Petek, 28.5.2010. Ura 13:45. Do tedaj je bilo lepo vreme. Sončno, vroče. Sicer nekaj oblakov, ampak nič posebnega. Potem pa se je zunaj začelo temniti. Kot bi nam nekdo želel, da imamo slabo vreme.
No, že dopoldne me je klical Marko Baloh. Bolan, z bronhitisom, ki se mu vleče še od DOSa, se seveda ni mogel udeležiti breveta. Prosil pa me je, če lahko, v njegovi odsotnosti, vodim prijavno proceduro. Seveda sem mu ustregel, v pomoč pa mi je bil tudi Matej.
Udeleženci, skupaj nas je bilo okoli 20, smo se kmalu po štartu razdelili po skupinah. Hitrejši naprej, počasnejši zadaj in vsak po svojih zmožnostih. Vendar pa je, še preden smo se dobro razvrstili in ravno ko se je dobro naredila noč, prišlo do padca, katerega posledice so bile zelo hude, sam pa nisem bil udeležen. Nekaj odrgnin bi se še dalo preboleti, en preveč zvit obroč je povzročil odstop letošnjega dosovca, najhuje pa jo je z zlomljenimi rebri, natrganimi ramenski vezmi in zlomljeno ključnico skupil Nevijo Santin, ki prav tako ni nadaljeval z vožnjo. Na srečo zelo dobro okreva in komaj čaka konec zdravljenja.
Pot smo nadaljevali v tihem in bolj turobnem vzdušju. Vzpon na Petrovo brdo in še posebej spust z njega je bil spektakularen zaradi neverjetnega pogleda na premikajoče se luči kolesarjev. V Rožni Dolini nas je čakala Vladka, ki nam je pripravila burek, pecivo in zeleni čaj. Kar precej časa smo se zadržali tam. Vladka, najlepša hvala v imenu vseh udeležencev.
Vožnja ponoči je imela prav poseben čar, kakega hudega mraza pa za razliko od lani ni bilo. Na KT v Ilirski Bistrici, nekje na polovici poti, smo si ponovno privoščili malo daljši postanek. Od tu smo v prvi skupini v skorajda nespremenjeni zasedbi prišli do konca.
Lep brevet, spodoben tempo in samo še 600 km brevet me loči od naziva Super Randonneer, ki ga dobi vsak, ki v enem letu prevozi homologirane brevete v razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.
Pot smo nadaljevali v tihem in bolj turobnem vzdušju. Vzpon na Petrovo brdo in še posebej spust z njega je bil spektakularen zaradi neverjetnega pogleda na premikajoče se luči kolesarjev. V Rožni Dolini nas je čakala Vladka, ki nam je pripravila burek, pecivo in zeleni čaj. Kar precej časa smo se zadržali tam. Vladka, najlepša hvala v imenu vseh udeležencev.
Vožnja ponoči je imela prav poseben čar, kakega hudega mraza pa za razliko od lani ni bilo. Na KT v Ilirski Bistrici, nekje na polovici poti, smo si ponovno privoščili malo daljši postanek. Od tu smo v prvi skupini v skorajda nespremenjeni zasedbi prišli do konca.
Lep brevet, spodoben tempo in samo še 600 km brevet me loči od naziva Super Randonneer, ki ga dobi vsak, ki v enem letu prevozi homologirane brevete v razdaljah 200, 300, 400 in 600 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar