Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

18. avgust 2020

Naturathlon 2009 (19.-30.8.2009) ali Narava brez meja

Narava brez meja

(spodnji zapis je bil 6.11.09 objavljen v časniku Šolski razgledi)

Poleti 1989 je bil v središču pozornosti svetovne politike poseben dogodek. Železna zavesa se je začela dvigati, na dan pa je prišel poseben in enkraten oder narave: zeleni pas Evrope – nekdanji mejni pas, ki je ločeval vzhodno in zahodno Evropo z okolico. Tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti neprehodna meja, se je razvila osupljiva narava s pomembno biotsko raznolikostjo. Zeleni pas Evrope, ki zdaj povezuje ljudi z vzhoda in zahoda, predstavlja zgodovinski spomenik premostitve delitve Evrope, ki ga je vredno varovati.

Nemški Zvezni urad za varovanje narave in avstrijski Zvezni urad za okolje sta se lotila obletnice tega dogodka s prestižnim okoljsko-športnim projektom Naturathlon 2009. S pomočjo medijske promocije ga postavljata v središče širše javnosti. Častni pokrovitelj prireditve je bil Mihail Gorbačov, ki pravi, da akcija povezuje pazljivo ravnanje z okoljem, naravo ter šport v poletnih mesecih sprostitve in oddiha.

Naturathlon 2009 pomeni sklop dejavnosti v počastitev 20. obletnice padca železne zavese, osrednje dogajanje pa je bilo skoraj tisoč šeststo kilometrov dolgo kolesarjenje po zeleni vezi od Soprona na Madžarskem do Strasbourga v Franciji – po različnih pokrajinah, naravnih parkih in območjih izjemnih naravnih lepot.

Od športa do obračanja sena

Pot je potekala tudi po Sloveniji, in sicer na Goričkem, v nadaljevanju pa predvsem med naštetimi državami, tam, kjer je dejansko potekala železna zavesa, pozneje pa tudi po nekdanji meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Vse se je dogajalo med 19. in 30. avgustom letos, ko smo sklenili Naturathlon v prostorih Evropskega parlamenta. Štart 19. avgusta ni bil izbran naključno. To je namreč dan, ki oznamuje 20. obletnico prvega preboja železne zavese na avstrijsko-madžarski meji. V Sopronu je takrat prišlo do prvih množičnih prebegov državljanov Nemške demokratične republike na zahod. Dan pred uradnim začetkom je bil tudi prolog na Goričkem v Sloveniji. Za organizacijo je skrbela zelo številna ekipa, ki je svoje delo večinoma opravila brezhibno. Prireditev sta stalno spremljali tudi medijska in televizijska ekipa.

Prireditve se je udeležilo 24 predstavnikov iz šestih držav (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Avstrija in Nemčija), od tega šest žensk. Slovenijo sva zastopala mag. Andrej Zaman iz Ajdovščine in Marija Kozin iz Škofje Loke. Pogoj za udeležbo sta bila le dobra psihofizična pripravljenost in razpoložljiv čas, vendar še dveh predstavnikov iz naše države ni bilo mogoče dobiti. Nobena od dejavnosti na Naturathlonu ni imela tekmovalnega značaja. Poleg kolesarjenja smo se preskusili še v plezanju v steni in adrenalinskem parku, jahanju, teku, veslanju, vožnji s kanuji in jadrilicami, v smučarskih skokih, poletnem biatlonu in lokostrelstvu, izdelovanju splava in vožnji z njim, v jahanju, pohodništvu, nordijski hoji, v Avstriji smo igrali nogometno tekmo z domačini, pomagali smo pri čistiti gozd, obračati seno, obiskali smo muzej skrilavca in kraj Mödlareuth, imenovan tudi Little Berlin …

Kolesa smo celo nosili, večkrat zašli …

Udeleženci smo bili razvrščeni v šest skupin s po štirimi mednarodno mešanimi predstavniki. Organizator si je prireditev zamislil tako, da je iz vsake skupine dnevno etapo kolesaril drug predstavnik, ostali pa so se udeleževali drugih dejavnosti, tako da nihče ni prekolesaril celotne 1.600 kilometrov dolge trase. Sam sem prekolesaril skupno 1.130 kilometrov s približno 15.500 višinskimi metri.

Da kolesarjenje ne bi bilo preveč preprosto, je bilo speljano po zelo razgibanem terenu, večinoma po gozdnih poteh, kolesarskih stezah, precej po makadamu, nekaj po zemlji in globoki mivki (kot bi se vozili po igrišču za odbojko na mivki), včasih po povsem uničenih cestah, enkrat pa smo morali kolesa tudi nesti v strmino približno 45 minut, tako da cestno kolo nikakor ni bilo primerno. Večinoma smo uporabljali treking ali gorska kolesa. Dnevne etape so bile dolge od 90 do 190 kilometrov, trajale so ves dan. Na teh etapah ni bilo spremstva ali pa smo imeli stik s spremstvom le na približno vsake tri do štiri ure, ko smo na hitro napolnili bidone s pijačo in nekaj malega pojedli. Ker ni bilo stalnega spremstva, smo se morali sami orientirati s pomočjo izrezov kart; navigacije nismo smeli uporabljati. Zato smo tudi večkrat zašli, a smo na koncu vedno našli pravo pot. Tempo kolesarjenja je bil naporen, povprečne hitrosti pa zavidanja vredne za tak teren. V skoraj vsakem mestu, v katerega smo prikolesarili ali pa je tam potekala katera druga naša dejavnost, so nas sprejele množice zbranih.

