Kolesarski izlet v Barcelono (1. del)

Trans Am se začne čez en mesec, načrti za prvomajske praznike so se spremenili, rabim pa odklop. Kolesarski odklop. In ideja je padla.  

Ideja

Piero, moj dobri italijanski prijatelj, je pred leti organiziral brevet iz Pinerola (približno 60 km pod Torinom) do Barcelone in nazaj. Imenoval ga je L'Altra PBP. Takrat se ga nisem mogel udeležiti, mi je pa bil takoj zanimiv. Tako zelo, da mi je po mailu poslal traso in potno knjigo. Potem sem se več let pred prvim majem odpravljal, da odpeljem to traso, a mi nikoli ni uspelo. Trasa gre tudi čez 2000 nadmorskih metrov visoke prelaze in kraje, zato sta tam lahko še led in sneg, predvsem pa zelo mrzlo. 

Prazniki

V četrtek zvečer še kvaliteten trening funkcionalne vadbe na LAP v Ajdovščini, v petek po službi pa z avtom v Pinerolo. A načrt se je hitro spremenil. V dneh, ko naj bi se vračal, je bila deževna vremenska napoved, kar v visokogorju pomeni sneg in led. Ne bom tvegal. V soboto zjutraj torej namesto na kolo, z avtom do 180 km oddaljenega kraja Gap v Franciji. S tem se izognem ledu in mrazu na poti čez Sestriere in Mongenevre, pa po dolini skozi Briancon ter morebitnim težavam ob povratku.

Že prvi stik s Francozi je bil presenetljiv. Znajo angleško. Super. V Gapu mi nek možakar pove, da gre za miren in varen kraj in da lahko brez skrbi tam pustim avto. 

Štart

Začnem v soboto, 27.4.2019, ob 9:50. Prvih 50 km do kraja Sisteron je minilo zelo hitro, naslednjih 50 km pač malo počasneje, saj se je cesta vseskozi vzpenjala in na najvišji točki dosegla na Col de l'Homme mort na 1213 metrih nad morjem. Ves čas je sončno, brez oblakov, toplo, dvajset ali malo več stopinj. V zadnjem delu vzpona dohitim dva, kot jaz, otovorjena kolesarja. Tudi onadva govorita angleško. Povesta, da vozita 400 km brevet. Debata se je takoj razvnela in povabil sem ju na kak brevet tudi v Slovenijo. Ker sta počasnejša, grem naprej. 

Dolg spust se kasneje prevesi v nov klanec in taki intervali se še nekajkrat ponovijo. Zvečer sem že na ravnini in z vetrom sva neločljiv par. Sledim trasi, nekajkrat zgrešim, a brez kakih posebnosti. Ker v teh krajih še nisem bil, je vse to zame novo. Ves čas uživam. Noro. Čista uživancija. Čeprav imam ves čas močan veter v prsa. Ki pa me nič ne moti. V bistvu ga niti ne registriram.

Vedno, ko kako kolesarsko preizkušnjo začnem zjutraj ali dopoldne, imam taktiko, da vozim cel dan, celo noč, še en cel dan in grem šele drugo noč na krajši počitek. Tudi tokrat je načrt temu primeren.

Močvirje

Enkrat sredi prve noči, okoli enih ali pol dveh zjutraj, spet zgrešim traso. Mislim, da je bilo tam nekje okoli Montpallierja. Vrnem se in sled me kmalu vodi na makadam. Pa spet asfalt, a le za kratek čas. Spet makadam. Ki postaja vedno slabši. Vozim sredi ničesar. Okoli mene le njive, gosto grmovje in gozd. Tema kot v rogu. Potem se makadamska pot konča. Začne se gozdna. Na mojem Garminu večkrat preverim, če sem sploh na pravi trasi. Sem. Ok, torej nekam bom že prišel. Zdaj sem v gozdu in na travniku, malo kasneje že v močvirju na ozki pešpoti, trava je visoka več kot en meter, poti sploh ni videti. Potem pa ... Pot, ki v bistvu sploh ni pot, vodi levo, trasa pa desno, kjer je le kakih 10 metrov široka voda. Nikjer nobenega mosta. In zdaj? Jao, Pero (tako sem ga klical lani, ko smo vozili iz Nordkapa do Tarife), kaj si tu zbluzil? Ni me strah, hladen sem kot špricer. V bistvu se smejem nastali situaciji. Obrnem se in vrnem po isti poti. Ko se vsaj približno spet v območju civilizacije, poiščem najbližjo pot in nadaljujem. 

Groza!!!!

Bluzenje po močvirju in iskanje izhoda mi je vzelo kaki dve uri. Ponoči se je tudi lepo ohladilo. Kakih 5 stopinj je. Ob pol petih zjutraj pa ... Do zdaj sem vozil s solidnim tempom, ne prehitro in ne prepočasi, skoraj nič se nisem ustavljal. Čez dan le za slikanje in biološka opravila. Zdaj, zgodaj zjutraj pa čutim, da moja vožnja ni več taka kot prej. Da opeltam po sicer prazni cesti. Grozaaaaaaa!!!! Spi se mi! In to že prvo noč!!! Očitno sem res že v letih, da niti prve noči ne morem več zdržat brez spanja. Težava je odpravljena s 15 minutnim krepčilnim spancem. Po tem sem kot nov in nadaljevanje se spet bliža čisti uživanciji in kmalu sem bil že mimo naslednjega večjega mesta Narbonne. 

Martin 

Premikam se solidno hitro, veliko je lepih, širokih in lepo vzdrževanih kolesarskih stez. Med enim od redkih postankov me dohiti mlajši možakar. Pravi, da je Martin iz Pariza, da je šel do Avignona z vlakom, zdaj pa gre do Barcelone. Vozi po okoli 200 km dnevno. To mu je dovolj. V Barceloni ga čaka njegovo dekle, tam bosta nekaj dni, potem gresta domov z vlakom. Njegova Angleščina je precej boljša kot moja, a do Perpignana, ki zadnje večje mesto pred špansko mejo, predebatirava veliko tem. Tam naredi postanek, da se oskrbi. Pozdraviva se in spet nadaljujem sam. 

Energija

Do španske meje vodi nekaj kilometrski klanec. Niti ne tako položen. Razganja me od energije in celega prevozim na velikem sprednjem zobniku. Prehitevam stoječo kolono vozil in uživam. Dobesedno leti. Zgodaj popoldne se spuščam čez vrh prelaza in že sem v Španiji. Še 200 km je do Barcelone.Če bo šlo vse po načrtih, bom zvečer tam.

Gričevnata pokrajina v Španiji je tisto, kar si želim. Ravnina me ubija, en sam dolgčas. Več kot 20 km stalnega vzpenjanja in spuščanja po pečinah nad morjem pred Lloret de Marjem je najlepši del poti do Barcelone. Razgledi so neverjetni in v tem delu je največ kolesarjev. 

Le še nekaj ur me loči do prihoda v Barcelono. Vedno več je semaforjev in na vsakega naletim, ko je na njem rdeča luč. Največ jih je v Badaloni, predmestju Barcelone. 

Barcelona

Tja prispem ob 20:50. Za 700 km sem s postanki vred porabil 35 ur. Občutek je neverjeten. Barcelona je magično velemesto. Za nas izgleda zelo daleč stran. Še posebej, če pomisliš, da bi šel tja s kolesom. Jaz pa sem za teh 700 km iz Gapa v solo vožnji porabil manj kot dan in pol. 

Že prej sem se odločil, da s kolesom ne bom raziskoval tega velemesta. Premalo časa imam, sploh pa se  tu že bil.

Sestradan sem. Poskušam najti kak lokal, kjer bi se lahko najedel. Pa v tem delu Barcelone ni nič več odprto, zato se odločim, da se takoj vrnem. 

Kulinarični presežki prvega dela

Naučeni, oklicani in samooklicani prehranski strokovnjaki bi se zgrozili. Enkrat bi rad prišel na kako njihovo predavanje, ko vsak prepričuje v svoj prav. Pa verjetno ne bom, da jim ne zbijem avtoritete. 

V teh 35 urah sem namreč dobesedno pretiraval s kulinaričnimi presežki. Pojedel sem en burek (ki sem ga kupil še v petek popoldne v Ajdovščini - še eden mi je ostal za povratek), en sendvič, nekaj piškotov, en rogljiček, en kos kruha in dva sladoleda. In to je to.

... se nadaljuje ... še nekaj bo o kulinariki ... paelli in kebabu ... izletniškemu tempu ...

Moja prva (trailovska) 100tka - Ko te pobere in ko se pobereš

pred štartom

Letos je očitno leto trailov. Vsaj zame. Po dveh 100 miljah (Tek z burjo januarja in Istra trail pred dobrim mesecem) je napočil čas še za 100 km trail. Vipavski jih ima 106 z menda okoli 6000 vm. Proga je na domačem terenu in jo v celoti poznam, tudi iz pripravljalnih tur.



