Od doma na Cres po najdaljši bližnjici - z nekaj obvoza

 

Kolesarske priprave so fejst zadeva. Kolesariš, nekaj poješ, tuš, zelo utrujen zaspiš, utrujen vstaneš in ponoviš interval. Kolikokrat ti je pač dano. Kdor nima jurja evričev za teden Kanarcev, si mora pomagati drugače. Lani smo bili en teden v Črni gori, letos je ta opcija padla v vodo. Plana ''B'' ni bilo, a Tanja, Simon in Lenart so šli na Cres. In sem šel k njim. 

Ker rabim dopust še za druge reči, sem planiral k njim le oba podaljšana vikenda. Žal s prvim ni bilo nič, ker so šli zaradi dežja z dnevom zamika. Zadnji februarski vikend pa sem šel. Pravzaprav sva šla. Pridružil se mi je dosovec Silvo Pšeničnik. 

Zaglav, pogled iz apartmaja

Seveda ne bova šla tja z avtom, ampak s kolesom. Traso sem sestavil tako, da niti približno ni šla po najkraši možni liniji, to se seveda ne spodobi za ultraše, ampak po najdaljši bližnjici. V petek sem že imel dopust, zato sva se odločila za nočno izmeno. 

Po krajšem četrtkovem popoldanskem teku, sem kolo osedlal z manjšo torbo spredaj in veliko zadaj, obe pa sem napolnil z razno potrebno in nepotrebno kramo. Ker bom na italijanski majski 2200tki in julijskem 4200 km dolgem TCRju vozil zelo obtežen, se na te razmere že zdaj aktivno privajam.Tik preden sem startal sem moral zamenjati zadnjo luč, ker je odpovedala poslušnost in z rahlo zamudo sem šel od doma ob 21:40. 

Prvih 15 km mi je družbo delal kvalteten nasprotni vetrič, hitrosti okoli 60 km/h. Bilo je toplo in spet sem se preveč oblekel. Pa ni bilo preveč. Kmalu se je ohladilo in po Krasu je bilo vedno bolj mrzlo. Previdna vožnja zaradi veliko divjadi je povzročila zamudo tudi na Kozini. S Silvom sva bila tam zmenjena opolnoči. 

Z rahlo zamudo sva torej šla. Debata in spust, ki je bil vedno bolj hladen in pred Rižano je že kar 

pogled s Cresa proti celini

kvalitetno brilo. Še dobro, da sva bila kmalu v Kopru, od tam pa v klanec čez Šalaro. Ponoči pozimi sploh ni enostavno voziti. Težko imaš ravno pravšnji tempo, da se preveč ne oznojiš. Poudarek je na ''preveč'', ker oznojiš se tudi, če greš gor kot počasni posnetek. 



Spust v dolino Dragonje je popestril srnjak, ki je od nekje skočil pred naju, a se je na srečo vse skupaj končalo brez padca. Kolikor se je potrudil srnjak, da nama je popestril noč, sva jo midva popestrila policistom na meji. Točno ob dveh zjutraj sva presenetila našega policista, ki je vprašal: ''Kam pa vidva ob tej uri?'' ''Ah ... malo se greva peljat,'' sem mu odgovoril, kot da je to nekaj najbolj običajnega. Biti sredi noči in pozimi na kolesu. Par metrov naprej se je enako ponovilo s hraškimi policaji. Policajka pogleda na uro, pogleda naju, še enkrat pogleda na uro in: ''Kud idete vas dvojica u to nedoba?'' Priznam , da sem to zadnjo besedo slišal prvič, a sem nekako razumel, kaj bi rada vprašala. Še enkrat sem ponovil tisto, da se greva malo peljat s kolesom, ona se je s svojima kolegoma v kabini čudila še naprej, midva pa sva že nadaljevala proti Bujam. 

Zaglav, petek okoli devetih zjutraj

Kdor pozna tiste kraje, ve, da je od Buj naprej še vedno nekaj klanca. In da potem pride spust. Podnevi je to lahko dirkališče, midva pa ob tej uri nisva šla dol kaj dosti hitreje od vzpona malo prej. Nevarnost divjadi in bolj, kot sva se bližala dolini reke Mirne, bolj je bilo strupeno mrzlo. Ugibala sva, koliko je stopinj in sva si bila kar nekako enotna. Tam okoli nule.

Na srečo je bil takoj za tem spet vzpon. Tokrat na Vižinado. Še nekaj gor dolčkov in že sva zavila levo proti Karojbi, tam pa desno proti Pazinu. V Pazinu so bile vse avtomobilske šipe kar na debelo zmrznjene. Torej je bilo pod nulo. Prstov na nogah že dolgo ni bilo več čutiti, tisti na rokah pa so tudi kvalitetno zmrzovali. Dobro, da se iz Pazina pot spet dviguje na Gračišče in tam, na okoli 450 metrih nad morjem, je bila prava vročina nasproti tisti v dolini. 

Kdor je kdaj vozil koprski 200 km brevet, pozna vzpon na Gračišče čez Zajce. No, midva sva šla v 

po neprespani noči

nasprotno smer in čeprav sva se bližala morju, je bilo spet vedno bolj mrzlo. V Vozilićih levo v še en vzpon in ob 6:15 sva bila v Brestovi. Četrt ure preden je šel prvi trajekt na Cres. Do tam sem imel prevoženih  dobrih 190 km, Silvo pa nekaj malega manj, saj je startal v Prestranku. Višincev za okoli 2500 metrov, skoraj natanko toliko, kot jih je naračunal program RideWithGPS.

Skoraj prazen trajekt je vozil kakih 20 minut. Potem sledi lep položen klanček, malo položnega spusta, spust do mesta Cres, okoli katerega je pravo gradbišče za širitev ceste, spet klanec, malo gor dolčkanja in po 50 km (skupno mojih 241) in dodatnih 1000 višincih sva bila ob devetih zjutraj pri naši ekipi v Zaglavu. Seveda je sledila debata, kako in kaj se je dogajalo v nočni izmeni, kako se imajo oni tam že cel teden, preoblekla sva se, celo nekaj malega pojedla in sva šla. Še malo se peljat. In ta ''malo'' je nanesel dodatnih 160 km in seveda kup novih višincev v lepem in sončnem vremenu brez oblaka na nebu. Saj po Cresu in Lošinju tako ali tako ni ravnine. 



martinčkanje v Martinščici

To je bilo torej to. Od doma na Cres po najdaljši bližnjici in z malo obvoza.

Po tem se je še marsikaj dogajalo, naslednji dan sva šla domov po res najkrajši bližnjici, razloga pa sta bila vsaj dva: pri Silvu v Prestranku naju je čakalo kosilo (odlično je bilo, še enkrat hvala!) in moj večerni bowling s sinom Sandijem in njegovo izbranko Nino. 

Vikend kot vikend ... v bistvu nič posebnega ... le malo sva se šla peljat ... kot že tolikokrat doslej ...