bilo čutiti neko posebno napetost. Velika večina nas še nikoli ni vozila tako dolgo turo. Bo šlo? Da vsaj ne bi bilo padca,  hujših tehničnih težav, bolezni, poškodb, ... Ja, take misli so nam rojile po glavi. Morda je bil kdo tudi negotov, ali je dovolj dobro pripravljen za to preizkušnjo. 

Jaz spredaj, potem Tanja, foto Edi slika
Ko so nam pred štartom žigosali kartončke, se je ulilo. Ne sicer nepričakovano, saj je tam vsako noč padal dež, pa vseeno. Štartali smo torej mokri, nekje ob 5.25 zjutraj. Začelo se je. Bila je še trda noč. Napetost je popustila, noge so se sprostile. Večinoma ravninski prvi del je bil za ogrevanje. Kmalu so se oblikovale skupine, večina naših je bila že spredaj. S Tanjo in Edijem smo tvorili našo mini skupino. Tako smo se dogovorili že pred odhodom v Francijo. Kar hitro smo ostali sami. Jaz spredaj, potem Tanja, Edi na koncu. Tako smo vozili kakih 1000 km. Hitrejši so bili spredaj, počasnejši zadaj. Mi smo vozili svoj tempo, okoli 30 km/h je bilo povprečno po ravnini. Brez dirkanja, brez zaganjanja in nepotrebnega trošenja moči. Dolga pot nas je čakala do konca, na koncu bo pomemben vsak atom moči. 

Zame je bila glavna naloga na tem brevetu, da pomagam Tanji, da s čim manj težavami pride do cilja. To je bila moja misija. Edina naša ženska predstavnica je bila fizično zelo dobro pripravljena. V njen prihod do cilja sploh nikoli nismo dvomili. Le pametno je bilo treba razporediti moči. 

Vedno temneje sredi dneva
In smo vozili. Dohitevali smo skupine kolesarjev. Ker so vozili prepočasi, smo šli naprej svoj tempo. Običajno nam niso sledili. Tako je šlo kakih 130 km. Vreme oblačno, temperatura idealna. Potem pa tema sredi dneva in dež. Nadaljevali smo premočeni, saj kakih posebnih oblačil za zaščito pred dežjem nismo imeli. Potem je malo prenehalo deževati. Ravno smo se posušili, ko nas je nekaj kilometrov pred eno izmed kontrolnih točk dobil hud naliv. No, pa smo bili spet mokri. Tudi zvečer in ponoči se je  nadaljevalo enako.  Dež, začinjen s hudimi nalivi. Francozi ne poznajo pokritih avtobusnih postaj, kot jih imamo pri nas, pravzaprav smo na nekaterih področjih svetlobna leta pred njimi, tako da smo v eni vasi na srečo lahko vedrili v neki dvorani. Kako uro smo bili tam. Nadaljevali smo, ko je malo ponehalo. 

Na skriti kontrolni točki, nekje okoli 400. km, smo se odločili, da bomo šli spat. Organizatorji so imeli pripravljene jogije, plačaš 4€, naročiš, kdaj naj te zbudijo in greš spat. Ob treh zjutraj so nas zbudili. Zunaj grmi, treska, dež se zliva. Še eno uro bomo spali in počakali, da gre morda najhuje mimo. Časa, da pridemo do naslednje kontrolne točke, imamo še dovolj. Ob štirih je bilo treba vstati. Na srečo je bilo dežja vse manj. Poseben užitek, če se temu sploh lahko reče užitek, je bilo oblačenje mokrih in mrzlih oblačil. Majica, hlače, nogavice. Ko sem dal gor še čevlje, sem slišal ''pljosk'', saj, ko sem s sezul, nisem zlil vode iz njih. In smo šli naprej. Zunaj na srečo ni bilo premrzlo. Kakih 12 stopinj. 

Ko se je začelo daniti pa defekt. Prazna moja prednja guma. Hitra menjava zračnice in že smo nadaljevali. Po dveh kilometrih spet. Spet prazna prednja guma. Očitno je je nekaj ostalo na notranji strani gume. Menjam gumo in zračnico in pumpam. Edi pomaga. Ko je dovolj napumpano, Edi potegne pumpo in odtrga ventilček. Jebela. Še enkrat. Takrat so pripeljali mimo naši kolesarji, ki so prenočili v hotelu. Tanja in Edi gresta z Dejanom naprej, Simon mi pomaga napumpati. Tretjič. Že gremo naprej, le še nekaj kilometrov nas je ločilo do naslednje kontrolne točke. Skupina gre naprej, mi trije pa počasneje od njih, svoj tempo. Dejan nadaljuje z nami, ker ima probleme z mišico. Izvemo, da je Zdenko že odstopil. Menda zaradi težav s srcem. Pravilna odločitev, zdravje je na prvem mestu. 

Gor in dol, pa nobene strmine
Proga je ves čas razgibana. Gor, dol, gor, dol, brez ravnine. Da dobiš morsko bolezen. Le redkokateri vzpon je bil težji od 10%. Nič posebnega. Le gor in dol. Najvišja točka je bila menda na 347 metrih nad morjem. Že zelo blizu Bresta. Klima tam gor pa taka, kot pri nas na Vršiču. Leden dež, močan veter, mraz. Le še malo nas je ločilo do Bresta, ki je bil na polovici. 

Kakih 200 km  pred Brestom smo imeli veter v prsa. Vsaj tak občutek smo imeli, ki pa je bilo čitno pravi, saj nam je potem, ko smo se vračali, veter v hrbet pomagal premagovati kilometre. Zdaj smo se že vozili v smeri proti Parizu. Nič več se mu nismo oddaljevali, le še bližali. Psihološko je to zelo dober občutek. Precej lažje gre naprej. Spet smo bili sami trije. Dejan je šel naprej.

Ob poti je bilo precej gledalcev. Mladih in starih. V mestih, vaseh in sredi niča. Sredi gozda,  ponoči, ko ni bilo nikjer niti blizu kakšno naselje, so bili ljudje, ki so ploskali in nas vzpodbujali. Enkratno. Vsakomur smo odzdravili. Vsaj pomahali. 

Preko 800 km je že za nami
929. km
Še vedno smo se držali dogovorjenega. Ustavljali smo se le na kontrolnih točkah, vmes pa smo praviloma vozili brez ustavljanja. Na kontrolnih točkah nismo hiteli. Ravno toliko, da smo lahko brez težav prišli v pravem času do naslednje kontrolne točke. Pojedli smo kaj toplega ali le kak sendvič in napolnili bidone. Ponekod smo tudi zaspali. Na stolu, naslonjeni na mizo, včasih na tleh. Kjerkoli. Na kratko. In spet naprej. Premagovat kilometre. 

Čedalje bližje smo bili cilju. Na eni izmed zadnjih kontrolnih točk je bilo ogromno ljudi. Krajevni praznik. Le uradni govorec govori in govori. Ne neha. Po francosko, seveda. Mi ga nismo nič razumeli. Tam očitno ne poznajo glasbe. Navežemo stik z domačini. Na mojem dresu vidijo napis ''Slovenija''. Da, iz Slovenije smo. ''Veste, kje je Slovenija? Ste že kdaj bili pri nas?'' jih sprašujem. ''Vemo, kje je, tam pa nismo bili še nikoli.'' Povem jim, da je to najlepša država na svetu, da naj le pridejo, ne bo jim žal. 