Kaj pa ponoči?

Kolesarjenje in druge dejavnosti so potekale že od ranega jutra, po večerji pa smo imeli še sestanek, na katerem so nam organizatorji povedali, kaj nas čaka naslednji dan. Predstavili so nam tudi traso in profil kolesarske trase. Nekateri so sicer vztrajali in se pogovarjali še pozno v noč ali jutro, večina pa je šla spat. Spali smo po hotelih, nekajkrat v šotorih, enkrat pa v raznovrstnih kočah, ki so značilne za različne predele sveta. Prav v teh kočah, v kraju Bayerisch Eisenstein v Nemčiji poleg češke meje, je bilo najbolj zanimivo prenočevati. Na jasi sredi gozda in v gozdu je bilo namreč mogoče spati v zemljanki, v kočah, kot jih imajo v Pakistanu, Butanu … Nekateri so si izbrali spanje v viseči mreži 15 metrov nad tlemi. Pod eno od teh koč je tekel potok, spet v drugi so bila stekla, ki so vsako uro spreminjala svetlobo v prostoru ... Žal razen spanja nismo imeli kaj prida od tega kraja, saj smo že ob svitu vstali in šli novim dogodivščinam naproti.

Morda še najbolj zanimiv in komičen dogodek z Naturathlona 2009, ki se je ponovil večkrat. Med udeleženci je bil tudi mlajši Madžar. Deloval je izjemno uglajeno, njegov nastop je bil zelo odločen in prefinjen, vendar se je pri kolesarjenju vedno izgubil, tako da ga je bilo treba iskati. To iskanje je trajalo dolgo, včasih tudi uro ali dve, a na srečo se je na koncu vedno vse srečno izteklo. Sprva nam je to povzročalo skrbi, pozneje le še veliko smeha …

Evropske poslance smo pozvali, naj ohranijo naravo

Prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pomembnejše je bilo politično sporočilo, in sicer da se kaj podobnega, kot je bila železna zavesa, ne bi več ponovilo. Naturathlon je poudarjal tudi potrebo po gibanju v naravi, saj smo se ukvarjali le s športi, ki jih lahko gojimo v naravi. Na cilju, v prostorih Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo podpredsedniku tega predali memorandum, s katerim udeleženci Naturathlona pozivamo evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Prireditev je bila demonstracija in predstavitev aktivnega doživljanja narave brez zidave športnih objektov, ki pogosto porušijo krhke vezi v naravnih ekosistemih. Iniciativa Zelena vez Evrope tako podpira naravi prijazen razvoj in čezmejno sodelovanje pri ohranjanju narave. Seveda pa je bilo pomembno tudi medsebojno druženje.

Podpore znanih osebnosti ni nikoli odveč

Pri različnih dejavnostih so sodelovale tudi znane osebnosti. Najbolj znani med njimi so bili Jens Weissflog, nekdaj zelo uspešnen nemški smučarski skakalec, Rosi Mittermaier in Christian Neureuther, nekdanja nemška smučarska superšampiona in Marcel Würst, nekdanji vrhunski nemški profesionalni kolesar.

Pred tem dogodkom nisem vedel nič o Zeleni vezi, nekaj malega sem se spomnil le o dogodkih 19. avgusta 1989 v Sopronu na Madžarskem. Prav zato sem zelo zadovoljen, da sem se lahko udeležil tega Naturathlona, saj sem v tem času izvedel veliko meni novih podrobnosti o dogajanju v času železne zavese. Skoraj dvotedenska prireditev se je sprva zdela razvlečena, na koncu pa se je izkazalo, da bi vsi še kar ostali skupaj. Hujših poškodb na srečo ni bilo (sam sem si v Avstriji na nogometni tekmi z domačini zvil gleženj). Tudi oprema, predvsem kolesarska, je zdržala – razen par predrtih zračnic. Organizacija je bila domišljena do podrobnosti. Videl sem precej novih krajev in naravnih parkov, spoznal čudovite, v športnem smislu enako misleče ljudi.

Morda tudi pri nas

Naturathlon je bil sicer že večkrat, vendar vedno le v Nemčiji. Letošnji pa je bil prvič mednarodni, prav zaradi že omenjene 20. obletnice padca železne zavese. A kot kaže prireditev ne bo več mednarodna, saj je ta povezana tudi z velikimi stroški. To smo vsi udeleženci verjetno še najbolj obžalovali. Vsekakor bi se takega ali podobnega dogodka z veseljem ponovno udeležil. Morda lahko kaj podobnega nastane tudi na slovenskih tleh s slovensko pobudo in organizacijo.

Več informacij o tem dogodku na http://www.naturathlon2009.de/.

Še nekaj informacij glede tega Naturathlona. Kot rečeno smo v memorandumu pozvali evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Takrat razen podpredsednika EP tam ni bilo nobenega E poslanca. Iz lastne radovednosti sem konec decembra 2009 po elektronski pošti pisal slovenskim E poslancem glede tega memoranduma, če so z njim seznanjeni, kaj nameravajo ukreniti, ... Od sedmih sta mi samo dva odpisala, da ga ne poznata, ostalih pet pa ni našlo niti toliko časa, da bi mi odgovorilo. Toliko o tem, kakšne E poslance imamo.

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja