Občutek cilja

... naj začnem na koncu ...

Ko sem zadnji dan na Transcontinental race okoli pol treh zjutraj po večurni vožnji skozi gozdove končno prišel v civilizacijo, sem si oddahnil. Bila je že nedelja, 9. avgust 2015, 15. dan moje vožnje. Do cilja sem imel še manj kot 70 km. 

Ustavim se ob cesti pri majhni avtobusni postaji. Sezujem se in bolečim podplatom odleže. Na hitro nekaj pojem in zaspim. Na tleh, na betonu. Nič me ne tišči, v bistvu je podlaga kot dormeo, noč je topla in nič me ne zebe. Pod glavo imam torbo, v kateri so dokumenti. Tudi, če me med spanjem okradejo, mi te torbe ne bodo. 

Turki imajo po celi Turčiji zvočnike, preko katerih je slišati njihovo molitev. Prva je že ob petih zjutraj. Raje ne bom pisal o tem, kakšni zvoki so to. Tisti, ki ste že bili v Turčiji, veste, na kaj mislim.

Spim kot ubit, ko ob petih v popolni tišini tip iz zvočnika začne molit. Kar dvigne me pokonci in najprej sem se spomnil na moje vojaške dni, ko je nekdo vedno prezgodaj prihrumel v spalnico in se na ves glas drl ''ustaj vojsko!''. 

poleg mene Kurt Verheyden, Belgija

Na hitro vstanem in že vozim. Noč se s pospešenim ritmom preveša v dan in nič ne kaže, da bo ta dan kaj manj vroč kot prejšnji, ko ni bilo pod 40 stopinjami. V senci, seveda. Ampak po cesti, kjer vozim, ni sence. 

Vedno manj imam do cilja, vozim na vso moč. Cesta je šestpasovnica, ki pa je vsakih nekaj kilometrov še v gradnji. Ali obnovi. Kdo ve, pa saj ni važno. Upam, da 45 kilometrov te ceste prevozim preden po njej začne vozit na stotine delavskih kamionov. 

Cela Turčija je razgibana. En sam gor dol. In kvaliteten nasprotni veter me spremlja že kakih 450 km. Nič ne kaže, da bi ponehal. A zdaj mi je vseeno. Lahko zapiha tudi vihar.

30 kilometrov pred ciljem, ko sem še vedno na tisti skoraj avtocesti, pridem na vrh kdovekaterga  klanca. In ga vidim. Istanbul. Tam v daljavi na moji desni je. Jesssss! Imam te, moj si. Stisnem obe pesti. Spomnim se na spletno stran organizatorja še pred dirko. Tam je na sredini prve strani pisalo: ''Many will fail.'' Seveda je tisto imelo drug pomen, a ta Many ne bo fail. Niti teoretično. Ni več te sile, ki bi me ustavila in mi preprečila prihod v cilj. Tudi po vseh štirih grem, če bo treba. Želim si, da bi se za nekaj minut ustavil in ga gledal. Da bi užival v pogledu nanj. Da bi ga od daleč občudoval. Tega se ne da opisat z besedami, to je treba doživeti. Na števcu imam že čez 4300 prevoženih kilometrov. Ampak ne, karavana delavskih kamionov se je zbudila. Zaradi varnosti grem raje naprej. 

Nedaleč zatem zavijem na stransko cesto, ki me po predpisani poti pripelje do cilja. Do tam me čaka še zadnjih 25 kilometrov. Najprej sem imel ponovno srečanje z napadalnimi psi. So že vedeli, kje je najbolj strateško mesto za napad. Strm klanec, ko sem šel počasi gor, oni pa štirje. Dva levo, dva desno in se zaganjajo v mene. Lajajo, renčijo, eden si na vsak način želi okusiti mojo nogo. Pa sem jih imel poln kufer in jih pošpricam s solzivcem. Umirijo se, skoraj začnejo mijavkat in se umaknejo. 

Za tem me čaka še vožnja skozi park in arboretum. Res lepi kraji in spet en sam gor dol, ampak lahko je še 1000 klancev. Niti eden me ne bo ustavil. 

Potem pa le pride končni spust, tabla ''Istanbul'' in že sem ob Bosporju. Vem, da sem le še drobiž kilometrov oddaljen od cilja. Upočasnim tempo. Cesta je skoraj prazna, saj je za Turke še malo zgodnja ura. Na levi sta morje in Azija. 

Vozim počasi. Za dušo. Za sprostitev. Za uživancijo. Dobesedno. Vsake toliko za trenutek zaprem oči in vidim tiste, ki so mi najbolj blizu, ki so me najbolj vneto spremljali. Zdaj ste tu z mano. In podoživljam celo dirko. Start, prvi klanci, Mt. Ventoux, Assietta, Slovenija in srečanja s prijatelji, starši, bratom z družino, Vukovar, Bosna, Lovčen, Albanija, srečanja z napadalnimi psi, padci, ... Toliko vsega se je dogajalo ... Vse to v trenutku zaprtih oči. 

Potem pogledam na moj Garmin. Še 8 kilometrov do cilja. Malo naprej le še 7,2. Pa 5,8. 4,5. 3,6. In tako naprej. Do 2,1. 1,5. Še 800 metrov. Še 450. Še 230. Še 150. Še 50. In ... Restavracija ob Rumelijevi palači je bila cilj. Pripeljem do tam. 

CILJ!!!!!! 

Po 4337 kilometrih. V 15 dneh 7 urah in 45 minutah.

Prva misel je: ''Kaj to je to?'' ''Jaaaaaaa, to je to. Jessssssss!!!!!''

Čutim olajšanje, veselje in zadovoljstvo. V bistvu se takrat sploh nisem poplnoma zavedal, da sem v cilju. Tam spoznam Belgijca Kurta, ki je dosegel cilj nekaj ur pred mano. Skupaj poiščeva neko pekarno, kjer se najeva, malo kasneje opraviva ciljne formalnosti in ... 

 ... konec je, vsak gre na svojo stran, življenje teče dalje. Kot, da se ni nič zgodilo.  Le malo smo se vozili s kolesom. 

S tem je končana ena lepa pravljica. In vsaka pravljica ima svoj začetek in svoj konec. Moja se je začela 25. julija v Geraardsbergnu v Belgiji in se po 15 dneh 7 urah in 45 minutah, po prevoženih 4337 km, srečno končala v Istanbulu v Turčiji. Vmes je bilo še 10 drugih držav, nešteto dogodivščin, lepih in manj lepih, padcev, kriz, različnih vremenskih pogojev, predvsem pa spoznanje, da je tako dolgo razdaljo možno prevoziti sam, otovorjen kot mula, sam poskrbeti za vso logistiko in se ustrezno oskrbeti.

Vesel sem, da sem bil del tega spektakla. Da sem sodeloval na najtežji kolesarski dirki v Evropi. Da sem uspešno prišel v cilj. Uvrstitev in dosežen čas sta mi nepomembna. Hvala sponzorjem in vsem drugim, ki ste tako ali drugače sodelovali pri tem mojem uspehu. Tu vas ne bom imenoval. Zaslužite le vam namenjeno objavo. V kratkem bo.

To je bila noro lepa dirka, ubrisano težka, zelo adrenalinska in tudi precej nevarna, vsekakor pa nepozabna. Torej čista uživancija, ki jo je treba v 2016 najmanj ponovit. 

Ali pa ... 

Kmalu bo jasno ... 

... se nadaljuje ... morda na začetku ...