Zaspani in prijetno utrujeni na 1022. km
Še par besed in gremo naprej. Zaželijo nam srečno vožnjo. Tanji še posebej. Vsi jo občudujejo. Tudi midva z Edijem. Zelo. Kakih 1000 km je že za nami. Odlično se drži. Razen občasnih težav s spancem,  ki so na tako dolgi turi nekaj običajnega, sploh ne občuti bolečih nog. Enkratno. Precej več kot dva dneva in pol smo že na poti. Vsi imamo občasno težave s spancem. 

Celo pot že srečujemo mladino ob cesti, ki  nam ponuja razno pecivo in pijačo. Ustaviš se, nekaj poješ, lahko tudi spiješ, mladim radovednežem, ki vsakemu ploskajo in ga vzpodbujajo, poveš od kje si in kako ti gre, daš kak evro in že brziš naprej. 

Simon, Edi in Matej
Krepka tema tretje noči je že bila, ko pri hiši na levi vidim ljudi. Najprej pomislim na mladino z raznimi dobrotami. ''Gremo naprej?'' vprašam Tanjo, ki je vozila za menoj. Slišim ''ja'' in pritisnem na pedala, ko zaslišim ''Slovenci!''. Seveda takoj ustavimo. Tam sta bila Matej in Simon, ki sta štartala že v nedeljo zvečer. Ne vem, če sta se ravno močno razveselila našega prihoda. ''Živijo! Kako ste? Kako napredujete?'' jih ogovorim, onadva pa bolj mrka kot vesela. Pojma še nimam, kaj se dogaja. Saj smo vendar prijatelji. Matej je bil že dve leti v moji ekipi na DOSu. Pove, da je Slavko v hiši. Da je hudo z njim. Da čakajo rešilca. Da ne more več. Grem notri. Slavko je bled in obnemogel, več kot očitno je, da je nekaj hudo narobe z njim. Pozdravim ga, kaj bolj pametnega od ''Vse bo še v redu, boš videl.'', mi ne pade na pamet. Rešilec je že na poti. Kmalu pride. S sireno. In že ga odpeljejo. Mi pa moramo naprej. Mateja in Simona že pošteno skrbi, če bosta uspela priti v pravem času do naslednje kontrolne točke in do cilja. Onadva sta štartala prej in imata drugačno časovnico, kot mi trije.

Nekaj časa vozimo skupaj. Kar spodoben tempo smo imeli. Hiter. Le še kakih 200 km je bilo do cilja. Morda še manj. S Tanjo se ustaviva nekje sredi niča. Zaspanost je prehuda, nadaljevanje bi bilo lahko zelo nevarno. Zaščitno folijo na tla in že spiva. Čez 15 minut nadaljujeva. Edi, Matej in Simon so šli naprej. Spet se bomo srečali na naslednji kontrolni točki. Tam Tanjo spet premaga spanec. Ni čudno, sredi tretje noči smo, po skoraj 70 urah vožnje. Tudi jaz sem zaspan. Zaspiva med mizami na tleh. Kot še mnogo drugih. Matej in Simon morata medtem naprej. Edi naju počaka. Kdo ve, koliko časa je trajal spanec. Morda uro, morda malo več ali malo manj. Ni važno. Blizu cilja smo. Dovolj časa še imamo. Nikamor se ne mudi. Vstanemo, se umijemo in nadaljujemo. 

Četrti dan vožnje. Zgodnje jutro. Lep dan nas čaka. Očitno topel. Tanja je kot nova. Kot, da bi pravkar štartala. Po več kot 1100 prevoženih kilometrih. Z Edijem jo komaj še dohajava. Posluša glasbo na MP3 in vozi v ritmu. To poznam. Z letošnjega DOSa. Voziš v transu. S Tanjo je bilo enako.

Po zadnji kontrolni točki pred ciljem, so nam ob izhodu iz tega mesta na vse krožiščih policisti ustavili promet, da se nam ni bilo treba ustavljat. Ne vem, meni so se ob tem naježile vse dlake, na oči so stopile solze. Vse prebivalstvo, vključno s policisti, je dihalo z nami. Vsi so nam izkazali spoštovanje za že prevoženo pot. 

Zadnja etapa je bila po svoje čudna. Zelo hitro je šlo vse skupaj. Le še dobrih 60 km nas je še čakalo. In se je začelo. Najprej smo se sami trije menjavali v ospredju. Vsak po en kilometer. Potem se nam je pridružil Američan iz Seattla. Čedalje hitreje smo šli. Tudi med 38 in 45 km/h. Le ko je prišel v ospredje Američan, se je hitrost umirila na znosnih in kulturnih 32-33 km/h. Po 1200 prevoženih kilometrih! Saj vem, kaj si mislite. Morda res nismo normalni, a bolj ko se je bližal cilj, večji užitek je bil kolesariti in hitreje je šlo.

Cilj

Sveta trojica v cilju
Yes, uspelo je, misija izpolnjena
V Aleksejevi družbi
Cilj smo dosegli po 79 urah in 24 minutah, 1230 km in 9300 višinskih metrih. Zadovoljni, da nam je uspelo in prijetno utrujeni.  V prvih kilometrih tega breveta sem Tanji in Ediju rekel, da nam bo na cilju vsem žal, ker bo že konec, saj bo ravno takrat najbolj lepo. Takrat sta me nejeverno gledala in si mislila svoje. Verjetno kaj od tega, da se norčujem, da nisem normalen ali kaj podobnega. Tik pred ciljem sem ponovil besede z začetka. Tokrat sta mi oba pritdila, da je zdaj res najlepše in bi se dalo tako prevoziti kar še precej kilometrov.

Od Slovencev sta odstopila le Zdenko in Slavko. Od skoraj 5000 udeležencev jih okoli 1000 ni videlo cilja. 

Kot rečeno, se je Tanja izredno dobro držala. Več kot odlično. Očitno je imela še precej rezerve, ki jih bo z nabranimi izkušnjami izkoristila na naslednjih ekstremnih preizkušnjah. Tanja, iskrene čestitke za ta dosežek. Čelado dol, sama pa se verjetno ne zavedaš, kaj si dosegla. S tem si se za vedno zapisala kot prva ženska v zgodovini Slovenije, ki ji je uspel tak podvig. Zdaj si vzor vsem ženskam, ki jih veseli tak način kolesarjenja. 

Petek, 26.8.

Na veleposlaništvu v Parizu
Sproščujoče po Parizu
Sprejem na veleposlaništvu v Parizu je v družbi veleposlanice ge. Veronike Stabej minil v sproščenem vzdušju. Zaposleni na veleposlaništvu so nam čestitali za prevoženo pot, ga. veleposlanica pa je izrecno navedla, da če rabimo kakršno koli pomoč za Slavka, naj takoj sporočimo, da bodo oni poskrbeli, da bo vse skupaj rešeno na zadovoljiv in ustrezen način. 

Po obisku veleposlaništva, smo si še ogledali del Pariza. Izvedeli smo še, da so Slavka odpustili iz bolnice in da gre lahko domov. Slavko, želim ti čimprejšnje okrevanje.

Nedelja, 28.8. 


