Kdor pravi, da nima krize, laže ali DOS 2011 v 51 urah in 49 minutah

Letošnji DOS je bil spet nekaj posebnega. Ekstremna preizkušnja v pravem pomenu besede. Sredi maja je že potrebno biti v top formi. Ker je prolog na srečo odpadel, smo se v Postojni  z ekipo zbrali šele pozno popoldne na dan štarta. Ekipa je pripravila spremljevalni kombi z ozvočenjem in dodatno lučjo, čas štarta pa se je nezadržno bližal. Pred tem še telefonski klic dobrega prijatelja Alana, obiskal me je Aleš Merkelj z ženo, najbolj pa sem se razveselil obiska sina Vasja z njegovo Saro. Vsi so mi zaželeli srečno pot. Hvala. 

In že je bila ura za premik. Spremljevalni kombi na za to določeno mesto, jaz pa z Igorjem in Sebastjanom proti štartu. Še intervju s TOFom za Nedeljski dnevnik (celostranski članek na temo DOSa je objavljen v tednu po tej dirki, naslov ''Kdor pravi, da nima krize, laže'' in glavni poudarek članka sta iz mojega intervjuja) in kot bi trenil sem bil že v garaži hotela Kras, kjer smo tekmovalci čakali na svoj štart. 

Točno ob 19.27 sem štartal. Sproščeno. Ker je bil štartni interval na minuto in pol, je zelo hitro prihajalo do srečevanj in prehitevanj. Kilometri so kar minevali in že sem bil pred prvimi resnimi klanci. Kubed, Pomjan. Na časovno kontrolo v Šmarjah sem prišel v 3 urah in 14 minutah, kar je 6 minut bolje kot lani. Nasploh sem se na poti počutil bolje kot lani. Potem pa dež. Od vrha črnokalskega klanca, pa nekje do Divače. A na srečo nič posebnega in nekaj čez drugo uro zjutraj sem bil že na drugi časovni postaji v Braniku. V Novi Gorici sem imel že 20 minut prednosti v primerjavi z lanskim in predlnskim letom. Kmalu za tem je sledil dolg klanec iz Solkana do Lokovca, potem pa še nevarna spusta. Najprej do Čepovana, potem pa še do Mosta na Soči.

Dravograd

V Bovcu smo imeli v zgodnjih petkovih urah prvi daljši postanek s pašto in masažo. Skozi dolino Trente je še šlo, potem pa kriza na vzponu na Vršič, kamor sem se komaj privlekel. Kriza je bila na srečo kmalu premagana, do časovne postaje v Slovenskem Javorniku sem bil že kot nov. Potem pa se je začelo. Dobro, kaj dobro, odlično počutje, ki se je odražalo v solidnem tempu vse do Dravograda, ki je le malo manj kot na polovici poti, tja pa sem prišel v 22 urah in pol. Tanjina sorodnica nam je v Dravogradu pripravila pravo pojedino, po kateri sem šel za 15  minut spat. Ker nisem mogel zaspati, sem nadaljeval z vožnjo še nadaljnjih 12 ur. V tem času pa se je dogajalo marsikaj. Prijatelj Aleksej na ležečem kolesu je imel po našem predolgem postanku dobre pol ure prednosti. Pa sem šel za njim, vmes prehitel še Avstrijca Vonbanka, Alekseja pa dohitel in prehitel v klancih nad Doličem na Goričkem. To noč je bil pravi užitek voziti. Moj Manyteam 2011 je osnoval pevsko in recitatorsko sekcijo. Vožnja v taktih znanih in neznanih pesmi, me ni mogla pustiti ravnodušnega. Med vožnjo sem prepeval z njimi. Celo noč. Vmes pa toliko smeha, da sem se nekajkrat moral prav ustaviti, da nisem zgrmel na tla.

Utrujenosti v nogah sploh nisem čutil, pa tudi zaspanosti ne. Tudi v zgodnjem sobotnem jutru ne. A le navidezno. V spustu, kakih 10 km pred časovno kontrolo v Šmarjah pri Jelšah, slišim Branetov glas iz kombija: ''A si zakinkal?'' Nič nisem vedel o tem in peljal naprej. Par kilometrov naprej. Na desni Petrolova črpalka, pred menoj pa stoječ avto pri rdeči luči na semaforju. Skoraj sem se že ustavil, ko ... Ne vem, kaj se je zgodilo. Očitno sem zaspal na kolesu. Naslednji trenutek sem se zavedel, da se pobiram z otoka na moji levi strani, ki deli vozna pasova. Še dobro, da je bil ta otok tam. Raje ne mislim, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi bilo tam. Ali pa, če bi malo prej zaspal na kolesu ob spustu. Po krajšem počitku na črpalki in osvežitvi z mrzlo vodo, sem počasi nadaljeval do časovne kontrole. Tam sem šel pa spat. Za 40 minut.

