Aprila se preizkušnje kar vrstijo. Po koprskem brevetu in dobrodelnem kolesarjenju v Ajdovščini in okolici, smo se v soboto, 16.4.2011, preizkusili še na 309 km brevet, ki ga je organiziral Marko Baloh.
Štart je bil ob 7. uri pri bifeju Žoga je nora v Športnem parku Ježica v Ljubljani. Proga je potekalal na relaciji Ljubljana - Kamnik - Vransko - Žalec - Slovenske Konjice - Podčetrtek - Brežice - Kostanjevica na Krki - Novo mesto - Žužemberk - Ivančna Gorica - Grosuplje - Pance - Ljubljana, skupaj 309 km in 2200 višinskih metrov.
Kmalu po štartu so se formirale skupine, v prvi sem bil tudi jaz. Tempo je bil hiter, vendar ne pretirano. Tako smo nadaljevali tudi po prvi kontrolni točki do Poljčan na 114. km. Tam sem se zapletel v padec, žal pa se NIHČE iz prve skupine, pa nas je bilo vsaj 30, ni bil pripravljen ustaviti, da bi vsaj vprašal, če je kaj narobe, če morda kdo potrebuje pomoč, če je morda potrebna zdravstvena oskrba. Žal. Očitno sem bil v skupini samih zafrustriranih egotov, ki jim je, bolj kot pomoč vpletenim v padec, pomembno, da zdravijo svoje frustracije z nažiganjem tempa in razkazovanjem svoje moči pred DOSom, ali pa kar tako. Očitno je veliko bolj pomembno visoko povprečje, kot pa skrb za sočloveka. Fantje, hvala lepa za take brevete. Pravzaprav to ni brevet. Najbolje bi bilo, da se vse skupaj preimenuje v dirko. Naslednjič bom spet zraven, a ne več v prvi skupini. Raje vozim sam. Tako ali tako si bom moral sam pomagat, če padem. S kolegom iz Hrvaške, ki je tudi padel, sva potem skupaj nadaljevala.
Ampak, ne boste verjeli. Po drugi kontrolni točki sem spet nadaljeval v prvi skupini. Usoda mi je ta dan, malo naprej od Žužemberka, namenila še počeno špico zadnjega obroča. Cela vrsta kolesarjev se je odpeljala mimo in niti enemu se ni zdelo vredno vsaj vprašati, kaj je narobe in če slučajno rabim pomoč. Razen enemu. Hvala, Silvo. Silvo Pšeničnik mi je pomagal. Res, najlepša hvala.
Kljub vsem pripetljajem sem uspel končati tudi ta brevet, na tretji kontrolni točki sta se nama pridružila še Boštjan Pečar in Matej Komplet. Sicer močno potolčen in opraskan in z bolečinami v levem palcu, z zvitim menjalnikom, ki ni prestavljal točno, ... Upam le, da roka ni zlomljena, kar se bo pokazalo v naslednjih dneh, saj bi bile v tem primeru sanje o letošnjem DOSu končane. Žal, a tako je.
Kmalu po štartu so se formirale skupine, v prvi sem bil tudi jaz. Tempo je bil hiter, vendar ne pretirano. Tako smo nadaljevali tudi po prvi kontrolni točki do Poljčan na 114. km. Tam sem se zapletel v padec, žal pa se NIHČE iz prve skupine, pa nas je bilo vsaj 30, ni bil pripravljen ustaviti, da bi vsaj vprašal, če je kaj narobe, če morda kdo potrebuje pomoč, če je morda potrebna zdravstvena oskrba. Žal. Očitno sem bil v skupini samih zafrustriranih egotov, ki jim je, bolj kot pomoč vpletenim v padec, pomembno, da zdravijo svoje frustracije z nažiganjem tempa in razkazovanjem svoje moči pred DOSom, ali pa kar tako. Očitno je veliko bolj pomembno visoko povprečje, kot pa skrb za sočloveka. Fantje, hvala lepa za take brevete. Pravzaprav to ni brevet. Najbolje bi bilo, da se vse skupaj preimenuje v dirko. Naslednjič bom spet zraven, a ne več v prvi skupini. Raje vozim sam. Tako ali tako si bom moral sam pomagat, če padem. S kolegom iz Hrvaške, ki je tudi padel, sva potem skupaj nadaljevala.
Ampak, ne boste verjeli. Po drugi kontrolni točki sem spet nadaljeval v prvi skupini. Usoda mi je ta dan, malo naprej od Žužemberka, namenila še počeno špico zadnjega obroča. Cela vrsta kolesarjev se je odpeljala mimo in niti enemu se ni zdelo vredno vsaj vprašati, kaj je narobe in če slučajno rabim pomoč. Razen enemu. Hvala, Silvo. Silvo Pšeničnik mi je pomagal. Res, najlepša hvala.
Kljub vsem pripetljajem sem uspel končati tudi ta brevet, na tretji kontrolni točki sta se nama pridružila še Boštjan Pečar in Matej Komplet. Sicer močno potolčen in opraskan in z bolečinami v levem palcu, z zvitim menjalnikom, ki ni prestavljal točno, ... Upam le, da roka ni zlomljena, kar se bo pokazalo v naslednjih dneh, saj bi bile v tem primeru sanje o letošnjem DOSu končane. Žal, a tako je.
Med preko 60 udeleženci je cilj dosegla tudi ena ženska. Vse čestitke ji, kakor tudi vsem, ki ste uspeli odpeljati brevet v pravem pomenu besede in seveda vsem tistim, ki ste postavili osebni rekord.
http://www.shrani.si/?3H/N1/4xlyrBiA/p4165823.jpg
OdgovoriIzbriši;) Na žalost je bil servis v Iv.Gorici zaprt, drugače bi ti poizkusili urediti tole feltno.
Andrej, hvala ti za pomoč pri dvojnem defektu tik pred ciljem. Brez tebe in prijateljev ter prijateljice iz naše skupine bi bil zaključek mojega breveta zelo klavern.
OdgovoriIzbrišiIskreno ti želim hitro okrevanje in na DOS-u se gotovo vidimo. Seveda pa že prej na 400-tki. Drži se!
lp
Simon
Many ni za kaj! Samo, da smo prispeli do cilja in se zdaj s vso vnemo že pripravljamo na 400-ko, kjer upamo, da bo manj smole smolaste, kot si jo imel ti na 300-ki!
OdgovoriIzbrišiSicer sem še bolj neizkušen brevetar, pa vendar vem, da naj bi se v takšnih situacijah pomagalo, ne pa drvelo naprej, kot da se nič ni zgodilo. Sam pravim, da nikoli ne veš, kdaj prav tebe doleti smola in si v takšni situaciji zagotovo želiš pomoči!
V upanju, da bomo 400 in 600 furali bolj v duhu breveta te lepo pozdravljm.
Silvo P. :-)