Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

23. marec 2018

100 milj teka z burjo





Najprej nekaj tehničnih podatkov:
Vseh udeležencev 77 (16 žensk), na cilj jih je prišlo le 32 (7 žensk)
Od tega 7 Slovencev (1 Slovenka), na cilju 4 Slovenci (1 Slovenka)
Dolžina proge 167 km, 6.600 m vzponov, časovni limit 45 ur.
Vsak udeleženec je imel lahko 30 litrov opreme, ki so naj jo pripeljali na vsako izmed 7 kontrolnih točk.
Izbrali smo lahko uro starta, glede na planiran tempo.
Proga neoznačena.

SI ULTRA – edina slovenska ekipa v sestavi: Anja Klančnik (vodja), Andrej Zaman, Dušan Mencin in Miodrag Vujković.

Ipertrail 


Tek ''La Corsa della bora'' ali po slovensko ''Tek z burjo'' je zimski trail v Sesljanu, v naši neposredni soseščini. Tek je vsako leto organiziran 6. januarja, na italijanski državni praznik in sicer z dolžinami S1 Half z 21 km, S1 trail z 57 km in Ipertrail z 167 km.

Trail je tek v naravi do 42 km. Trail Ultra je tek nad 42 km (Medium), nad 70 km (Long) in nad 100 km (XLong). Proga mora biti ustrezno označena. Kaj pa je Ipertrail? Na strani organizatorja teka je pisalo: »Not a race, more of an adventure for the most resilient«. Prav tako je navedeno: »Ipertrail – izziv za najpogumnejše, to je namenoma še posebej težkih sto milj. Okoli 100 športnikov se bo letos podalo na traso, imenovano S1 Ipertrail, ki je dolga kar 167 km. Izziv, ki si ga običajni smrtniki ne moremo niti predstavljati, je najzahtevnejša trasa letošnjega teka. Primerna je za tiste, ki družbo kraške burje zares obožujejo. Tek predstavlja pravi test vzdržljivosti s štartom ob morju, pot bo nato vodila nad Tržaškim zalivom in se nadaljevala čez z burjo prepihane planjave Slavnika. S1 Ipertrail je avanturistična mešanica vsega, kar narava lahko ponudi. Razgled na Tržaški zaliv in skrivnostni slovenski gozdovi bodo tekačem nudili vse pogoje za nepozabno doživetje.«






Glede na podatke iz leta 2017 je najhitrejši tekmovalec prišel v cilj po 26 urah, kar je 7 h več kot na 100 milj Istre; večina tekmovalcev pa je prišla v cilj po 36 urah. Organizator je dal limit na 45 ur, kar je celo manj kot na ultratrailu 100 milj Istre, ki pa je spomladanski tek z okrepčevalnico vsakih 10 km, dolgim dnevom in označeno progo. 


Pobudnik ideje za našo udeležbo na tej ekstremno težki preizkušnji je bil Mio Vujković, ultraš iz Ilirske Bistrice in organizator tekaške prireditve Milanja. Ker Ipertrail poleg posamezničine preizkušnje ponuja tudi ekipni tek z največ štiričlansko ekipo, smo se zbrali štirje ultraši: Anja Klančnik, Andrej Zaman, Mio Vujković in Dušan Mencin - bili smo ekipa SI ULTRA.


Priprave

Za prijavo ekipe SI ULTRA smo se odločili šele novembra, tako da za posebne kondicijske priprave niti ni bilo časa. Vsi smo tekači in ves čas v akciji, zato smo predvidevali, da je naša fizična pripravljenost dovolj dobra, da izpolnimo zastavljen cilj – prihod v CILJ. Bili smo edina slovenska ekipa.

