Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

26. avgust 2012

DOS 2012 tokrat malo drugače


Identičen tekst je objavljen v glasilu Občine Šempeter - Vrtojba (poletje 2012).



1188,7 km naenkrat s kolesom okoli Slovenije,
preživeti in zraven še uživati


Ekstremno kolesarstvo. Kaj sploh je to? Odgovor je preprost. To je kolesarjenje, ki je običajnim rekreativcem in Zemljanom nekaj nepojmljivega. Nekaj, kar si niti v sanjah ne morejo zamisliti. To je vožnja s kolesom tudi po tem, ko oni že odpeljejo svojo običajno nekajurno turo. To je vožnja podnevi in ponoči. Danes v vročini, jutri morda v mrazu, vetru in orkanski burji. V nemogočih razmerah, ko marsikdo še peš ali z avtom ne gre ven. Ampak, ko enkrat v kolesarju dozori misel, da bi prevozil kako daljšo, tudi ekstremno dolgo, razdaljo, ga običajno nič več ne more ustaviti. Vztrajnost in jeklena volja postane močnejša od naporov, včasih morda tudi popolnoma nehumanih. To postane način življenja, bistvo pa je premagovanje svojih meja. Seveda pa je pri tem treba uživati in si želeti vedno novih izzivov.

V Sloveniji je ekstremno kolesarstvo v razmahu in je med kolesarji čedalje bolj priljubljeno. Med ženskami manj in le redke so, ki si upajo ukvarjati se s to zvrstjo kolesarstva. Ena izmed njih je Tanja Kavčič iz Solkana. Kljub temu, da pred letom in pol sploh še ni nič vedela o ekstremnem kolesarstvu, lahko rečemo, da ima danes že kar precej izkušenj. V tem času je v letu 2011 prevozila vse slovenske brevete (netekmovalno kolesarjenje na ekstremne razdalje), postala je prva Slovenka, ki je v enem letu prevozila 200, 300, 400 in 600 km dolge brevete, kar ji je prineslo naziv prve slovenske ''Super randonneurke'', avgusta lani pa se je, spet kot prva Slovenka, udeležila najbolj znanega breveta na svetu v Franciji, od Pariza do Bresta in nazaj, v dolžini 1230 km ter ga tudi brez večjih težav prevozila.

Za letošnjo sezono so bili cilji še višji. Eden izmed njih je bil nastop na ekstremni Dirki okoli Slovenije v dolžini 1188,7 km.

Tanja je bila na tej letošnji dirki edina ženska. Že to je vsega spoštovanja in občudovanja vredno, saj jih je bilo prejšnja leta več. Bolj kot se je bližal start, več je bilo napetosti, več je bilo adrenalina. Ker je bila edina ženska, je pred samim startom požela največji aplavz in ovacije. Zasluženo. Ni se ustrašila vremenske tradicije, saj dirka poteka okoli ledenih mož in Zofke. Pripravljena je bila tudi na ekstremno slabe vremenske razmere. Navsezadnje ima s takimi razmerami že izkušnje iz Francije v preteklem letu, ko jo je osemnajst ur pral dež, a ni odnehala.

Foto: Milan Simčič
10. maja ob 21.24 uri se je Tanja v kategoriji mešanih dvojic, skupaj z Andrejem Zamanom, pognala proti oddaljenemu cilju, do katerega ju je čakalo nešteto klancev. Tudi zelo dolgih in zelo strmih. Le kdo bi jih štel in dobesedno okoli Slovenije. Morda je to dirko še najbolj ponazorila Caroline Van den Bulk, Kanadčanka, ki je v ženski kategoriji zmagala pred nekaj leti: ''Very beautiful race, but never ending hills''. Karolina je imela prav. Izredno lepa dirka, ampak nikoli konec klancev. Čim se eden konča, že se začne drugi. In spet in spet. Do cilja.

Dirka okoli Slovenije je nekaj posebnega. Boj s kilometri, asfaltom, …, boj s samim sabo. Dirka, v kateri igra psihološka pripravljenost večjo vlogo od fizične. Dirka, kjer voziš sam, brez pomoči zavetrja drugih kolesarjev in dirka, na kateri nikoli ne veš, na kakšne težave naletiš. Tudi na take, katerih nisi imel še nikoli. To je dirka, ki je pravzaprav skoraj 1200 km dolg kronometer. Solo vožnja. Spoznavanje samega sebe in premagovanje lastnih meja. Vse je v glavi. Če glava zmore, zmore tudi telo. Kljub neverjetnim in nepojmljivim naporom. Za tabo vozi tvoja ekipa v kombiju, ki skrbi zate. Pravočasna in stalna prehrana in pijača, počitek, masaža, spodbujanje, … Dela jim ne zmanjka.