Slavnostni govor
Ura okoli šestih zvečer. S Tanjo se po kakih osemnajstih urah vožnje pripeljeva k njej domov v Solkan. Tam pa presenečenje, ki morda niti ni bilo presenečenje. Tanji so domači pripravili prisrčen sprejem, kjer ni manjkal niti slavnostni govor, nekdo pa je na orglice zaigral slovensko himno. Poleg domačih  so se zbrali sorodniki, sosedje, prijatelji, ... Veliko ljudi. Starih in mladih. Super. Tanja je to zaslužila. Navsezadnje je prva slovenska super randonneurka in prva Slovenka, ki se je udeležila tega 
najbolj znanega breveta na svetu. 1230 km. Marsikomu le del te razdalje
Himna na orglice
povzroča težave z avtom. Za običajne Zemljane je to nepredstavljiva razdalja in znanstvena fantastika za prevoziti jo s kolesom.Prepričan pa sem, da to ni zadnji sprejem, ki ga je bila deležna.
Slavnostni sprejem
 Zahvala

Na koncu naj se še zahvalim vsem vam, ki ste naju s Tanjo spremljali na spletnih straneh organizatorja ali pa le v mislih na tej enkratni preizkušnji, na kateri sem užival prav vsak trenutek. Hvala. Iskrena hvala.

14. avgust 2011

PBP prihajamo - le še en teden do štarta

Le še en teden nas loči do štarta na največjem in najbolj znanem brevetu na svetu, francoskem Pariz - Brest - Pariz (1.230 km), na katerem nas bo nastopilo okoli 5.500 kolesarjev iz vsega sveta, od tega 26 iz Slovenije. Med slovenskimi udeleženci bo tudi ena ženska, in sicer Tanja, ki bo, potem, ko je kot prva Slovenka prejela naziv Super randonneurka, tudi prva Slovenka na tej ultramaratonski kolesarski preizkušnji. Med nami bosta tudi dva ležeča kolesarja.

Iz Slovenije odpotujem v petek, 19.8.2011, v popoldanskih urah, v Parizu pa naj bi bil naslednji dan dopoldne. Prepričan sem, da bom imel do ponedeljkovega štarta (22.8. ob petih zjutraj), dovolj časa za regeneracijo po dolgotrajni poti. 

Ko sem se prijavljal na to preizkušnjo, sem si izbral 84 ur za prihod v cilj. Za ta časovni okvir je predviden štart v ponedeljek zjutraj. Možen je bil tudi časovni okvir 80 in 90 ur. Če bi zbral katerega koli od teh, bi štartal že v nedeljo popoldne ali zvečer, kar bi pomenilo eno noč vožnje več. Enako kot jaz se je odločila večina slovenskih predstavnikov. 

84 ur poteče v četrtek, 25.8.2011, ob petih popoldne, sam pa upam, da bom cilj dosegel najkasneje v 72 urah. Da ne bo pomote. To je brevet in ne dirka. Torej tja ne grem dirkat, ampak uživat. Dirkal sem na DOSu, za letos bo dovolj. Zdaj je čas za uživanje na tej prireditvi, ki je vsake štiri leta in je stara že krepko več kot 100 let. 

Pripravljenost je solidna, do dosovske mi sicer manjka kak teden fitnesa in par tednov težkih treningov, a tudi zdajšnja forma je zadovoljiva in je čisto dovolj, da glede tega ne bi smel imeti težav s to razdaljo. Ne glede na to, da ne bom imel nobenega spremstva in da bom na kolesu tovoril vsaj kakih 10 kg oblačil, rezervnih delov za kolo, hrane, ... Psihološka pripravljenost je zelo dobra, saj so vse misli usmerjene le na to preizkušnjo, ki pa bo, če pridem do cilja, moj osebni rekord prevoženi razdalji. 

Kaj gre torej lahko narobe? Nesreča nikoli ne počiva in pride takrat, ko najmanj pričakuješ. Ker bo, predvsem na štartu, velika gneča, je takrat zelo velika nevarnost padca. Letos sem že enkrat padel, na prvem 300 km brevetu, zato upam, da sem ta bonus že izpolnil. Seveda lahko pride do padca kjerkoli in kadarkoli. Tega se na da predvideti. Pri padcu je možna hujša poškodba, lahko pride do uničenja osnovnega sredstva - kolesa, ali pa obojega. Pred štirimi leti je bil cel čas breveta dež. Ob dežju je potrebna še veliko večja previdnost, saj nikakor ni prijetno, da gre po nepotrebnem v nič toliko ogromnih priprav. Bolezen in večje tehnične težave s kolesom so prav tako lahko razlog za odstop. Na tako dolgih preizkušnjah niso nič nenavadnega niti težave z bolečimi in pekočimi podplati in odrgnjeno ritjo. Ampak vse se da, če se hoče. Vse je v glavi. Ko pride bolečina, jo je pač treba odmisliti in voziti dalje.

Priprave so bile zelo dobre. Po prihodu s ture v Split, sem bil pet dni na Goričkem, kjer sem v super družbi nažigal po tamkajšnjih klancih. Kratkih, a neverjetno strmih. Tudi Lendavske gorice so take. Tam mi je števec kazal tudi 28% naklon. Ta klanec je bil tudi edini, katerega sem zvozil s prestavnim razmerjem 34-25. Ostale, tudi tiste s 17-19°% naklonom, sem zvozil na 34-19. Prevozili smo tudi klance okoli Ljutomerja, šli do valovitega Lenarta. Tudi vožnja v močan nasprotni veter je prišla vsak dan na vrsto. Torej priprave so bile dobre, upam, da tudi učinkovite.

Seveda boste lahko vsi spremljali mojo vožnjo na PBP na njihovi spletni strani, moja številka pa je 8450.

3. avgust 2011

Poletje 2011

Letošnji julij se je začel z veliko vročino, v kateri ni bilo možno kaj prida kolesariti, zato sem imel v tem času večinoma le večerne in nočne ture, ki so bile pravi užitek. Še zlasti vožnja ponoči nudi neverjetne občutke. Prometa je manj. Z močno prednjo lučjo, zadnjo lučjo, odsevnim jopičem in odsevnimi trakovi na nogah, sem bil zelo viden in vsi vozniki so me že od daleč videli in se me izogibali, tako da v nočnih vožnjah še nikoli nisem doživel kake neprijetne izkušnje z avtomobilisti. Pa tudi bolj hladno je, temerature so zelo prijetne za kolesarjenje.
Ko je huda vročina minila, so se tudi treningi spet odvijali preko dneva, včasih pa so se zavlekli krepko v noč.

To poletje zelo hitro mineva. Pet dni kolesarjenja na Goričkem v super družbi, s katerega sem se vrnil v ponedeljek, 25.7. je ekspresno minilo. Tisti klanci niso dolgi, so pa strupeno strmi, tudi krepko preko 20%, teren pa je le redko raven. Torej idealno za prirave za francoski PBP, ki se hitro bliža. Tam menda tudi ni ravnine, pa tudi ne zelo dolgih klancev. Le 1230 km gor in dol, da dobiš morsko bolezen.

Po dnevu v službi, sem bil v sredo že na 305 km dolgem brevetu, ki je potekal iz Ljubljane do Tolmina, Bovca, preko Vršiča na Gorenjsko do Kamnika in spet v Ljubljano. Nabralo se je za kakih 3000 višincev. Super tura s kar spodobnim tempom in zaključkom v gostilni Viški hram na Dolgem mostu v Ljubljani. 