In že smo nadaljevali. Cel postanek je bil dolg uro in pol. Zanimivo, da še vedno nisem čutil nobene utrujenosti v nogah. Vzpon na Žegar je minil zelo hitro, veliko hitreje kot v preteklih letih. Enako je bilo s hribčki in hupserji od Podsrede proti Brestanici, kjer nas je spet malo zmočilo. Ampak le za vzorec. Tako, malo, da smo vedeli, da obstaja tudi dež. Brez tega pač ne gre.

Gotna vas v Novem mestu

Kot bi trenil smo bili v Krškem, pa v Brežicah, do Novega mesta sem imel nasprotni veter, a letos me na tej dirki ne bi ustavile niti padajoče prekle. Trdno odločen priti do cilja sem prispel do Novega mesta, do domače Gotne vasi, kjer je že čakal del ekipe s pašto. In prijatelji, znanci, sorodniki, navijači,  Franci, nekdanji sošolec iz novomeške Gimnazije, s katerim se vedno srečam, ko pridem na Dolenjsko, ... Še več. Tam je bila že tudi glavnina Aleksejeve ekipe, s katero smo se kar med vožnjo, na mojo idejo, dogovorili, da tudi njim pripravimo kosilo. Aleksej je super prijatelj, ima zelo dobro ekipo, s katero se odlično razumemo, torej, zakaj pa ne skupno kosilo? Matjaž, ki je bil letos namestnik ekipe, je potem ostal doma v Novem mestu. S prijateljem Stanetom pa sta me še spremljala skoraj do Starega trga.

Aleksej Dolinšek v Gotni vasi v Novem mestu

Žal se z Aleksejem tam nisva videla, ker sem nadaljeval še pred njegovim prihodom v Gotno vas. Vzpon na Vahto je minil v povprečnem tempu, saj se je bilo treba po postanku spet ogreti. Do Metlike je že letelo in že smo bili v Črnomlju na časovni postaji. Tam pa presenečenje. Nekdo me pozdravi. ''Živijo, Andrej!'' Obrnem se in zagledam Ireno. Mojo sošolko iz srednje šole. Novomeške gimnazije. Več kot 25 let je od tega, kar sva bila sošolca. Četrt stoletja. Cela večnost. V tem času sva se videla le enkrat ali dvakrat. Zdaj se piše Brajkovič. Z možem sta me čakala. Vsa leta, odkar sem med udeleženci na DOSu me spremlja. Ponoči, da zbuja moža, da gre gledat, kako napredujem. Žal ji je bilo za moj lanski odstop. Irena, hvala. Tebi in tvojemu možu.

Sledil je vzpon proti Kočevju. Ne vem, zakaj, a vedno sem imel probleme na tem klancu. Kakih 8 km ga je v prvem delu. Tokrat pa nisem imel nobenih problemov. Ko sem dohitel Francoza Bridea, sem le skočil mimo njega. Nahitro sem naredil veliko prednost pred njim.

Predzadnja časovna postaja v Novi vasi

Še par krajših postankov in že smo se vzpenjali na Bloško polico. Še predzadnja kontrola v Novi vasi je bila za nami, nekje okoli Cerknice pa sem dal ekipi znak za ustavljanje. Ustavili smo se le z namenom, da se tik pred ciljem, objamem z vsakim članom ekipe in vsakemu posebej čestitam za vrhunsko opravljeno delo.

Tistih par kilometrov do cilja je bila le še formalnost in ko sem zagledal tablo z napisom ''Postojna'', se mi je odvalil kamen od srca. Nepopisno zadovoljstvo v zadnjem spustu, še zadnji podpis na zadnji kontrolni točki na cilju in ... KONEC!!!!!! Konec dirke! Uspelo je! Malo čez enajsto uro zvečer v soboto. Čas soliden. 51 ur in 49 minut, rezerv pa še ogromno. In nobene posebne utrujenosti na koncu. Še oder, medalja in slikanje z ekipo. Z mojim Manyteamom. Šele kasneje sem videl, da je le minuto po mojem prihodu v cilj prišlo ogromno čestitk na SMS, e pošto in na Facebook. Vsem, ki ste me spremljali: hvala. Tudi vi ste zaslužni za ta uspeh.

Cilj

Na koncu sem zasedel absolutno 22. mesto, 13. med Slovenci in 1. med primorskimi predstavniki. Naj bo, čeprav sem že večkrat omenil, da me uvrstitve ne zanimajo.
 
V času dirke sem trikrat jedel pašto, sicer pa na kupe banan in frutabel, kolesarske gele, Ensure napitke, štrudelj, pecivo, Snickerse, Marse, sendviče s kalčki, pil sem pa le Ad Hoc.

Na svidenje DOS 2011, DOS 2012 prihajamo. Takrat z novimi načrti in z novimi željami. Največja želja za prihajajoče preizkušnje pa je, da bi tudi v njih užival, kakor sem na DOS 2011.

Manyteam 2011


Najprej, da nekaj razčistimo. Ker ste se vsi odlično izkazali, niti ne razmišljajte, da bi dobili izpisnico iz ekipe. Vsi ste dobrodošli in zaželjeni tudi pri prihodnjih preizkušnjah.

Manyteam 2011

Manyteam 2011 je spremljevalna ekipa z ogromno izkušnjami. Morda je ravno zato vse teklo kot namazano.  Vsi člani so se zelo izkazali. Fantastična ekipa ste bili, vsa čast vam. Vsem. Od prvega do zadnjega. Vsi ste sestavljali mozaik, ki je na koncu pokazal zmagovito kombinacijo. Zmagovito v toliko, da nam je uspelo doseči cilj. To pa je prihod v cilj z zelo solidnim časom.

Ekipa je bila res neverjetna. Homogena. Fantastična. Poskrbela  je za vse podrobnosti glede akustike, glasbe, ozvočenja, ki je letos res odlično delovalo. Ob vsakem postanku je nekdo skočil iz vozila in prijel kolo, jaz pa sem se takoj usedel. Le roke sem dvignil in že so me slekli, umili, obrisali, oblekli, zmasirali in že smo nadaljevali. Stalno so skrbeli za mojo prehrano in pravočasno pitje. Stalno so me spodbujali. Stalno. Upam, da sem se do vas spodobno obnašal.

Tanja. Nekje proti Kočevju

V spremljevalnem kombiju je bilo odlično vzdušje. Glasba, petje, vici, ... Vsega tega je bilo še za izvoz. In vse to se je odražalo v moji vožnji. Zelo sproščeni vožnji. Ekipa ni imela slabega trenutka in tudi ob moji hudi krizi na vzponu na Vršič niso izgubili zaupanja v mene. Brane in Matej sta takrat tekla del vzpona z menoj. Hvala vama. Neverjetna sta bila in predvsem po vajini zaslugi sem premagal te najtežje trenutke dirke. Ekipa je še nekajkrat tekla ob meni. Tanja, Matej in Sebastjan od Kanižarice proti Kočevju. Tudi takrat, ko sem skočil mimo Francoza. Tam so šle Sebastjanu solze na oči. Tudi vse dlake, da mu gredo pokonci, je rekel, ko me je gledal, kako brez težav grizem v tiste klance. Skoncentrirano in usmerjeno le v dosego cilja. Še eno pomembno odločitev je takrat sprejel, a o tem bo že sam povedal, ko bo čas za to.

Ekipa je z menoj tekla tudi v zadnji resni klanec na Bloško polico. Spet  Tanja, Matej in  Sebastjan.  Izmenjaje so bili ob meni. Sploh nisem vedel, da lahko na ta način tako hitro pridem na vrh.

Res, Manyteam 2011: Hvala, hvala, hvala. Kapo dol. Oziroma čelado dol. Vi ste najbolj zaslužni za ta uspeh. Celo življenje vam bom hvaležen.

Brane je bil tokrat pravi vodja. Za vse je skrbel, vse je imel pod kontrolo. Ob meni je tudi tekel del poti na Vršič. Tehnični pregled vozila, ozvočenje, vodelje in razporejanje ekipe, glavni mehanik ekipe. Vse to je bilo v njegovi domeni. Njegove odločitve so se vedno pokazale za odlične.

Matjaž. Žal je bil z nami le do Novega mesta. Kljub temu je pustil svoj pečat. Skrbel je za dobro vzdušje, priganjal me je ob postankih, da gremo hitro naprej, spodbujal, ... Povedal je toliko vicev, da se niti smejati nisem mogel več. Nekajkrat sem se skoraj ustavil, da nisem padel od smeha. Tudi prepeval je in postal član pevske sekcije Manyteama. Nekateri njegovi komentarji bi bili odlični za komentiranje kakih tekem na radiu ali televiziji. Še ena zanimivost. Malo pred Kamnico smo se ustavili na TUŠevi črpalki. Kombi je bil žejen. Brez tega ne gre. Takoj, ko smo se ustavili, mu je že zazvonil telefon. Klicala ga je Vesna, žena. Zakaj, da smo se ustavili. Kaj, da je narobe? Vesna nas je še pozno v noč spremljala na organizatorjevem GPS.

Sebastjan je bil poseben člen te ekipe. Saj ne, da je bil kaj več od drugih, a edini od ekipe je imel izkušnje, da je že prevozil DOS. Lani. In ravno te njegove izkušnje so nam prišle zelo prav.  Gonilna sila ob postankih. Na podlagi lastnih izkušenj. Ob meni je tekel v nekaterih strmih klancih. Stalno me je spodbujal. Upam, da je uspel film, ki ga je snemal s kamero. Tik pred koncem mi je sporočil, da so ga klicali vsi člani njegove lanske ekipe. Vsi da mi čestitajo, nekateri pa, da me tudi čakajo v Postojni na cilju, je povedal. Takrat so šle tudi meni vse dlake pokonci. Niti predstavljal si nisem, da bi me kdo čakal na cilju.

Matej. Odličen Branetov asistent. Pri vsem pri pripravah na dirko mu je pomagal. Tudi on je bil izredno aktiven ob postankih. Soustanovitelj pevske sekcije Manyteama. S svojim fascinantnim glasom je zapel nekaj resnih in še več hecnih, zabavnih pesmi. Na Goričkem verjetno še zdaj odmevajo takti pesmi, ki sta jih ob Matjaževi asistenci odpela s Tanjo. Tudi on je tekel ob meni, me spodbujal in skrbel za glasbo. Matjaž ga je poimenoval Dee jay Matej. Tudi njegovi komentarji so bili običajno tako hecni, da sem se jim še dolgo smejal. 

Igor. Večinoma je vozil avtodom. Glavni fotograf ekipe. Skrben, veliko je pomagal Tanji pri gospodinjskih opravilih in pospravljanju. Tudi njegovo spodbujanje je bilo dobrodošlo. Večinoma je skrbel za logistiko.

Tanja. Navdušena in odlična ultrakolesarka, zelo verjetna prva slovenska super randonneurka in kolesarska prijateljica, je bila letos prvič v ekipi.  Za sodelovanje se je odločila, ker ima tudi sama enkrat namen sodelovati na tej preizkušnji, letošnje pridobljene izkušnje v ekipi pa ji bodo prišle še kako prav. Tudi ona je pustila neizbrisen pečat. Njena domena je bila priprava pijače in hrane zame, ko je bila v kombiju. Ko pa je bila v avtodomu, je skrbela za prehrano celotne ekipe. Nihče ni bil lačen in še dolgo se bomo spominjali njenih dobrot. Tudi ona je soustanoviteljica pevske sekcije Manyteama, njen glas pa se je odlično dopolnjeval z Matejevim. Ob meni je tekla v klancih proti Kočevju in Bloški polici, njena sorodnica pa nam je v Dravogradu pripravila odlično večerjo, tako da od tam kar nismo in nismo mogli iti. Več kot dve uri smo bili tam.

Torej, letošnji Manyteam je bil fantastičen, z njim sem izredno zadovoljen in to je sigurno najboljša ekipa, kar jih je. Pravo zadovoljstvo je imeti tako ekipo. Vsak njegov član je pustil neizbrisen pečat. Upam, da bodo člani Manytema kmalu opisali svoja doživetja, ki bodo seveda objavljena na tem blogu. Do takrat pa še enkrat hvala vsem članom ekipe, vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da sem se lahko udeležil te dirke, sponzorjem, brez katerih ne bi šlo, vsem vam, ki ste navijali  ob poti in vsem vam, ki ste tako ali drugače spremljali mojo vožnjo, držali pesti zame in klicali ekipo po telefonu, da iz prve roke izveste, kako mi gre. Hvala vsem.