Cilj?
Priti do konca na lastnih nogah in brez poškodb. Uvrstitev in dosežen čas sta nepomembna. Kot vedno.



nekje, kdo ve kje

Na tekmo sem šel iz polnega treninga in še nekaj dni prej sem bil na kolesarskih pripravah Črni gori, ko sem v nekaj dneh naredil okoli 1000 km s 16000 višinskimi metri. Pač nikoli ne pretiravam s počitkom. Nikoli se na nič ne pripravljam načrtno. Le tečem, trailam, kolesarim in nasploh športam, ker mi je to všeč in ker mi je to postal način življenja.



Kucelj

Štart je bil v solidnem tempu in ves čas v coni udobja. Ko sem prehiteval nekatere odlične trailovce, sem vedel, da tempo, ki sem ga zastavil, sploh ni tako počasen. Vzponi na Podrto goro, Mali Golak, Čaven in Kucelj so minili hitro in vse je šlo brez težav. Te so se začele pri sestopu iz Kuclja, ko so se me lotili krči. Nenavadno, nazadnje sem jih imel pred dvema letoma v ZDA na kolesarskem Trans Am. Verjetno je bil ravno krč razlog za padec nekje proti Vitovljam. Nič hudega ni bilo, le par odrgnin in boleča roka. Trail ni trail, če vsaj enkrat ne padeš in se vsaj enkrat ne izgubiš. Za oboje je bila norma za ta dan izpolnjena.


Kljub padcu, sem do Vitovelj na 41. km prišel kar hitro. Kasneje sem celo videl, da sem bil v tam trenutno celo 3. v svoji kotegoriji.





toča in naliv na Brjah

Potem so se težave le še stopnjevale in trajale ves čas hude vročine preko dneva.

Ne spomnim se, kdaj sem od sebe dal toliko tekočine, kot na tem trailu. Pil sem, kolikor se je le dalo, a vso izgubljeno tekočino je bilo nemogoče nadomestiti.

V Batujah na kontrolni točki okoli polovice sem ob odhodu še pozabil palice in do cilja nadaljeval brez njih. Na Brjah me je dobila toča in sem vedril kakih 20 - 25 minut. Še dobro, da sem bil takrat ravno sredi vasi, kjer je neka družina pripravila vodo in Frutabele za udeležence in sem hitro našel streho. Ni, da ni. Ja, res se je dogajalo.

GPS sledilec, preko katerega me je bilo možno spremljati

Nadaljevanje ni bilo ravno vzpodbudno, a nekako sem grizel naprej, nekajkrat bil v resnih težavah, sem se pa vsaj premikal. Pokonci so me držale juha in palačinke na nekaterih okrepčevalnicah. Tam sem večinoma pil strup od Coca Cole. V tistem trenutku mi je pasala. Ves čas sem bil trdno prepričan, da mi bo uspelo priti do cilja. V takih trenutkih je potrebno narediti miselni odklop. Vse negativne misli je treba odmisliti in nadomestiti s pozitivnimi. Ko misliš na kaj lepega. Nekaj, kar si želiš. Nekaj ... V bistvu misliš na karkoli. Vsak korak, vsak meter, vsak trenutek poti. Le da kriza mine. In kriza enkrat res mine. Običajno se niti ne zavedaš več, da je sploh bila. Vztrajal si, pa se je naveličala in odšla. Kdovekam. Ni važno. Da je le ni več. Zdaj si nagrajen s spoznanjem, da ni nič nemogoče. Da je vedno potrebno vztrajati. V kateremkoli segmentu življenja.

Po izkušnjah sem upal, da bodo krči popustili, ko se bo zvečerilo in shladilo. To se je izkazalo za pravilno domnevo in na spustu iz Socerba v Podnanos, ko me je dobila še ena ploha, se je začelo zdravstveno stanje normalizirati. Težave s krči so se do tedaj vlekle že okoli 50 km.  







masaža

Pri abramu na Nanosu pri najboljši okrepčevalnici

Sledil je še vzpon na Nanos, ki sem ga presenetljivo opravil brez težav, na zadnji okrepčevalnici pri Abramu pa so člani našega ŠD Tekači Vipavske doline priredili odlično kuliso in vzdušje, me pričakali že par sto metrov prej in skupaj z mano tekli do okrečevalnice. Tam pa hotelska ponudba, masaža nog, ki so jo nudili vsakemu udeležencu, torta zame in brez dvoma najboljše vzdušje od vseh okrepčevalnic. Hvala, neverjetni ste!





transparent pri Lovski koči pri Abramu na Nanosu



Do cilja je bilo potem še tistih magičnih ''še 6 km'', kamor sem prišel nekaj po polnoči. Dobrih 18 ur je z vsemi težavami vred zadostovalo za 46. mesto skupno in 5. v kategoriji. 

zadnji metri, 106 km je že mimo

cilj!