Po dveh dnevih v službi je nastopila sobota. Tisti, ki smo bili na Goričkem, smo se dogovorili za nor projekt, h kateremu smo privabili še Edija z Lesc, sicer stalnega udeleženca brevetov v Sloveniji in letošnjega PBP.  Majhna skupina ene kolesarke in treh kolesarjev se je zjutraj, večinoma vsak iz svoje smeri napotila od doma napotila v Split. Midva s Tanjo s Severne Primorske, Nevijo iz Kopra, Edi pa z Lesc. Ko smo se srečali, je imel Edi prevoženih že okoli 100 km več kot ostali trije. Otovorjeni z manjšimi prednjimi in zadnjimi torbami (le Edi je imel nahrbtnik), v katerih smo imeli le najnujnejše stvari, kopalke in miniaturne brisače, smo kar hitro premagovali kilometre. Na poti je bilo veliko zanimivih dogodivščin, foto Edi je naredil ogromno lepih fotografij, vse skupaj pa je bila idealna priprava za Francijo, saj smo vozili tudi ponoči. Zadnja tretjina poti je bila bolj počasna, saj smo se zaradi zaspanosti in utrujenosti malo več ustavljali. Prijetno utrujeni, smo v Split, s Tanjo in Nevijem smo imeli vsak prevoženih le malo manj kot 500 km, Edi pa malo malnj kot 600 km, prispeli v nedeljo v dopoldanskih urah, poiskali mestno plažo, se kopali v morju in zaspali v bližnjem parku. Žal ni bilo časa za ogled tega lepega mesta, saj smo imeli ob pol osmih zvečer že trajekt proti Reki, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Sledilo je le še dobrih 100 km kolesarjenja do doma, skupaj pa je na tej avanturi naneslo skoraj 600 km. To je bil tudi zadnji test pred odhodom v Francijo, pokazal pa je zelo dobro pripravljenost vseh štirih. Še posebej sta lahko s svojo pripravljenostjo zadovoljna Tanja, ki je imela to poletje precej zdravstvenih težav in skoraj mesec dni ni sestavila konkretne ture ter Nevijo, ki je s svojimi skoraj 60 leti izredno hiter in vzdržljiv.

Sledi le še nekaj dni strmih klancev ponovno na Goričkem, še kaka daljša tura, potem pa le še počitek, saj se odhod v Francijo nezadržno bliža.

17. julij 2011

Vasja 20 let

Danes praznuje svoj 20. rojstni dan moj starejši sin Vasja. Želim ti vse najboljše, da bi bil srečen in zadovoljen in da bi se ti tvoja življenjska pot uresničevala po tvojih željah in zamislih, v sreči, zdravju in vsem dobrem. 

1. julij 2011

Slovenskih 1000+ uspešno izpeljanih

17 prijavljenih, 15 nas je štartalo, 7 jih je prispelo do cilja. To je epilog najdaljšega slovenskega breveta. Na štartu, v četrtek, 23.6.2011, ob šestih zjutraj, kjer je vso štartno proceduro izvrstno izpeljala Tanja, nas je pričakal lep in sončen dan, ki pa je kmalu postal soparen in prevroč. Ampak nihče ne bi nasprotoval, če bi tako ostalo, saj nas je vzpon na Vršič pričakal z močnim nalivom. Na srečo je bila z nami, oz. za nami, Alenka, Simonova sestra, ki ga je spremljala na tem brevetu, pa smo ji tudi ostali udeleženci dali svoje stvari, da nam jih je prevažala. Povem vam, da je bil to pravi luksus. Namesto težkih potovalnih torb, ki mokre od dežja postanejo še težje, nam je ona vozila vse kar se je kdo zamislil. Žal avgusta v Franciji ne bo tako. 

Alenka nas je pričakala na Vršiču, kjer smo se lahko preoblekli in se previdno spustili v Kranjsko Goro. Tam smo vedrili kake tri ure, medtem pa je kar nekaj udeležencev obupalo in je končalo svojo deževno avanturo. Žal tam nismo bili vsi. Ivan je na vzponu zelo zaostal, na telefon se ni javljal, zato sva ga šla z Alenko iskat. Dobila sva ga, ko se je ves premočen in premražen spuščal z Vršiča. Tam je tudi on končal brevet, ampak zadovoljen, ker se je lahko pogrel ovit v deko. 

Ampak Ivan ni bil edini, ki se nam je izgubil. Tudi triatlonec Damjan je nekje zaostal in tudi na telefon se ni javljal. 

V Kranjski Gori nam je medtem Matejeva Sabina pripravila izvrstne palačinke, ki so nam skrajšale vedrenje. Po kakih treh urah nas je osem nadaljevalo pot, dogovorjeni, da se držimo skupaj. Močan veter je posušil ceste in vožnja bi bila pravi užitek, če se ne bi neprestano ustavljali. No, ne glede na to, smo imeli že kar standarden postanek v Begunjah, kjer sta Edijeva starša pripravila pecivo in čaj. Naslednji daljši postanek smo imeli na Petrolovi črpalki v Šenčurju, kamor nam je Dušan prinesel sendviče, pijačo, banane, ... Vsega se niti ne spomnim več. Prava pojedina, po kateri smo zaspali na stolih poleg bifeja. V zgodnjih jutranjih urah smo nadaljevali pot. A le do Kamnika, kjer nas je Darko čakal z juho. Njam, dobra je bila. Res, hvala vsem. Edijevim staršem, Dušanu in Darku. Po tem nas je čakal vzpon na Črnivec, ki je hitro minil, kakor tudi pot naprej do Mislinje, čeprav je bilo od Velenja dalje zelo veliko prometa. V Mislinji pa spet dež. Sprva malo in že smo nadaljevali proti Slovenj Gradcu do naslednje kontrolne točke. A do tam nas je dobil močan naliv, nebo je bilo črno in v Slovenj Gradcu sem se odločil, da ne nadaljujem breveta, kljub temu, da nas je na kontrolni točki pričakal Silvo s slastnimi sendviči in rogljiči. Ko sem se že dogovarjal za prevoz domov, me je poklical izgubljeni triatlonec Damjan, ki je rekel, da je tisti trenutek zaradi težav s kolesom odstopil v Mislinji, do Ljubljane pa da ga bo peljala žena. No, pa sem tako tudi jaz dobil prevoz proti domu. 

Ostala sedmerica je nadaljevala pot. Po dežju. Kaj dežju, po hudem nalivu vse do Maribora in potem  po trasi naprej. O svojih doživljajih bodo kaj več napisali sami. Sigurno jih ni bilo malo. Vsak brevet piše svoje zgodbe in o vsakem bi se dalo napisat knjigo.

Po 60 urah sta v cilj prispela Sendi Anželj in Matej Komplet, ki nista bila videti kaj prida utrujena, ostali pa so bili ta čas še kar precej oddaljeni od cilja. Malo čez pol polnoči v noči iz sobote na nedeljo sem šel  s kolesom nasproti preostalim petim junakom. V spremstvu Ivana, ki je skoraj zmrznil na spustu z Vršiča in Darka, ki nam je v Kamniku pripravil slastno juho (oba sta bila na kolesih), ter Alenke in njenega očeta v avtu, iz katerega je odmevala glasba, so se počasi, a vztrajno približevali cilju. Srečali smo se nekje med Postojno in Planino. Bili so vidno utrujeni, neprespani, a trdno odločeni, da jih nič več ne more ustaviti. Ta občutek poznam z letošnjega DOSa.

