Lanskih prevoženih 21.443 se je za letos zdela znanstvena fantastika, od katere pa niti nisem več tako daleč oddaljen, saj jih imam par dni predm koncem leta le 340 manj.
Sicer pa je bilo leto 2012 zame precej uspešno. Poleg aktivnosti v ŠD BIK.SI in Randonneurs Slovenija, ki jih ni bilo malo, mi je uspelo uresničiti vse načrtovane cilje, poleg tega pa še nekaj drugih, ki jih sploh nisem dal med posebne cilje.
Začelo se z DOSom, ki sem ga prvič vozil v kategoriji mešanih dvojic. S Tanjo Kavčič sva žal bila edina v tej konkurenci, tako da je bilo treba le prevoziti teh malo manj kot 1.200 km. Marsikdo bo rekel ''mala malca''. Na prvi pogled že morda, a daleč od tega. DOS je dirka, na kateri nikoli ne veš, katere težave te doletijo, predvsem pa, v kolikšni meri. Običajno so to take težave, ki jih še nikoli prej nisi imel, pa tudi kasneje ne. Kdo ve, zakaj tako? Poleg tega je Tanja šele dobra dva tedna pred dirko prišla iz bolnice, kjer so ji odstranili ledvični kamen in zaradi tega en mesec ni bila na kolesu. Vsak, ki se pripravlja za tak ekstrem ve, kaj pomeni pomanjkanje treninga v najbolj pomembnem obdobju. A sva uspela. Ne glede na to, da sem imel na Vršič krčev za izvoz, precej nepotrebnih skupnih postankov in skupno turistično vožnjo v zadnji etapi sva dosegla čas 2 dni 1 ura in 2 minuti.
Sicer pa je bilo leto 2012 zame precej uspešno. Poleg aktivnosti v ŠD BIK.SI in Randonneurs Slovenija, ki jih ni bilo malo, mi je uspelo uresničiti vse načrtovane cilje, poleg tega pa še nekaj drugih, ki jih sploh nisem dal med posebne cilje.
Začelo se z DOSom, ki sem ga prvič vozil v kategoriji mešanih dvojic. S Tanjo Kavčič sva žal bila edina v tej konkurenci, tako da je bilo treba le prevoziti teh malo manj kot 1.200 km. Marsikdo bo rekel ''mala malca''. Na prvi pogled že morda, a daleč od tega. DOS je dirka, na kateri nikoli ne veš, katere težave te doletijo, predvsem pa, v kolikšni meri. Običajno so to take težave, ki jih še nikoli prej nisi imel, pa tudi kasneje ne. Kdo ve, zakaj tako? Poleg tega je Tanja šele dobra dva tedna pred dirko prišla iz bolnice, kjer so ji odstranili ledvični kamen in zaradi tega en mesec ni bila na kolesu. Vsak, ki se pripravlja za tak ekstrem ve, kaj pomeni pomanjkanje treninga v najbolj pomembnem obdobju. A sva uspela. Ne glede na to, da sem imel na Vršič krčev za izvoz, precej nepotrebnih skupnih postankov in skupno turistično vožnjo v zadnji etapi sva dosegla čas 2 dni 1 ura in 2 minuti.
Potem je konec junija sledil Tour Blanc Rondo, 600 km gorski brevet s štartom v Italiji (Biella). Pot je potekala še po Franciji in Švici, cilj pa je bil spet v Bielli. 7 prelazov, 10.000 višincev v manj kot 39 urah. Seveda sem vozil skupaj s Tanjo in Edijem Vovkom. Ostali trije Slovenci so prišli v cilj dobro uro prej.
5. julija smo prevozili Slovenskih 1000+, najdaljši slovenski brevet (1013 km in 10.000 višincev), ki je letos prvič potekal v julijskem terminu in po novi, še bolj atraktivni, trasi. Čeprav je bil ta brevet na sporedu že tretjič, vedno v organizaciji našega športnega društva, mi ga je šele prvič uspelo prevoziti. Seveda sta bila v moji skupini spet Tanja in Edi, na poti pa nas je spremljala neznosna vročina, kar pa se je kasneje pokazalo za zelo dober trening za 1001 miljo.
21. julija smo se udeležili 600 km dolgega breveta na Hrvaškem. Iz Svete Nedelje pri Zagrebu smo preko Karlovca, Delnic in Rijeke, vozili do Pule. In po isti poti nazaj. Ares Bursić, (organizator tega breveta, odličen prijatelj in stari znanec slovesnkih brevetov in DOSa) se je zelo izkazal. Ne le, da smo imeli tri tople obroke, pripravil nam je še dež, nalive, veter (seveda nasprotni), močno burjo na Grobniku, ko smo se vračali, da se skoraj ni dalo premakniti, pa tudi nekaj sonca, toplote in sopare. Ares, car si, le kako ti je vse to uspelo? Štartalo nas je 6 udeležencev, od tega smo bili trije Slovenci. Ugibate, kdo je bil še tam poleg mene? Ni treba dosti ugibat. Tanja in Edi. Vsi trije smo uspešno prišli v cilj, eden od Hrvatov pa je odstopil.
Glavni cilj sezone je bil spet brevet. Niti najmanj enostaven. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa je bil 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1.600 km je bilo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km gre trasa po ravnini (brez nasprotnega vetra seveda ne gre), zadnjih 150 km tudi ni bilo kaj prida vzpona, vmes pa okoli 15.000 višinskih metrov v 1.000 kilometrih po Apeninih. Prvi klanec je bil dolg okoli 50 km, večina drugih pa ni bila krajših od 10 km. Kar zahtevno. Pravi izziv. Pred leti sta ta breevt že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. Od 330 prijavljenih, se nas je na štartu pojavilo okoli 290 udeležencev, od tega 10 Slovencev. V cilj nas je prišlo nekaj čez 190, od tega 9 Slovencev. Žal je zaradi zdravstvenih težav odstopil Nevijo Santin. Štirje (poleg mene še Tanja in Edi, v drugi polovici se nam je pridružil še Simon Krašna), smo cilj dosegli v malo manj kot petih dneh (119 ur in 43 minut). Morda se zdi veliko, a vedeti je treba, da brevet ni dirka, da moraš imeti vse kar potrebuješ s sabo, spremljala pa nas je tudi neznosna vročina. Čez dan ni bilo pod 40 stopinj, največ 46, najmanj pa 16 drugo jutro na 1.100 nadmorskih metrih. Še ponoči je bilo med 26 in 27 stopinjami. Sicer pa je bila to neverjetna izkušnja. Super, enkratno in po tem se zdi lanski Pariz - Brest - Pariz le en lažji sprehod. Tanja je bila v cilju deležna še posebno toplega sprejema, saj je bila ena redkih žensk, ki se je podala na to pot in je prišla v cilj.
Zadnji cilj sezone je bil morda najbolj zahteven. Dosežen naziv Super slovenski randonneur za prevožene vse slovenske brevete, ki jih je bilo 11 (od tega 10 v konkurenci za ta naziv) pač ni mačji kašelj. Poleg mene so ta naziv za leto 2012 dobili še Tanja Kavčič, Edi Vovk in Matej Lavriša. Razen Edija smo vsi trije člani ŠD BIK.SI. Skupaj s Tanjo in Edijem pa smo dosegli tudi naziv NAJ SLO randonneur za največ prevoženih kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini.
21. julija smo se udeležili 600 km dolgega breveta na Hrvaškem. Iz Svete Nedelje pri Zagrebu smo preko Karlovca, Delnic in Rijeke, vozili do Pule. In po isti poti nazaj. Ares Bursić, (organizator tega breveta, odličen prijatelj in stari znanec slovesnkih brevetov in DOSa) se je zelo izkazal. Ne le, da smo imeli tri tople obroke, pripravil nam je še dež, nalive, veter (seveda nasprotni), močno burjo na Grobniku, ko smo se vračali, da se skoraj ni dalo premakniti, pa tudi nekaj sonca, toplote in sopare. Ares, car si, le kako ti je vse to uspelo? Štartalo nas je 6 udeležencev, od tega smo bili trije Slovenci. Ugibate, kdo je bil še tam poleg mene? Ni treba dosti ugibat. Tanja in Edi. Vsi trije smo uspešno prišli v cilj, eden od Hrvatov pa je odstopil.
Glavni cilj sezone je bil spet brevet. Niti najmanj enostaven. 1001 miglia velja za najdaljši brevet v Evropi, štart pa je bil 16.8.2012 v Nervianu, blizu Milana. Dobrih 1.600 km je bilo potrebno premagati v 135 urah. Prvih 400 km gre trasa po ravnini (brez nasprotnega vetra seveda ne gre), zadnjih 150 km tudi ni bilo kaj prida vzpona, vmes pa okoli 15.000 višinskih metrov v 1.000 kilometrih po Apeninih. Prvi klanec je bil dolg okoli 50 km, večina drugih pa ni bila krajših od 10 km. Kar zahtevno. Pravi izziv. Pred leti sta ta breevt že prevozila Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh. Od 330 prijavljenih, se nas je na štartu pojavilo okoli 290 udeležencev, od tega 10 Slovencev. V cilj nas je prišlo nekaj čez 190, od tega 9 Slovencev. Žal je zaradi zdravstvenih težav odstopil Nevijo Santin. Štirje (poleg mene še Tanja in Edi, v drugi polovici se nam je pridružil še Simon Krašna), smo cilj dosegli v malo manj kot petih dneh (119 ur in 43 minut). Morda se zdi veliko, a vedeti je treba, da brevet ni dirka, da moraš imeti vse kar potrebuješ s sabo, spremljala pa nas je tudi neznosna vročina. Čez dan ni bilo pod 40 stopinj, največ 46, najmanj pa 16 drugo jutro na 1.100 nadmorskih metrih. Še ponoči je bilo med 26 in 27 stopinjami. Sicer pa je bila to neverjetna izkušnja. Super, enkratno in po tem se zdi lanski Pariz - Brest - Pariz le en lažji sprehod. Tanja je bila v cilju deležna še posebno toplega sprejema, saj je bila ena redkih žensk, ki se je podala na to pot in je prišla v cilj.
Zadnji cilj sezone je bil morda najbolj zahteven. Dosežen naziv Super slovenski randonneur za prevožene vse slovenske brevete, ki jih je bilo 11 (od tega 10 v konkurenci za ta naziv) pač ni mačji kašelj. Poleg mene so ta naziv za leto 2012 dobili še Tanja Kavčič, Edi Vovk in Matej Lavriša. Razen Edija smo vsi trije člani ŠD BIK.SI. Skupaj s Tanjo in Edijem pa smo dosegli tudi naziv NAJ SLO randonneur za največ prevoženih kilometrov na brevetih v Sloveniji in tujini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar