Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

4. februar 2013

Cilji na letošnjem DOSu



Tik pred startom so naju lani vprašali, kaj pričakujeva od DOSa. Pa sem rekla, da samo, da prideva okrog. In da prehitiva vreme. Vedela sva, kakšna je napoved že za soboto ponoči in nedeljo in res ni prijetno voziti v orkanski burji, snegu in dežju, ko porabljaš zadnje atome moči, da prideš do cilja….

Lani je bilo tako, da mesec dni pred startom nisem mogla več trenirati. Ker me je ustavil ledvični kamen in še hitro so me poštimali, v 21 dneh je bilo vsega konec. A veliko prepočasi za kvalitetne zaključne priprave na dirko, ki nosi naslov ena najtežjih na svetu… Pa čeprav sva jo nameravala prepeljati v dvoje. Pa šele februarja sva se zmenila, da greva oba, prej je bilo načrtovano, da gre že v četrto Andrej sam.

Sama tekma je bila nato v znamenju Andrejevih hudih krčev v mišicah nog, s katerimi je komaj zvozil ta glavne klance. Saj meni niso nič povedali, a v Kranjski Gori smo imeli odstopiti…. A je šlo naprej in ko je minila še moja kriza v Moravskih Toplicah, se je začela uživancija. Do cilja.

Letos so cilji drugačni. Želiva tekmovati. Ne zaradi konkurence, ampak zato, da postaviva svoj rekord, svojo mejo, ki sva je zmožna. Katera je to? Ne veva, a bova skušala ugotoviti. Lani nisva mogla, preveč reči je šlo narobe. Če se poigram s številkami, lani sva imela povprečje hitrosti 24,25, najboljše povprečje, ki ga imata Leni in Marko iz leta 2011 pa je 25,6. Ga zmoreva preseči? Se bova trudila. Seveda to ni odvisno samo od naju. Od mnogih dejavnikov je. A to je DOS. Najtežja dirka na svetu, čeprav v maju, ko vse diši, cveti in se odpira. A je začinjeno tudi s snegom, burjo, mrazom in dežjem. In tudi to je treba na DOSu premagati. Poleg osebnih kriz.

In, najin največji cilj je uživati. V prav vsakem kilometru vožnje.

Tanja Kavčič

Ni komentarjev:

Objavite komentar