Matej Lavriša, Slavko Bučar, Simon Gregorčič, Edi Vovk in Simon Krašna so cilj dosegli ob štirih zjutraj. 70 ur so porabili za ta brevet. Fantje, tudi Sendi in Matej Komplet, vse čestitke, zame ste pravi heroji in verjetno se bo marsikdo od vas enkrat v prihodnosti preizkusil tudi na DOSu. Razen Mateja Kompleta, ki je prevozil letošnji DOS, so ostali na cilju vstopili v Klub 1000, v katerem je zelo malo Slovencev. Vsa čast, fantje.

Na koncu naj se zahvalim Tanji, naši letošnji super randonneurki, ki se zaradi službenih obveznosti žal ni mogla udeležiti tega breveta, zato pa je priskočila na pomoč na štartu. Zahvala velja tudi Alenki, ki je nesebično pomagala in vozila opremo vsem udeležencem breveta, čeprav je bila prvenstveno tam zaradi brata Simona. Zahvala gre še Alenkinemu očetu, ki je preostalim ''preživelim'' pomagal od Gorišnice do cilja, kakor tudi vsem prijaznim uslužbencem na bencinskih črpalkah, Stanki, ki nam je na Gradu pripravila kup banan in uslužbencu Šport hotela v Postojni, kjer smo imeli kontrolne točke.

Željo udeležencev, da ta brevet postane tradicionalen, bomo v ŠD BIK.SI upoštevali, bomo pa malo spremenili traso in s tem naredili brevet še bolj atraktiven.

Sam nisem nič razočaran, ker nisem končal tega breveta. To je v bistvu prvi brevet, ki ga nisem končal. V življenju sem že trikrat prevozil preko 1000 km, nazadnje letos na DOSu, zato niti nisem čutil kakega posebnega izziva. Glavni krivec za odstop je bil vsekakor dež in slaba napoved tistega petka, a svet se vrti naprej in naj bo prevoženih Slovenskih 1000+ izziv za naslednja leta.

10. junij 2011

1000 km brevet - Slovenskih 1000+

Manj kot dva tedna nas ločita do naslednjega breveta. Najdaljšega letos v Sloveniji, 1008,2 km dolgega, kjer sem sam glavni organizator. Trasa je določena. Štart Slovenskih 1000+ bo v četrtek, 23.6.2011, v Ajdovščini ob 6. uri zjutraj pred vhodom v pivnico in pizzerijo hotela Gold Club (center mesta). Trenutno nas je prijavljenih že 12 udeležencev, ki moramo progo prevoziti v največ 75 urah, seveda pa sem prepričan, da to ni zadnja številka.

31. maj 2011

Koprskih 600+ oz. Pa jo imamo - prvo slovensko Super randonneurko

Tako je. Uspelo je to, v kar nihče, ki jo pozna, ni dvomil. Tanja je postala prva Slovenka z nazivom Super randonneurka za prevožene brevete v dolžini 200, 300, 400 in 600 km. Kot prvi Slovenki pa ji je uspelo prevoziti najprej 400 km brevet, zdaj pa še 600 km dolgo razdaljo. To so razdalje, ki so običajnim smrtnikom in vikend kolesarjem nepredstavljive in jih imajo za znanstveno fantastiko. Bravo, Tanja in iskrene čestitke za ta podvig!

Sicer pa nas je na štartu namesto obljubljenega dežja pričakalo sonce, na celi trasi pa ni, razen od Tolmina do Kobarida, nič deževalo. Pa še tam je bilo dežja malo, le za vzorec. Tudi nasprotni veter do Bovca nas ni ustavil, saj smo komaj čakali na prvi daljši postanek v Bovcu, kjer nam je Tanjin mož pripravil juho, pašto, štrudl, čokolado, ... Njam. Dejan, hvala. Po tej pojedini se ni bilo enostavno s polnimi želodci vzpenjati na Predel.

Na Gorenjskem pa težave. Nekje okoli 240. km mi je počila špica na zadnjem obroču, tako da sem nadaljnjih 370 km vozil z zvitim zadnjim obročem. Po začetnem čudnem občutku, ko pod ritjo čutiš opletanje zadnjega obroča, sem se na to navadil in brez težav, le z veliko bolj previdno vožnjo, prišel do cilja.
Kilometri so kar brzeli, ustavili smo se še v Begunjah, kjer sta nam Edijeva starša pripravila pecivo in čaj, potem pa spet v Domžalah, na polovici poti, kjer smo spet malo okrepčali, Zdenkova žena nam je pripravila palačinke, jaz pa sem poskušal popraviti okvarjen zadnji obroč, a brez uspeha. 

In že smo nadaljevali. S kupom postankov, ki so bili kot običajno predolgi, smo prevozili noč, zjutraj pa so se pri nekaterih že pokazale sledi neprespane noči. V Krškem smo, ne po naši krivdi, izgubili Igorja iz Izole, ki je, kot smo šele na cilju izvedeli, odstopil zaradi zdravstvenih težav, do cilja pa se je naša skupina razdelila na tri skupinice, a smo vsi uspešno prispeli do konca.

Ni kaj, za nami je še en uspešno prevožen brevet, s katerim smo, no, vsaj večina nas, izpolnili kvalifikacijo za avgustovski Pariz-Brest-Pariz, za katerega že potekajo aktivnosti glede iskanja prenočišč in prevoza.

Organizatorji tega breveta, OPD Koper, so se spet potrudili, sicer pa, kaj drugega od njih tako ali tako ni bilo za pričakovati. Hvala, fantje.

Bliža pa se že naslednji brevet. Tokrat bo to 1000+ km s štartom 23.6.2011 ob 6. uri zjutraj v Ajdovščini, kjer bo tudi cilj, progo pa bo potrebno prevoziti v 75 urah. To bo še en resen preizkus in test pred Francijo, zato ste v velikem številu vabljeni, da se udeležite tudi tega breveta.

27. maj 2011

Koper, 28.5.2011 - brevet 600+

Čeprav se po DOSu nismo še niti dobro spočili, nas že čaka naslednji brevet. Dobrih 600 km in zadnji v seriji, ki jo je potrebno odpeljati za PBP. Žal se bo menda vreme skisalo, tako, da nas jutri zjutraj čakata dež in ohladitev.

Štart tega breveta bo ob 6.00 zjutraj v Kopru, potekal pa bo na relaciji Koper - Kozina - Divača - Lipica - Sežana - Nova Gorica - Bovec - Predel - Trbiž - Kranjska Gora - Jesenice - Tržič - Kranj - Mengeš - Domžale - Trojane - Zagorje - Zidani most - Krško - Kostanjevica na Krki - Novo mesto - Kočevje - Cerknica - Postojna - Kozina - Koper. Prevoziti ga je potrebno v največ 40 urah, oziroma na cilj je treba priti najkasneje v nedeljo ob desetih zvečer. Lani sem vozil v prvi skupini in smo za celotno pot rabili 27 ur, neto vožnje pa je bilo 21 ur.

Trenutno nas je 35 prijavljenih, od tega ena ženska.

23. maj 2011

Kdor pravi, da nima krize, laže ali DOS 2011 v 51 urah in 49 minutah

Letošnji DOS je bil spet nekaj posebnega. Ekstremna preizkušnja v pravem pomenu besede. Sredi maja je že potrebno biti v top formi. Ker je prolog na srečo odpadel, smo se v Postojni  z ekipo zbrali šele pozno popoldne na dan štarta. Ekipa je pripravila spremljevalni kombi z ozvočenjem in dodatno lučjo, čas štarta pa se je nezadržno bližal. Pred tem še telefonski klic dobrega prijatelja Alana, obiskal me je Aleš Merkelj z ženo, najbolj pa sem se razveselil obiska sina Vasja z njegovo Saro. Vsi so mi zaželeli srečno pot. Hvala. 