To je dirka, ki se je začela v toplem četrtkovem večeru. Tako vreme se je nadaljevalo do petkovega jutra. Petek je bil zelo vroč, na Vršiču je bilo preko 28 stopinj, enako tudi sobotno dopoldne. Popoldne je že začelo deževati, noč na nedeljo je bila zelo deževna, mrzla in vetrovna, v nedeljo zjutraj pa so mnogi vozili v snegu, ki je zapadel v Novi vasi le nekaj deset kilometrov pred ciljem. Res ekstremne vremenske razmere.

To je dirka, kjer je potrebno prebroditi vse krize. Kdor pravi, da na taki dirki nima krize, laže. Najbolj samemu sebi. Vsak jo ima. Tudi najboljši, zmagovalci, ki so v soju žarometov in televizijskih kamer. Dejansko pa je zmagovalec vsak, ki na tej dirki pride v cilj.

Foto: Tine Vekar
Tanja ni bila izjema. Tudi ona je imela krize. Večje in manjše, ampak vse je uspela prebroditi. Pokazala je zelo dobro in suvereno vožnjo. Vrhunsko. Vsi, ki jo poznajo, so bili prepričani v njen uspeh. Svoje kolesarske kvalitete in vztrajnost je v preteklosti že dokazala, zdaj je bila potrebna le še samopotrditev. Z Andrejem sta dosegla cilj v dveh dneh, eni uri in dveh minutah. Zelo soliden rezultat, ki je pomenil tudi zmago v kategoriji mešanih dvojic, rezerve pa še ogromne. V cilju sta bila v dobrih dveh dneh, v soboto pozno zvečer in tik pred neurjem, ki je čakalo ostale tekmovalce, ki so bili takrat še na progi in so vozili vse do nedeljskega poznega popoldneva. Ja, ne glede na dosežen rezultat in uvrstitev, je vsak, ki pride v cilj te dirke, zmagovalec.

Na nedeljski slavnostni razglasitvi rezultatov je Tanja ponosno in zasluženo, ter ob velikem in pristnim aplavzu velikega števila prisotnih, dvignila svoj pokal in se s tem dosežkom za vedno vpisala med zmagovalce te dirke, ki je ena izmed najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu.

Ob bok Tanjinemu dosežku je nujno potrebno opozoriti še na nekaj, ker je zelo pomembno. Marsikdo ne ve, da so ji šele okoli dva tedna pred startom te preizkušnje odstranili ledvični kamen, kar je pomenilo, da je bila en mesec pred tem brez kolesa in treninga. Če k temu dodamo še naravo njenega poklica, obilico dela v popoldanskih urah, petje v pevskem zboru, …, zaradi česar tudi same priprave na to preizkušnjo niso bile popolne, lahko rečemo le: Neverjetno in nepojmljivo!

Seveda pa s to dirko ni konec sezone in prav kmalu jo čakajo še nekatere ekstremne preizkušnje, ki bodo dosegle vrhunec sredi avgusta, ko se bo udeležila najdaljšega in najtežjega breveta v Evropi, 1630 km dolge preizkušnje z 22000 višinskimi metri v Italiji, imenovane 1001 milja.

Kaj pa uživanje na kolesu na taki razdalji? O tem mora povedati vsak sam. Prihod v cilj pomeni neverjetno zadovoljstvo in samopotrditev psihološke trdnosti udeležencev, ki je na tako dolgi preizkušnji najbolj pomembna; da so zmogli prevoziti razdaljo, katero so jim v dneh pred startom znanci in domači, v skrbi za njihovo zdravje, odsvetovali, zraven pa so dobivali še namige, naj raje kot prevozijo 1200 km na kolesu, obiščejo kakega strokovnjaka s področja medicine. Užitek in zadovoljstvo pa je tudi spoznavanje drugih udeležencev in sklepanje novih prijateljstev. Prav tako je že med samo vožnjo neverjeten občutek, da si udeleženec nečesa, o čemer večina meni, da je nemogoče. Pa vendar je mogoče. To je dokazala tudi Tanja! Čestitamo in srečno naprej v strmo vzpenjajoči se karieri!


Ni komentarjev:

Objava komentarja