Andrej Zaman Many

Andrej Zaman Many

28. avgust 2012

Tanjin pogled na letošnjo 1001 miljo


Brevet 1001 Miglia, ki se vsaki dve leti odvija v  Italiji, je letos potekal tretjič zapored. Prvič je bil uradno organiziran leta 2008 (poskusno že leta 2006), takrat sta se ga udeležila tudi dva slovenska predstavnika: Nevijo Santin in Sebastjan Nedoh, ki sta brevet v 122 urah tudi uspešno zaključila. Brevet je potrebno odpeljati v največ 135 urah.

Letos je 1001 Miglia potekala v dolžini 1625 km s 16724 višinskimi metri,  čez sedem italijanskih pokrajin: Lombardijo, Emilio Romagno, Toscano, Umbrio, Lazio, Ligurio in Piemonte. Sprva ravninski del poti (400km) se nato vzpne v Apenine, kjer so v približno 1100 km skoncentrirani skoraj vsi višinski metri, saj je zadnjih 120 km breveta tudi povsem ravninskih. Brevet poteka čez 19 kontrolnih točk, kjer se je letos organizator močno potrudil in so bile skoraj vse dobro založene z vsem, kar smo randonneurji na poti potrebovali. 

Slovenska udeležba je bila letos bolj močna kot pred štirimi leti, saj se je breveta udeležilo kar 10 kolesarjev, a žal ne vsi, ki so se na brevet tudi prijavili. In ker nas je brevet 9 slovenskih udeležencev uspešno prevozilo, nas to verjetno uvršča v sam vrh med 27 prijavljenimi državami. Odstopov je bilo namreč kar veliko. V Nervianu nas je v četrtek, 16. avgusta startalo 288 randonneurjev, od 330, ki smo vplačali startnino, na cilj pa nas je prispelo le 193. Temu so prav gotovo botrovale tudi izjemne razmere na sami progi, saj smo vozili pretežno na soncu, v veliki vročini. Toliko, da se je organizator odločil podaljšati časovni limit breveta za 16 ur.

Ko sem se prijavila na 1001 Miglio, niti pomisliti nisem upala na to vožnjo. Pojma nisem imela, kako naj se vsega tega lotim. A smo letos veliko kolesarili, prevozili tudi nekaj zelo težkih brevetov, poleg naše 1000 ke še 600 km v Italiji, pa na Hrvaškem… Na poti v Split smo trenirali vožnjo po vročini, enako je bilo na poti v Bratislavo in nazaj …. Skrbi so mi povzročala tudi boleča stopala, ki so na treningih najbolj bolela prav v vožnji v vročini. Težave z bolečimi mišicami hrbta pa sem na srečo že prej uspela odpraviti, a kdo ve… Potem se mi je tik pred odhodom strgal še sedež na kolesu in je bilo potrebno nabaviti novega, a najbolj me je skrbelo, da se mi bo med potjo spalo in da skupina zaradi mene ne bo mogla napredovati tako hitro, kot smo si zamislili.

In potem se je začelo. Odhod iz Nove Gorice v četrtek, 16. avgusta zjutraj, prihod v Nerviano, formalnosti pred startom, nestrpno pričakovanje…. In že smo, vsi Slovenci skupaj na stadionu v Nervianu  bili pripravljeni na start.

Moja skupina so bili še Andrej in Edi ter Branko, naš voznik in spremljevalec na poti.

Prva noč je na moje veliko presenečenje minila povsem brez težav zaradi spanja, zadremala sem edino proti jutru za deset minut. In to je bilo dovolj za vožnjo brez zaspanosti še cel naslednji dan. Vozili smo ravnino, šele v peti etapi smo zavili v hribe. Po resnici, klanci so delovali prav blagodejno, tudi malo hladneje je bilo. Za spoznanje.

Na peti kontrolni točki v Dicomanu, kamor smo prišli zvečer, bi morali iti za 3 ure počivat, se pravi zaspat. Tako smo načrtovali in tudi skoraj 24 urna vožnja je že naredila svoje. A tu sem naredila napako. Ostali kolesarji namreč niso nič počivali, kar naprej so šli. In tako smo šli tudi mi. Zdelo se mi je prav, da gremo, Andrej in Edi nista čutila nobene zaspanosti. A se mi je prezgodnji odhod maščeval:  prvi dve uri vožnje v etapi, ki je bila najtežja glede na višinske metre (2014 v 72 km) sta minili dobro, potem pa se je začelo. Spalo se mi je. Nič ni pomagalo, prav nič. Pa dva tako lepa prelaza smo vozili, jaz pa 6 na uro tja gor. Ah. Ustavljali smo se, neštetokrat in okrog treh zjutraj končno prispeli v mestece Eremo Della Verna, kjer smo do kontrolne točke v frančiškanskem samostanu morali še 3 km v hrib. Tu sem končno lahko prišla do svojih treh ur spanja.

