Letošnji julij se je začel z veliko vročino, v kateri ni bilo možno kaj prida kolesariti, zato sem imel v tem času večinoma le večerne in nočne ture, ki so bile pravi užitek. Še zlasti vožnja ponoči nudi neverjetne občutke. Prometa je manj. Z močno prednjo lučjo, zadnjo lučjo, odsevnim jopičem in odsevnimi trakovi na nogah, sem bil zelo viden in vsi vozniki so me že od daleč videli in se me izogibali, tako da v nočnih vožnjah še nikoli nisem doživel kake neprijetne izkušnje z avtomobilisti. Pa tudi bolj hladno je, temerature so zelo prijetne za kolesarjenje.
Ko je huda vročina minila, so se tudi treningi spet odvijali preko dneva, včasih pa so se zavlekli krepko v noč.
To poletje zelo hitro mineva. Pet dni kolesarjenja na Goričkem v super družbi, s katerega sem se vrnil v ponedeljek, 25.7. je ekspresno minilo. Tisti klanci niso dolgi, so pa strupeno strmi, tudi krepko preko 20%, teren pa je le redko raven. Torej idealno za prirave za francoski PBP, ki se hitro bliža. Tam menda tudi ni ravnine, pa tudi ne zelo dolgih klancev. Le 1230 km gor in dol, da dobiš morsko bolezen.
Po dnevu v službi, sem bil v sredo že na 305 km dolgem brevetu, ki je potekal iz Ljubljane do Tolmina, Bovca, preko Vršiča na Gorenjsko do Kamnika in spet v Ljubljano. Nabralo se je za kakih 3000 višincev. Super tura s kar spodobnim tempom in zaključkom v gostilni Viški hram na Dolgem mostu v Ljubljani.
Po dveh dnevih v službi je nastopila sobota. Tisti, ki smo bili na Goričkem, smo se dogovorili za nor projekt, h kateremu smo privabili še Edija z Lesc, sicer stalnega udeleženca brevetov v Sloveniji in letošnjega PBP. Majhna skupina ene kolesarke in treh kolesarjev se je zjutraj, večinoma vsak iz svoje smeri napotila od doma napotila v Split. Midva s Tanjo s Severne Primorske, Nevijo iz Kopra, Edi pa z Lesc. Ko smo se srečali, je imel Edi prevoženih že okoli 100 km več kot ostali trije. Otovorjeni z manjšimi prednjimi in zadnjimi torbami (le Edi je imel nahrbtnik), v katerih smo imeli le najnujnejše stvari, kopalke in miniaturne brisače, smo kar hitro premagovali kilometre. Na poti je bilo veliko zanimivih dogodivščin, foto Edi je naredil ogromno lepih fotografij, vse skupaj pa je bila idealna priprava za Francijo, saj smo vozili tudi ponoči. Zadnja tretjina poti je bila bolj počasna, saj smo se zaradi zaspanosti in utrujenosti malo več ustavljali. Prijetno utrujeni, smo v Split, s Tanjo in Nevijem smo imeli vsak prevoženih le malo manj kot 500 km, Edi pa malo malnj kot 600 km, prispeli v nedeljo v dopoldanskih urah, poiskali mestno plažo, se kopali v morju in zaspali v bližnjem parku. Žal ni bilo časa za ogled tega lepega mesta, saj smo imeli ob pol osmih zvečer že trajekt proti Reki, kamor smo prispeli v ponedeljek zjutraj. Sledilo je le še dobrih 100 km kolesarjenja do doma, skupaj pa je na tej avanturi naneslo skoraj 600 km. To je bil tudi zadnji test pred odhodom v Francijo, pokazal pa je zelo dobro pripravljenost vseh štirih. Še posebej sta lahko s svojo pripravljenostjo zadovoljna Tanja, ki je imela to poletje precej zdravstvenih težav in skoraj mesec dni ni sestavila konkretne ture ter Nevijo, ki je s svojimi skoraj 60 leti izredno hiter in vzdržljiv.
Sledi le še nekaj dni strmih klancev ponovno na Goričkem, še kaka daljša tura, potem pa le še počitek, saj se odhod v Francijo nezadržno bliža.
Ni komentarjev:
Objavite komentar