400 krogov po 250 metrov za 100 km tek v dvorani

Na 13. dvoranskem tekaškem mitingu Hallenmarathon v Senftenbergu na severu Nemčije sva pretekli vikend v teku na 100 km nastopila tudi dva Slovenca, poleg mene še Toni Perušič iz Črnomlja. V močni konkurenci je bilo za to razdaljo potrebno kar 400 (!!!!!) krat preteči 250 m dolg krog. Oba sva v svojih starostnih kategorijah zasedla 2. mesti (Andrej 50+), Toni (55+) in oba sva v teh starostnih kategorijah postavila nova dvoranska državna rekorda.

Tonija že dolgo spremljam preko FB, saj so njegovi dosežki fascinantni. Doslej je že več kot 20 krat postavil ali popravil državne rekorde v vzdržljivostnem teku in je med najboljšimi svetovnimi ultra tekači na svetu v svoji starostni kategoriji. Ne tako dolgo nazaj sva se slišala po telefonu, beseda je dala besedo, ideja za nov odklop (vsaj zame) je padla. Povedal mi je namreč za vikend tekov na severu Nemčije, v Senftenbergu, ki se nahaja še 50 km naprej od Dresdna. Zadnji petek v januarju 100 km, dva dneva kasneje še 50 km. V dvorani! V 250 m dolgem krogu! Za 100tko jih je potrebno 400, za 50tko le 200. Jessssss! To je to, akcijaaaaa! To bo vrhunski psihološki trening.

zunanjost dvorane

S Tonijem se prvič v življenju vidiva, ko me v sredo zvečer pobere malo pred Mariborom. Takoj sva se ''poštekala''. Drugače tudi ne more biti. On Belokranjec, ki živi in dela v Ljubljani. Jaz Dolenjec, ki delam v Ljubljani, skoraj 30 let živim na Primorskem, …

Četrtek, 24.1.2019, Senftenberg

Športna dvorana navzven izgleda bolj kot kakšna proizvodna hala. A znotraj je prava tartanska krožna atletska steza (ki jo na nekaterih mestih najeda čas). Med obema krivinama sta dve rokometni igrišči. Gre za enega izmed vadbenih centrov nekdanje Vzhodne Nemčije iz leta 1954! Kompleks se dopolnjuje še s spalnim delom v sobah.

krivina - tudi s transparentom 100 ob Mrzli reki

Petek, 25.1.2019, ura 11.00

Štart teka na 100 km. Po grobi oceni manj kot 30 udeležencev se nas zapodi proti prvi krivini. Obe imata ravno le prvo stezo. Ostale so precej dvignjene. A ni problema, lepo se razporedimo, nekateri seveda začnejo kot da gre za tek na 5 km. Na koncu vsakega kroga tečemo preko tepiha, s katerim nam merijo čas in štejejo kroge. Nekaj metrov kasneje, tik pred krivino, sta dva semaforja. Prvi je manjši in kaže tvojo štartno številko, pretečeno število krogov in razdaljo do cilja. Drugi je večji, bolj je analitičen, pokaže tudi ime, priimek, klub, kraj. Pokaže tudi vse možne razvrstitve. Skupno, po spolu, v kategoriji, čas posameznega kroga, skupen čas, ... Med večinoma nemškimi tekači nas je nekaj tudi iz tujine. Midva s Tonijem sva sigurno od najdlje.

Krogi minevajo hitro, vsakič posebej se zamotim s tem, da se poiščem na velikem semaforju, kjer piše tudi ''Andrej Zaman ... 100 ob Mrzli reki ... Ajdovščina''. Čeprav že nekaj let ne živim več v občini Ajdovščina, sem na to območje zelo navezan. Tu so moji prijatelji, tu je naše Športno društvo Tekači Vipavske doline. Tu je naših 100 ob Mrzli reki. Ne predstavljam si, da bi na semaforju pisalo ''Prvačina''.

dan pred štartom

Tempo se mi zdi odličen in ravno tako se počutim. Čeprav vem, da grem prehitro. Namesto po načrtu okoli 6 minut na km, tečem okoli 5:30 ali še hitreje. Prehitro!!! 13 ur je na razpolago. Več kot dovolj. Čista uživancija.

Od naše Mrzle reke nisem opravil niti enega tekaškega treninga, ki bi se mu lahko reklo trening. Prav tako v vsem tem času nisem opravil niti enega daljšega teka. Le nekaj trailov, med drugim tudi 100 milj Teka z burjo v začetku januarja. Sem pa v tem času veliko posvečal treningom za moč. Marko (LAP) enkrat tedensko v Ajdovščini in Franci (Čist na izi s Francijem) v Slovenski Bistrici (običajno 2 krat tedensko že ob petih zjutraj). Vrhunski treningi! Že slišim komentarje, kakšna norost je odpraviti se na 100 km tek brez tekaškega treninga. In seveda na 50 km dva dneva kasneje. Res je. Vse to sprejmem. Ne priporočam posnemanja te norosti!

nekaj minut pred štartom

Prvih 10 km mi gre res odlično. 56 minut. Noroooo! Gasaaaa! Akcijaaaa! S Tonijem, ki je ima težave s kolkom, se ves čas spodbujava. Vedno večkrat ga prehitim za krog. V tem času se sploh ne ustavljam. Le tečem. Krog za krogom. Na okrepčevalnici, ki nam je na razpolago na drugi strani kroga, se prvič ustavim po približno 15 km. V dvorani je pod 20 stopinjami, razmere so odlične. Nekaj tekačev je zelo počasnih, eni skoraj ves čas hodijo. V krivinah jih lahko prehitim le če skočim na drugo stezo in potem nazaj na tla na prvo.

Ne spomnim se več, koliko je bil vmesni čas na maratonski razdalji (mislim, da nekje med 3:45 in 3:50), a tempo držim za pod 9 ur in pol. Vem, da ne bom zdržal. Čeprav ... norma za moške za magični Spartathlon je pod 10 ur. Ahhhh ... jebi ga ... kolikor časa bo šlo, bo pač šlo ... Potem pa bo že kako …

nekaj minut pred štartom

Sčasoma tempo malenkost pade, večkrat se ustavim na okrepčevalnici, iz svoje torbe začnem iskati gele, ... Za prvih 50 km in 200 krogov porabim okoli 4 ure in 56 minut. Nekaj takega. Po podatkih, ki jih imam, je to nov absolutni državni dvoranski rekord. Ki pa seveda ne velja, saj gre le za vmesni čas. A še vedno sem v igri za Spartahlon ... Na semaforju piše, da sem 1. (!!!!!!) v moji starostni kategoriji. Slišim napovedovalca, kako se dere v mikrofon in skuša vsaj približno pravilno izgovoriti moje ime. To mi da krila. Kot Red Bull, ki ga vse bolj pogosto pijem.

dvorana dan pred štartom

Do 60. km še nekako gre, potem me začne pobirati. Začenjajo se težave. Le še manj kot en maraton je do konca. Noge niso več tako odzivne, prehitevanje v krivinah je vedno težje in bolj zapleteno. Do 50. km sem se ustavljal na vsakih 10 km. Kasneje je ta interval na 5 km. Ves čas vrtijo res dobro glasbo, tako da svoje ne potrebujem. Krogi minevajo. V svoji kategoriji padem na drugo mesto. Kasneje sem izvedel, da me je prehitel en Nemec, ki je že dvakrat pretekel sloviti Spartathlon v Grčiji. 

V začetku sem rabil okoli 1:20 za krog. Ali še hitreje. Zdaj, po 75. km in 300 krogih je to le še oddaljen spomin in mokre sanje. Dobesedno. Vsega prešvicanega mi začne drsati kožo. Nastanejo vidne in boleče odrgnine. Še sam sebi grem šel na živce, ko se premikam v tempu počasnega posnetka. Enkrat se kar zgrozim, ko vidim čas kroga. 1:45!!! Ne verjamem. Narobe sem pogledal. Narobe sem preračunal. Jebi ga, naslednji krog imam enak tempo. Poskušam malo hitreje, pa ne gre. Noge so težke kot svinec. Tečem kot robot. Nobene dinamike, nobenega lahkotnega koraka. Med vsakim postankom poskušam preteči 10 krogov. To je 2,5 km. Polovička kroga naše Mrzle reke. Čas si krajšam s tem, da si predstavljam, v katerem delu kroga Mrzle reke sem. Nekako se premikam. Vedno bližje sem cilju, čeprav se mi zdi še daleč A vem, da me ne more nič ustaviti. Včasih si pomagam s tem, da se ob postanku zmasiram s Perskindolom. 

Po 50 in 80 km pošljem nekaj sporočil. Vedno takoj dobim odgovor. Bodrilna sporočila in klici iz Slovenije mi dajo novih moči. Ja, to je tista motivacija, ki jo rabim. Jesssssss … akcija … naj bo to nova čista uživancija …

Psihološki trening poteka po načrtu in pričakovanju. S psiho nikoli nisem imel težav. V glavi se mi ne vrti od krogov, ki me sploh ne motijo. Težave so le z nogami.

osvetljena štartno ciljna krivina

Po 80. km pa krči. Najprej le malo sramežljivo. Ustavim se, raztegnem in grem naprej. Po nekaj krogih spet. 11 km pred ciljem grem na masažo, ki je ob našem krogu in v sklopu teka. Mlajši možakar si vzame čas. Ne mudi se mu. Meni tudi ne več. Pod desetimi urami ne bom v cilju, pod enajstimi tudi ne. A mi je vseeno za dosežen čas.

Po masaži nadaljujem. Kot nov sem. Čeprav se premikam kot polž, sem vsak korak bližje cilju. Nič več me ne more ustaviti, da prvič na uradni tekaški 100tki pridem do cilja. Moj FB projekt ''Moja prva (tekaška) stotka'' decembra 2016, ki je bila zametek 100 ob Mrzli reki, seveda ne šteje. Maja 2017 sem v Italiji na Passatore komaj preživel in le Bernardi se lahko zahvalim, da ni bilo kaj hujšega. Prva Mrzla reka januarja 2018 mi tudi ni bila usojena, zaradi poškodbe mišice sem končal po 78 km. Ampak danes, ta petek … nič me ne bo ustavilo.

