Tik pred startom so naju lani
vprašali, kaj pričakujeva od DOSa. Pa sem rekla, da samo, da prideva okrog. In
da prehitiva vreme. Vedela sva, kakšna je napoved že za soboto ponoči in
nedeljo in res ni prijetno voziti v orkanski burji, snegu in dežju, ko
porabljaš zadnje atome moči, da prideš do cilja….
Lani je bilo tako, da mesec dni
pred startom nisem mogla več trenirati. Ker me je ustavil ledvični kamen in še
hitro so me poštimali, v 21 dneh je bilo vsega konec. A veliko prepočasi za
kvalitetne zaključne priprave na dirko, ki nosi naslov ena najtežjih na svetu…
Pa čeprav sva jo nameravala prepeljati v dvoje. Pa šele februarja sva se
zmenila, da greva oba, prej je bilo načrtovano, da gre že v četrto Andrej sam.
Sama tekma je bila nato v
znamenju Andrejevih hudih krčev v mišicah nog, s katerimi je komaj zvozil ta
glavne klance. Saj meni niso nič povedali, a v Kranjski Gori smo imeli
odstopiti…. A je šlo naprej in ko je minila še moja kriza v Moravskih Toplicah,
se je začela uživancija. Do cilja.
Letos so cilji drugačni. Želiva
tekmovati. Ne zaradi konkurence, ampak zato, da postaviva svoj rekord, svojo
mejo, ki sva je zmožna. Katera je to? Ne veva, a bova skušala ugotoviti. Lani
nisva mogla, preveč reči je šlo narobe. Če se poigram s številkami, lani sva
imela povprečje hitrosti 24,25, najboljše povprečje, ki ga imata Leni in Marko
iz leta 2011 pa je 25,6. Ga zmoreva preseči? Se bova trudila. Seveda to ni odvisno
samo od naju. Od mnogih dejavnikov je. A to je DOS. Najtežja dirka na svetu,
čeprav v maju, ko vse diši, cveti in se odpira. A je začinjeno tudi s snegom,
burjo, mrazom in dežjem. In tudi to je treba na DOSu premagati. Poleg osebnih
kriz.
In, najin največji cilj je
uživati. V prav vsakem kilometru vožnje.
Tanja Kavčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar