DOS 2009

Odločitev za mojo udeležbo na ekstremni kolesarski Dirki okoli Slovenije (DOS, 1.189 km) je padla že dobro leto pred štartom, ko sem si 27.3.2008, na dan, ko sem magistriral, omislil svoje prvo dirkalno kolo po kakih 25 letih. Po tem, ko mi je jeseni 2008 brat potrdil, da bo vodja ekipe, se je začelo iskanje ostalih članov ekipe, sponzorjev in seveda nadaljevanje treninga, ki je nemoteno potekalo vse do popoldanskih ur 6.3.2009, ko sem bil v Potočah pri Ajdovščini, po prevoženih malo manj kot 2 kilometrih, udeležen v prometni nesreči. Med vožnjo po prednostni cesti proti Novi Gorici mi je voznik avtomobila s stranske ceste zaprl pot in trk je bil neizbežen. Posledica tega je bil dolg spiralen zlom IV. dlančnice leve roke, kup modric in bolečin po celem telesu in seveda popolnoma uničeno kolo. Nesrečo je obravnavala tudi Policija, ki je sestavila zapisnik, oba sva napihala ''nulo'', potem pa so me z rešilcem odpeljali v šempetersko bolnico, kjer so tudi uradno ugotovili zlom roke.

O tej nesreči sta pisala tudi

Primorske novice

in Delo.

Kljub temu mi volje ni zmanjkalo, konec marca sem že zaključil bolniško, nadaljeval s pripravami in od 1. januarja do 29. aprila 2009 prevozil 6.700 km (vključno s tistimi na trenažerju)

Spremljevalna ekipa

Spremljevalna ekipa se imenuje Manyteam 2009, v času dirke pa bo uporabljala manjši avtodom in osebni avtomobil. Na skrbi bo imela na skrbi vso logistiko, prehrano, pijačo, masažo, ..., sestavljajo pa jo:

Matjaž Zaman, Novo mesto (vodja ekipe), 19.5.1972

Moj brat. Športni zanesenjak, ki se rekreativno ukvarja z različnimi športi, aktiven pa je tudi v politiki. Kot vodja ekipe je bil zadolžen za celotno koordinacijo projekta.

Igor Kokoravec, Veliki Dol, 31.1.1975

Kolesarski navdušenec, ki ima veliko zaslug, da sem se sploh začel ukvarjati s kolesarjenjem. Prav tako je neutruden organizator kolesarskih izletov po Sloveniji in tujini.

Marjetka Lisjak, Ajdovščina, 10.2.1974

Edina ženska v ekipi! O samem kolesarstvu sicer ne ve kaj dosti, se pa zato toliko bolj spozna na gospodinjska opravila in masažo.

Branko Cencelj, Ljubljana, 10.6.1966

Prijatelj, ki sem ga spoznal leta 2008, ko sva skupaj vozila pri Klubu Polet in se udeleževala kolesarskih maratonov v Sloveniji. V prostem času se poleg rekreativnega kolesarjenja, ukvarja še s smučanjem na vodi in hojo v hribe. Je član klubov Polet in TurboM.

Slavko Mervič, Novo mesto, 23.6.1970

Dolgoletni prijatelj še iz mojih srednješolskih dni. Več let kasneje sem skupaj z njim odpeljal moji prvi dolgi Franji. Kolesari že zelo dolgo, v zadnjem času pa ga pri tem ovira poškodba meniskusa. Kljub družinskim obveznostim, saj je januarja postal tretjič očka, bo član ekipe že od starta.

Sebastjan Nedoh, Koper, 24.9.1971

Prijatelj, ki prosti čas preživi ob spremljanju športnih prireditev, predvsem rokometnih tekem Cimos Kopra, saj je upokojeni rokometaš. Zelo rad se ukvarja s športi na prostem; kolesarstvom na daljše razdalje – breveti, planinarjenjem, smučanjem ter rekreativno igra košarko, občasno pa tudi rokomet. Leta 2007 je uspešno prevozil najbolj znan randonne na svetu Pariz – Brest – Pariz (1.250 km), leta 2008 pa najdaljši randonne v Evropi in sicer 1001 miljo (preko 1.600 km) v Italiji.

DOS 7.-10.5.2009

Štartal sem ob 20:06. Pot je potekala po planu, adrenalin me ni premamil, tako da nisem vozil prehitro. Prve resnejše klance na obali sem prevozil brez kakršnega koli problema, kakor tudi kasneje vzpon na Predmejo. Smola se je začela v Dolenji Trebuši, ko je spremljevalni avtodom med umikanjem podivjanemu tovornjakarju na ozki cesti zadel ob skale ob cesti. Kljub temu smo nadaljevali pot. Kasneje je sledil še moj padec, ko sem med Radenci in Gornjo Radgono v noči iz petka na soboto zapeljal v tračnice in pa strgana veriga v Šentjerneju, po prevoženih nekaj več kot 1.000 km. Do takrat sem vsega skupaj spal uro in pol, vse v Cankovi na Goričkem. V Novem mestu nas je čakal pravi sprejem, ki sta ga organizirali ženi Matjaža in Slavka, Vesna in Andreja. Morda najtežji del smo potem tudi še prevozili in cilj je bil dosežen v nedeljo ob 7:09 zjutraj, torej po 59 urah in 3 minutah vožnje. Za uspešen zaključek se moram zahvaliti predvsem izredni ekipi, ki je vso zadevo izpeljala skorajda do potankosti natančno, čeprav so bili vsi prvič na taki prireditvi.

Vsi skupaj smo na cilju izgledali takole