Naturathlon 2009 (19.-30.8.2009) ali Narava brez meja

Narava brez meja

(spodnji zapis je bil 6.11.09 objavljen v časniku Šolski razgledi)

Poleti 1989 je bil v središču pozornosti svetovne politike poseben dogodek. Železna zavesa se je začela dvigati, na dan pa je prišel poseben in enkraten oder narave: zeleni pas Evrope – nekdanji mejni pas, ki je ločeval vzhodno in zahodno Evropo z okolico. Tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti neprehodna meja, se je razvila osupljiva narava s pomembno biotsko raznolikostjo. Zeleni pas Evrope, ki zdaj povezuje ljudi z vzhoda in zahoda, predstavlja zgodovinski spomenik premostitve delitve Evrope, ki ga je vredno varovati.

Nemški Zvezni urad za varovanje narave in avstrijski Zvezni urad za okolje sta se lotila obletnice tega dogodka s prestižnim okoljsko-športnim projektom Naturathlon 2009. S pomočjo medijske promocije ga postavljata v središče širše javnosti. Častni pokrovitelj prireditve je bil Mihail Gorbačov, ki pravi, da akcija povezuje pazljivo ravnanje z okoljem, naravo ter šport v poletnih mesecih sprostitve in oddiha.

Naturathlon 2009 pomeni sklop dejavnosti v počastitev 20. obletnice padca železne zavese, osrednje dogajanje pa je bilo skoraj tisoč šeststo kilometrov dolgo kolesarjenje po zeleni vezi od Soprona na Madžarskem do Strasbourga v Franciji – po različnih pokrajinah, naravnih parkih in območjih izjemnih naravnih lepot.

Od športa do obračanja sena

Pot je potekala tudi po Sloveniji, in sicer na Goričkem, v nadaljevanju pa predvsem med naštetimi državami, tam, kjer je dejansko potekala železna zavesa, pozneje pa tudi po nekdanji meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Vse se je dogajalo med 19. in 30. avgustom letos, ko smo sklenili Naturathlon v prostorih Evropskega parlamenta. Štart 19. avgusta ni bil izbran naključno. To je namreč dan, ki oznamuje 20. obletnico prvega preboja železne zavese na avstrijsko-madžarski meji. V Sopronu je takrat prišlo do prvih množičnih prebegov državljanov Nemške demokratične republike na zahod. Dan pred uradnim začetkom je bil tudi prolog na Goričkem v Sloveniji. Za organizacijo je skrbela zelo številna ekipa, ki je svoje delo večinoma opravila brezhibno. Prireditev sta stalno spremljali tudi medijska in televizijska ekipa.

Prireditve se je udeležilo 24 predstavnikov iz šestih držav (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Avstrija in Nemčija), od tega šest žensk. Slovenijo sva zastopala mag. Andrej Zaman iz Ajdovščine in Marija Kozin iz Škofje Loke. Pogoj za udeležbo sta bila le dobra psihofizična pripravljenost in razpoložljiv čas, vendar še dveh predstavnikov iz naše države ni bilo mogoče dobiti. Nobena od dejavnosti na Naturathlonu ni imela tekmovalnega značaja. Poleg kolesarjenja smo se preskusili še v plezanju v steni in adrenalinskem parku, jahanju, teku, veslanju, vožnji s kanuji in jadrilicami, v smučarskih skokih, poletnem biatlonu in lokostrelstvu, izdelovanju splava in vožnji z njim, v jahanju, pohodništvu, nordijski hoji, v Avstriji smo igrali nogometno tekmo z domačini, pomagali smo pri čistiti gozd, obračati seno, obiskali smo muzej skrilavca in kraj Mödlareuth, imenovan tudi Little Berlin …

Kolesa smo celo nosili, večkrat zašli …

Udeleženci smo bili razvrščeni v šest skupin s po štirimi mednarodno mešanimi predstavniki. Organizator si je prireditev zamislil tako, da je iz vsake skupine dnevno etapo kolesaril drug predstavnik, ostali pa so se udeleževali drugih dejavnosti, tako da nihče ni prekolesaril celotne 1.600 kilometrov dolge trase. Sam sem prekolesaril skupno 1.130 kilometrov s približno 15.500 višinskimi metri.

