1001 milja 2012

Naj začnem na koncu. Za nami je edinstvena, enkratna in noro super preizkušnja, ki smo jo s Tanjo, Edijem in Simonom Krašno zmogli v malo manj kot petih dneh. Dobesedno čista uživancija. Ekstremni užitek v ekstremnih pogojih. Uspelo nam je nekaj, kar je za večino človeštva znanstvena fantastika, kar velika večina ne bi vozila niti z avtom. To je res najdaljši brevet v Evropi, ni pa najtežji, težak je zaradi dolžine in letošnjih ekstremnih pogojev.

Organizator se je večinoma zelo potrudil, kontrolne točke so bile dobro založene, na večini njh je bilo možno tudi spanje. Pred, med in po brevetu pa se je dogajalo toliko stvari, da jih je nemogoče vse spravit v besede. No, nekatere bom le poskušal.

Priprave

Od sredine junija do druge polovice julija smo s Tanjo in Edijem prevozili tri 600 km brevete in enega 1000 km. Začelo se je s slovensko 600tko, ki je bila v znamenju hudih padcev in nesreč, a na srečo ne tragičnih. Že vikend kasneje smo bili na gorskem 600 km brevetu z okoli 10000 višinskimi metri, ki je bil speljan iz Italije, preko Francije in Švice spet v Biello v Italiji, pot pa nas je vodila preko 7 prelazov (najvišji je bil Petit Saint Bernard z 2188 metri), okoli Mont Blanca, Matterhorna, Monte Rose, ... To je bil enkraten brevet, ki si zasluži poseben prostor na tem blogu, ko bo čas za to. Sledila je naša 1000ka z 10000 višinskimi metri in hudo vročino, predzadnji vikend v juliju pa smo se udeležili še 600 km breveta na Hrvaškem od Svete Nedelje pri Zagrebu preko Delnic do Pule in nazaj, kjer smo imeli dež, mraz, nalive, sonce, vročino, spoznavali smo Pulo, ko smo iskali kontrolno točko, ... Po nekaj dneh počitka je zadnji četrtek v juliju sledil 300 km brevet iz Ljubljane preko Bovca na Vršič in nazaj po gorenjski strani, dva dneva za tem (zadnjo soboto v juliju) pa smo se odpravili še na tradicionalni izlet v Split, kamor smo spet vozili po veliki vročini. Po povratku iz Splita smo se naslednji dan odpravili še na nekajdnevne priprave na Goričko, od koder smo imeli eno turo tudi v Bratislavo (seveda preko Avstrije, kjer je pot bolj razgibana). 

Dnevi pred štartom

Dnevi pred štartom so hitro minevali in kar naenkrat je bil čas za odhod. Že pred časom smo se dogovorili, da bomo ta brevet odpeljali skupaj Tanja, Edi in jaz. O tem brevetu sta nam Nevijo in Sebastjan, ki sta ga prevozila pred štirimi leti, dala kar precej koristnih informacij. Še najbolj koristne so bile tiste, ki so zadevale težave z oskrbo z vodo na nekaterih manj naseljenih območjih. Zato smo se odločili, da bomo imeli s sabo tudi spremljevalno vozilo, ki smo ga dobili pri Marku Rovtarju iz Skrilj pri Ajdovščini, za voznika pa se je kar sam ponudil Branko Rutar iz Šempasa. Super in hvala obema. Odločitev, da bomo imeli spremno vozilo, se je kasneje izkazala za zelo dobro.

Pričakovanja

Odpravili smo se na najdaljši brevet v Evropi, ki je bil letos od 16. - 22.8. S Tanjo in Edijem smo bili dobro fizično in psihično pripravljeni, edina želja pa je bila končati brevet v dovoljenih 135 urah. Nič drugega in nobenega podiranja rekordov.

Nekateri ta brevet imenujejo tudi najtežji. Težko rečem, če je res najtežji. Morda je bil letos res najtežji, ker je bilo tako obupno vroče. Rus Nikolaj, ki sem ga spoznal, mi je rekel, da je bilo pred dvema letoma le med 26 in 27 stopinjami preko dneva.

Pot

Na pot proti Milanu oz. Nervianu smo štartali 16.8.2012 zjutraj, ko smo na novogoriški železniški postaji pobrali še Edija, ki je do tam prišel z vlakom. Pot je potekala brez posebnosti in ob pol dveh popoldne smo že bili v Nervianu, kjer je bil zvečer tudi štart. Seveda smo med vožnjo poskušali spati, a kaj, ko je adrenalin delal po svoje in nam ni pustil, da bi se popolnoma sprostili.

 Ure pred štartom

V Nervianu je bilo čutiti mrzlico pred štartom te preizkušnje, čeprav še zdaleč ne v taki meri, kot lani v Franciji. Uradni fotografi so nas poslikali od spredaj in zadaj, navezali smo kontakt z organizatorjem in prevzeli vso dokumentacijo. Po opravljenih formalnostih smo v senci pripravili vse potrebno za štart, poskušali še malo zaspati, a ni in ni šlo in že je bila tu ura za odhod na stadion, od koder smo krenili na našo odisejado. 

Štart

288 kolesarjev iz celega sveta, od tega 10 Slovencev, med nami seveda tudi Tanja, naša edina randonneurka, ki si upa spoprijeti s tako ekstremnimi preizkušnjami, se nas je podalo na pot med 21. in 22. uro zvečer v četrtek, 16.8.2012. Vsi Slovenci smo štartali v zadni skupini ob 21.58, do cilja pa nas je čakalo 19 kontrolnoh točk, 1625 kilometrov in 16724 višinskih metrov.

Prvih 400 km ravnina

Prve kilometre smo vozili v večji skupini in v zelo sproščenem tempu, nekje na sredini prve etape pa se Slavku že uspelo zgubiti se, tako da sta ga Matej L in Nevijo, ki so vozili skupaj, na prvi kontrolni točki kar dolgo čakala.

Ker je bila skupina kar velika, je bilo potrebno zelo paziti, da se nismo zapletli v kak padec. Topla noč se je kmalu prevesila v jutro in zelo vroč dan, ki je z nasprotnim vetrom upočasnil nadaljevanje in niti pomisliti ni bilo na kako visoko povprečje, Slovenci smo se razdelili na več manjših skupin, S Tanjo in Edijem pa smo seveda nadaljevali skupaj v za nas primernem tempu. Žal je Nevijo zaradi težav s previsokim srčnim utripom kmalu odstopil in je bil odpeljan v bolnico.

Apenini

Po kakih 400 km so se v peti etapi začeli prvi klanci. Za začetek nas je čakal najdaljši. Kakih 50 km je bil dolg. Sicer nobenega konkretnega naklona, ampak nikoli konca. Melješ in melješ, ovinek za ovinkom in ko ga imaš že poln kufer in si misliš, da ga bo zdaj zdaj konec, pogledaš na števec, pa ti višinomer pove, da smo šele nekje na polovici klanca. Ampak: kdo se bo prej naveličal, klanec ali mi? Klanec, seveda, drugače sploh ne gre in tudi mi smo prišli do vrha, kjer smo srečali še nekaj kolesarjev, s katerimi smo se potem srečevali celo pot do konca. 

Sledil je spust do kontrolne točke, nekaj počitka in nadaljevanje do naslednje kontrolne točke, do koder je bilo dobrih 70 km in dva okoli 17 kilometerska vzpona, ki sicer spet nista bila težka, a sta kljub temu nabrala preko 2000 višinskih metrov. A ta etapa je potekala ponoči, Tanjo je lomil spanec, pogosto smo se ustavljali in za to etapo porabili več kot sedem ur. Sledil je zaslužen spanec po 560 prevoženih kilometrih. Še malo pa bomo na tretjini. Super, kar hitro nam gre. Nekako po planu, ki smo si ga zadali že pred štartom.

Sledile so etape, ki so bile zelo razgibane, čez dan nas je žgalo sonce, temperatura se je vsak dan dvignila krepko čez 40 stopinj, a le en dan smo popoldne počivali. Treba je bilo napredovati. Nekateri kraji izredno lepi, ceste večinoma tudi, zelo slabe le okoli Perugie. Suša je tudi v Italiji terjala svoj davek. Tam. kjer niso namakali, so uničena cela polja sončnic in koruze.

Najtežji del poti

Najtežji del poti je bil v nedeljo, 19.8., ko smo prevozili 1000. kilometer Večinoma smo stalno vozili gor in dol po nenaseljenih ali manj naseljenih območjih, vročina neznosna, spet preko 40 stopinj, v bidonih krop, nikjer pa nobene možnosti, da bi se oskrbeli z mrzlo vodo. Trgovin ni bilo, bencinske črpalke so bile zaprte (pa saj tam tako ali tako dobiš le gorivo in olja), tiste redke hiše niso dajale znakov življenja, pri nekaterih pa so bevskale štirinožne zverine, tako da ni bilo za siliti tja. Sence ni bilo, saj je pokrajina poraščena le z nizkim drevjem in grmičevjem. V neki vasi smo le naleteli na odprt bife in prijazna mladenka za šankom nam je v skrbi, da se ne bi prehladili v bidone natočila toplo vodo, kar smo ugotovili šele, ko smo odšli od tam. Le kdo ve, na kaj je mislila?

Tanja, Edi, Simon Krašna, ki se je tudi pridružil naši skupinici in jaz pa smo nadaljevali. Vrtljaj za vrtljajem, meter za metrom, kilometer za kilometrom, klanec za klancom. Ko toliko časa voziš po taki neznosni vročini, jo ne čutiš več. Le voziš dalje. Vsi smo že utrujeni, a nadaljujemo. Nič nas ne more ustaviti. Niti vročina, niti krop v bidonih. Vsak prevožen meter smo bližje cilju.

Noči

Vse noči so bile tople. Idealne za vožnjo. Tam okoli 25 stopinj. Če bi se le dalo, bi ponoči vozili, popoldneve pa počivali. A tako ne gre. Organizem ne pusti. Noč ima svojo moč in organizem zahteva spanje. Šele tretjo noč smo ugotovili idealno razmerje. Zvečer smo se lotili še ene etape, ki smo jo končali med polnočjo in drugo uro zjutraj, potem pa smo šli spat. Potem do naslednje noči ni bilo večjih težav s spanjem.

Krize

Krize so bile, take ali drugačne, manjše in večje, fizične in psihične. Brez tega ne gre. Spet bom ponovil: kdor pravi, da nima krize, laže. Še najbolj sebi. A vse krize smo prebrodili. In nadaljevali, vedno bližje cilja smo bili.

Blizu cilja

Bližine cilja smo se pravzaprav začeli zavedati v kraju Aulla, kamor smo prispeli v ponedeljek zvečer. Le še 350 kilometrov nas je ločilo do cilja. Zanimivo, po prevoženih 1274 kilometrih, kar je bil za vse že osebni rekord, sploh nismo čutili utrujenih nog. Nadaljevali smo še eno etapo (16. od 19) do letoviškega kraja Deiva Marina, ki je bil naš edini stik z Ligurskim morjem. Ja, skoraj cel severni del Italije smo že prevozili. Do te kontrolne točke nas je čakalo 74 kilometrov z okoli 2000 višinskimi metri. Najprej ravnina, kjer je letelo kot strela, potem pa klanec. Prvi bolj strm. Kvaliteten klanec, končno, kar pogrešal sem kaj takega, nekaj kilometrov ga je bilo, potem malo spusta, pa spet skoraj 10 kilometrov klanca. Spust po strmi in nevarni cesti nas je pripeljal skoraj do morja, a do kontrolne točke se je bilo treba v okoli 8 kilometrih spet vzpet na okoli 400 metrov višine. Lahkotni klanci, ki pa so se kar vlekli. Po svoje škoda, ker smo jih vozili ponoči in nismo bili deležni razgleda, po svoje pa dobro, ker jih je bilo lažje prevozili v nočnih temperaturah. A do Deive Marine nas je čakalo še kar nekaj klancev in spustov. 

Torek, 21.8.

Iz Deive Marine nas je do cilja čakalo le še 280 kilometrov do cilja in le še ena težja etapa. Po nekajurnem počitku smo nadaljevali. Zadnja razgibana etapa je hitro minila, čakali sta nas le še dve večinoma ravninski etapi. Lažje je voziti po valovitem terenu, zadnjo etapo smo se nekaj časa vlekli le nekaj čez 20 km/h. Potem pa pogledam na telefon in vidim Branetov sms (Brane je stalni član ekipe na Dosu, letos je bil tudi vodja) in me prestreli. Na našem randonneurskem forumu bere o nas. Za to je zaslužen Darko Gradišar (Fuji990), ki nas je vsak dan klical po telefonu in objavljal novice. Gremo. Akcija. Dovolj spanja in turizma. Spet je bil tempo krepko preko 30 km/h. Tudi Tanja, Edi in Simon se prebudijo. Dirka. Na trenutke je letelo tudi skoraj 40 km/h. Dohitimo dva Italijana. Nekaj časa vozimo skupaj, potem ne moreta več in zaostaneta. 

Kdovekje smo prečkali kdovekatero reko preko pontonskega mosta, na katerem nam je pretreslo vse kosti. Ko pridemo čez, me Tanja vpraša, kaj je tako treslo. Kako, kaj nas je treslo? Čez most smo šli. Aja, nič ne vem, vem le, da je treslo. Spala je. Na kolesu. Do cilja pa le še kakih 50 kilometrov. 