Še vedno delam intervale po 10 krogov. Potem nekaj spijem, vsake toliko vzamem ProAction gel. Jedel spet nisem skoraj nič. Že cel dan ne!

Sanje

9 krogov pred ciljem, ko na semaforju piše, da imam do konca le še 2,25 km, se mi pri teku pridruži neko mlado dekle. Prej sem jo videl, ko je finisherjem podeljevala medalje. Zdaj teče ob meni in mi nekaj govori. Šele po pol kroga ugotovim, da me sprašuje, katero glasbo naj mi zavrtijo v zadnjih krogih. Ok, torej se res bližam cilju???? Ja, naslednji za prihod v cilj sem jaz! Uh, neverjeten občutek. Ampak, kako naj ji razložim, da bi poslušal Balaševića? To namero opustim, ker bi ji verjetno še zdaj razlagal.

Na koncu kroga sem spet sam. Premišljujem. Misli odplavajo nekam po svoje. Nešteto jih je. Spet, kot pri mojih kolesarskih odklopih, pred ciljem podoživljam ves tek. Neverjetno … še par minut in uspelo mi bo …

osvetljena druga krivina

Zadnje tri kroge mi zavrtijo moje sanje (Dreams) od Cranberries. Ta ritem … ta glas … ta energija … vse kocine mi gredo pokonci (kasneje sem o tem slišal, da bi to sicer lahko zelo dolgo trajalo – glede na to, koliko jih imam). Tečem v transu, razganja me. Vidim ostali svet, dvorano, a nič ne registriram. Še enkrat prehitim Tonija. Ve, da se bližam cilju. Ve, kakšni občutki me prevevajo. Stisne obe pesti, nekaj reče in mi čestita.   

Kravji zvonec je znak, da grem v zadnji krog. V štiristoti krog. V zadnjih 250 metrov. Navijačev ni, prisotni so le tekači in organizatorji. Vsi ploskajo in navijajo. Teh občutkov se ne da opisat. To je treba doživeti. 
 

Na polovici zadnjega kroga, pred zadnjo krivino, se ustavim. Iz svoje torbe vzamem slovensko zastavo in telefon. Naj vsi vedo, da sem iz Slovenije. Telefon zato, da imam takoj svoje slike.

Sanje še vedno odmevajo po dvorani, ko slišim napovedovalca, ki kriči, da ima Andrej iz Slovenije le še 30 metrov do cilja. Še vedno sem v transu.

Še par korakov in …

ponosno dvignjena slovenska zastava

CILJ!!!!!!!

Jessssssss … 

toooooo … 

uspelo je … 

norooooooo …

Dekle, ki je prej teklo z mano, mi okoli vrata obesi medaljo in mi čestita. Sledi obvezno slikanje. Uradni fotografinji dam moj telefon. Naj me slika. Potem me poslika še z njenim fotoaparatom. Z vseh zornih kotov. Obvezno seveda s slovensko zastavo. 

Občutek po prihodu v cilj?

Seveda neizmerno zadovoljstvo, da je padel še en mejnik v mojem športnem svetu in to na način, ki si ga skoraj nihče ne more niti predstavljati. Mejnik, ki se mi je že dvakrat izognil. Zdaj je za mano. Na vrsti so naslednji. Prepričan pa sem, da sem bom v to dvorano še vrnil … 50 km v dvorani še nisem pretekel …

Utrujenost bo minila, poškodba se bo pozdravila, morda bo ostala kakšna sled obdrsane kože … a občutek cilja bo vedno le moj …

Čista uživancija?

Seveda in brez kančka dvoma.

Državni rekord

Dosežen čas je obupno slab, a vse kar šteje, je, da sem prišel v cilj. Zame je to zmaga! Tek na 100 km nikoli ni bil enostaven.

Ker se Slovenci ravno ne najraje udeležujemo ultra tekov in psiholoških treningov v dvoranah, je moj rezultat zadostoval za nov državni rekord na 100 km v dvorani v moji starostni kategoriji. Pa naj bo temu tako! Čudno se počutim, saj še nikoli nisem bil državni rekorder v atletiki.

Drugo mesto v svoji starostni kategoriji (50+) je le še jagoda na torti.

p.s. 1

V nedeljo, torej čez dan in pol je bil na sporedu še tek na 50 km, ki sem ga zaradi poškodbe mišice na levi nogi predčasno končal po 17. km. Tveganje za kakšno hujšo poškodbo je bilo preveliko, saj me v tem letu čaka še veliko odklopov. Tekaških, trailovskih in kolesarskih z vrhuncem sezone na Trans Am ZDA. Zaradi odstopa nisem čutil nobenega razočaranja. Cilj sem že izpolnil. 

p.s 2

Kmalu sledi nov odklop … sledite na FB in mojem blogu …