Bolj kot fizične priprave, smo se usmerili na psihološke in logistične priprave. Ko smo preštudirali pravila, traso in izvedbo traila, smo ugotovili, da organizator proge ne bo označil in bo vsak imel le lastno navigacijo. Dogovorili smo se, da ima vsak član nujno s seboj dežne hlače, dežno vetrovko ter v dodatni opremi puhovko ter dva taborniška gorilnika in posodo. Organizator ponuja na celotni trasi le nekaj kontrolnih točk, kamor pripeljejo vnaprej pripravljeno prtljago, to je eno škatlo (40 cm x 40 cm) ter tri vreče (40 l). Sitem Ipertraila je tak, da nobena okrepčevalnica ne nudi toplega zavetja – ni v toplem prostoru, večinoma so šotori – in to zato, ker iz toplega prostora nihče ne bi nadaljeval poti. Vedeli smo torej, da se nikjer ne bomo mogli ogreti in težko bomo kje lahko vsaj malo zaspali. Vremenska napoved je obljubljala vse razen sonca: dež, megla in burja s temperaturami med 0°C in 5°C. Vsaka ekipa je morala imeti svojega vodjo, v ekipi SI ULTRA je bila to Anja. Za orientacijo smo zadolžili Andreja, ki ima s tem največ izkušenj, uporabljal je Garmin Dakoto 20.


Četrtek 4. januar 2018


Organizator je udeležencem Ipertraila ponudil možnost izbire ure starta in sicer glede na predviden prihod v cilj. Omejen je bil čas prihoda v cilj in sicer v soboto do 19ih. Odločili smo se, da si bomo vzeli maksimalni razpoložljivi čas in izbrali start v četrtek ob 22ih. Torej smo imeli na voljo celih 45 ur, to pa ni tako veliko – predvidevali smo namreč, da bomo skoraj 10 ur porabili za počitek na okrepčevalnicah ter za iskanje poti, torej nam ostane 35 ur za tek. Polni pozitivne energije smo se v večernih urah zbrali v Sesljanu, prevzeli številke ter se udeležili ''briefinga'', kjer smo dobili kratka navodila. Predvsem je organizator Tomasso de Mottoni poudaril, da bo najbolj težavna orientacija v gozdu nad krajem Golac, kjer je še sneg in veliko blata. Seveda se nam sanjalo ni o čem govori. Poudaril je tudi, da bo tistim, ki bodo tam pred nočjo veliko lažje iskati pot.


Začetek leta 2018 bi se težko začel bolj ekstremno. Nihče v ekipi ni vedel, kaj vse nas čaka. Poznali smo rezultate lanskega leta, ki so kazali, da je zelo malo takih, ki pridejo do cilja. Vedeli smo torej, da ne bo enostavno, vedeli smo, da je časovni limit zelo hud, a vedeli smo tudi, da bomo dali vse od sebe, da nam uspe.

Start je bil na stadionu, kjer se nas je zbralo kakih 40 tekačev, predvsem italijanskih. Nobenega nismo poznali. Dogovorili smo se, da razmišljamo le o teku od ene do druge okrepčevalnice, povprečno torej okoli 20 km, kar naj bi zneslo od 4 do 6 ur. Zaželeli smo si srečno in se po pisku vsi pogumno zagnali.


22.00


Start!



Gremo!

Akcija!

Prvih dvesto metrov je bilo že polnih zmede. Organizator je začetni izhoda iz stadionskega kompleksa speljal tako, da smo že takoj vsi gledali le na navigacijo in se čudili lučkam, ki so zbegano skakljale sem ter tja ter iskale vrata skozi žičnato ograjo. Nimamo druge izbire - otovorjeni z nahrbtniki smo se plazili in poskušali prebiti preko ograje ter upali, da se ne poškodujemo že na začetku. No, nekako nam je le uspelo. Vendar nam ni bilo jasno kaj to pomeni - a smo kmalu ugotovili, da nam organizator več kot pravo avanturo.
V tem začetnem delu smo še srečevali druge udeležence, potem pa je bilo lučk vedno manj in kmalu smo ostali sami. Večinoma smo imeli na poti minimalno opreme. V nahrbtniku smo imeli rezervna oblačila, vetrovko in dežne hlače, pijačo ter kakšno energijsko hrano.