In že je bila ura za premik. Spremljevalni kombi na za to določeno mesto, jaz pa z Igorjem in Sebastjanom proti štartu. Še intervju s TOFom za Nedeljski dnevnik (celostranski članek na temo DOSa je objavljen v tednu po tej dirki, naslov ''Kdor pravi, da nima krize, laže'' in glavni poudarek članka sta iz mojega intervjuja) in kot bi trenil sem bil že v garaži hotela Kras, kjer smo tekmovalci čakali na svoj štart. 

Točno ob 19.27 sem štartal. Sproščeno. Ker je bil štartni interval na minuto in pol, je zelo hitro prihajalo do srečevanj in prehitevanj. Kilometri so kar minevali in že sem bil pred prvimi resnimi klanci. Kubed, Pomjan. Na časovno kontrolo v Šmarjah sem prišel v 3 urah in 14 minutah, kar je 6 minut bolje kot lani. Nasploh sem se na poti počutil bolje kot lani. Potem pa dež. Od vrha črnokalskega klanca, pa nekje do Divače. A na srečo nič posebnega in nekaj čez drugo uro zjutraj sem bil že na drugi časovni postaji v Braniku. V Novi Gorici sem imel že 20 minut prednosti v primerjavi z lanskim in predlnskim letom. Kmalu za tem je sledil dolg klanec iz Solkana do Lokovca, potem pa še nevarna spusta. Najprej do Čepovana, potem pa še do Mosta na Soči.

Dravograd
V Bovcu smo imeli v zgodnjih petkovih urah prvi daljši postanek s pašto in masažo. Skozi dolino Trente je še šlo, potem pa kriza na vzponu na Vršič, kamor sem se komaj privlekel. Kriza je bila na srečo kmalu premagana, do časovne postaje v Slovenskem Javorniku sem bil že kot nov. Potem pa se je začelo. Dobro, kaj dobro, odlično počutje, ki se je odražalo v solidnem tempu vse do Dravograda, ki je le malo manj kot na polovici poti, tja pa sem prišel v 22 urah in pol. Tanjina sorodnica nam je v Dravogradu pripravila pravo pojedino, po kateri sem šel za 15  minut spat. Ker nisem mogel zaspati, sem nadaljeval z vožnjo še nadaljnjih 12 ur. V tem času pa se je dogajalo marsikaj. Prijatelj Aleksej na ležečem kolesu je imel po našem predolgem postanku dobre pol ure prednosti. Pa sem šel za njim, vmes prehitel še Avstrijca Vonbanka, Alekseja pa dohitel in prehitel v klancih nad Doličem na Goričkem. To noč je bil pravi užitek voziti. Moj Manyteam 2011 je osnoval pevsko in recitatorsko sekcijo. Vožnja v taktih znanih in neznanih pesmi, me ni mogla pustiti ravnodušnega. Med vožnjo sem prepeval z njimi. Celo noč. Vmes pa toliko smeha, da sem se nekajkrat moral prav ustaviti, da nisem zgrmel na tla.

Utrujenosti v nogah sploh nisem čutil, pa tudi zaspanosti ne. Tudi v zgodnjem sobotnem jutru ne. A le navidezno. V spustu, kakih 10 km pred časovno kontrolo v Šmarjah pri Jelšah, slišim Branetov glas iz kombija: ''A si zakinkal?'' Nič nisem vedel o tem in peljal naprej. Par kilometrov naprej. Na desni Petrolova črpalka, pred menoj pa stoječ avto pri rdeči luči na semaforju. Skoraj sem se že ustavil, ko ... Ne vem, kaj se je zgodilo. Očitno sem zaspal na kolesu. Naslednji trenutek sem se zavedel, da se pobiram z otoka na moji levi strani, ki deli vozna pasova. Še dobro, da je bil ta otok tam. Raje ne mislim, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi bilo tam. Ali pa, če bi malo prej zaspal na kolesu ob spustu. Po krajšem počitku na črpalki in osvežitvi z mrzlo vodo, sem počasi nadaljeval do časovne kontrole. Tam sem šel pa spat. Za 40 minut.

In že smo nadaljevali. Cel postanek je bil dolg uro in pol. Zanimivo, da še vedno nisem čutil nobene utrujenosti v nogah. Vzpon na Žegar je minil zelo hitro, veliko hitreje kot v preteklih letih. Enako je bilo s hribčki in hupserji od Podsrede proti Brestanici, kjer nas je spet malo zmočilo. Ampak le za vzorec. Tako, malo, da smo vedeli, da obstaja tudi dež. Brez tega pač ne gre.

Gotna vas v Novem mestu
Kot bi trenil smo bili v Krškem, pa v Brežicah, do Novega mesta sem imel nasprotni veter, a letos me na tej dirki ne bi ustavile niti padajoče prekle. Trdno odločen priti do cilja sem prispel do Novega mesta, do domače Gotne vasi, kjer je že čakal del ekipe s pašto. In prijatelji, znanci, sorodniki, navijači,  Franci, nekdanji sošolec iz novomeške Gimnazije, s katerim se vedno srečam, ko pridem na Dolenjsko, ... Še več. Tam je bila že tudi glavnina Aleksejeve ekipe, s katero smo se kar med vožnjo, na mojo idejo, dogovorili, da tudi njim pripravimo kosilo. Aleksej je super prijatelj, ima zelo dobro ekipo, s katero se odlično razumemo, torej, zakaj pa ne skupno kosilo? Matjaž, ki je bil letos namestnik ekipe, je potem ostal doma v Novem mestu. S prijateljem Stanetom pa sta me še spremljala skoraj do Starega trga.

Aleksej Dolinšek v Gotni vasi v Novem mestu
Žal se z Aleksejem tam nisva videla, ker sem nadaljeval še pred njegovim prihodom v Gotno vas. Vzpon na Vahto je minil v povprečnem tempu, saj se je bilo treba po postanku spet ogreti. Do Metlike je že letelo in že smo bili v Črnomlju na časovni postaji. Tam pa presenečenje. Nekdo me pozdravi. ''Živijo, Andrej!'' Obrnem se in zagledam Ireno. Mojo sošolko iz srednje šole. Novomeške gimnazije. Več kot 25 let je od tega, kar sva bila sošolca. Četrt stoletja. Cela večnost. V tem času sva se videla le enkrat ali dvakrat. Zdaj se piše Brajkovič. Z možem sta me čakala. Vsa leta, odkar sem med udeleženci na DOSu me spremlja. Ponoči, da zbuja moža, da gre gledat, kako napredujem. Žal ji je bilo za moj lanski odstop. Irena, hvala. Tebi in tvojemu možu.

Sledil je vzpon proti Kočevju. Ne vem, zakaj, a vedno sem imel probleme na tem klancu. Kakih 8 km ga je v prvem delu. Tokrat pa nisem imel nobenih problemov. Ko sem dohitel Francoza Bridea, sem le skočil mimo njega. Nahitro sem naredil veliko prednost pred njim.

