Po dveh izvedbah bom na tretji sodeloval tudi sam. Podobno kot na DOSu, ko sem se tudi priključil v tretji izvedbi. Le da sem za DOS vedel prej, za TCR pa mi je Doug povedal letos, ko smo skupaj vozili 2200 km po Italiji. Ideja mi je bila takoj zanimiva, a sem si jo hotel podariti še leto kasneje. Takrat, ko bo moji starosti poveljevala 5. Ampak skušnjava je bila prevelika, zato bom zraven v letu, ko jih bom napolnil 49. Start bo ob polnoči na 25. julij 2015.
Razpisanih je bilo 150 mest za solo konkurenco in 100 za 50 dvojic. Seveda sem se prijavil za solo. Zanimanje je bilo izjemno in število prijav je v nekaj urah krepko preseglo število razpisanih mest.
Dolgo časa je trajalo preden sem bil s strani organizatorja potrjen, da bom na startni listi. Pravzaprav mi je že večer pred končnim datumom pisal Doug in povedal, da je sprejet. Le malo za tem dobim Borisov mail z enako vsebino. Jaz pa ... nič ... nič ... nič, ... saj se ne da povedat, kako sem bil psihično sesut. Jebela, Borisu sem jaz povedal za to, teral sem ga, da se prijavi, pomagal sem mu izpolniti vse tiste vprašalnike v angleščini ... zdaj pa je on zraven, jaz pa ne ... Saj ne, da bi bil kaj jezen nanj. Niti približno, saj ni nič kriv, le obupno sem se počutil ...Za zmešat se ... dobesedno ... ko si nekaj res želiš, pa tega ni in ni ... V nedeljo zjutraj tudi še ni bilo nič novega. Še dobro, da sem šel na polmaraton v Crikvenico, da sem se vsaj malo zamotil, je pa bilo iz aviona videti, da me nekaj žre, sem pa vsaj tam naredil nekaj koristnega. Pozno popoldne tudi še ni bilo nič novega. Prepričan sem bil, da ne bo nič. A upanje umre zadnje ...
Potem pa ... zvečer pride mail z vsebino ''Phew! You made it.'' ... in zadovoljstvo je bilo nepopisno. Prvi odziv (ki sem ga bil najbolj vesel) s čestitkami je bil, da sem zdaj tudi uradno med ubrisanimi. Seveda, uradno ali neuradno. To že vem, do zdaj je vedela večina, zdaj veste vsi in to je to. Pot do uresničitve življenjskega projekta je odprta.
Na kratko. Transcontinental race (TCR) je dirka. Dirka z mnogimi sestavinami breveta. Dirka, na kateri pridejo v cilj le najboljši. Tako opozarja organizator na svoji spletni strani. Tam na prvi strani tudi piše ''Many will fail.'' Ne vem sicer, kako me organizator pozna
Strogo prepovedana je vožnja v skupini, prav tako ni dovoljena nobena pomoč tretjih oseb. Torej se gremo peljat brez spremljevalne ekipe. Kar imaš s sabo pač imaš, vse ostalo nabavljaš po trgovinah, lokalih, ... Gre za sistem enakih možnosti za vse.
Trasa bo dolga okoli 4200 km. Štart bo nekje v Flandriji (točen kraj bo znan spomladi), cilj bo kot vedno v Istanbulu. Vmes so le štiri kontrolne točke: prelaz Mont Ventoux (obvezna je najtežja smer iz Bedoina), Strada dell' Assietta (stara vojaška makadamska, blatna in kamnita cesta med Sestrierom in Suso), Vukovar in Lovčen z obveznim vzponom iz Kotorja. Vso ostalo traso si določa vsak sam. Vsak udeleženec bo imel svoj čip, preko katerega nas bo mogoče spremljati preko organizatorjeve spletne strani in se menda osvežuje vsake 3 minute. Tako boste vsi lahko v vsakem trenutku za vsakega od nas vedeli, kje se nahajamo.
Torej ... priprave so se začele. Fizične in logistične in enkraten je občutek, ko mi želi veliko ljudi pomagati. Še posebej pri logističnem delu bom rabil veliko pomoči. Hvala vsem!
Navijači med dirko pa ... upam na čim več vas vseh ... vsak bo dobrodošel ... hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar