Spomini iz Črne gore

Čas beži, spomini ostajajo. In da ne zbledijo, jih je treba zapisati. Dogodivščin pa toliko, da je nemogoče vse zabeležiti. Čas pravzaprav niti ne beži, gre po svoje in vedno enako hitro. Le občutek je tak, da je teden kar naenkrat okoli, mesec tudi.

 

Že cela večnost je, odkar smo prišli s priprav v Črni gori, a je minil le dober mesec. Tam je bilo enkratno, tereni izjemni in razen po Albaniji, ki me ni ravno impresionirala, ni bilo ravnine. Zato smo tudi šli tja dol in po celonočni vožnji (ko smo v kraj našega bivanja prispeli v soboto ob sedmih zjutraj), že dopoldne krenili na trening. Pa je tisti dan ratalo 157 km in čez 2700 višincev.

 

7 nas je bilo, večinoma nismo vozili skupaj, kak dan si je kdo vzel tudi prosto. S Tanjo sva seveda vozila skupaj, a nikoli sama, saj se nama je vsak dan kdo pridružil na vnaprej načrtovanih turah. Teren je bil vsaj na začetku neznan, poznali smo ga le iz zemljevidov in računalniških grafov. A kamorkoli smo prišli, smo spoznavali nove in nove ljudi, ki so nas prijazno vabili k njim. V enem tednu sem prevozil 1125 km in 19000 višincev. Kar v redu, sezona pa bo pokazala, če je bilo od tega kaj koristi.

 

Črnogorci so strpni in prijazni ljudje. Cel teden je bil fantastičen, še posebej sta se mi v spomin vtistila dva dogodka z domačini.

 

Večer, že trda tema, ko se s Tanjo spuščava iz Cetinja proti Budvi (17 km spusta). Odpovejo ji luči, vozim za njo in ji z mojo čelno svetilko svetim, da sploh kaj vidi. Prav počasi in previdno peljeva. Pa se za nama pripelje avto in dolgo časa vozi za nama, čeprav bi naju lahko takoj prehitel. Očitno je voznik (ali voznica) opazil, da imava težave z razsvetljavo in nama je svetil. Neverjetno. Kaj takega se mi ni še nikjer zgodilo.

 

Drugi primer se je zgodil nekaj dni prej. Spet smo bili v Cetinju in do tam smo trije prevozili že kar precej kilometrov in klancev. A lakota naredi svoje in sledila je okupacija ene od pekarn. Stojimo zunaj, popoldne je že, sonce, a ne prevroče. Ravno načnemo njihove dobrote, ko se poleg nas ustavi avto. Iz njega stopi starejša ženska, gre proti nam in mi da tri pomaranče. ''To je za vas'', pravi. ''Hvala, ampak s čim smo to zaslužili?'' ''Zato, što ste nas posjetili.'' Se obrne in gre. Mi trije pa v šoku. Kaj takega pa še ne. In veste, kaj je bila prva misel na to? Da se v Sloveniji niti v sanjah ne more zgoditi kaj takega.

 

Še nekaj o strpnosti voznikov. V celem tednu je za nami potrobil le en voznik, pa še to upravičeno. Sicer je bilo trobljenja precej, a šele ko so nas prehiteli in v znak pozdrava. V Črni gori smo bili redki kolesarji. Pravzaprav smo jih srečali le še nekaj, niti na prste ene roke jih ne bi mogli prešteti. Zato je vse skupaj še posebej zanimivo in neverjetno.

 

Morda le še ena zanimivost. Ko smo se odpravljali tja dol in se že vozili s kombijem, smo se v Črnomlju ustavili pri našem randonneurskem prijatelju Borisu. To je zanimiv človek, moj letnik, dobričina po duši in srcu ter znan po tem, da na štart večinoma vsakega breveta pride že s kolesom od doma. Pa beseda da besedo in pove, da obstaja možnost, da pride k nam s kolesom, nazaj pa z nami s kombijem. Še pozdravimo se in že nadaljujemo pot, pridemo v Črno goro in uživamo. Proti koncu našega bivanja v Črni gori se na petek odločimo, da bomo, zaradi slabe vremenske napovedi za soboto, šli domov en dan prej. Do takrat nobenega glasu od Borisa, kar naenkrat pa dobim sms, da nam prihaja nasproti. Ko se slišiva, pove, da je v Liki v dežju skoraj zmrznil, saj je bila le kaka stopinja nad ničlo. Naslednji dan smo ga pobrali pri Dubrovniku in peljali domov. Še dobro, da se je oglasil, saj bi se kaj lahko zgodilo, da bi prišel v Sutomore, nas pa ne bi bilo več tam.

Od leve: Fabrizio, Slavko, Tanja. Andrej in Lenart. Na okoli 1100 metrih nadmorske višine, v ozadju Lovčen.

Glede na to, da imajo Črnogorci dokaj dobre ceste, narava je tam enkratna, ljudje so prijazni, ..., ni nobenega dvoma. Naslednje leto gremo spet v Črno goro.