Cilj

V torek, 21.8., ob 21.40 smo pripeljali v cilj. Po uradnih 1625 kilometrih. Pričakalo nas je precej ljudi, med njimi tudi naš voznik Branko, ki si zasluži vse pohvale za opravljeno delo. Pa Nevijo, ki so ga med tem že spustili iz bolnice, je bil tam. S šampanjcem je poškropil Tanjo. Zaslužila je. Neverjetno je tole odpeljala. Vsa čast in spoštovanje. Prejeli smo dolg aplavz, medalje in priznanje za prevoženo pot, Tanja, kot ena redkih žensk, pa še vrtnico.

Na brevetih je zmagovalec vsak, ki pride v cilj, zato ena za vse zmagovalce.

Tanja, Edi, Simon Krašna, jaz, Boris Pupič

Razen Nevija, ki ga je izdalo zdravje, smo vsi preostali slovenski udeleženci uspeli priti v cilj, kar pomeni 90% uspešnost. Žal še ni statističnih podatkov, a imam občutek, da smo po samem vrhu uspešnosti držav. 

Tanja je pokazala izredno dobro vožnjo in izredno psihično in fizično pripravljenost. Že drugo leto zapored (enako kot lani pred francoskim PBP) so se pokazale priprave pred tem kot zelo koristne. Kljub nekaterim krizam in težavam s spanjem, ni bilo niti v sanjah pričakovati, da ne bi zmogla tega breveta. Tako ali tako smo vsi vedeli, da je sposobna tole odpeljat. Bravo, Tanja, neverjetna si! Simply the best. Kdo ve, kdaj se bo še katera ženska v Sloveniji opogumila za kaj takega, sicer jih pa tudi v svetu ni dosti.

Edi je vzdržljiv možakar, ki mu nič ne pride do živega, med vožnjom pa še poslika na tisoče fotografij. Njegove doma narejene aparature so nezmotljive in tudi če je pot označena, je pravo merilo njegov track. Bravo, Edi!

Simon Krašna se je naši skupinici pridružil nekje na polovici delu tega breveta, po hudih težavah s prediranjem zračnic. Kasneje je imel težave še z zvitim nosilcem menjalnika, a se ni dal. Tudi on je pokazal zelo suvereno vožnjo. Bravo, Simon!

Če sem popolnoma iskren, sem pričakoval težji brevet. Predvsem težje klance. A je bilo tudi to v redu, ekstremna uživancija v ekstremnih razmerah. Neponovljivo v super družbi.

Boris Pupič si zasluži, da je omenjen. Možakar mojih let, ki sem ga spoznal šele pred dobrim mesecem, ko se je udeležil naše 1000ke. Preprost. Prej ni vozil brevetov, letošnji dosovec. Po tem sva se večkrat slišala, prijavil se je na 1001 miljo in jo prevozil. A kako? Po toliko težavah, kot jih je imel on, bi marsikdo že zdavnaj odstopil. A Boris je po zlomljenem menjalniku v kraju Aulla, kjer je sredi niča nemogoče dobiti mehanika za kolo, vztrajal, po dolgem moledovanju le preprosil nekoga, da mu je popravil pokvarjen del in nadaljeval. V cilj je prišel zadnji, a je uspel. Še večjo težo njegovi vožnji daje dejstvo, da so bile v času, ko je po popravilu kolesa nadaljeval, vse kontrolne točke že zaprte in se je tako še težje oskrbel s hrano in pijačo. Boris, zame si največji car, kar jih je bilo na tem brevetu.

Za konec
Če na koncu potegnem črto in naredim primerjavo z lanskim francoskim PBP, lahko rečem, da je PBP otroški vrtec proti 1001 milji, ki je srednja šola. Za faks pa bom morda lahko povedal čez nekaj let, ko bom prevozil še kak težak brevet po svetu.

Še nekaj je potrebno omeniti. Ko sem vozil ta brevet, si niti v sanjah nisem mogel zamisliti, da se je na našem randonneurskem forumu razvnela taka debata na naš račun. Ko sem vse to po povratku domov bral, so mi šle vse dlake pokonci in solze na oči. Hvala vsem, ki ste mislili na nas, hvala vsem, ki ste pisali na forum, hvala vsem za tiste vzpodbudne smse in klice, po katerih se je dalo slutiti, da nismo sami, skratka hvala vsem, ki ste bili tako ali drugače z nami.

Sponzorji
Seveda se je na tem mestu potrebno zahvaliti tudi vsem sponzorjem, ki so nam materialno pomagali pri izvedbi projekta 1001 milja:

Mlinotest d.d.

Peloz d.o.o.

Pekarna Brumat d.o.o.

Telekom d.d.