Naslednje jutro smo prerojeni nadaljevali, hladno je bilo in sploh enkratno. Čudovita pokrajina, čudovita vožnja. Čisti užitek, kot bi rekel Andrej. A je bil res. In ko smo se že kak kilometer spuščali po nekem klancu navzdol, Edi zavpije: »Nismo na tracku!!!« Ustavili smo se, se spogledali in brez besed sporazumeli, da bo treba nazaj v klanec, na ta pravi track, saj ne kaže izgubljati se v neznani deželi. In smo šli. Lepo nazaj navzgor. Pa srečamo skupino kolesarjev, ki drvi mimo nas navzdol. Tudi oni so očitno zgrešili. Pa pride še ena skupina mimo nas. A mi se nismo dali, prav do odcepa smo šli, kjer naj bi zgrešili, pa zavili pravilno na desno, vozili dosti gori doli, prišli na glavno cesto in po kratki vožnji po njej smo se znašli kakšnih 100 m od kraja, kjer smo prej obrnili in šli nazaj po klancu navzgor. Če bi takrat pogledali potno knjigo….

Na osmi kontrolni točki v Chiusi Montallese smo skoraj ves popoldan počivali. Neznosno je žgalo, niti pomisliti ni bilo na vožnjo v takem. Nismo bili edini, ki smo se tako odločili.

Po popoldansko večerni vožnji smo zvečer prišli v mestece Todi, od koder smo odpeljali še eno etapo. Pravzaprav odšprintali smo jo, saj je bila cesta gladka kot olje, klanec ravno pravšnji, večerne temperature pa idealne. In je letelo, kot bi pravkar začeli. Žal se je proti koncu etape pri meni spet začela pojavljati zaspanost, vse me je bolelo, a sem se samo enkrat ustavila. In smo ob enih zjutraj prispeli v Bolseno, najjužnejši del našega kolesarskega potovanja. Bolsena leži ob jezeru in je v tem času prav živahno mesto, primerljivo z našimi obmorskimi. Tu smo spet prespali, še prej pa pojedli Brankove slastne palačinke.

Naslednje jutro, nedeljsko, je bilo spet lepo. Idealne temperature. Srečevali in prehitevali smo kolesarje, oblečene kot medvede, ki so topih pogledov mehanično vrteli pedala. Očitno je bilo, da so kolesarili vso noč. Mi pa v kratkih majčkah in hlačah veselo naprej. Nočni spanec nam je dal izredne svežine in moči. Ki smo je ta dan še kako potrebovali.

Na kontrolni točki v Pomontu so nas postregli, kot še nikoli na tem brevetu. Izjemno in izredno. Kar pokali smo, tako smo se najedli vseh dobrot. A so organizatorji že vedeli, zakaj. Naslednja etapa, enajsta po vrsti, je bila…. Divja. Neznosna vročina. Klanci. Tudi strupeni spusti kdaj, z glavo dobesedno navzdol. Z malo ali nič možnosti za svežo vodo. Na nekem odseku sva z Edijem čakala Andreja, ki se je prej ustavil in ko je prišel do naju, je pripomnil, da se mu je zdelo, kot da kdaj vozi skozi peč v Salonitu Anhovo. Toplotni pasovi s temperaturo nad 50 stopinj.

A smo tudi to zmogli in premagali. Navadili smo se in nas ni več prizadelo. Le, ko smo prišli nazaj v civilizacijo, smo se ustavili v prvem bifeju in izpraznili skoraj vso zalogo hladne vode, kolikor je niso že kolesarji pred nami.

V kraju Castelnuovo Beradenga smo zvečer počivali in se nato spet napačno odločili, da nadaljujemo pot. Morali bi iti takoj naprej ali pa se najprej naspati.

Etapa, ki smo jo vozili to noč, četrto po vrsti, je bila malo grozljiva. Ali pa dosti. Vozili smo tri kilometre tudi po makadamu, pa po nekih čudnih cestah. Nasploh je bila pokrajina tu doli čudna. Zelo zelo prizadeta od suše. Z nekim prav čudnim vonjem. Simon Krašna, ki se je pridružil naši skupini, je izvedel, da v teh predelih že leto dni ni deževalo…. Da polja zalivajo s podtalnico in da tudi te že zmanjkuje….. Zdelo se mi je, kot da je narava že umrla in zdaj vse samo še razpada….

S Sieno smo se spoznali točno opolnoči. Na njenem glavnem trgu smo doživeli del festivala Palio, a smo mu pobegnili, iskajoč kontrolno točko v stranskih ulicah. Če me je bilo v začetku breveta strah vožnje po samotnih gozdovih in gorah ponoči, sem si po neizmernem trušču opolnoči v Sieni naravnost želela v objem miru v gozdovih in gorah. Pa čeprav ponoči… Če le tu doli ne bi bilo vse tako čudno….