Prvi del smo zmogli hitreje od načrtovanega. Od Sesljana smo se dvignili proti Opčinam (Obelisk, 1. KT, 22 km) in skoraj celo noč obkroževali Trst, ki se je svetil pod nami. Ta nočni del poti je bil zelo lep – Trst z morjem nam je ponujal magičen razgled, ki smo ga imeli na dlani. Naš svet pa je bil precej majhen. Hodili smo en za drugem in sledili koraku pred seboj ter soju lučke, ki je kazala le kakšen meter naprej. Sledil je strm blatni spust v dolino Glinščice, ki je fajn zapekel noge. Anja si je naglas zaželela tisoč vzponov namesto takih grdih spustov. A ta želja se ji je še prehitro uresničila. Navigacija je kazala le še nekaj kilometrov do druge kontrolne točke. Mi pa smo zavili v zelo strm vzpon, ki smo ga dolgo 'grizli' preko ostrega skalnatega melišča proti izhodu iz doline na Monte Carso. Na vrhu je bila le prelomnica, zoro pa smo dočakali na ponovnem strmem spustu. Drugo kontrolno točko v Dolini (41 km) smo dosegli v ranih mrzlih jutranjih urah. Malo se je že poznala utrujenost in neprespana noč, ki je minila brez dežja in prenizkih temperatur, bilo je le nekaj rosenja. Poznal se je vpliv morja.

V šotoru pa končno juha! Iz vrečke. Ta magična topla jed, ki te poživi bolj kot karkoli drugega. Tega do zdaj še nismo doživeli. Kaj vse nam ponuja trail – še tako vsakdanje stvari postanejo pravi čudež.

Na vsaki kontrolni točki so nam organizatorji pripeljali stvari: leseno škatlo, v kateri smo imeli dva taborniška gorilnika – na enem smo skuhali juho, na drugem čaj; posodo in hrano (juhe, sendviče, suho sadje, vse za pijačo). Poleg škatle smo imeli tudi vsak svojo vrečo z oblačili, vedno smo se najprej obleki v puhovko, da se pregreti od teka ne bi prehladili. Vse to je prišlo zelo prav. Letos je bila novost ta, da so imeli na vsaki kontrolni točki toplo vodo. Do prve kontrolne točke nismo vedeli kaj to pomeni – a smo takoj ugotovili. Vodi za juho in čaj sta namreč takoj zavreli. Vseeno smo bili na vsaki točki vsaj pol do ene ure. 

Ko smo odhajali iz Doline, bi se moralo začeti daniti. Verjetno se tudi je, a temni deževni oblaki so nakazovali, da ta petek ne bomo imeli sonca. Dan je bil vseeno še nekaj časa brez dežja. Stalno valovit in težak teren nam nista vzela dobre volje. Bili smo zgovorni, pravili smo si hece in čas je hitro tekel naprej. Prav tako tudi naši kilometri.

Na gradu Socerb smo si vzeli čas za ogled in slikanje.

 





Nadaljevali smo proti Kastelcu, Ospu in Črnemu Kalu ter se dvignili na kraški rob. Razgledi so bili veličastni. Še posebej tisti proti morju. Tam nekje smo zavili v notranjost. Šele tam naprej so nas čakali glavni vzponi. Ponekod smo plezali čez podrto in požgano drevje in pot ni bila vidna, tako da smo sled zgrešili in ponovno iskali pravo pot.
Po kraškem robu smo poskusili s tekom po travnato kamniti podlagi. Ni šlo. Raje hoja. Zaradi iskanja poti po gozdu smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov, ulovil nas je dež ... Dolgo je trajalo, preden smo prišli do tretje kontrolne točke v Podgorju (63 km), kar na nekaj mestih smo iskali pravo pot.


Podgorje

Jesssss, spet juha!

Čeprav se nismo obirali, je čas hitro tekel. Hrana, preoblačenje in ostale malenkosti vzamejo veliko časa. Tudi tu je bila okrepčevalnica v šotoru in skorajda ni bilo temperaturne razlike zunaj-notri. Bilo pa je nekaj ležalnikov ter tabla z napisom »RITIRATO«.

Preden smo se odpravili naprej, smo se oblekli dežne hlače in vetrovko, saj je kazalo, da se dež ne bo ustavil. To nas ni motilo, pač dež, bil je napovedan. Pred nami je bil vzpon na Slavnik. Anjin domač teren. Ničkolikokrat je že šla po tistih poteh, tako da tam nismo uporabljali navigacije.