Čista uživancija? Seveda, brez dvoma. Kljub težavam s krči (dva žulja sem opazil  šele doma). Krize so pač za to, da vse skupaj ni preveč enostavno. Da znamo ceniti doseženo.



Zadovoljen sem z izpolnjenim ciljem. Teh 106 km sem končal na lastnih nogah in brez opaznejših poškodb, tistih nekaj odrgnin se bo kmalu zacelilo. Zadovoljen sem tudi, da sem po vseh težavah vztrajal in borbal do konca. To je bila še ena odlična priprava na kolesarsko dirko od NorthCape do Tarife, ki bo že čez dober mesec. Do takrat pa še nekaj zanimivih odklopov. Kolesarskih in tekaških. Več o tem pa sproti.



Pred začetkom Japonske odisejade

Tokio ponoči

Hirošima

Že lani, ko sem vozil Trans Am, sem vedel, da bom letos na Japonskem. Kakor tudi letos vem, kaj bom vozil v 2018. In v 2019. Verjetno je tudi termin za 2020 že zaseden.



The Japanese Odyssey ima ima letos štart v Tokiu (12.8.), cilj v mestu Kitakyushu, vmes je devet odsekov, ki jih je treba prevoziti, med odseki pa si vsak sam določa traso. Ta zadnji del, da si vsak sam določa traso, je še posebej zanimiv.

O Japonski se mi nič ne sanja, vem le, da vozijo po levi,

Shinkansen

sporazumevanje bo verjetno misija nemogoče, pisava v ''grabljicah'' ter da je sedem ur časovne razlike z našim časom. A nekako sem si naredil tudi te trase. Predvsem pa upal, da so te moje trase kolikor toliko ustrezne in da ne vodijo prevečkrat na ceste, ki so prepovedane za kolesarje. Poudarek je na ''prevečkrat''.

Od doma sem šel v nedeljo, 6.8., v Tokio sem prispel dan kasneje malo pred polnočjo.

Sestavljanje kolesa, testna vožnja, ogled Tokia in izlet v Hirošimo s hitrim vlakom Shinkansen in teh par dni do štarta je minilo kot bi trenil. Vse te dni je bilo lepo, toplo in sončno vreme.

Sobota, 12.8.

Vstanem ob 3.15 zjutraj. Nisem prepričan, da sem spal več kot dve uri.

večer pred štartom

To je poseben dan.

Dan, ko me čaka štart Japonske odiseje.

Dan, zaradi katerega sem tu, na Japonskem.

Dan, ki sem ga tako dolgo čakal.

Dan, kateremu so bile podrejene vse letošnje priprave. Kolesarske, tekaške, trailovske.

Vem, da ne bo enostavno, a cilj je dosegljiv. Priti živ in na kolesu v Kitakyushu. Nič več in nič manj.

Prvi pogled skozi okno hotela ni vzpodbuden. Dežuje. Pravzaprav lije. Odprem okno. Zunaj je toplo, soparno, zadušljivo.

Kar je, pač je. Vreme je enako za vse.

Pol ure kasneje grem.

Previdno, ceste so spolzke. Na srečo ni nobenega prometa, mesto je kot opustelo.

Ker v Garminu nimam trase od hotela do štarta, si pomagam z navigacijo iz telefona. Zaradi dežja ga imam v torbi pred sabo. Do štarta je kakih 7 km. Nič posebnega.

Tudi nekaj gelov Pro action imam s sabo

Kljub temu, da ni nobenega prometa, semaforji delajo. Vsakih 50 - 100 metrov je rdeča luč. Napredujem počasi, vreme je še vedno enako. Lije.

Gospodična v mobiju me vsake toliko opozori, da moram kam zaviti. Potem mimo pripelje avtobus. Peljem naprej, a gospodična pravi, da moram obrniti za nazaj in iti po drugi cesti. Ubogam.

