Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

15. junij 2015

Razmišljam

V ranih nedeljskih urah zadnjega dne v maju 2015 se z Borisom bližava cilju na najinem drugem 2200 km dolgem brevetu Giro Ciclistico Delle Repubbliche Marinare. Letos je ta del trase spremenjen in bližina Benetk je drugačna kot sva pričakovala. Ni sojev luči in mondenosti, ampak le dolgočasne prazne široke ceste na področju brez civilizacije. 

Utrujenost in neprespanost terjata svoj davek. Energije ni več v izobilju, cilj je na dosegu roke, s tempom počasnega posnetka se bližava cilju. Le še kakih 40 km imava do tam. Sem in tja kdo od naju malo zaostane in se nekaj kasneje spet priključi. 

Potem enkrat Borisa ni. Ustavim se, pogledam nazaj, a nikjer ne vidim nobene luči. Še malo počakam, tudi meni paše kratek postanek. Še ga ni. Grem pogledat, kje je. Kar dolgo se vozim, preden ga zagledam ob cesti. 

Stoji, kolo je pod njim, z rokama se drži krmila. In gleda nekam naprej. ''Si živ?'' ga vprašam. ''Ja, vse je v redu. Razmišljam'', mi odgovori in še vedno nepremično gleda nekam naprej. ''Kaj razmišljaš? Če si še živ?'' se pohecam in nadaljujem s ''kratka pavza!''. Greva na drugo stran ceste. Tam je ograja, na katero prisloniva kolesi. Uleževa se na tla, na pesek, ki je malo vlažen. V trenutku zaspiva. Nobeden od množice drobnih kamenčkov ne tišči, v bistvu je podlaga za spanje kot Dormeo. Ne ozirava se na to, kaj si o naju mislijo tisti redki vozniki, ki pridrvijo mimo. Trava, pesek, asfalt, karkoli. Le, da se lahko zaspi.

Spiva kot ubita in razmišljava vsak nekaj svojega. Kdove kaj. 

Po dveh urah nadaljujeva in malo pred sedmo uro zjutraj prispeva do hotela Vienna v Mestrah, kjer je cilj. S tem je zaključena še ena neverjetna dogodivščina, čista uživancija in nastala je podlaga za nova razmišljanja.