Da kolesarjenje ne bi bilo preveč preprosto, je bilo speljano po zelo razgibanem terenu, večinoma po gozdnih poteh, kolesarskih stezah, precej po makadamu, nekaj po zemlji in globoki mivki (kot bi se vozili po igrišču za odbojko na mivki), včasih po povsem uničenih cestah, enkrat pa smo morali kolesa tudi nesti v strmino približno 45 minut, tako da cestno kolo nikakor ni bilo primerno. Večinoma smo uporabljali treking ali gorska kolesa. Dnevne etape so bile dolge od 90 do 190 kilometrov, trajale so ves dan. Na teh etapah ni bilo spremstva ali pa smo imeli stik s spremstvom le na približno vsake tri do štiri ure, ko smo na hitro napolnili bidone s pijačo in nekaj malega pojedli. Ker ni bilo stalnega spremstva, smo se morali sami orientirati s pomočjo izrezov kart; navigacije nismo smeli uporabljati. Zato smo tudi večkrat zašli, a smo na koncu vedno našli pravo pot. Tempo kolesarjenja je bil naporen, povprečne hitrosti pa zavidanja vredne za tak teren. V skoraj vsakem mestu, v katerega smo prikolesarili ali pa je tam potekala katera druga naša dejavnost, so nas sprejele množice zbranih.

Kaj pa ponoči?

Kolesarjenje in druge dejavnosti so potekale že od ranega jutra, po večerji pa smo imeli še sestanek, na katerem so nam organizatorji povedali, kaj nas čaka naslednji dan. Predstavili so nam tudi traso in profil kolesarske trase. Nekateri so sicer vztrajali in se pogovarjali še pozno v noč ali jutro, večina pa je šla spat. Spali smo po hotelih, nekajkrat v šotorih, enkrat pa v raznovrstnih kočah, ki so značilne za različne predele sveta. Prav v teh kočah, v kraju Bayerisch Eisenstein v Nemčiji poleg češke meje, je bilo najbolj zanimivo prenočevati. Na jasi sredi gozda in v gozdu je bilo namreč mogoče spati v zemljanki, v kočah, kot jih imajo v Pakistanu, Butanu … Nekateri so si izbrali spanje v viseči mreži 15 metrov nad tlemi. Pod eno od teh koč je tekel potok, spet v drugi so bila stekla, ki so vsako uro spreminjala svetlobo v prostoru ... Žal razen spanja nismo imeli kaj prida od tega kraja, saj smo že ob svitu vstali in šli novim dogodivščinam naproti.

Morda še najbolj zanimiv in komičen dogodek z Naturathlona 2009, ki se je ponovil večkrat. Med udeleženci je bil tudi mlajši Madžar. Deloval je izjemno uglajeno, njegov nastop je bil zelo odločen in prefinjen, vendar se je pri kolesarjenju vedno izgubil, tako da ga je bilo treba iskati. To iskanje je trajalo dolgo, včasih tudi uro ali dve, a na srečo se je na koncu vedno vse srečno izteklo. Sprva nam je to povzročalo skrbi, pozneje le še veliko smeha …

Evropske poslance smo pozvali, naj ohranijo naravo

Prireditev ni imela tekmovalnega značaja, pomembnejše je bilo politično sporočilo, in sicer da se kaj podobnega, kot je bila železna zavesa, ne bi več ponovilo. Naturathlon je poudarjal tudi potrebo po gibanju v naravi, saj smo se ukvarjali le s športi, ki jih lahko gojimo v naravi. Na cilju, v prostorih Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo podpredsedniku tega predali memorandum, s katerim udeleženci Naturathlona pozivamo evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Prireditev je bila demonstracija in predstavitev aktivnega doživljanja narave brez zidave športnih objektov, ki pogosto porušijo krhke vezi v naravnih ekosistemih. Iniciativa Zelena vez Evrope tako podpira naravi prijazen razvoj in čezmejno sodelovanje pri ohranjanju narave. Seveda pa je bilo pomembno tudi medsebojno druženje.

Podpore znanih osebnosti ni nikoli odveč

Pri različnih dejavnostih so sodelovale tudi znane osebnosti. Najbolj znani med njimi so bili Jens Weissflog, nekdaj zelo uspešnen nemški smučarski skakalec, Rosi Mittermaier in Christian Neureuther, nekdanja nemška smučarska superšampiona in Marcel Würst, nekdanji vrhunski nemški profesionalni kolesar.

Pred tem dogodkom nisem vedel nič o Zeleni vezi, nekaj malega sem se spomnil le o dogodkih 19. avgusta 1989 v Sopronu na Madžarskem. Prav zato sem zelo zadovoljen, da sem se lahko udeležil tega Naturathlona, saj sem v tem času izvedel veliko meni novih podrobnosti o dogajanju v času železne zavese. Skoraj dvotedenska prireditev se je sprva zdela razvlečena, na koncu pa se je izkazalo, da bi vsi še kar ostali skupaj. Hujših poškodb na srečo ni bilo (sam sem si v Avstriji na nogometni tekmi z domačini zvil gleženj). Tudi oprema, predvsem kolesarska, je zdržala – razen par predrtih zračnic. Organizacija je bila domišljena do podrobnosti. Videl sem precej novih krajev in naravnih parkov, spoznal čudovite, v športnem smislu enako misleče ljudi.

Morda tudi pri nas

Naturathlon je bil sicer že večkrat, vendar vedno le v Nemčiji. Letošnji pa je bil prvič mednarodni, prav zaradi že omenjene 20. obletnice padca železne zavese. A kot kaže prireditev ne bo več mednarodna, saj je ta povezana tudi z velikimi stroški. To smo vsi udeleženci verjetno še najbolj obžalovali. Vsekakor bi se takega ali podobnega dogodka z veseljem ponovno udeležil. Morda lahko kaj podobnega nastane tudi na slovenskih tleh s slovensko pobudo in organizacijo.

Več informacij o tem dogodku na http://www.naturathlon2009.de/.

Še nekaj informacij glede tega Naturathlona. Kot rečeno smo v memorandumu pozvali evropske poslance, naj si prizadevajo ohraniti naravo ob nekdanji železni zavesi, ki se je ohranila zato, ker so bila ta območja za ljudi 40 let nedostopna. Takrat razen podpredsednika EP tam ni bilo nobenega E poslanca. Iz lastne radovednosti sem konec decembra 2009 po elektronski pošti pisal slovenskim E poslancem glede tega memoranduma, če so z njim seznanjeni, kaj nameravajo ukreniti, ... Od sedmih sta mi samo dva odpisala, da ga ne poznata, ostalih pet pa ni našlo niti toliko časa, da bi mi odgovorilo. Toliko o tem, kakšne E poslance imamo.

 

Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 

Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela

Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.

... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...

Moja prva (trailovska) 100tka - Ko te pobere in ko se pobereš

pred štartom

Letos je očitno leto trailov. Vsaj zame. Po dveh 100 miljah (Tek z burjo januarja in Istra trail pred dobrim mesecem) je napočil čas še za 100 km trail. Vipavski jih ima 106 z menda okoli 6000 vm. Proga je na domačem terenu in jo v celoti poznam, tudi iz pripravljalnih tur.



Cilj?
Priti do konca na lastnih nogah in brez poškodb. Uvrstitev in dosežen čas sta nepomembna. Kot vedno.



nekje, kdo ve kje

Na tekmo sem šel iz polnega treninga in še nekaj dni prej sem bil na kolesarskih pripravah Črni gori, ko sem v nekaj dneh naredil okoli 1000 km s 16000 višinskimi metri. Pač nikoli ne pretiravam s počitkom. Nikoli se na nič ne pripravljam načrtno. Le tečem, trailam, kolesarim in nasploh športam, ker mi je to všeč in ker mi je to postal način življenja.



Kucelj

Štart je bil v solidnem tempu in ves čas v coni udobja. Ko sem prehiteval nekatere odlične trailovce, sem vedel, da tempo, ki sem ga zastavil, sploh ni tako počasen. Vzponi na Podrto goro, Mali Golak, Čaven in Kucelj so minili hitro in vse je šlo brez težav. Te so se začele pri sestopu iz Kuclja, ko so se me lotili krči. Nenavadno, nazadnje sem jih imel pred dvema letoma v ZDA na kolesarskem Trans Am. Verjetno je bil ravno krč razlog za padec nekje proti Vitovljam. Nič hudega ni bilo, le par odrgnin in boleča roka. Trail ni trail, če vsaj enkrat ne padeš in se vsaj enkrat ne izgubiš. Za oboje je bila norma za ta dan izpolnjena.


Kljub padcu, sem do Vitovelj na 41. km prišel kar hitro. Kasneje sem celo videl, da sem bil v tam trenutno celo 3. v svoji kotegoriji.





toča in naliv na Brjah

Potem so se težave le še stopnjevale in trajale ves čas hude vročine preko dneva.

Ne spomnim se, kdaj sem od sebe dal toliko tekočine, kot na tem trailu. Pil sem, kolikor se je le dalo, a vso izgubljeno tekočino je bilo nemogoče nadomestiti.

V Batujah na kontrolni točki okoli polovice sem ob odhodu še pozabil palice in do cilja nadaljeval brez njih. Na Brjah me je dobila toča in sem vedril kakih 20 - 25 minut. Še dobro, da sem bil takrat ravno sredi vasi, kjer je neka družina pripravila vodo in Frutabele za udeležence in sem hitro našel streho. Ni, da ni. Ja, res se je dogajalo.

GPS sledilec, preko katerega me je bilo možno spremljati

Nadaljevanje ni bilo ravno vzpodbudno, a nekako sem grizel naprej, nekajkrat bil v resnih težavah, sem se pa vsaj premikal. Pokonci so me držale juha in palačinke na nekaterih okrepčevalnicah. Tam sem večinoma pil strup od Coca Cole. V tistem trenutku mi je pasala. Ves čas sem bil trdno prepričan, da mi bo uspelo priti do cilja. V takih trenutkih je potrebno narediti miselni odklop. Vse negativne misli je treba odmisliti in nadomestiti s pozitivnimi. Ko misliš na kaj lepega. Nekaj, kar si želiš. Nekaj ... V bistvu misliš na karkoli. Vsak korak, vsak meter, vsak trenutek poti. Le da kriza mine. In kriza enkrat res mine. Običajno se niti ne zavedaš več, da je sploh bila. Vztrajal si, pa se je naveličala in odšla. Kdovekam. Ni važno. Da je le ni več. Zdaj si nagrajen s spoznanjem, da ni nič nemogoče. Da je vedno potrebno vztrajati. V kateremkoli segmentu življenja.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km.  







masaža

Pri abramu na Nanosu pri najboljši okrepčevalnici

Sledil je še vzpon na Nanos, ki sem ga presenetljivo opravil brez težav, na zadnji okrepčevalnici pri Abramu pa so člani našega ŠD Tekači Vipavske doline priredili odlično kuliso in vzdušje, me pričakali že par sto metrov prej in skupaj z mano tekli do okrečevalnice. Tam pa hotelska ponudba, masaža nog, ki so jo nudili vsakemu udeležencu, torta zame in brez dvoma najboljše vzdušje od vseh okrepčevalnic. Hvala, neverjetni ste!





transparent pri Lovski koči pri Abramu na Nanosu



Do cilja je bilo potem še tistih magičnih ''še 6 km'', kamor sem prišel nekaj po polnoči. Dobrih 18 ur je z vsemi težavami vred zadostovalo za 46. mesto skupno in 5. v kategoriji. 

zadnji metri, 106 km je že mimo

cilj!

Čista uživancija? Seveda, brez dvoma. Kljub težavam s krči (dva žulja sem opazil  šele doma). Krize so pač za to, da vse skupaj ni preveč enostavno. Da znamo ceniti doseženo.



Zadovoljen sem z izpolnjenim ciljem. Teh 106 km sem končal na lastnih nogah in brez opaznejših poškodb, tistih nekaj odrgnin se bo kmalu zacelilo. Zadovoljen sem tudi, da sem po vseh težavah vztrajal in borbal do konca. To je bila še ena odlična priprava na kolesarsko dirko od NorthCape do Tarife, ki bo že čez dober mesec. Do takrat pa še nekaj zanimivih odklopov. Kolesarskih in tekaških. Več o tem pa sproti.



Pred začetkom Japonske odisejade

Tokio ponoči

Hirošima

Že lani, ko sem vozil Trans Am, sem vedel, da bom letos na Japonskem. Kakor tudi letos vem, kaj bom vozil v 2018. In v 2019. Verjetno je tudi termin za 2020 že zaseden.



The Japanese Odyssey ima ima letos štart v Tokiu (12.8.), cilj v mestu Kitakyushu, vmes je devet odsekov, ki jih je treba prevoziti, med odseki pa si vsak sam določa traso. Ta zadnji del, da si vsak sam določa traso, je še posebej zanimiv.

O Japonski se mi nič ne sanja, vem le, da vozijo po levi,

Shinkansen

sporazumevanje bo verjetno misija nemogoče, pisava v ''grabljicah'' ter da je sedem ur časovne razlike z našim časom. A nekako sem si naredil tudi te trase. Predvsem pa upal, da so te moje trase kolikor toliko ustrezne in da ne vodijo prevečkrat na ceste, ki so prepovedane za kolesarje. Poudarek je na ''prevečkrat''.

Od doma sem šel v nedeljo, 6.8., v Tokio sem prispel dan kasneje malo pred polnočjo.