Nekaj kasneje se ta zgodba ponovi. Spet ubogam. Ura je že okoli 4.30, ko smo dogovorjeni, da se dobimo pol ure pred štartom. Zamujam. Mudi se že. Nočem zamujati. To ni v moji navadi. Ampak tokrat bom res zamudil.

Vožnja po levi ima svoje zakonitosti. Vse je nasprotno našim cestnim pravilom.

pločnik na Japonskem

Vem, da sem prav blizu štarta, morda je še kak kilometer do tam. Čeprav je cesta prazna in le vsake toliko pripelje kak avto, nadaljujem po pločniku. Bližje je, prej bom tam.

Pločnik je sestavljen iz granitnih plošč, po sredini so štiri narebrene črte za slepe. Vozim počasi, vse je spolzko, pred mano je nekaj pešcev. Verjetno gre za kake delavce. Približujem se jim.

Potem ...

Zapeljem na narebreni del ...

komolec

Zdrsnem in padem. Kvalitetno. Na levo. Komaj se zavedam, kaj se je zgodilo. Rečem nekaj grdega. Ni za javnost. Vstanem. Poberem mobi, prenosni wi fi in še nekaj stvari, ki so pri padcu padle iz torbe. Krvavim iz kolena, komolca in levega mezinca. Le-ta je v nekem čudnem položaju od zadnjega členka proti nohtu. Boli me. Kvalitetno boli. Pomislim, da je lahko konec še pred štartom.

Spet rečem nekaj grdega. Mezinec še vedno boli. Zaradi bolečine ga stisnem z desno roko. Slišim ''krc''.

Kri teče in se razliva po mokri nogi in roki. 

koleno

Dvignem kolo. Naravnam zvito krmilo in zvito ročko prednjega menjalnika. Ostalih poškodb ni.

Zapeljem se do štarta. Tam zbrani me debelo gledajo. Potem se pogledam in takoj mi je jasno, zakaj sem taka atrakcija. Zaradi razlite krvi izgledam, kot da bi prišel iz klavnice.

Umijem se, obrišem rane, a kri kar noče nehati teči.

Nekaj kasneje kri ne teče več. Namesto ob petih je štart šele ob 6.20. 

 Vem, da sem fizično solidno pripravljen, psihično pa me tako ali tako  nobena stvar ne more iztiriti.

Želim si, da bi imel manj težav kot lani v ZDA. Le tehnika ali zdravje mi lahko preprečita doseči cilj.

Štartamo ... končno ... začelo se je ...

Naj se pravljica začne in nastane čista uživancija!

Čez nekaj ur lahko začnem premikati levi mezinec ... kmalu potem neha boleti ... ali pa ne čutim več, da boli ... gremo ... akcija!!!!

Sponzorji The Japanese Odyssey 2017

po abecedi

Aktim d.o.o.

Bernarda Jurič, Pleterje, Lovrenc na dravskem polju

Enoop
GRM Marko Rovtar s.p.

IVD Maribor
KULT Solkan, kolesarska trgovina in servis

Many s.p.

Nolessnomore d.o.o. 

Primož Cotič, Prvačina  

Proaction Slovenija

Rusjan bags

sodelavke in sodelavci

Športno društvo BIK.SI

Talum, tovarna aluminija d.d. Kidričevo 

Tanja Kavčič, Solkan

Tanteam d.o.o.

tekačice in tekači ŠD Tekači vipavske doline

Vesna Stanković s.p


Hvala vsem! 

Vabljeni še ostali, za sponzorstvo ni nikoli prepozno!

Pomagali so

(po abecedi)


Douglas Migden (Seattle, ZDA) 

Klemen Čepirlo

Matej Komplet

Matej Lavriša

najbližji sosedje 

Simon Škvarč

sodelavke in sodelavci

starši in brat z družino

Tanja Kavčič

tekačice in tekači na treningih in tekih v klanec

Zdenko Hovnik


Tudi vam hvala!


p.s.

Upam, da nisem koga pozabil.

Sponzorji Trans Am 2016

po abecedi

Enoop

Kolesarski butik Pici Bici

Many s.p.

Marko Rovtar s.p.

Občina Ajdovščina

Proaction Slovenija 

Športno društvo BIK.SI

Tanteam d.o.o.

Triatlon klub Ajdovščina

Vesna Stanković s.p


Hvala vsem! 