Vsak udeleženec Ipertraila je pred startom dobil GPS napravo, preko katere nas je lahko spremljal vsak, ki je to hotel. Preko organizatorjeve spletne strani. Prav tako je bilo v navodilih, da je sled traila le najbolj optimalna, vendar lahko udeleženec lahko pot izbere tudi sam, vendar ne sme mimo kontrolnih točk.
Med vzponom na Slavnik Anji zazvoni mobi. Klical je Miha Repič, organizator traila Treh vrhov v Solkanu, ki je pomagal pri organizaciji tudi tega Ipertraila. Pravi, da smo malo oddaljeni od prave trase in nam zaželi srečno pot. Hvala, Miha! Vedeli smo, kje se nahajamo, saj na Slavnik vodi veliko poti. Bili smo kakih 300 m od prave poti. Ni problema, nekje na vrhu bomo sigurno na pravi poti. Ampak, Miha nas spremlja! Točno vidi, kje smo. Torej nas spremlja še kdo! Verjetno jih je kar nekaj, ki nas spremljajo. Spoznanje, da nismo sami, nam da dodatnih moči. Andreju je tako spremljanje zelo znano. Na njegovih dolgih kolesarskih dirkah ga organizatorji opremijo s podobnim načinom sledenja. Kasneje nam je Miha priznal, da je le hotel slišati kako smo in nam zaželeti naj nam gre dobro še naprej.


Petek 6. januar - drugi večer


Pravi ekstrem se je šele začel. Naprej od Slavnika nam je šlo zaradi vremenskih razmer vedno počasneje. Vrha Slavnika ni bilo videti, pravzaprav ni bilo videti niti metra pred sabo. Dežju so se pridružili še megla, veter in mraz, ki so skupaj s temo popestrili dogajanje na najtežjem delu, ko smo bili na najvišjih predelih naše preizkušnje. Dobesedno ''čista uživancija'', ko te premraženega sredi noči v gosti megli, ob iskanju prave poti, pere in pere, potem pa na odprtem delu še kvalitetno prepiha.


Od Slavnika smo se čez vrhove še kar naprej dvigovali. V tem delu smo hodili tik ob hrvaški meji – kjer je sredi gozda speljana bodeča žica, ki je v tistem vremenu in noči izgledala prav grozljivo. Beguncem so popolnoma preprečili prestop na tem delu. Navigacija je bila tu lažja, paziti si moral le, da na spolzki stezi ne zdrsne in se nabodeš na žico. Tu nas je dohitel tudi zmagovalec Ipertraila, ki je startal v soboto ob 5ih zjutraj.


Bili smo v gozdu. Začeli smo se izgubljali, saj poti niso bile vidne. Ja, bili smo na predelu, ki ga je Tomasso omenjal. Pred nami je bil nepregleden gozd poln vlak iz vseh smeri in blata skoraj do kolen. Stemnilo se je, megla, dež, mraz, burja, ... Zelo nas je zeblo, rokavice so bile premočene, roke ter noge so bile vedno bolj otrple. Niti govoriti nismo več mogli. Tresli smo se. Bile so najtežje razmere, poleg tega se je začela naša druga noč, ki jo bomo prebedeli.
Kar naenkrat opazimo, da smo le trije! Dušana ni nikjer. Sam je odšel naprej, zeblo ga je. Ostali trije smo v vedno večji megli in temi vedno težje našli pot, zeblo je že do kosti, burja pa je pobirala še zadnje atome moči. Ja, to je bil najtežji del.


Še 6 km

Gozd je bil vedno enak, imeli smo občutek, da se vrtimo v krogu. Anja je Andreja vprašala, koliko je še do naslednje kontrolne točke, ta pa je odgovoril ''še 6 km''. Torej še slabi dve uri – OK – bomo preživeli. Vsi smo bili tiho in hodili in čakali, da mine čimveč časa, predno še enkrat vprašamo koliko je še do počitka, da bomo le dočakali tako željen odgovor ''še kakšen kilometer''. Andrej pa je še enkrat poudaril ''še 6 km''. Bili smo tiho in presenečeni. Vendar je Andrej isti odgovor ''še 6 km'' ŠE ENKRAT ponovil in to čez POL URE!  Torej smo čez dobro uro imeli še vedno vsaj dve uri do kontrolne točke!!!

