Preteklo soboto, 2.10.2010, je bil še zadnji letošnji brevet v Sloveniji. Pravzaprav bi moral biti že prejšnjo soboto, pa je bil zaradi slabe vremenske napovedi prestavljen za ta vikend. Hladno in oblačno vreme je na štart privabilo okoli 20 udeležencev, samo moških. 225 km dolg brevet z okoli 1950 višinskimi metri nas je iz Ljubljane popeljal do Kamnika, čez Črnivec, skozi Nazarje, Gorenje, Polzelo, Vel. Pirešico, Babno, Levec, Prebold, Trbovlje, Izlake, Moravče, Domžale, Šentjakob do cilja v Črnučah v Ljubljani.
Do vznožja Črnivca smo vozili vsi skupaj, v klanec pa se je skupina razdelila. Na Črnivcu, na 68. kilometru, smo se počakali le toliko, da smo formirali najhitrejšo skupino in kmalu nadaljevali pot proti Gornjemu Gradu. Cesta v dolino je bila večinoma mokra in spolzka, zato sem vozil zelo previdno in počasi. Pač ne maram padcev. Pravzaprav se bojim padca. Tega me ni sram priznati. Toda to je bil razlog, da sem kmalu izgubil stik s skupino. V Gornjem Gradu sem se jim približal na kakih 10 sekund zaostanka, bližje pa nisem mogel. Žal se je skupina odpeljala naprej v dirkaškem tempu, ki nikakor ni bil v skladu s pravili breveta. Do Celja, do 2. kontrolne točke, sem nadaljeval sam. Čeprav sem že dvakrat prevozil ta brevet, se določenih delov proge nisem spomnil, tako da sem moral uporabiti potno knjigo. Kljub temu sem nekje zgrešil pot in do 2. KT prišel z druge strani.
Od tam naprej sem vozil v prvi skupini, prevozili smo tudi nekaj razgibane trase in vzpon na Podmejo, kjer smo se spet počakali in družno peljali do konca.
Vozil sem z rezervnim, aluminijastim kolesom, kljub temu pa sem imel končno povprečje 29,7 km/h, kar pa niti ni tako slabo.
Do vznožja Črnivca smo vozili vsi skupaj, v klanec pa se je skupina razdelila. Na Črnivcu, na 68. kilometru, smo se počakali le toliko, da smo formirali najhitrejšo skupino in kmalu nadaljevali pot proti Gornjemu Gradu. Cesta v dolino je bila večinoma mokra in spolzka, zato sem vozil zelo previdno in počasi. Pač ne maram padcev. Pravzaprav se bojim padca. Tega me ni sram priznati. Toda to je bil razlog, da sem kmalu izgubil stik s skupino. V Gornjem Gradu sem se jim približal na kakih 10 sekund zaostanka, bližje pa nisem mogel. Žal se je skupina odpeljala naprej v dirkaškem tempu, ki nikakor ni bil v skladu s pravili breveta. Do Celja, do 2. kontrolne točke, sem nadaljeval sam. Čeprav sem že dvakrat prevozil ta brevet, se določenih delov proge nisem spomnil, tako da sem moral uporabiti potno knjigo. Kljub temu sem nekje zgrešil pot in do 2. KT prišel z druge strani.
Od tam naprej sem vozil v prvi skupini, prevozili smo tudi nekaj razgibane trase in vzpon na Podmejo, kjer smo se spet počakali in družno peljali do konca.
Vozil sem z rezervnim, aluminijastim kolesom, kljub temu pa sem imel končno povprečje 29,7 km/h, kar pa niti ni tako slabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar