Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

14. november 2015

Tudi kolesarje streljajo, mar ne?

Letos spomladi sem se drugič zapored udeležil 2200 km dolgega breveta v Italiji Giro Ciclistico Delle Repubbliche Marinare (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi (pod Neapljem) - Benetke). Tokrat sva bila z Borisom Pupičem edina Slovenca na startu te preizkušnje, na kateri ni bilo prevoza prtljage na kontrolni točki na 750. in 1500. km kot leto prej. Torej bikepacking varianta in odličen trening za glavni cilj sezone, ki je bil s Transcontinental Race le dva meseca kasneje.

Drugo noč na tem brevetu s skupno okoli 20000 višinskimi metri sem vozil med krajema Vejano (944 km) in Lido dei Pini (1054 km). To je zahodno od Rima in že blizu polovice. Nekje ob morju. Bil sem sam. Pred TCR je bil nujen dolg trening solo vožnje. Boris je bil nekaj ur zadaj.

Že v trdi temi se naključno ustavim v nekem naselju, da zamenjam baterije za luč na čeladi. Ozka ulica, brez prometa in drugih ljudi. Na moji desni hiše, na levi ulična svetilka in zid, ki preprečuje dostop do hiš na levi strani. Ustavim se pod to ulično svetilko in kolo naslonim na zid. Ravno, ko snamem čelado, slišim neko vpitje. Slišim le glas, njegovega lastnika ne. Poiščem baterije, tisti glas pa je vedno glasnejši. Pogledam skozi lino v zidu in pri nekaj metrov oddaljeni hiši vidim nekoga, ki me gleda in kriči. Po italijansko mu povem, da mu nič nočem, le zamenjem baterije in grem takoj naprej. On pa kriči in kriči. Nič ga ne razumem. Dovolj ga imam. Čelado dam na glavo in se odpeljem.

Potem slišim, kako ta možakar teče.

Slišim odpiranje železnih vrat v tistem zidu.

Slišim vpitje: ''Vieni qui, vieni qui!'' (Pridi sem!). Sam pri sebi ga nekam pošljem in vozim naprej. Ne da se mi ukvarjat z njim.

... potem slišim ...

... 6 strelov ...

Ne vem, za kakšno orožje je šlo. Zvok ni bil tak, kot ga ima vojaško. Frača tudi ni bila. Ampak model je streljal!? Marsikaj se mi je že zgodilo v življenju, kaj takega pa res še ne. Zanimivo, da sem pri vsem tem ostal miren in hladen kot špricer. Niti povišanega srčnega utripa nisem čutil. Le nekaj ''lepega'' sem mu povedal. Seveda sam pri sebi. Model, ki je streljal, tega ni mogel slišati.

Ja, tudi kolesarje streljajo, mar ne?

Aja, baterije sem zamenjal kakih 500 metrov naprej. Pri eni od naslednjih uličnih svetilk. 

In še sem živ!