Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

13. april 2014

Imeti prijatelja (ali: zakaj obožujem Goričko?)

V zgodnjih jutranjih urah pretekle sobote, pri kakih dveh stopinjah, ko smo na Fleche Slovenija 2014 že prevozili 240 km in 2500 višincev ter so se pri nekaterih že kazali znaki neprespanosti in utrujenosti, smo se ustavili na Goričkem. Edita in Karli, lastnika apartmajev Džaboka & Gruška, kjer se tudi sicer večkrat ustavimo na dopustu ali pa na kolesarskih pripravah, sta tako zgodaj vstala le zato, da bi nas pričakala. 

Edita in Karli pred kakima dvema letoma in pol sploh nista vedela, kaj so to breveti. Po igri naključij nas je spoznala Stanka Dešnik, moja dobra prijateljica iz tistih krajev, ko mi je povedala, da ponujata enkratne apartmaje. Ko smo bili prvič pri njiju, smo bili očarani nad gostoljubnostjo in apartmaji, ona dva pa malo skeptična do našega načina kolesarjenja. Veliko kolesarjev prenočuje pri njiju, a nihče nam podoben. Nekako si takrat še nista znala predstavljati, kaj pomeni biti toliko in toliko kilometrov in ur na kolesu. Pa smo ju kasneje prepričali s svojimi dejanji. Zdaj sta o brevetih že prava strokovnjaka in na najdaljšem slovenskem brevetu Slovenskih 1000+, je pri njiju tudi najpomembnejša kontrolna točka, kjer si udeleženci oddahnejo in lahko tudi zaspijo v čudovitih in s stilom za stare čase opremljenih apartmajih.

No, Edita in Karli sta nam tudi tokrat pripravila pravi sprejem s pravo goričansko gostoljubnostjo in dobrotami. Topel prostor je bil pravi balzam naproti mrazu zunaj in nekateri so uspeli tudi zaspati za kake pol ure. Dolgo časa smo bili tam. Ko smo odšli, nismo več potrebovali luči in odsevnih jopičev.

Ampak to še ni vse. Tam nas je pričakal tudi Murek. Z njim smo se spoznali pred dvema letoma, ko smo marca vozili nočno diagonalo. Tudi to poznanstvo je napletla Stanka. Takrat je medije obvestila, da bomo ponoči začeli s turo Hodoš-Sečovlje. Lokalni mediji so to objavili, Murek je slišal, prišel nas je pozdravit in se z nami odpeljal do Murske Sobote. Človeka takoj začutiš in njega sem. Da bo to trajno prijateljstvo, ki ne pozna meja. Vedno, ko smo v tistih lepih krajih, se slišimo. Če je le možno, odpeljemo skupaj kakšno turo. Čeprav se mi zdi, da Goričko poznam kot svoj žep, nas vedno pelje po kakšni cesti, kjer še nismo vozili.

Murek je tudi to noč hotel z nami prevoziti del trase, a mu je to preprečila bolezen. Kljub temu je v tem mrzlem jutru in še v trdi temi, z avtom prišel kakih 20 km od svojega doma in nam prinesel banane, čokoladke Snickers in dobrote, ki jih je prejšnji dan spekla njegova tašča. Za nas jih je spekla. Hvala, hvala, hvala!

Ko smo se odpravili z Goričkega, sem med vožnjo razmišljal, kdo od prijateljev, ''prijateljev'' in množice samovšečnežev, ki jih tako ali drugače poznam, bi še, samoiniciativno kot Murek, na tak način ponudilo pomoč. Le še nekaj takih poznam, nekateri izmed njih so bili tudi udeleženci tega breveta. In zaradi takih ljudi je življenje lepo. 

Torej, Stanka, hvala, da sem po tvoji zaslugi spoznal tako enkratne ljudi kot so Edita, Karli in Murek ter upam, da bom vsem vam lahko enkrat tudi jaz pomagal na kakršen koli način. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja