Bolj star, bolj nor: Sezona 2014 2. del (še vedno brevet 2200 km)

1. del

... nadaljevanje ...

Sreda, 28.5.2014

Kmalu po kontrolni točki na 1065. km je Edi spet ostal zadaj. Ravnina ob morju, nasprotni veter. Vročina je neizprosna, z Borisom voziva skupaj. Družno ugotoviva, da imava še manj kot 1100 km do konca. Res bo prehitro konec te uživancije.

O drugih udeležencih nimamo nobenih informacij. Na precej kontrolnih točk smo prišli prvi. Le s štirimi Italijani se stalno prehitevamo. A oni gredo ponoči spat, potem odšprintajo etapo, dolgo počivajo na kontroli in tako naprej. Meni bolj ustreza moj način vožnje. Malo ustavljanja, malo spanja in stalna vožnja. Saj sem prišel vozit, v tem uživam. Počival in spal bom doma.

Zgodaj popoldne pokličem Edija. Pravi, da je nedaleč zadaj. In ga počakava. Uro in pol je trajalo, preden je prišel. Boris je ta čas izkoristil za spanje, jaz pa ... Ja, spet nisem bil zaspan ... 

Ko pride Edi, nadaljujemo. Kmalu se začne klanec in nas dohitijo naši štirje Italijani. Kot ekspresni vlak odbrzijo dalje. Niti poskušali nismo iti za njimi. 

Na celem brevetu je bila zelo otežena oskrba s hrano in pijačo. Precej smo vozili po območjih, kjer ni trgovin in možnosti oskrbe. Na okoli 1170. km smo prišli v nek kraj, kjer smo se ustavili v trgovini. Najedli smo se in naredili nekaj zaloge. Z Borisom kreneva naprej, Edi ostane tam. Do naslednje kontrole na 1183. km je dolg in hiter spust. Tam ga čakava kakih 20 minut. Še vedno ga ni. In greva naprej. Od takrat dalje se nismo več videli. Kasneje je povedal, da je bil tam tako zaspan, da je moral iti spat. Midva pa naprej. Brez spanja. Proti Caserti. 

Caserta

Ko sva se z Borisom bližala Caserti sva se enkrat spuščala v krajši spust. Jaz spredaj, on za mano, pred nama dva avtomobila. Prvi od njih se je ustavil, ker je moral zaviti levo, avto za njim je tudi ustavil, jaz sem imel dovolj varnostne razdalje za varno počasno ustavljanje. Potem pa poči. Boris se zaleti v mene. Obstanem brez padca, Boris pa se prevrača v kanal ob cesti, njegovo kolo prav tako. Položim moje kolo na tla in grem proti njemu. Boris se ta čas že pobira. Slišim ga, kako preklinja, skupaj pa sva najprej pogledala, če je njegovo kolo vozno. Malo sva naravnala krmilo in že je bilo kot novo. Šele potem je prišel na vrsto on. Na srečo tudi z njim ni bilo nič narobe in očitno jo pri vsem tem najbolj skupil moj menjalnik, v katerega je priletel. Od takrat dalje se je odločil, da bo delal popolnoma po svoje. Ne glede na ukaze prestavne ročice.  

Srbi pravijo: ''Što južnije, to tužnije''. To velja tudi za Italijo. Caserta je kakih 20 km oddaljena od Neaplja. Ceste obupne, promet tudi. Tam ne veljajo pisana prometna pravila. Prednost ima tisti, ki ima večji, hitrejši avto in je v križiščih bolj iznajdljiv. Če ti slučajno da kdo prednost, je to zato, ker se boji, da mu podrsaš avto. So pa tam zelo napredni. Trobljenja ne manjka. Očitno ima vsak avto serijsko vgrajen senzor, ki vključi trobljo, ko zazna kolesarja pred sabo. Najnovejši so tisti senzorji, ki vključijo trobljo takoj za tvojo ritjo, zadnji modeli imajo avtomatsko dvakratno trobljenje. Če ti morda kdo ne potrobi, mora verjetno na poseben tečaj, da se tega odvadi in naslednjič potrobi vsaj dvakrat.

Pozno popoldne sva prišla v Pompeje. Kot bi vozila v labirintu, vse ulice in ceste so bile enake. Levo, naravnost, desno, desno, naravnost, desno, levo, ... Pa sem in tja kake ulice ni bilo več, katera od cest je bila neprevozna, ... Imela sva občutek, kot bi vozila v krogu. Cela večnost je trajala preden sva prišla iz tega kaosa. Kasneje sem pogledal traso, ki pa je bila ravna. Torej sva vozila naravnost ... Vsaj pol ure je trajalo, da sva se prebila iz enega obupno prometnega križišča in našla pravo pot.

Amalfi

Potem se je začel klanec. Vozila sva ga ponoči, v začetku malo zašla, potem pa nadaljevala po pravi poti. 22 km ga je bilo. Tu sem imel prve večje krize. Postal sem zaspan in dvakrat sem se moral za nekaj minut ustaviti. Na vrhu je bilo precej hladno, pihalo je. Oblekla sva se in se spustila v dolino. A ta dolina je imela vmes še kup strmih vzponov. V trdi temi je bilo videti strmo pokrajino ob morju in obrise lepe pokrajine, ampak podnevi bi bil razgled nedvomno lepši. Naslednje leto je treba tja priti nekaj ur prej! 

Okoli polnoči končno prideva na kontrolno točko v kraju Ageorla na 1.359. km. To je najbolj južna točka našega breveta, zdaj bo šlo le še proti severu. Spet nek barček, ki je bil na srečo še odprt. Dovolijo mi naponiti baterijo telefona, ki je bila popolnoma prazna in zaspati na klopi naslonjen na mizo. A me kmalu zbudijo, ker zapirajo. ''Preselim'' se čez cesto na eno klopco. Boris je bil že prej tam nekje. Ob morju sva, kar precej piha, mrzlo je. Občutek mraza je zaradi utrujenosti in neprespanosti še toliko večji. To začuti tudi moj spremljevalec kašelj in me začenja opominjat, da je tudi on z mano. Ne preneha, dokler se spet ne ogrejem.

Spanje oz. dremanje se je spremenilo v drgetanje od mraza in okoli štirih zjutraj greva naprej. Še v trdi temi in na tešče naju čaka 12 km klanca. Ko sva prišla do vrha, sva imela veličasten jutranji razgled na Pompeje in Vezuv. Tam nekje sva vozila včeraj, danes greva v drugo smer. Proti cilju. Le še okoli 800 km.

Dolg spust se je vlekel kot čreva. Sestradana sva komaj čakala, da dobiva kako trgovino. A v večjem mestu, kamor sva prišla, je bilo še vse zaprto, ker sva bila prezgodnja. Na srečo le dobiva nekaj odprtega in pobereva skoraj vse kar imajo. Vsaj pol ure sva imela piknik na neki avtobusni postaji. Mimoidoči so naju precej čudno gledali. No, verjetno res nisva izgledala najbolj sveže.

Nadaljujeva proti Avellinu. V klanec proti naslednji kontroli. Spet sem postajal zaspan. Z Borisom bolj malo govoriva. Nobene energije ni za to. V klanec vozim z vklopljenim avtomatskim pilotom in spim na kolesu. Ko mimo pripelje kamion, se zdrznem in zbudim. Spal sem na kolesu in v klanec vozil v ovinke. Tudi Boris je imel težave z neprespanostjo. Nekako sva se le privlekla do Avellina. To je bila ena težjih etap. Zelo hribovita, naslednja, ki naju je čakala je bila zelo podobna.

Majhni zeleni možiclji

Enkrat, kdovekje naprej od Avellina, mi Boris reče, če si mi zdi kaj čudnega, če ga nagovarjajo eni čudni zeleni možiclji. ''Ne, to je nekaj normalnega! Kaj pa pravijo?'', se poskušam pohecat. ''Ne vem, zaenkrat jih ignoriram'', pravi. ''Ti jih le ignoriraj še naprej!'' Pa se gledava in se smejeva drug drugemu. Ja, malo nama gre že na otročje. Tudi nenormalne reči postajajo normalne.

Pomanjkanje hrane

V Avellinu na 1417. km sva se vsaj za silo najedla in nadaljevala. Bil je četrtek in peti dan sva bila na poti, ki je vodila po pokrajini, kjer večinoma ni bilo naselij in možnosti oskrbe s hrano in pijačo. Kot bi vozila po niču. Večkrat se je zgodilo, da sem se ustavil in po vseh torbah preverjal, če se je morda kam skril še kak kos hrane. V želodcu mi je tako krulilo, da mi je pregnalo tudi zaspanost. Mi se sploh ne zavedamo, kakšen luksus imamo z našimi bencinskimi črpalkami, ki so na bogato posejane po celi Sloveniji. Tam se lahko oskrbiš z vsem, kar rabiš. Pa skoraj v vsaki vasi je kakšna, mnoge so odprte non stop. V ''razvitem'' zahodnem svetu jih ni takih. 

Ko sem se enkrat tako za trenutek ustavil, je šel Boris naprej. Nadaljujem sam. Nobenega problema, saj imam mojo navigacijo. Vsaj baterij imam dovolj. A misli se ne da preusmeriti drugam, kot na hrano. Čez kaki dve uri le naletim na trgovino. Očitno jo je Boris spregledal, saj ga ni bilo tam. Grem notri in si naberem reči za cel mesec. Pred trgovino se usedem na tla in jem. Tudi tu me mimoidoči čudno gledajo. A zdaj sem imel zalogo za cel dan. V vrečki na krmilu. Ja, tisti, ki me je videl tako otovorjenega, si je sigurno mislil, da sem doma dobil odpoved ...

Morcone, 1.490 km

Še pred kontrolno točko v kraju Morcone sem v klanec (kaj pa drugega?) dohitel Borisa in skupaj sva složno nadaljevala. Na tej kontrolni točki so nam organizatorji prvič in edinič ponudili nekaj oskrbe. Spet sem se preoblekel v čist dres, spet sem občutil, kako je, če se dobro umiješ. Pa hrane je bilo v izobilju. Končno. Dve tretjini poti sta za nami, tudi tu sva bila z Borisom prva. Le še 700 km do cilja. Ena podljšana 600tka. Mala malca. Še prehitro bo konec. Naslednja etapa je še precej hribovita, potem še pol naslednje, zatem pa spust do morja in ravnina do cilja. Čista in nora uživancija.

Še se nadaljuje ...

Nadaljevanje: kontakt s Slovenijo, dogajanje in navijaško razpoloženje na forumu ŠD Randonneurs Slovenija, še vedno nas čakajo halucinacije, lov divjih živali za Borisom, spet spanje na kolesu in vožnja do cilja.