TCR trening 2. del

TCR trening 1. del

 

moje otovorjeno kolo

Na bosanski in črnogorski strani mejnega prehoda me pozno zvečer čudno gledajo in povsod preverjajo mojo osebno izkaznico. V zadnjih nekaj dneh so mi jo tolikokrat preverili, da sem zdaj siguren, da ni ponarejena.

Črna gora me je lani, ko smo bili tam na pripravah, takoj prevzela. Zelo lepa pokrajina, večinoma zelo spodobne ceste, veliko kvalitetnih klancev, imajo evro, nizke cene, ... Lepo je bilo. 

pogled na ''gornjo'' stran iz predora

Vstop v Črno goro je bil pričakovano hribovit. Čakalo me je še 35 km klanca. Vedno bolj je pihalo in vedno bolj deževalo. Trda tema, obupno slaba cesta in spet vožnja po krajih brez civilizacije. Celo večnost je trajalo, da sem prišel do glavne ceste, ki je boljše kvalitete. Bližal sem se krajem, ki sem jih poznal z lanskih priprav. Vedno bolj dežuje in vedno bolj piha. Iz vseh možnih smeri. Nekaj časa v hrbet, naslednji trenutek že v prsa. Pa bočno v vseh kombinacijah ... V enem redkih (kratkih) hitrih spustov me premetava, kot bi bil na rodeu. Postaja tudi vedno bolj hladno. ura je okoli pol dveh zjutraj in na poti sem drugo noč. Dež ne popušča in vedno bolj lije. Ko se začnem spuščati v dolino proti morju, ne vidim več niti dva metra pred sabo, čeprav imam zelo močno luč na čeladi. Upam, da ne padem, ker bi me lahko kdo povozil, čeprav skorajda ni drugih vozil. Upam tudi, da ne povozim kakega večjega kamna, ki ga je voda nanesla na cesto, in nimam defekta. 

na levi Franjo Tušek, na desni pa en neprespan

Počasi in previdno in premočeno se pomikam naprej in spuščam proti morju. Ura je dve zjutraj in res ne vidim skoraj nič pred sabo. Vem, da so malo naprej predori. Ne vem točno, koliko časa bom še rabil do njih, a enkrat bom že tam. V bistvu se nisem kaj dosti ukvarjal s tem, da sem premočen. Bolj sem iskal rešitev, kako do predora in kako potem naprej. Zdi se mi, da je pretekla cela večnost, preden sem prišel do prvega. Moker tudi skozi kosti. Predor je dolg kakih 300 metrov, nima razsvetljave, ima pa na vsaki strani pločnik. Civilizacije spet nikjer v bližini. Še dobro, da imam nekaj suhih oblačil v torbi. Apidura je odlična torba in vredna svojega denarja. Kljub dolgi vožnji v takem nalivu, je bilo notri suho.

nekje proti Lovčenu

Preoblečem se, obujem neoprenske nogavice in sandale, ki sem jih tudi imel s sabo. Zunaj še vedno lije, močno piha in mrzlo je. Poskušam posušit še kaj toplejšega, kar je bilo popolnoma mokro. Vsake toliko mimo pridrvi kak šleper, ki ne vozi manj kot 100 km/h. Zaspati se ne da, ker je premrzlo. Baterija mobija je prazna. 

Potem se spomnim na polnilec, ki ne dela. Poiščem ga v eni od torb, ga vžgem in ... Delaaaaaa! Hitro priklopim mobi, da si ne premisli. Še vedno je noč, redka vozila drvijo mimo z veliko hitrostjo. Že kar nekaj časa sem v predoru. Ven se ne da, ker še vedno lije. Hrane in pijače imam dovolj. Izkušnje glede tega so neprecenljive in niti v enem trenutku nisem ostal lačen in žejen.

Lahko bi se sicer v tistem nalivu spustil v dolino, ampak do tam je kar precej km spusta, po katerem bi moral voziti zelo počasi in previdno, pa še suha oblačila bi zmočil. Rezervo rezerve nisem več imel. Torej ostajam v predoru. Na TCR bo seveda drugače in brez kalkuliranja.

izjemno lepi razgledi

Franjo je Štajerec, ki s svojo Ido živi v Baru. Že prej sva bila dogovorjena, da se slišiva, ko pridem v Črno goro. V Baru mi je uredil prenočišče. Pokličem ga, a številka ne obstaja. Ahjej! Očitno sem jo narobe prepisal, ko mi jo je poslal na FB. Potem mu pišem na FB. Takoj se oglasi in z Ido me že gresta iskat.

Sicer je trajalo kar precej časa preden smo se uskladili, kje sem. A po osmih urah v predoru, smo kolo razstavili, ga dali v avto in se odpeljali v Bar. Deževati je nehalo. V Baru, ki je pravo turistično obmorsko mesto, je prav pasala velika porcija giric, ki je bila le 2,5 €. Ja, Črna gora je res poceni. Potem pa v sobo. Spat? Ah, kje pa. Zunaj je zdaj sonce. Pa ja menda ne bom spal ob sončnem popoldnevu. Nekako sem posušil vse mokre cunje, kasneje pa ... neverjetno ... za eno uro sem zadremal ...

ni bilo za hiteti ... izjemna pokrajina

Zjutraj se zbudim v lep, topel in sončen dan. Prvotni plan, da si čez dan ogledam mesto in grem zvečer od tu na vlak do Beograda, se v trenutku spremeni. Na hitro se pripravim, zbašem stvari po torbah in grem. S kolesom do Podgorice, tam bom šel zvečer na vlak. Po nekaj km pridem v Sutomore. Tam smo bili lani nastanjeni v času priprav. Pot, ki jo zdaj vozim, smo velikokrat prevozili. Do Budve je veliko prometa, potem proti Kotorju še več.

Zavijem desno v klanec. Proti Lovčenu. Ko se začnejo prve serpentine, sem večinoma sam na cesti. Le sem in tja kaki turisti. In poročni obred nekje pod cesto. Ko se peljem mimo, nevesta niti ne trene z očesom. Ženin me pogleda. Kdo ve, kaj si misli. Morda se me bo čez nekaj let spomnil.

vrh Lovčena

24 km vzpona do Njegušev je eden izmed najlepših vzponov, ki sem jih kdaj vozil. Razgledi so izredno lepi. Potem moja trasa zavije desno in takoj naletim na zapornico. Prijazen možakar razloži, da je vstopnina v nacionalni park Lovčen 2 € na osebo. Malo se pogovarjava, zanima ga, od kje sem, potem še več podrobnosti. Povem mu, da bom tudi na TCR v začetku avgusta šel po isti poti. Čudi se moji poti, verjetno si misli o ''ludem Slovencu'', a nič ne reče. Mudi se mi naprej, spusti me brez plačila in pove, da mi tudi na TCR ne bo treba plačati. Pozdraviva se kot stara prijatelja.

Po tej smeri še nisem šel do vrha. 6 km ozke in kar strme ceste. Še posebej, ko si kvalitetno obtežen s torbami. Pod vrhom se pri odcepu za Cetinje na hitro odločim. Ne grem do vrha! To si prihranim za avgust. Naj bo takrat prvič, saj tudi na lanskih pripravah nisem mogel tja gor. Takrat zaradi snega.

na poti proti Podgorici (v ozadju Skadarsko jezero in Albanija)

Spust v Cetinje je bil hiter, še kratek postanek na Petrolovi črpalki, da si napolnim bidone. V Podgorici sem bil pozno popoldne.

Potem pa vlak. Po svoje škoda, ker sem šel na nočnega. Do Beograda je izredno slikovita proga z 254 predori in veliko viadukti. Progi se reče tudi ''Titov vlak''. Morda enkrat drugič ... kdo ve ...

na vlaku

V Beogradu me zgodaj zjutraj čaka nekaj ur čakanja do povezave do Zagreba. Ob sedmih zjutraj mi paše porcija čevapčičev. Zvečer sem v Dobovi. Le še 45 km turističnega kolesarjenja do Novega mesta in praznična avantura je bila končana.

Epilog in zaključki:

Bila je lepa tura. 890 km. Prvič sem se sam odpravil tako daleč, prvič sem vozil sam podnevi in ponoči po državah nekdanje Jugoslavije. Po krajih, ki ji še nisem poznal. Zanimivi so bili predvsem nočni predeli, ko blizu ni bilo nobene civilizacije. A cela pot je potekala v sproščenem vzdušju in niti enkrat se nisem počutil nelagodno. Enkratno in čista uživancija.

Ogled trase je bil več kot koristen in skoraj sigurno bom šel na TCR po malenkost lažji trasi. Na TCR bo ta del težak. Teren je zelo razgiban. Bosna in kasneje Črna gora bosta naredila red. 

Prvotni načrt, da 950 km do Lovčena opravim v 48 urah je bil uresničljiv. V tistem neurju nisem hotel tvegati več, kot je bilo nujno potrebno in tudi vmes sem se veliko pogovarjal z domačini. Predvsem ob postankih na bencinskih črpalkah, pekarnah in ostalih postankih. Na TCR ne bo šlo tako hitro. Lovčen bo na okoli 3000. km. Tam me bo le še en DOS čakal do cilja. Po kilometrih in verjetno tudi po višincih.

TCR bo že čez dva meseca. Vedno hitreje se bliža, ampak do takrat bo treba še nekaj prevozit. Najprej bo to nedeljo (24.5.) v Benetkah start 2200 km breveta.