Predzadnja časovna postaja v Novi vasi
Še par krajših postankov in že smo se vzpenjali na Bloško polico. Še predzadnja kontrola v Novi vasi je bila za nami, nekje okoli Cerknice pa sem dal ekipi znak za ustavljanje. Ustavili smo se le z namenom, da se tik pred ciljem, objamem z vsakim članom ekipe in vsakemu posebej čestitam za vrhunsko opravljeno delo.

Tistih par kilometrov do cilja je bila le še formalnost in ko sem zagledal tablo z napisom ''Postojna'', se mi je odvalil kamen od srca. Nepopisno zadovoljstvo v zadnjem spustu, še zadnji podpis na zadnji kontrolni točki na cilju in ... KONEC!!!!!! Konec dirke! Uspelo je! Malo čez enajsto uro zvečer v soboto. Čas soliden. 51 ur in 49 minut, rezerv pa še ogromno. In nobene posebne utrujenosti na koncu. Še oder, medalja in slikanje z ekipo. Z mojim Manyteamom. Šele kasneje sem videl, da je le minuto po mojem prihodu v cilj prišlo ogromno čestitk na SMS, e pošto in na Facebook. Vsem, ki ste me spremljali: hvala. Tudi vi ste zaslužni za ta uspeh.

Cilj
Na koncu sem zasedel absolutno 22. mesto, 13. med Slovenci in 1. med primorskimi predstavniki. Naj bo, čeprav sem že večkrat omenil, da me uvrstitve ne zanimajo.
 
V času dirke sem trikrat jedel pašto, sicer pa na kupe banan in frutabel, kolesarske gele, Ensure napitke, štrudelj, pecivo, Snickerse, Marse, sendviče s kalčki, pil sem pa le Ad Hoc.

Na svidenje DOS 2011, DOS 2012 prihajamo. Takrat z novimi načrti in z novimi željami. Največja želja za prihajajoče preizkušnje pa je, da bi tudi v njih užival, kakor sem na DOS 2011.

Manyteam 2011


Najprej, da nekaj razčistimo. Ker ste se vsi odlično izkazali, niti ne razmišljajte, da bi dobili izpisnico iz ekipe. Vsi ste dobrodošli in zaželjeni tudi pri prihodnjih preizkušnjah.

Manyteam 2011
Manyteam 2011 je spremljevalna ekipa z ogromno izkušnjami. Morda je ravno zato vse teklo kot namazano.  Vsi člani so se zelo izkazali. Fantastična ekipa ste bili, vsa čast vam. Vsem. Od prvega do zadnjega. Vsi ste sestavljali mozaik, ki je na koncu pokazal zmagovito kombinacijo. Zmagovito v toliko, da nam je uspelo doseči cilj. To pa je prihod v cilj z zelo solidnim časom.

Ekipa je bila res neverjetna. Homogena. Fantastična. Poskrbela  je za vse podrobnosti glede akustike, glasbe, ozvočenja, ki je letos res odlično delovalo. Ob vsakem postanku je nekdo skočil iz vozila in prijel kolo, jaz pa sem se takoj usedel. Le roke sem dvignil in že so me slekli, umili, obrisali, oblekli, zmasirali in že smo nadaljevali. Stalno so skrbeli za mojo prehrano in pravočasno pitje. Stalno so me spodbujali. Stalno. Upam, da sem se do vas spodobno obnašal.

Tanja. Nekje proti Kočevju
V spremljevalnem kombiju je bilo odlično vzdušje. Glasba, petje, vici, ... Vsega tega je bilo še za izvoz. In vse to se je odražalo v moji vožnji. Zelo sproščeni vožnji. Ekipa ni imela slabega trenutka in tudi ob moji hudi krizi na vzponu na Vršič niso izgubili zaupanja v mene. Brane in Matej sta takrat tekla del vzpona z menoj. Hvala vama. Neverjetna sta bila in predvsem po vajini zaslugi sem premagal te najtežje trenutke dirke. Ekipa je še nekajkrat tekla ob meni. Tanja, Matej in Sebastjan od Kanižarice proti Kočevju. Tudi takrat, ko sem skočil mimo Francoza. Tam so šle Sebastjanu solze na oči. Tudi vse dlake, da mu gredo pokonci, je rekel, ko me je gledal, kako brez težav grizem v tiste klance. Skoncentrirano in usmerjeno le v dosego cilja. Še eno pomembno odločitev je takrat sprejel, a o tem bo že sam povedal, ko bo čas za to.

Ekipa je z menoj tekla tudi v zadnji resni klanec na Bloško polico. Spet  Tanja, Matej in  Sebastjan.  Izmenjaje so bili ob meni. Sploh nisem vedel, da lahko na ta način tako hitro pridem na vrh.

Res, Manyteam 2011: Hvala, hvala, hvala. Kapo dol. Oziroma čelado dol. Vi ste najbolj zaslužni za ta uspeh. Celo življenje vam bom hvaležen.

Brane je bil tokrat pravi vodja. Za vse je skrbel, vse je imel pod kontrolo. Ob meni je tudi tekel del poti na Vršič. Tehnični pregled vozila, ozvočenje, vodelje in razporejanje ekipe, glavni mehanik ekipe. Vse to je bilo v njegovi domeni. Njegove odločitve so se vedno pokazale za odlične.

Matjaž. Žal je bil z nami le do Novega mesta. Kljub temu je pustil svoj pečat. Skrbel je za dobro vzdušje, priganjal me je ob postankih, da gremo hitro naprej, spodbujal, ... Povedal je toliko vicev, da se niti smejati nisem mogel več. Nekajkrat sem se skoraj ustavil, da nisem padel od smeha. Tudi prepeval je in postal član pevske sekcije Manyteama. Nekateri njegovi komentarji bi bili odlični za komentiranje kakih tekem na radiu ali televiziji. Še ena zanimivost. Malo pred Kamnico smo se ustavili na TUŠevi črpalki. Kombi je bil žejen. Brez tega ne gre. Takoj, ko smo se ustavili, mu je že zazvonil telefon. Klicala ga je Vesna, žena. Zakaj, da smo se ustavili. Kaj, da je narobe? Vesna nas je še pozno v noč spremljala na organizatorjevem GPS.

Sebastjan je bil poseben člen te ekipe. Saj ne, da je bil kaj več od drugih, a edini od ekipe je imel izkušnje, da je že prevozil DOS. Lani. In ravno te njegove izkušnje so nam prišle zelo prav.  Gonilna sila ob postankih. Na podlagi lastnih izkušenj. Ob meni je tekel v nekaterih strmih klancih. Stalno me je spodbujal. Upam, da je uspel film, ki ga je snemal s kamero. Tik pred koncem mi je sporočil, da so ga klicali vsi člani njegove lanske ekipe. Vsi da mi čestitajo, nekateri pa, da me tudi čakajo v Postojni na cilju, je povedal. Takrat so šle tudi meni vse dlake pokonci. Niti predstavljal si nisem, da bi me kdo čakal na cilju.

Matej. Odličen Branetov asistent. Pri vsem pri pripravah na dirko mu je pomagal. Tudi on je bil izredno aktiven ob postankih. Soustanovitelj pevske sekcije Manyteama. S svojim fascinantnim glasom je zapel nekaj resnih in še več hecnih, zabavnih pesmi. Na Goričkem verjetno še zdaj odmevajo takti pesmi, ki sta jih ob Matjaževi asistenci odpela s Tanjo. Tudi on je tekel ob meni, me spodbujal in skrbel za glasbo. Matjaž ga je poimenoval Dee jay Matej. Tudi njegovi komentarji so bili običajno tako hecni, da sem se jim še dolgo smejal. 

