Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

04. oktober 2010

24.9.2010 Umrl je Jure Robič

UMRL JE JURE ROBIČ

Turobnega petka, bilo je 24.9.2010, popoldne, okoli pol petih popoldne me pokliče kolesarski kolega Jurij in me vpraša, če je res umrl Jure Robič. Presenečeno mu odvrnem, da o tem ne vem nič, naj pa mi sporoči, če bo kaj več izvedel. Malo zatem mi je Marko Baloh potrdil to vest. Z gorskim kolesom se je smrtno ponesrečil nekje nad Jesenicami, ko se je na gozdni poti zaletel v avto.

Čeprav se nikoli nisva kaj posebej zbližala, me je vest zelo pretresla. Kakor tudi vse moje kolesarske in ultrakolesarske kolege. Najhujša misel je bila, da se lahko nam vsem, ki kolesarimo, zgodi kaj takega.


Jure Robič v elementu
 Še največ kontakta sva imela 27. marca letos, ko smo v Ajdovščini organizirali dobrodelno kolesarjenje. Zjutraj je bil prvi na štartno ciljnem prostoru pred Osnovno šolo Šturje. Pred menoj. Prvi krog sva še vozila skupaj. Potem sem imel nekaj tehničnih težav s kolesom, pa se je odpeljal naprej. Pa ga tako ali tako ne bi mogel dohajati. Popoldne, ko se je odpravil domov, je spotoma peljal v Ljubljano še mojega prijatelja Braneta.

jutranja ekipa
Menda se je rad udeleževal dobrodelnih prireditev. Ne vem. Ampak v Ajdovščino je prišel. Trasa 30 km kroga mu je ustrezala. Zanjo je rekel, da je tehnično zahtevna, valovita, skoraj brez ravnine. Torej, da je idealna za trening. Bo že držalo, če ti to reče možakar, ki je že tolikokrat zmagal na RAAMu, na DOSu, ... Možakar, ki je v enem letu naredil toliko kolesarskih kilometrov, kot jih velika večina običajnih zemljanov ne naredi niti z avtom. Nikoli nisem bil njegov velik navijač. Sem pa vedno spremljal, kako napreduje na dirkah. Tudi na njegovi zadnji dirki v Švici je bilo tako. Preko interneta. Še več. Tam bi bil lahko tudi v njegovi ekipi. Nekaj dni pred odhodom v Švico me je klical David Črmelj, ki je bil tudi v Juretovi ekipi in me povabil, naj grem zraven. Pa nisem šel.

Jure Robič je bil vrhunski športnik, ki je življenje podredil kolesarstvu. Tisti, ki smo ga spremljali večinoma le od daleč, smo ga imeli za čudaka, za nedostopnega ostalim. Kljub temu smo vedno vsaj potiho navijali zanj. Tisti, ki pa so ga bolje poznali, pa pravijo, da je bil prijeten možakar, vedno pripravljen pomagati. Kakorkoli že. Od nas se je poslovil daleč najboljši ultramaratonski kolesar na svetu. Vsa čast mu!!! RIP.

Še nekaj fotografij z Juretom, ki so bile narejene 27. marca v Ajdovščini pred OŠ Šturje:

                                                                    

                                                                                           


Ni komentarjev:

Objavite komentar