Za sponzorstvo ni nikoli prepozno.

ENOOP d.o.o.

Kolesarski butik Pici Bici

Many s.p.

Občina Ajdovščina

ProAction Slovenija

Športno društvo BIK.SI

Tanteam d.o.o.

Vesna Stankovic s.p.

ENOOP d.o.o.

Kolesarski butik Pici Bici

Many s.p.

Občina Ajdovščina

ProAction Slovenija

Športno društvo BIK.SI

Tanteam d.o.o.

Vesna Stankovic s.p.

ENOOP d.o.o.

Kolesarski butik Pici Bici

Many s.p.

Občina Ajdovščina

ProAction Slovenija

Športno društvo BIK.SI

Tanteam d.o.o.

Vesna Stankovic s.p.

Trans Am Bike Race 2016 - Naj se pravljica začne

Verjetno je že vsem znan tisti moj rek: ''V življenju moraš početi nore, ubrisane reči, da mu daš dodano vrednost. Bodi pozitivno predrzen in preizkušaj svoje meje.''

Leto 2016 je zame leto za čisto petico. Oktobra bom dopolnil 50 let. Udeležba na Trans Am Bike Race je ravno prav ubrisana preizkušnja za tak jubilej.

Torej še ena pravljica. Zame doslej najdaljša. In prvič na ameriških tleh. Astoria (Oregon) - Yorktown (Virginia). Preko 7.000 km dolga avantura, pravzaprav dirka. Zame dirka s samim sabo. Brez ekipe, brez pomoči kogarkoli. Sam. Sam se oskrbiš s hrano, pijačo, sam skrbiš za navigacijo, spanje, počitek, ... Kronometer. Na tej dirki ni vmesnih kontrolnih točk. Le start in cilj, trasa je vnaprej določena. Tudi skozi naravni park Yellowstone, kjer domujejo grizliji. Pa na najvišjo točko dirke 3.518 nad morjem.

ZDA so menda slabo pokrite s signalom za mobitel. Razdalje med kraji so precej daljše kot v Evropi. Oskrba s hrano in pijačo je težja. Spanje na tleh ni priporočljivo, ker je menda tam strupeno vse kar leze. Pravi izziv, da se spopadem s tem. Trans Am bo letos tretjič. Do zdaj na njem še ni bilo slovenskega predstavnika. Letos bom edini Slovenec.

Le še nekaj dni je do starta. Mnogi od vas me sprašujete, kako se počutim, kaj pričakujem, koliko časa načrtujem za to avanturo. 

Pričakovanje ... 

Vsekakor se podajam v neznano. Pojma nimam, kako se bo razpletlo. Improvizacije bo za izvoz. Upam na najboljše in na ponovno čisto uživancijo. Bitko za preživetje. Ne pričakujte, da se bom podal v boj za zmago ali visoko uvrstitev. Niti teoretično. Zelo neodgovorno bi bilo napovedovati, da bom med prvih 10 ali 15 ali katerikoli. Uvrstitev me sploh ne zanima. Nočem postati ujetnik ure in uvrstitve. Grem uživat. Veliko bo odvisno tudi od vremenskih pogojev. Ampak vreme menda bo. Trasa je zelo razgibana v prvi polovici, potem dolga ravnina in pred ciljem še najbolj strmi klanci. Tam domujejo tudi tropi napadalnih psov ...

Počutim se odlično, treme še nimam pretirane. Letos imam prevoženih 10.500 km, kar je toliko, kot sem načrtoval. Kljub zelo deževni zimi in pomladi.

Cilj ...

Nič več in nič manj kot priti živ in na kolesu v Yorktown. Če bo to v 21 dneh, bo super. Če bom rabil več časa, tudi ne bo nič narobe in v vsakem primeru se bo svet vrtel dalje.

Na ameriških tleh bom dosegljiv na 070 151 920.  Dirko boste lahko spremljali po sistemu Live Tracker, na spletni strani organizatorja. Enako, kot lani na TCR. Na mojem FB in forumu ŠD Randonneurs Slovenija sledite objavam o mojem napredovanju, morebitnim težavam, improvizaciji, ...

Hvala ...

... vsem, ki me že zdaj kličete, pošiljate smse, maile, ... in želite srečno.

... vsem, ki mi pomagate pri vsej logistiki.

... sponzorjem.

Vse to mi veliko pomeni!

Že vnaprej hvala tudi vsem, ki me boste spremljali in držali pesti zame. Z vsako vašo spodbudno besedo mi bo lažje.