To je bilo preveč, psiha je bila načeta. Poleg tega je bila Anja popolnoma zmrznjena, Mio ji je dal grelni gel za roke. Naslednje kilometre, ki jih je bilo kar precej nad 6 km je prehodila v joku - transu. Vsem so noge le delno funkcionirale, toliko da smo jih prestavljali, glavo smo dali na OFF – ultraši vedo, kaj to pomeni. Tu ni bilo teka, le hoja, glavno je bilo predvsem to, da gremo v pravo smer. Dobesedno smo hodili čez podrto drevje, med drevjem, čez skale. Navigacija pa deluje tako, da šele ko kakih deset metrov hodiš v napačno smer, vidiš, da si zgrešil pot. Zato smo se veš čas obračali in vračali po poti, ki smo jo že prehodili. Vmes smo prečkali vrhove Velika Plešivica, Mala Plešivica, Medvižica (najvišji vrh), Žabjek- Ostrič (najjužnejša in najbolj vzhodna točka) – bili smo na skoraj 1100 metrih nad morjem. To vemo le zato, ker je bila na vsakem vrhu tabla, vse okrog pa megla, burja in črna tema. Vsi ti kraški vrhovi so bili polni lukenj, skal, škrapelj, gladkih korenin, blata - še podnevi in v suhem bi tam težko hodil. Tu so nas čakale tudi zaplate snega. Vedno bolj je zeblo, dež je lil, mraz nam je prišel do kosti in do uma. Bili smo odsotni, vsak v svojih glavi in smo samo premikali noge. 

Šele čez kakšni dve uri pa je bilo res le še 6 km. Tudi Andreju se je teh 6 km zdelo čudno, a je šele po kontrolni točki ugotovil, da na navigacijski napravi gleda napačen podatek. Ostalim tega ni povedal. V nadaljevanju nismo več spraševali, koliko je do kontrolnih točk. Nismo hoteli slišati ''še 6 km'', niti pod razno!
Končno smo prišli do vrha. Pravzaprav smo se nekako prebili do vrha. To je to! Občutek, da živimo, čutimo svoje telo, svoj dih, čutimo vsako mišico in se zavedamo vsake misli! Navigacija kaže, da gremo zdaj le še navzdol. Na trailih imamo velikokrat zmotno mišljenje, da se le spustimo v dolino. Da bo šlo samo. Ponavadi gre v dolino tako hitro - oz. bolje rečeno tako počasi, kot v klanec. Tudi tokrat je bilo tako, kot polži in v tempu počasnega posnetka smo lezli navzdol. Spuščali smo se med skalami, drevjem, grmovjem – videli nismo nič, šli smo v koloni in upali, da se izognemo padcu.

Noč, še vedno megla, burja, dež, mraz, bili smo popolnoma premočeni. S težavo smo iskali sled poti na navigaciji. Končno pridemo na asfalt – TOOOOO - uspelo nam je. Prišli smo do kraja Golac na 80. km, kjer je bila tako pričakovana četrta kontrolna točka. Komaj smo čakali, da pridemo na suho, da se preoblečemo – in to celi! Torej smo le prišli do polovice naše avanture. Drugo nas ni zanimalo. Samo, da smo tu. Odlično! Do tu skorajda nismo počivali. Veliko tekačev je na ležalnikih ob majhni pečki ležalo, prekriti z debelo deko. Nekateri so čakali kombi. Odstop. Ura je bila okoli osmih zvečer, torej smo bili na poti le malo manj kot 24 ur.
Res je, kdo je tako nor, da gre na še en tak odsek, da gre naprej v temo, dež, izgubljanje - v še eno tako nemogočo avanturo? Vsi smo bili popolnoma premočeni, premraženi, izmučeni … kaj torej … ali imamo dovolj motivacije za naprej … ali se lahko na hitro spočijemo in dobimo dodatno energijo?



se nadaljuje ...


avtorja: Anja in Andrej