Igor. Večinoma je vozil avtodom. Glavni fotograf ekipe. Skrben, veliko je pomagal Tanji pri gospodinjskih opravilih in pospravljanju. Tudi njegovo spodbujanje je bilo dobrodošlo. Večinoma je skrbel za logistiko.

Tanja. Navdušena in odlična ultrakolesarka, zelo verjetna prva slovenska super randonneurka in kolesarska prijateljica, je bila letos prvič v ekipi.  Za sodelovanje se je odločila, ker ima tudi sama enkrat namen sodelovati na tej preizkušnji, letošnje pridobljene izkušnje v ekipi pa ji bodo prišle še kako prav. Tudi ona je pustila neizbrisen pečat. Njena domena je bila priprava pijače in hrane zame, ko je bila v kombiju. Ko pa je bila v avtodomu, je skrbela za prehrano celotne ekipe. Nihče ni bil lačen in še dolgo se bomo spominjali njenih dobrot. Tudi ona je soustanoviteljica pevske sekcije Manyteama, njen glas pa se je odlično dopolnjeval z Matejevim. Ob meni je tekla v klancih proti Kočevju in Bloški polici, njena sorodnica pa nam je v Dravogradu pripravila odlično večerjo, tako da od tam kar nismo in nismo mogli iti. Več kot dve uri smo bili tam.

Torej, letošnji Manyteam je bil fantastičen, z njim sem izredno zadovoljen in to je sigurno najboljša ekipa, kar jih je. Pravo zadovoljstvo je imeti tako ekipo. Vsak njegov član je pustil neizbrisen pečat. Upam, da bodo člani Manytema kmalu opisali svoja doživetja, ki bodo seveda objavljena na tem blogu. Do takrat pa še enkrat hvala vsem članom ekipe, vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da sem se lahko udeležil te dirke, sponzorjem, brez katerih ne bi šlo, vsem vam, ki ste navijali  ob poti in vsem vam, ki ste tako ali drugače spremljali mojo vožnjo, držali pesti zame in klicali ekipo po telefonu, da iz prve roke izveste, kako mi gre. Hvala vsem.

12. maj 2011

Danes ob 19.27

Včeraj zvečer na slavnostni večerji smo izžrebali štartno listo letošnjega DOSa. Končno mi je uspelo, da bom štartal bolj na začetku. 19.27 je ura mojega štarta. Potem pa ... se vidimo na štartu, ob progi, na cilju (če?), ...

5. maj 2011

Moja pričakovanja na DOS 2011 en teden pred štartom

Le še en teden manjka do štarta letošnjega DOSa. Čas neusmiljeno teče. Še samo malo, pa se bomo zapodili po slovenskih cestah, klancih in dolinah. To je res ekstremna preizkušnja, ki poteka na začetku sezone, v času deževne Zofke, profil trase pa je pred dvema letoma še najbolje ponazorila Caroline Van Den Bulk, takratna zmagovalka iz Kanade med ženskami, ko je na cilju povedala: ''Very beautiful race, but never ending hills.'' Čista resnica.

Moj tretji DOS. Pravijo, da gre v tretje rado. Do kje? Do cilja? Prvič je šlo, lani pač ne. Letos so pričakovanja velika, a v realnih okvirih. Spremljevalna ekipa ima že precej izkušenj, enako tudi jaz, tako da nas letos ne bi smelo ustaviti niti morebitno slabo vreme. A ne da se vedeti, kaj vse nas čaka na poti. Prvi cilj je še vedno prihod v cilj v Postojni, na kolesu, živ in v predpisanem času. Vse, kar bo več od tega, bo pozitivni presežek, uvrstitev pa me ne zanima. Vsaka pomoč gledalcev bo zlata vredna. Kjerkoli in kadarkoli. Vsi nastopajoči jo bomo potrebovali.

V nasprotju z lanskim letom smo imeli to zimo in pomlad na Primorskem lepše vreme za kolesarit. To se kaže tudi po številu prevoženih kilometrov, ki precej odstopa od lanske številke. Bomo videli, kaj bo to pomenilo na sami dirki, a občutki tudi po zadnjih težkih treningih so dobri.

Spremljevalna ekipa je znana in ji zaupam. Zame je to od vseh najboljša ekipa. Kakor sta bili tudi obe ekipi v preteklih letih najboljši. Iskreno sem hvaležen vsakomur, ki je bil v preteklih dveh letih v moji ekipi, kakor tudi vsem, ki so v letošnji. Da so si vzeli čas, dopust, da so lahko z menoj, da hočejo biti z menoj, da skupaj dosežemo zastavljeni cilj. Poleg tega pa sem hvaležen tudi vsem ostalim, ki ste mi tako ali drugače omogočili ali pa pomagali, da sem se lahko pripravil in odpravil na to preizkušnjo. Z nasveti, dejanji, lepimi mislimi, spodbujanjem, bodrenjem, ... Torej, hvala vsem vam, sam pa upam, da vas ne bom razočaral.

Zato vas vse vabim na štart, ob progo in seveda na cilj, kjer upam, da se skupaj poveselimo.

29. april 2011

Čista uživancija v dobrih 400 km

Letošnji breveti si pa res sledijo s svetlobno hitrostjo. Ko je en mimo, že je na sporedu naslednji. Tako nas je preteklo soboto, 30.4.2011, čakala nova preizkušnja, tokrat na dobrih 400 km. 

30 kolesarjev in ena kolesarka smo prevozili relacijo Ljubljana (štart ob 6. zjutraj) - Škofja Loka - Železniki - Petrovo brdo - Most na Soči - Nova Gorica - Sežana - Divača - Kozina - Ilirska Bistrica - Postojna (čez Šembije) - Nova vas - Ribnica - Žužemberk - Ivančna Gorica - Grosuplje - Pance - Ljubljana. Eni hitreje, drugi počasneje.

Tokrat sem se odločil, da bom vozil v eni od počasnejših skupin, kar se je izkazalo za pravilno odločitev. DOS je pač preblizu za dirkaški tempo, poleg tega pa sem spoznal še užitkarski način vožnje. Breveti so res eno posebno doživetje. Na vsakem se toliko zanimivega dogaja, da je to prav neverjetno. Ampak največ teh dogodivščin je v počasnejših skupinah. Že pred menoj so ta brevet zelo dobro opisali Marko Baloh, eden od članov KK DJAK iz Nove Gorice, predvsem pa Aleksej Dolinšek, s katerim sva ta brevet prevozila skupaj in oba imela čast prisostvovati vožnji tokrat edine ženske predstavnice, Tanje, ki je s tem edina doslej v Sloveniji prevozila tako dolg brevet. Nad njeno odlično vožnjo smo bili vsi navdušeni, tik pred koncem pa nas je še kar lepo raztegnila, ko je po 400 prevoženih kilometrih potegnila na skoraj 40 km/h. Čestitke ji in vse spoštovanje, kakor tudi vsem, ki so postavili svoj osebni dolžinski rekord. Naše dogodivščine po poti je še najbolje opisal Aleksej, kaj dosti mu ni za dodati, zato se niti ne bom trudil. Ni kaj, užitkarska in kolegialna vožnja ima svoj čar, še posebej, ko hlastanje po čim višjem povprečju ni v ospredju.