Iz Slovenije odpotujem v sredo, 1.6., iz brniškega letališča. Preko Frankfurta in Seattla bom ob 14.50 po tamkajšnjem času pristal v Portlandu. Časovni zamik je 9 ur. Potem grem z avtobusom v Astorio, kjer bom pred dirko trikrat prespal kak kilometer od starta.

Start dirke bo v soboto, 4.6., ob osmih zjutraj po lokalnem času, ob petih popoldne po našem.

Naj se torej pravljica začne. Običajno se končajo srečno. Upam, da se bo tudi tokrat.

Intervju za MTB.SI

Zanimiv intervju, med drugim tudi o raznih ekstremih.

Genova v 24 urah

Moj plan dela za leto 2015 (beri: udeležba na športnih prireditvah) je obsegal le tiste daljše preizkušnje. 200, 300 in 400 km breveti zaradi lažje preglednosti sploh niso bili navedeni. Ampak, kdor me le malo pozna, ve, da se plan spreminja. Seveda na način, da vanj še kaj dodam. In res sem. Najprej brevet Genova - Ventimglia - Genova, ki mi je bil všeč takoj, ko sem na FB izvedel zanj. Razen Tanje in Simona ni nihče drug pokazal zanimanja za udeležbo, zato smo se odločili, da gremo s Tanjinim karavanom. Tri kolesa in vso prtljago bomo že nekako spravili vanj.

Genova me je kot mesto vedno privlačila, a sem se ga doslej dotikal bolj od strani. Že kar nekajkrat sem se vozil mimo po avtocesti, lani pa smo skozi jugovzhodni del vozili na 2200 km dolgem brevetu (Benetke - Genova - Pisa - Amalfi - Benetke). No, tudi tokrat nisem bil prav v mestu. Start tokratnega breveta je bil namreč v zahodnem delu Genove, ki se mu reče Voltri. A gremo po vrsti. 

Sobota, 17.1.2015

Deževen dan me ne ustavi, da ne bi opravil treninga za majski 50 km trail po Vipavskem. Tri in pol ure popoldanskega teka z nahrbtnikom po Predmeji in Čavnu, ki sta ga je popestrila dež in toča, je bilo ravno pravšnje ogrevanje za vse, kar se je dogajalo v nadaljevanju vikenda. Doma pod tuš, večerja, pakiranje kolesa in opreme v avto ter poskus zaspati za kako uro, ki ostane zgolj pri poskusu. Po petih minutah se sprijaznim, da s spanjem ne bo nič. Ok, pa nič, gremo v akcijo in ob 22.50 sem že v Solkanu. Zborno mesto je pri Tanji doma. Tri kolesa spraviti v karavana sploh ni tako lahek zalogaj, ampak nam je le uspelo, ostala prtljaga je šla večinoma v ''trugo'' na strehi in že smo bili pripravljeni za odhod.

Solkan - Ventimiglia - Solkan = 24 ur in 20 minut

Iz Solkana smo krenili ob pol polnoči. Nekaj več prometa okoli Benetk, gosta megla do Brescie, sicer pa prazne ceste. Vsi trije smo se izmenjavali kot vozniki in proti jutru mi je za kakih 15 minut le uspelo malo zadremat (seveda takrat, ko nisem vozil!). Garmin nam je pomagal, da se v Genovi po 540 km nismo zgubljali in ob 4.40 zjutraj smo že parkirali v neposredni bližini starta.

Genova nas je pričakala z 11 stopinjami in rahlim vetričem. S Fulviem, organizatorjem breveta, sva se pozdravila kot stara znanca. On namreč organizira tudi že vsem nam dobro znani 2200 km brevet. Ampak tega si je zamislil po svoje. Gre namreč za ''odprti'' brevet na trasi, ki gre le ''tja in po isti poti nazaj''. Kartonček je bilo treba potrditi le trikrat. Na startu, tam, kjer se obrneš in na cilju. Možnih je bilo več točk obračanja in vsak si je lahko na katerikoli predvideni točki obrnil. Seveda smo vsi trije Slovenci prevozili najdaljšo 300 km razdaljo. 

Po vseh procedurah smo startali ob 5.40. Zunaj še trda tema, v zraku pa vonj po morju in neka neverjetno pozitivna energija. Najprej smo Slovenci vozili skupaj, kmalu potem vsak zase. Ker se v 2015 vse vrti okoli udeležbe na TCR, se tudi tega breveta lotim v solo vožnji in konkretno otovorjen. Trasa je bila rahlo razgibana, lepa, kraji tudi lepi. Savona, Finale Ligure, Alassio, Imperia, San Remo in na polovici še Ventimiglia po okoli 150 km in skoraj na francoski meji. Zanimiv je ta občutek, ko si v tako kratkem času skoraj v Franciji. S kolesom, seveda.

V Ventimiglii je sledil kratek postanek, potrjevanje kartončka, hitra malica, nakup magneta za spomin in po isti poti proti cilju v Genovi, kamor smo s spremstvom nasprotnega vetra prispeli v dobrih dvanajstih urah. Ciljne formalnosti so bile kot startne že v trdi temi. Potem le še malo druženja z nekaterimi ostalimi udeleženci, spet nekaj debate s Fulviem in odhod domov. V Solkan smo prispeli malo pred polnočjo, po dobrih 24 urah. Naslednje jutro sem bil že v službi v Ljubljani.

To je to, nič posebnega, ampak brevet je bil pa res lep. Za čisto uživancijo!

Transcontinental Race 2015 nekaj dni pred startom

Pozdravljeni!

V soboto, 25.7. opolnoči (24./25.7), me čaka start preko 4200 km dolge kolesarske dirke  Transcontinental Race z več kot 37000 višinskimi metri. Start bo v kraju Geraardsbergen v Belgiji (kakih 50 km zahodno od Bruslja), cilj pa v turškem Istanbulu. Pot me bo vodila skozi 12 držav. 
Gre za eno najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, trasa do Istanbula pa bo imela štiri kontrolne točke: prelaza Mont Ventoux v Franciji in Assietta v Italiji, Vukovar na Hrvaškem in Lovčen v Črni gori. Vso ostalo pot si vsak udeleženec postavi sam, obvezna je solo vožnja, prepovedana je tudi vsaka pomoč tretje osebe. V skladu s pravili se moramo med dirko torej z vsem oskrbeti sami in v odpiralnem času lokalov, trgovin, ..., ki so pod enakimi pogoji dostopni vsem udeležencem. Pri morebitnih navijačih se ne bom smel ustavljati, prav tako od njih ne bom smel sprejemati nobenih reči. Prav tako poleg tekmovalca ni dovoljena vožnja pred, ob ali za drugih kolesarjev. 

Dirka je na sporedu tretjič, vsakič je daljša in težja in na njej še ni bilo Slovenca, letos bova dva. Poleg mene še Boris Pupič iz Črnomlja. Na štartu nas bo po zdajšnjih podatkih 163 iz vsega sveta, med Assietto in Vukovarjem bomo vsi vozili skozi Slovenijo, kjer bomo po približno 1900 prevoženih km.

Vsak udeleženec bo imel svoje gps sledenje in našo vožnjo bo možno spremljati preko uradne spletne strani organizatorja, z Borisom pa bova imela še dodatno gps sledenje sistema blackblox. Dostop do le-tega bo možen na:

• http://vps.blackblox.si/ - spletna aplikacija
• http://mobile.blackblox.si/ - mobilna aplikacija

Za obe pa velja enako uporabniško ime in geslo:

Uporabniško ime:       Many             

Geslo:                       2200

Na mojem blogu med dirko verjetno ne bo objav, bom pa kaj več o tem napisal po koncu dirke.

Več zapisov o Borisovi in moji vožnji lahko pričkujete na forumu na spletni strani ŠD Randonneurs Slovenija (tisti, ki uporabljate Internet Explorer, morate vključiti ''združljivostni način'') in na moji FB strani.

Med dirko bom stalno dosegljiv na 041 687 069.

V Belgijo potujem v noči na četrtek. 

Giro Ciclistico delle Republiche Marinare 2015

Pa je prišel ta čas. Čas za 2200 km brevet Obmorskih republik. Start jutri (v nedeljo, 24.5.2015), ob 10.00 v Benetkah. Tokrat boste lahko spremljali, kako z Borisom napredujeva. Hvala, Blackbox! Na 041 687 069 bom stalno dosegljiv.

Dostopate lahko na naslovu:

• http://vps.blackblox.si/ - spletna aplikacija
• http://mobile.blackblox.si/ - mobilna aplikacija

Za obe velja enako uporabniško ime in geslo:

Uporabniško ime:       Many             

Geslo:                       2200