Šele zjutraj smo prispeli na kontrolno točko v kraju Montaione in po kratkem počitku pot nadaljevali. V kraju Castelnuovo di Garfagnana smo spet dobro jedli v neki restavraciji, kjer si za 7,5 evra dobil prav vse. In mi smo si to prav vse zelo privoščili, potem pa še urico popoldanskega spanja v telovadnici. Zato pa je bil 25 km klanec, ki smo ga igraje zvozili potem, čisti užitek. Tudi zaradi hladu in občutno čistejšega zraka v Apeninih, brez pridiha zatohlosti, ki nas je spremljala v Toscani.

Sledila je tudi končno pravilna večerna odločitev. V kraju Aulla smo na kontrolni točki zvečer počivali le pol ure. Pravzaprav nismo počivali, pripravljali smo se na pot do Deive Marine ob Ligurskem morju. Etapa s 74 kilometri in 1913 višinskimi metri, ki smo jo na začetku odšprintali, nato pa v enakomernem ritmu zvozili še vse klance. Ki jih ni bilo malo in tudi ponoči je bilo zelo toplo. Neštetokrat sem se vprašala, kako mora biti toplo šele čez dan….

V Deivi Marini smo spet prespali in zjutraj nadaljevali. Bil je torek, po planu bi morali biti že na cilju, a naš plan ni upošteval res neznosnih temperatur, ko se moraš pogosteje ustavljati zaradi vode, ko tudi voda z ledom, ki smo ga sicer redko dobili, v bidonu po pol ure postane krop….

Potem je šlo hitro. Na predzadnji kontrolni točki smo se sicer ustavili več, kot je bilo potrebno, predzadnjo etapo opravili v šprintu dveh ur, potem pa se vlekli in vlekli v ravnini 122 km zadnje etape. Pokrajina je bila mirna, skoraj neslišna, ljudi malo, le sonce je žgalo in žgalo. Ves čas sem imela občutek, da je nedelja popoldan in ne torek…

Ko se je proti večeru malo shladilo, smo se tudi mi prebudili in začeli so se zadnji kilometri. Vozili smo kar po označbah na tleh, nekaj puščic je bilo narisanih, ki so nam kazale pot. Kmalu smo zavili v znana križišča, kjer smo pred petimi dnevi začeli našo avanturo in preplavljal nas je občutek sreče, ker je vse kazalo, da bomo uspešno končali tudi ta brevet.

Na cilju so nam priredili veličasten sprejem. Tam je bilo več kot 100 ljudi, vsi so navdušeno ploskali. Res lepo, izjemno. Nagrada za trud, ki smo ga vložili v vožnjo in v to, da smo prišli naokrog. Tako so navzoči na cilju sprejeli prav vsakega randonneurja, tudi mi smo se, dokler smo bili tam, pridružili tem sprejemom in delili svojo srečo s tistimi, ki so prihajali.

Po prihodu na cilj sploh nisem imela utrujenih nog. Lahko bi še in še vozila. To je bilo zaradi ta pravega tempa, ki smo ga imeli. Če bi bile temperature znosnejše, bi imeli še boljši čas. A brevet ni tekmovanje. Zmagovalec je vsak, ki pride v cilj, zato čestitke prav vsem udeležencem. Med potjo so me pekli podplati, kar sem uspešno reševala s hladilnim gelom. Pa odrgnine zaradi sedeža so bile. Pa neprijetno mi je bilo voziti ponoči po samotnih cestah, čeprav v skupini. A sem vse premagala. Svoj strah in bolečine. Zadnji dan nisem potrebovala nič več, niti gelov niti krem. Lahko bi rekla, da sem premagala samo sebe in resnično sem bogatejša za enkratno kolesarsko izkušnjo.

Naj se na koncu zahvalim Andreju, ki me vedno vzpodbuja, pa Ediju enako in za njegov nezmotljivi GPS, pa Simonu Krašni za njegovo fajn družbo v skupini in nenazadnje, našemu spremljevalcu Branku Rutarju. Upam, da mu ni žal, ker nas je spremljal in da se nam bo čez dve leti pridružil kot kolesar na tem brevetu.
In še, hvala, hvala Matjažu in Kristjanu, odličnima serviserjema iz trgovine Djak. Na poti so tudi naši kolesarji imeli vse sorte težav, pa imajo boljša kolesa kot jaz. Moje kolo je delovalo odlično. Hvala, fanta, res.

Ah, nazaj v Italijo bi šla. In odpeljala še enkrat.



Ni komentarjev:

Objava komentarja