Sestavljanje kolesa, testna vožnja, ogled Tokia in izlet v Hirošimo s hitrim vlakom Shinkansen in teh par dni do štarta je minilo kot bi trenil. Vse te dni je bilo lepo, toplo in sončno vreme.

Sobota, 12.8.

Vstanem ob 3.15 zjutraj. Nisem prepričan, da sem spal več kot dve uri.

večer pred štartom

To je poseben dan.

Dan, ko me čaka štart Japonske odiseje.

Dan, zaradi katerega sem tu, na Japonskem.

Dan, ki sem ga tako dolgo čakal.

Dan, kateremu so bile podrejene vse letošnje priprave. Kolesarske, tekaške, trailovske.

Vem, da ne bo enostavno, a cilj je dosegljiv. Priti živ in na kolesu v Kitakyushu. Nič več in nič manj.

Prvi pogled skozi okno hotela ni vzpodbuden. Dežuje. Pravzaprav lije. Odprem okno. Zunaj je toplo, soparno, zadušljivo.

Kar je, pač je. Vreme je enako za vse.

Pol ure kasneje grem.

Previdno, ceste so spolzke. Na srečo ni nobenega prometa, mesto je kot opustelo.

Ker v Garminu nimam trase od hotela do štarta, si pomagam z navigacijo iz telefona. Zaradi dežja ga imam v torbi pred sabo. Do štarta je kakih 7 km. Nič posebnega.

Tudi nekaj gelov Pro action imam s sabo

Kljub temu, da ni nobenega prometa, semaforji delajo. Vsakih 50 - 100 metrov je rdeča luč. Napredujem počasi, vreme je še vedno enako. Lije.

Gospodična v mobiju me vsake toliko opozori, da moram kam zaviti. Potem mimo pripelje avtobus. Peljem naprej, a gospodična pravi, da moram obrniti za nazaj in iti po drugi cesti. Ubogam.

Nekaj kasneje se ta zgodba ponovi. Spet ubogam. Ura je že okoli 4.30, ko smo dogovorjeni, da se dobimo pol ure pred štartom. Zamujam. Mudi se že. Nočem zamujati. To ni v moji navadi. Ampak tokrat bom res zamudil.

Vožnja po levi ima svoje zakonitosti. Vse je nasprotno našim cestnim pravilom.

pločnik na Japonskem

Vem, da sem prav blizu štarta, morda je še kak kilometer do tam. Čeprav je cesta prazna in le vsake toliko pripelje kak avto, nadaljujem po pločniku. Bližje je, prej bom tam.

Pločnik je sestavljen iz granitnih plošč, po sredini so štiri narebrene črte za slepe. Vozim počasi, vse je spolzko, pred mano je nekaj pešcev. Verjetno gre za kake delavce. Približujem se jim.

Potem ...

Zapeljem na narebreni del ...

komolec

Zdrsnem in padem. Kvalitetno. Na levo. Komaj se zavedam, kaj se je zgodilo. Rečem nekaj grdega. Ni za javnost. Vstanem. Poberem mobi, prenosni wi fi in še nekaj stvari, ki so pri padcu padle iz torbe. Krvavim iz kolena, komolca in levega mezinca. Le-ta je v nekem čudnem položaju od zadnjega členka proti nohtu. Boli me. Kvalitetno boli. Pomislim, da je lahko konec še pred štartom.

Spet rečem nekaj grdega. Mezinec še vedno boli. Zaradi bolečine ga stisnem z desno roko. Slišim ''krc''.

Kri teče in se razliva po mokri nogi in roki. 

koleno

Dvignem kolo. Naravnam zvito krmilo in zvito ročko prednjega menjalnika. Ostalih poškodb ni.

Zapeljem se do štarta. Tam zbrani me debelo gledajo. Potem se pogledam in takoj mi je jasno, zakaj sem taka atrakcija. Zaradi razlite krvi izgledam, kot da bi prišel iz klavnice.

Umijem se, obrišem rane, a kri kar noče nehati teči.

Nekaj kasneje kri ne teče več. Namesto ob petih je štart šele ob 6.20. 

 Vem, da sem fizično solidno pripravljen, psihično pa me tako ali tako  nobena stvar ne more iztiriti.

Želim si, da bi imel manj težav kot lani v ZDA. Le tehnika ali zdravje mi lahko preprečita doseči cilj.

Štartamo ... končno ... začelo se je ...

Naj se pravljica začne in nastane čista uživancija!

Čez nekaj ur lahko začnem premikati levi mezinec ... kmalu potem neha boleti ... ali pa ne čutim več, da boli ... gremo ... akcija!!!!